Jedro

Tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi petega (pravilno četrtega) odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik 20. 11. 2020 podal na zapisnik.

2. Uvodoma je povzela navedbe ob podaji zahtevka, iz katerih je razvidno tožnikovo zatrjevanje, da gre za nove razloge, nastale po njegovem odhodu iz Alžirije. Januarja 2018 se je tam namreč zapletel v pretep s preprodajalcem prepovedanih substanc, ki je bil tudi njegov dobavitelj, oba pa sta bila pod vplivom alkohola. Ker je preprodajalec zahteval denar in žalil tožnikovo mater, sta se spopadla. Preprodajalec je napadel z nožem, vendar mu ga je tožnik vzel. Preprodajalec je nato skočil nanj, pri tem pa se mu je v vrat zaril nož. Tožnik je od strahu pobegnil domov, preprodajalec pa je v bolnici umrl. Družina je tožnika zaradi bojazni pred maščevanjem poslala v drugo pokrajino. Medtem, ko je bil pri sorodnikih, je izvedel, da ga preprodajalčevi bratje hočejo ubiti. Zato je 5. 2. 2018 odšel v Turčijo. Zadevo je obravnavalo sodišče, tožnikova družina je sicer plačala odvetnika za zastopanje tožnika, vendar je bil kljub temu obsojen na petnajst let zaporne kazni. Glede na navedeno se ne more vrniti v Alžirijo. Tega dejstva tožnik ni omenil v predhodnem postopku zato, ker so mu ostale osebe, s katerimi je potoval, dejale, naj pove razloge, ki jih je takrat tudi navedel. Mislil je, da je tako prav, bil je namreč mlajši od njih in mladoleten, zaradi česar jim je verjel. 3. Nato je tožena stranka ugotovila, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito tako ob vložitvi (30. 10. 2019) kot tudi na prvem osebnem razgovoru (3. 12. 2019) utemeljeval z vojnim stanjem v Libiji, kjer naj bi živel, in s smrtjo svoje družine. Na drugem osebnem razgovoru 23. 12. 2019 pa je najprej izjavil, da je laž vse, kar je povedal ob podaji prošnje. Zatem je pojasnil, da prihaja iz Alžirije in da mu je ime A., piše se A., rojen pa je ... 2002 in ne ... 2001. Prošnjo je utemeljeval z zanemarjanjem očeta, ki se je še drugič poročil in tako imel dve ženi. Ker oče ni skrbel za družino, je tožnik leta 2015 nehal hoditi v šolo in zašel s poti, začel kaditi ter uživati prepovedane substance. V Evropo je odšel zato, ker so odšli tudi njegovi znanci.

4. Tožena stranka je prošnjo zavrnila z odločbo št. 2142-4151/2019/17 (1312-14) z dne 4. 2. 2020, katere zakonitost je bila potrjena s sodbo I U 229/2020 z dne 19. 2. 2020. 5. V zvezi z vsebinsko obravnavo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je tožena stranka ugotovila, da tožnik pretepa in umora ni navedel v predhodnem postopku, čeprav je domnevni strah pred zaporno kaznijo (potencialno smrtjo) glede na njegove navedbe obstajal že pred odločitvijo (o prošnji), in kljub opozorilu, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, pomembne za njegov primer. Po mnenju tožene stranke je tožnik le pavšalno pojasnil, zakaj teh dejstev ni omenil že prej, še posebej zato, ker je bil med postopkom večkrat vprašan, če bi še kaj dodal in če je povedal vse, kar šteje za pomembno. Tožena stranka poudarja, da je tožnik pri podaji prošnje povedal izmišljeno zgodbo, čeprav bi se pričakovalo, da je zmožen razumeti, kaj je laž. Poleg tega je bil v predhodnem postopku večkrat seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi ter mu je bilo pojasnjeno, da je postopek zaupen. Tudi uradna oseba ga je spodbudila, naj po resnici pove vse, kar se mu je zgodilo v izvorni državi. Navedeno je tožnik razumel, kar je, kot je razvidno iz zapisnikov o opravljenih razgovorih, tudi potrdil. Zato je po presoji tožene stranke sam kriv, da pretepa ni že prej uveljavljal, saj njegova izjava, da tega ni storil zaradi ostalih prosilcev, ne more biti opravičljiv razlog.

6. V nadaljevanju je tožena stranka menila, da sta zdravniška izvida, na katera se tožnik sklicuje v zahtevku, obstajala že v predhodnega postopka. Glede na njuno vsebino je ugotovila, da ne gre za izjemne osebne okoliščine, ki bi narekovale stalno visoko kvalificirano zdravniško oskrbo, nudeno v tukajšnjih zdravstvenih zavodih. Zato je ocenila, da navedena zdravniška izvida v ponovnem postopku ne bi povečevala verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Ugotovila je še, da tožnik ni predložil drugih dokazov, čeprav je bil v stiku z domačimi v Alžiriji in bi jih lahko za to prosil. Glede na trditve, da je bil tam obsojen na zaporno kazen, bi tožniku družina, ki mu je tudi najela odvetnika, lahko posredovala sodbo in drugo dokumentacijo ter morebiten osebni dokument. Tožena stranka je pripomnila, da se tožnik ne more sklicevati na nepoznavanje dolžnosti predložitve dokazov, saj je bil na vseh predhodnih razgovorih poučen, da je dolžan v postopku predložiti vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze, s katerimi izkazuje svoje navedbe.

7. Tožena stranka je še izpostavila, da je tožnik namero za uvedbo ponovnega postopka, ki jo utemeljuje s pretepom, posledičnim umorom in obsodbo na zaporno kazen, podal več kot devet mesecev po pravnomočno zaključenem predhodnem postopku. Zato ji glede na okoliščine primera (zatrjevano dejstvo, zaradi katerega se tožnik boji vrniti, je obstajalo v času njegovega odhoda iz izvorne države) ni razumljivo, zakaj tega ni storil nemudoma po pravnomočno zaključenem predhodnem postopku. S takšnim ravnanjem pa je tožnik vzbudil dvom v svojo verodostojnost. Ob upoštevanju vseh dejstev je tožena stranka presodila, da tožnik ponovne namere ni podal zaradi strahu pred preganjanjem, ampak zato, da bi preprečil odstranitev iz države.

8. Po mnenju tožene stranke tožnikove navedbe o zaporni kazni in sodbi v odsotnosti, tudi če bi se izkazale za verjetne, v novem postopku ne bi pomembno povečale verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ob sklicevanju na 56. točko Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca je pojasnila, da se preganjanje razlikuje od kaznovanja za kršitve splošnega prava, zaradi česar osebe, ki se izmikajo prestajanju zaporne kazni, niso upravičene do mednarodne zaščite.

9. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da tožena stranka ni ustrezno upoštevala njegovih navedb glede razumevanja podanih informacij o slovenski azilni zakonodaji. Pojasnjuje, da je ob ustnem sprejemu prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka povedal, da ni vedel, da mora navajati relevantne razloge za mednarodno zaščito, in da je izjavil, kar so mu svetovali drugi prosilci. Ni vedel, da bi lahko prej navajal te razloge, in da lahko v zavodih za prestajanje kazni ponovno zaprosi za mednarodno zaščito. Zavrača očitke o vložitvi zahtevka zaradi oviranja odstranitve in ponavlja, da se v izvorno državo ne more vrniti, ker mu sorodniki umrlega prekupčevalca strežejo po življenju ali pa bo zaprt za petnajst let za dejanje, ki ga je storil v samoobrambi kot 16 letnik, omamljen od prepovedanih substanc in alkohola.

10. Tožnik izpodbija tudi presojo tožene stranke glede zdravniških potrdil in pojasnjuje, da je nastanjen v Centru za tujce. Navaja, da se ne počuti dobro, ne more spati, je anksiozen s samomorilnimi mislimi. Bil je na več pregledih pri psihiatru. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da ima diagnozo vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi in razpoloženjske motnje. Sicer nima psihoze, ima pa resno medikamentozno terapijo zdravil, ki po tožnikovem mnenju v predpisanih visokih odmerkih zagotovo slabšajo njegovo psihično stanje. Tožnik meni, da tožena stranka očitno ne dvomi v obstoj njegovih duševnih motenj, le nepravilno naj bi jih ovrednotila. Strinja se, da nosi dokazno breme, in pojasnjuje, da se bo v nadaljnjih postopkih potrudil pridobiti dokaze, saj jih pred izpustitvijo iz zavoda za prestajanje kazni zapora ni mogel. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

11. V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa navedla, da je tožnik ustno na zapisnik o izreku ukrepa omejitve gibanja izrecno dejal, da je po prejemu odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ob pogovoru z uslužbenci zapora ugotovil, da lahko zaprosi za azil v zaporu. Poleg tega je imel v postopku pomoč pooblaščencev, večkrat pa je bil seznanjen tudi s svojimi pravicami in dolžnostmi ter kaznivostjo krive izpovedbe. Menila je še, da je tožnikovo zdravstveno stanje samo po sebi lahko pomembna okoliščina v drugih postopkih, za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite pa ni pomembno.

12. Dne 11. 12. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in listine v prilogah A2 in A6. 13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

15. V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama (poudarek sodišča) predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

16. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.2 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II3, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

17. Ob spoštovanju navedenih izhodišč izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po mnenju tožene stranke navedbe o zaporni kazni in sodbi v odsotnosti ne bi pomembno povečale verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj se preganjanje razlikuje od kaznovanja za kršitve splošnega prava, zaradi česar osebe, ki se izmikajo prestajanju zaporne kazni, niso upravičene do mednarodne zaščite. Ne glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da tožnik dejstev, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, ni zatrjeval pravočasno.

18. Tožnik ne izpodbija navedene presoje tožene stranke, da ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Z navedbami, da ni vedel, da mora pravočasno navajati vsa dejstva in okoliščine v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite, pa le posplošeno nasprotuje ugotovitvi, da ni izkazal, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka. Glede na navedeno sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Zato so zatrjevana dejstva v zvezi s pretepom in na to navezujočimi se trditvami o umoru, obsodbi na zaporno kazen ter maščevanju, nepravočasna in (tudi sicer) neizkazana, kot taka pa ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

19. Sodišče pripominja, da je iz zapisnika z dne 20. 11. 2020 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka (za uvedbo ponovnega postopka) ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, česar prav tako ne izpodbija konkretizirano.

20. Posplošeno je tudi tožbeno izpodbijanje ugotovitev tožene stranke, da je bila tožniku v predhodnem postopku zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve. Zaradi nekonkretiziranosti tožbenih navedb sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja. Poleg tega bi morebitne kršitve pravil postopka, v katerem je bila izdana odločba št. 2142-4151/2019/17 (1312-14) z dne 4. 2. 2020, lahko bile predmet presoje le v zadevi I U 229/2020. 21. Tožena stranka se je opredelila tudi glede predloženih zdravniških izvidov in presodila, da ne gre za nov dokaz, ki bi pomembno povečeval verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

22. Stališče tožene stranke pomeni, da zgolj dejstvo, da je tožnik v duševni stiski, ne more zadoščati za (njegovo) pripadnost posebni družbeni skupini. Sodišče se s to presojo strinja, saj tožnik ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardih v tovrstnih postopkih le s splošnim psihiatričnim mnenjem ni izkazal, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova duševna stiska nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1). Tudi če bi to držalo, pa navedena izvida (ki ju omenja v zahtevku), v upravnem sporu predloženi izvidi (priloga A6) in njegove siceršnje splošne izjave ne izkazujejo utemeljenega strahu pred preganjanjem iz tega razloga, in ali mu iz teh razlogov grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1.4 Kdaj gre za dejanje preganjanja in kdaj dejanja diskriminacije prerastejo v preganjanje in kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, sicer izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, med drugim na primer v zadevah Hukić proti Švedski5 in Salkić in ostali proti Švedski6.7

23. S tem v zvezi sodišče dodaja, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.8 To pomeni, da besedilo točke b 15. člena Kvalifikacijske direktive II9 ne sledi povsem razlagi 3. člena EKČP, kar je razvidno tudi iz presoje SEU v zadevi C-542/13, M'Bodj, "da mora biti resna škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države" (35. točka). Upoštevati je še treba, da področje uporabe Kvalifikacijske direktive II ne zajema oseb, ki v državah članicah iščejo zaščito iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti.10 Navedeno stališče je skladno s sodno prakso ESČP, iz katere je razvidno, da trpljenje zaradi iz telesne ali duševne bolezni lahko zadošča za kršitev 3. člena EKČP, če je posledica pogojev pridržanja, odstranitve ali drugih ukrepov, za katere odgovarjajo pristojni organi.11 ESČP opozarja, da se v skladu z njegovo sodno prakso državljani tretjih držav, proti katerim je uveden ukrep odstranitve, načeloma ne morejo sklicevati na pravico ostati na ozemlju države pogodbenice, da bi še naprej uživali pomoč ter zdravstvene, socialne in druge storitve, ki jih zagotavlja država izgona.12 Dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP.13, 14

24. Glede na navedeno procesno stanje stvari, ko tožnik ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih, toženi stranki ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti niti informacij o izvorni državi.15

25. Sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.16, 17 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom Zakona o tujcih (dovolitev zadrževanja).18

26. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 3 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 4 Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 5 V tej zadevi je šlo za družino z otrokom z Downovim sindromom in epilepsijo, ki je bil na Švedskem deležen rednih pregledov in medicinske pomoči, zaradi česar je bilo po mnenju zdravnikov nujno, da tam ostane. Po predhodni ugotovitvi, da je določena nega in zdravniška pomoč za navedeno bolezen v BiH dostopna, je ESČP štelo, da zgolj dejstvo, da taka zdravniška pomoč v BiH ni na enaki ravni kot na Švedskem, ni odločilna za ugotovitev kršitve prepovedi nehumanega ravnanja iz 3. člena EKČP. 6 V tej zadevi je šlo za vprašanje vrnitve muslimanske družine v Republiko Srbsko, pri čemer sta 14 letni otrok, deloma pa tudi 8 letni otrok, po mnenju psihiatričnega izvedenca trpela za hudimi psihološkimi travmami, tipičnimi za otroke s tako imenovanim bosanskim sindromom, ki vključuje samomorilske znake. Zato bi po izvedenčevem mnenju njuna vrnitev v izvorno državo, če bi jo sploh preživela, pomenila veliko tveganje za trajno psihološko škodo. ESČP je sprejelo stališče, da ne gre za kršitev 3. člena EKČP. Ugotovilo je, da je ranljivo zdravstveno stanje družine posledica nestabilnih življenjskih okoliščin in negotovosti glede prihodnosti in da se zdi, da so težave otrok izvirale iz dejstva, da sta jima bila njuna starša nesposobna zagotoviti varnost, podporo in nego. ESČP je upoštevalo, da je družina uspela vzpostaviti stik z varstvenim centrom v BiH in da tveganje za kršitev pravice do prepovedi nehumanega ravnanja iz 3. člena EKČP ne izvira neposredno iz dejanj javne oblasti pogodbene države. 7 S tem v zvezi glej tudi zadevo Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve). 8 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (13. točka obrazložitve). 9 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 10 SEU je v zadevi M'Bodj sprejelo stališče, da iz 5, 6, 9 in 24 uvodne izjave Direktive 2004/83, iz katerih je razvidno, da čeprav poskuša ta direktiva prek subsidiarne zaščite dopolniti zaščito beguncev, določeno v Konvenciji o statusu beguncev, in sicer z opredelitvijo oseb, ki resnično potrebujejo mednarodno zaščito, njeno področje uporabe ne zajema oseb, ki jim je prebivanje na ozemlju držav članic dovoljeno iz drugih razlogov, to je razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti. Navedene uvodne izjave ustrezajo 6, 12, 15 in 33 uvodni izjavi Kvalifikacijske direktive II. 11 Sodba ESČP z dne 27. 2. 2014 v zadevi Josef proti Belgiji, št. 70055/10, 118. točka. 12 Ibidem, 119. točka. 13 Ibidem, 120. točka. 14 Tudi v zadevi N. v. the United Kingdom [GC] z dne 27. 5. 2008, št. 26565/05, je ESČP presodilo, da se tujec v postopku vrnitve ne more sklicevati na načelo nevračanja zaradi zdravstvenega, socialnega ali kakršnegakoli drugega varstva (42. točka). 15 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve). 16 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 17 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 18 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.