Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravilnik o stroških v upravnem postopku določa, da potni stroški obsegajo izdatke za potovanje od prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje. Prvi odstavek 119. člena ZUP določa, da ima priča pravico do povračila potnih stroškov in izdatkov v zvezi z bivanjem v kraju; če jim za ta čas ne gre zaslužek, pa tudi pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka. Upoštevati je potrebno, da se mora vsakdo, ki je kot priča vabljen na zaslišanje, odzvati vabilu in priti na zaslišanje, ne glede na to v katerem kraju se takrat nahaja. Glede na navedeno zakon ne omejuje pravice do povrnitve potnih stroškov le od kraja stalnega prebivališča do mesta zaslišanja, ampak je priča upravičena do povračila potnih stroškov, ki ji nastanejo zaradi prihoda v kraj zaslišanja
I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-588/2017-113-04-510-05 z dne 13. 7. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom tožniku, ki je nastopal v vlogi priče v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri zavezancu za davek A. A., zavrnil vlogo za povračilo potnih stroškov. Kot pojasnjuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je bil tožnik zaslišan kot priča in v postopku skladno z določili 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 119. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) opozorjen na pravico, da v postopku priglasi stroške, ki so mu zaradi pričanja nastali. Tožnik je priglasil potne stroške, in sicer iz Zagorja ob Savi do Celja in v obratni smeri, torej na relaciji od delovnega mesta, kjer je prisoten od šeste ure zjutraj, do mesta zaslišanja, saj je bilo zaslišanje opravljeno med delovnim časom. Prvostopni organ se sklicuje na 113. člen ZUP, ki določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Upravičenost povračila potnih stroškov pa se obravnava v skladu z določili 119. člena ZUP in 2. do 7. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Drugi odstavek 3. člena Pravilnika določa, da stroški obsegajo izdatke za potovanje od prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje, izvedensko delo ali tolmačenje, in za vrnitev. Iz uradnih evidenc izhaja, da ima tožnik registrirano stalno prebivališče na naslovu B., tožnik pa je podal vlogo za povračilo potnih stroškov na relaciji od Zagorja ob Savi do Celja in obratno. Navedeni stroški tako ne obsegajo stroškov za potovanje od prijavljenega stalnega prebivališča tožnika do kraja zaslišanja, zato je bila vloga tožnika zavrnjena kot neutemeljena.
2. Toženka je z odločbo št. DT-499-21-146/2017-4 z dne 22. 9. 2017 zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Strinja se z izpodbijanim sklepom in se sklicuje na drugi odstavek 3. člena Pravilnika. Iz te določbe Pravilnika izhaja, da lahko organ priči povrne le stroške, ki so nastali s potjo od kraja stalnega (ali začasnega) prebivališča in nazaj. Tožnik ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B., priglasil pa je stroške od Zagorja ob Savi, kjer je v službi. Toženka še pojasni, da ni pristojna za presojo ustavnosti in zakonitosti zakona in njemu podrejenih predpisov, ki opredeljujejo povračilo stroškov, in ne more odkloniti njihove uporabe, temveč jih mora uporabljati takšne kakršni so dokler so veljavni, saj upravni organi niso vezani le na Ustavo in zakon, temveč tudi na podzakonske predpise. Tako nimajo možnosti uporabiti instituta exceptio illegalis, ki pripada sodiščem, ki so izrecno vezana samo na Ustavo in zakone.
3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja, zato vlaga tožbo v kateri predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Po mnenju tožnika Pravilnik povrnitve stroškov ne omejuje na način, kot ga razume toženka. Tožnik je namreč upravičen do povrnitve dejanskih stroškov, ki so mu nastali s prihodom na zaslišanje, pri čemer ta pravica ni omejena z dejstvom kraja stalnega prebivališča, ampak dejansko potjo, ki jo je bil tožnik prisiljen opraviti. Povsem enako določbo ima tudi Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku v 5. členu, pri čemer sodišča to določbo razlagajo na ustavno in zakonsko skladen način tako, da priči pripada povračilo stroškov prihoda na zaslišanje tudi v primeru, ko ta ni prišla s kraja stalnega prebivališča. Tako ZUP kot Zakon o pravdnem postopku (ZPP) vsebujeta enake določbe v zvezi s povračilom stroškov pričam, zato je tožnik upravičen do povrnitve priglašenih stroškov. Poleg tega 119. člen ZUP določa, da imajo priče pravico do povrnitve potnih stroškov in izdatkov v zvezi z bivanjem v kraju, pri čemer drugi odstavek 120. člena pooblašča ministra, pristojnega za upravo, da uredi tudi povračilo stroškov. Minister je torej pooblaščen navedeno pravico zgolj urediti, nikakor pa ne zožiti tako, da tožnik, ki se je bil prisiljen odzvati vabilu na pričanje, ni upravičen do povrnitve stroškov, ker je bil v času razpisanega zaslišanja prisoten na delovnem mestu. 3. člen Pravilnika je v nasprotju z vsebino 119. člena ZUP, zato tožnik od sodišča pričakuje, da uporabi institut exceptio illegalis ter neposredno uporabi določbo zakona oziroma določbo Pravilnika razlaga na način, ki bo skladen z določbami ZUP. Z vidika pravice do povrnitve stroškov je popolnoma vseeno, kje ima posamezna priča prijavljeno stalno (začasno) prebivališče oziroma kje dejansko prebiva; pomembno je le, kakšno razdaljo je zaradi odziva na vabilo dolžna premagati in kakšni stroški so ji v zvezi s tem nastali. Določba 3. člena Pravilnika je torej neustavna, saj tožnika brez dopustnega razloga diskriminira, poleg tega pa je izpodbijani akt v bistvenem neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti.
4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sporočila, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter poslala upravne spise.
5. Tožba je utemeljena.
6. V obravnavanem primeru ni sporno, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B., službo pa opravlja v kraju Zagorje ob Savi. Sporno tudi ni, da je priglasil stroške prevoza od kraja Zagorje ob Savi do Celja in nazaj. Sporno je, ali je tožnik ob takšnem dejanskem stanju upravičen do povračila priglašenih stroškov prevoza.
7. Kot je tožnik pojasnil v vlogi, je priglasil potne stroške od delovnega mesta v Zagorju ob Savi do kraja zaslišanja v Celju in nazaj. Ker se njegov delovnik začne ob 6. uri zjutraj, zaslišanje pa se je izvedlo ob 9. uri, torej med delovnim časom, je zahteval povračilo potnih stroškov na relaciji od Zagorja ob Savi do Celja, vendar je davčni organ na podlagi zavzetega pravnega stališča vlogo za povrnitev potnih stroškov zavrnil. To pomeni, da davčni organ ni preveril, kakšni stroški so tožniku dejansko nastali, zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Pri presoji, ali priča upravičeno uveljavlja priglašene stroške postopka, je namreč potrebno pretehtati, ali so ti stroški priči dejansko nastali ter ali so bili tudi potrebni. Tega pa davčni organ v obravnavanem primeru ni storil in je vlogo tožnika za povrnitev potnih stroškov v celoti zavrnil, sklicujoč se na drugi odstavek 3. člena Pravilnika, saj priglašeni stroški niso obsegali izdatkov za potovanje od prijavljenega stalnega prebivališča tožnika do kraja zaslišanja, ampak izdatke za potovanje od delovnega mesta do kraja zaslišanja.
8. Pravilnik sicer res določa, da potni stroški obsegajo izdatke za potovanje od prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje. Vendar pa prvi odstavek 119. člena ZUP določa, da ima priča pravico do povračila potnih stroškov in izdatkov v zvezi z bivanjem v kraju; če jim za ta čas ne gre zaslužek, pa tudi pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka. Upoštevati je potrebno, da se mora vsakdo, ki je kot priča vabljen na zaslišanje, odzvati vabilu in priti na zaslišanje, ne glede na to v katerem kraju se takrat nahaja. Glede na navedeno zakon po mnenju sodišča ne omejuje pravice do povrnitve potnih stroškov le od kraja stalnega prebivališča do mesta zaslišanja, ampak je priča upravičena do povračila potnih stroškov, ki ji nastanejo zaradi prihoda v kraj zaslišanja.
9. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem naj le-ta, skladno s stališčem sodišča, o zadevi ponovno odloči. Predvsem naj organ preveri, kakšni so bili stroški prevoza, in glede na ugotovitve tožniku povrne stroške, ki so mu nastali v zvezi s prevozom do kraja zaslišanja.
10. Sodišče je odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.