Jedro

V primeru neenakomerno razporejenega ali prerazporejenega delovnega časa se število ur dela in počitka spreminja. S tem se spreminja tudi število prostih ur delavca; ko dela več, je prostih ur manj in obratno. V takšnem primeru mora delodajalec paziti, da delavcu kljub temu zagotavlja najmanj minimalni dnevni in tedenski počitek ter da delavec ne preseže maksimalnega števila tedenskih delovnih ur. To pomeni, da lahko delavčeva obremenitev v nekaterih tednih (lahko tudi več tednov) znaša več kot 40 ur, v drugih pa manj. V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnajo v obliki odsotnosti. Namen je ravno obraten. Izravnalne ure se štejejo kot ure le za namen evidenc - zato, da delodajalec in delavec ob evidentiranih presežkih oddelanih ur vesta, za kolikor ur in kdaj je bila delavcu omogočena izravnava v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (z namenom doseči povprečno 40 ur tedensko obremenitev). Pomembno je tudi, da gre za ure, ko delavec nima delovnih obveznosti do delodajalca in prosto razpolaga s svojim časom!

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v I. točki izreka, v delu II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožene stranke zoper odločitev v I., III., IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ter v III. točki izreka, sodba sodišča prve stopnje pa se razveljavi v I., III. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da v 15 dneh plača tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2023 dalje (I. točka izreka sodbe). Višji zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 8.905,29 EUR je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 1.727,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v 27 odstotnem deležu (IV. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v III. točki izreka tako, da je naložilo tožniku, da toženki povrne stroške postopka v višini 1.767,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (I. točka izreka sodbe). V preostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka sodbe).

3.Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 251/2024 z dne 13. 5. 2025 dopustilo revizijo toženke glede vprašanja, ali se izravnalne ure delovnega časa znotraj referenčnega obdobja, ko delavec ne dela, štejejo v čas počitka ali v delovni čas.

4.Toženka v reviziji naprej povzema dejansko stanje in dosedanji potek postopka, nato pa prikazuje ureditev delovnega časa v Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) in Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva), skupaj s tolmačenjem Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Navaja, da SEU razlikuje in ločuje čas počitka in delovni čas. Sklicuje se na razloge Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018, da se odsotnost z dela zaradi kompenzacije nadur všteva v ure delovnega časa, medtem ko to po naravi stvari ne velja za odsotnost z dela zaradi izravnave neenakomerno razporejenega delovnega časa znotraj tekočega referenčnega obdobja, kar je tudi predmet tega spora. Delavec že pojmovno ne more biti upravičeno odsoten z dela, kadar delovne obveznosti nima in ni dolžan priti na delo. Razlaga sodišč nižje stopnje, da se ure izravnave (ko delavec ne dela) všteva v delovni čas, bi pomenila dvojno štetje ur, kar ni pravilno. Toženka pojasnjuje, da je dodatke k več opravljenim uram plačevala sproti, osnovno urno postavko pa v času izrabe teh ur v obliki odsotnosti z dela. Zaradi napačnega upoštevanja izravnalnih ur sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili obstoj kršitev pravice do tedenskega počitka in maksimalnega števila tedenskih ur, vendar bi pravilna uporaba materialnega prava pomenila, da je obseg očitanih kršitev bistveno manjši; nizko število kršitev ne more povzročiti takšnih nevšečnosti, ki bi presegale prag pravno relevantne nepremoženjske škode. Manjši obseg kršitev logično povzroči manj intenzivne nevšečnosti, posledično pa sta sodišči tudi zmotno presodili o vzročni zvezi med ravnanji toženke in ugotovljenimi nevšečnostmi tožnika. To pomeni, da je tudi prisojena odškodnina bistveno previsoka.

5.Revizija je utemeljena.

6.Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

7.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi nezagotovljenega počitka, ugodilo pa je zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ob tem je ugotovilo, da toženka, pri kateri je delovni čas neenakomerno razporejen in začasno prerazporejen v referenčnih obdobjih, ki so trajala šest mesecev, tožniku ni omogočala dela le 7 ur in 15 minut ur na teden in 7 ur in 30 minut ob sobotah, kar je predvidevalo njeno Delovno navodilo (upravljanje delovnega časa zaposlenih), temveč mu je odrejala več dela, večinoma do začetka naslednje izmene, in tudi dodatno delo v obliki nadurnega dela, večkrat v nedeljo. V nekaterih 14-dnevnih obdobjih od 9. 4. 2018 do 12. 6. 2022 je ugotovilo, da toženka tožniku ni zagotovila ustreznega tedenskega počitka (ki bi v skupnem trajanju z dnevnim počitkom moral znašati 70 ur - dvakrat po 11 ur in dvakrat po 24 ur) in da je tožnik v nekaterih tednih od 9. 4. 2018 do 8. 5. 2022 opravil večje število ur kot znaša zakonsko dovoljeni maksimum (56 ur tedensko). Pri ugotavljanju kršitev je med drugim izhajalo iz tega, da se čas, ko je tožnik izravnaval ure delovnega časa in bil takrat odsoten, ne šteje kot čas počitka, saj bi bil tožnik neenakomerno obravnavan v primerjavi z delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom. V zvezi s kršitvami prekoračitve maksimalnega tedenskega števila ur je sodišče ugotovilo, da do prekoračitve ni prišlo namerno in so posledica nepredvidljivih dogodkov, sicer pa je toženka v naslednjem tednu tožniku omogočala krajši delovni čas. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik moral opraviti večje število nadur, ki mu jih je toženka odrejala v nasprotju z določbami ZDR-1, da so v nekaterih mesecih nadure presegle mesečo dovoljeno kvoto in da je nadure nad zakonsko dovoljenim obsegom nepravilno štela kot "kompenzacijske ure". Tožnik je sicer uveljavljal tudi kršitev najkrajšega dnevnega počitka 11 ur, vendar sodišče teh kršitev ni ugotovilo. Presodilo je, da so ugotovljene kršitve vplivale na tožnikovo osebno in družinsko življenje, saj je bil preutrujen, nervozen, prepirljiv in se je prenehal ukvarjati s športom. Nanj so vplivale predvsem kršitve tedenskega počitka, čeprav je priznal, da je v relativno daljših obdobjih prostih dni, ki jih je izpostavila toženka, ta čas preživljal z družino. Za nepremoženjsko škodo v povezavi z ugotovljenimi kršitvami delovnega časa mu je sodišče prisodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR.

8.Sodišče druge stopnje se je z navedenim strinjalo. Zavzelo je stališče, da bi morala toženka v 14-dnevnem obdobju tožniku zagotoviti 59 ur dnevnega in tedenskega počitka skupaj (enkrat 11 ur dnevnega počitka in dvakrat po 24 ur tedenskega počitka), vendar tudi tega ni storila. Soglašalo je s presojo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Med drugim je upoštevalo, da so ravnanja toženke trajala vsaj pet let in da je škoda nastala postopoma. Zavrnilo je pritožbene navedbe toženke, da ni ugotovljen obstoj vzročne zveze med njenim ravnanjem in nastalo škodo.

9.Revizijsko sodišče je v podobnem sporu med drugim delavcem in isto toženko glede enakega revizijskega vprašanja že odločilo s sklepom VIII Ips 23/2025 z dne 10. 9. 2025. Podobno kot v navedenem sklepu tudi v tej zadevi najprej pojasnjuje, da je v primerih neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa znotraj referenčnega obdobja (takšna razporeditev delovnega časa je veljala tudi pri toženki) delovni čas v posameznem tednu lahko daljši ali krajši od zakonskega minimuma, skupno tedensko povprečje na koncu referenčnega obdobja pri delodajalcu pa naj bi znašalo 40 ur (sedmi odstavek 148. člena ZDR-1). Ure, ki v posameznem tednu znotraj referenčnega obdobja presegajo ali ne dosegajo polnega delovnega časa, niso presežki ali manki ur v pravem pomenu, temveč nastanejo presežki šele po koncu referenčnega obdobja - če presežejo povprečje tedenske obveznosti v celotnem referenčnem obdobju. Zato je pomembno razlikovanje med pojmom izravnave ur znotraj referenčnega obdobja in morebitno kompenzacijo presežkov ur, ki so nastale v referenčnem obdobju, s prostimi urami oziroma dnevi v naslednjem referenčnem obdobju. Gre za možnost delodajalca, da po koncu referenčnega obdobja nastale presežke ur, ki v takšnem primeru predstavljajo nadure, ne plača (kar je sicer običajno), temveč jih v naslednjem referenčnem obdobju nadomesti s prostimi urami.

10.Bistvo revizijske presoje ni nadomestitev (kompenzacija) več opravljenih ur (nadur) iz prejšnjega v naslednjem referenčnem obdobju, temveč le vprašanje izravnave ur znotraj referenčnih obdobij. Toženka v svojih evidencah in vlogah uporablja izraze "kompenzacijske ure", "koriščenje kompenzacij", "koriščenje saldo ur","odobrene kompenzacije" in "reducirane kompenzacije", ki pa nimajo enakega pomena in jih ni mogoče mešati. Evidentirane "kompenzacijske ure" predstavljajo ure, ki jih je delavec dejansko opravil, druge pa so ure, ki jih je koristil kot proste ure ("odobrene kompenzacije", "reducirane kompenzacije"). Tožnik je namreč večkrat opravil več ur, kot je bilo formalno načrtovano in predvideno v internih aktih. Večkrat pa mu je toženka odrejala tudi daljše opravljanje dela ob sobotah in nedeljah, ki jih je evidentirala kot nadure (nad zakonskim maksimumom nadur pa "kompenzacijske ure"), nato pa mu glede na neenakomerno razporejen delovni čas omogočala "koriščenje kompenzacij", kar pomeni izravnavo ur delovnega časa. To so bile ure, ko tožnik ni opravljal dela, z odrejanjem teh ur pa je toženka sproti zmanjševala prejšnje presežke ur.

11.Upoštevanje teh izravnalnih ur je (upoštevajoč revizijsko vprašanje) pomembno za presojo kršitev pravic o delovnem času v zvezi z zagotovitvijo ustreznih tedenskih počitkov v 14-dnevnih obdobjih in v zvezi s prekoračitvijo maksimalnega tedenskega delovnega časa 56 ur. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč kršitve tedenskega počitka in najdaljšega delovnega časa v konkretno ugotovljenih primerih ugotovili tudi zato, ker koriščenja ur nista šteli kot čas počitka.

12.V zvezi s tem je revizijsko sodišče že v sklepu VIII Ips 23/2025 z dne 10. 9. 2025 med drugim obrazložilo: "V primeru neenakomerno razporejenega ali prerazporejenega delovnega časa se število ur dela in počitka spreminja. S tem se spreminja tudi število prostih ur delavca; ko dela več, je prostih ur manj in obratno. V takšnem primeru mora delodajalec paziti, da delavcu kljub temu zagotavlja najmanj minimalni dnevni in tedenski počitek ter da delavec ne preseže maksimalnega števila tedenskih delovnih ur. To pomeni, da lahko delavčeva obremenitev v nekaterih tednih (lahko tudi več tednov) znaša več kot 40 ur, v drugih pa manj. V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnajo v obliki odsotnosti. Namen je ravno obraten. Izravnalne ure se štejejo kot ure le za namen evidenc - zato, da delodajalec in delavec ob evidentiranih presežkih oddelanih ur vesta, za kolikor ur in kdaj je bila delavcu omogočena izravnava v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (z namenom doseči povprečno 40 ur tedensko obremenitev). Pomembno je tudi, da gre za ure, ko delavec nima delovnih obveznosti do delodajalca in prosto razpolaga s svojim časom! Delavec torej zakonsko določenega počitka nima "poleg pravice do izravnave delovnega časa", kot je navedlo sodišče prve stopnje. To napačno stališče predpostavlja, da gre za dve posebni pravici, vendar izravnava ni neka dodatna pravica ali posebna pravna kategorija, temveč predstavlja le obdobje odsotnosti, s katerim se uravnava število ur neenakomerno razporejenega ali začasno prerazporejenega delovnega časa."

13.Teh primerov tudi ni pravilno enačiti z upravičeno odsotnostjo z dela zaradi izrabe letnega dopusta ali bolniškega staleža, saj se ure takšne odsotnosti štejejo v kvoto delovnih ur in se priznavajo kot ure, za katere delavcu pripada nadomestilo plače, čeprav niso oddelane. V teh primerih ne gre za izravnalne ure, saj se z njimi ne izravnava presežek ur, temveč se te ure priznajo enako kot ure, ko delavec dela. V tožnikovem primeru izravnalnih ur pa gre za izravnavo, ki omogoča doseči povprečno število ur delovnega časa. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oz. počitka) torej pomeni, da v tem obdobju delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba šteti kot čas počitka.

14.Tudi SEU v razlagi določb Direktive loči ure dela in ure počitka, ki se med seboj izključujejo, ne pozna pa vmesne kategorije, ki sta jo s svojo nepravilno razlago vzpostavili sodišči druge in prve stopnje."

15.Glede na navedeno materialnopravno izhodišče sta sodišči druge in prve stopnje v nekaterih primerih ugotovljenih kršitev v zvezi s koriščenjem tedenskega počitka v skupnem 14-dnevnem obdobju (tretji odstavek 156. člena ZDR-1) in preseženim maksimalnim številom delovnih ur na teden (šesti odstavek 148. člena ZDR-1) zmotno uporabili materialno pravo, saj koriščenja izravnalnih ur napačno nista šteli kot čas počitka.

16.Tako npr. sodišči druge in prve stopnje že v primeru prve očitane kršitve tedenskega počitka v obdobju od 9. 4. 2018 do 22. 4. 2018 koriščenja "kompenzacijskih ur" 13. 4. 2018 nista šteli v čas počitka, enako tudi v drugem obdobju od 21. 5. 2018 do 3. 6. 2018 ("koriščenje saldo ur" in "koriščenje kompenzacij" 1. 6. 2018) itd. Toženka je v zvezi s tem pravilno opozarjala tudi na nekatere primere 14-dnevnih obdobij, v katerih tožniku ni zagotovila le enega neprekinjenega skupnega tedenskega počitka (z dnevnim počitkom), temveč mu je zagotovila počitek v obeh tednih (torej dvakrat). V teh primerih ni mogoče izhajati iz pravila o skupnem tedenskem počitku v obdobju 14 zaporednih dni, temveč je treba upoštevati pravilo o tedenskem počitku v obdobju 7 zaporednih dni, kar v takšnem obdobju pomeni priznanje dnevnega počitka v trajanju 11 ur skupaj s tedenskim počitkom 24 neprekinjenih ur (drugi odstavek 155. člena ZDR-1, prvi odstavek 156. člena ZDR-1, 3. in 5. člen Direktive). Upoštevanje pravilnega materialnega izhodišča pri presoji teh kršitev lahko pripelje do ugotovitev o tem, da v nekaterih obdobjih ni prišlo do kršitev ali da so bile kršitve manj obsežne, torej niso trajale toliko ur, kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje.

17.Vrhovno sodišče podobno ugotavlja tudi v primeru kršitve prekoračitve maksimalnega tedenskega števila ur dela, saj je tudi v nekaterih od primerov ugotovljenih kršitev (nekatere je toženka priznala) treba upoštevati tudi koriščenje izravnalnih ur. Tega sodišči nižje stopnje nista storili, saj teh ur ("kompenzacijskih ur" kot to imenuje toženka) nista odšteli od skupnega števila ur delovnega časa oziroma sta jih upoštevali kot delovne ure (oziroma "redne ure"), kar ni pravilno.

18.Glede na navedeno so nekatere ugotovitve kršitev tedenskega počitka in najdaljšega tedenskega delovnega časa napačne.

19.V skladu s drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in glede odločitve o nepremoženjski škodi razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

20.Ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč in toženkinih navedb o priznanju nekaterih kršitev naj torej sodišče prve stopnje natančno ugotovi število in obseg kršitev (protipravnost) in te ugotovitve upošteva pri presoji ostalih elementov odškodninske odgovornosti in odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo.

21.Sodišče prve stopnje bo ob ponovnem odločanju moralo ponovno pretehtati, ali v primeru zagotavljanja tedenskega počitka v obdobju zaporednih 14 dni (in ne tedenskega počitka, ki je zagotovljen vsak teden) skupen minimalni počitek delavca znaša najmanj 70 ur ali 59 ur (kot je stališče sodišča druge stopnje). Tudi to stališče bo namreč lahko vplivalo na ugotovitev števila in obsega kršitev. Za odmero odškodnine bodo lahko pomembni tudi obseg, narava in teža kršitev toženke v zvezi z odrejanjem nadurnega dela.

22.V posledici navedene odločitve je revizijsko sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišč druge in prve stopnje o stroških postopka, sklenilo pa je tudi, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

23.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Glej natančnejšo obrazložitev v sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 23/2025 z dne 10. 9. 2025.

2Tožnik naj bi po urniku npr. v prvi izmeni delal od 6. do 13.15 ure, v drugi izmeni delal 14. do 21.15, v tretji izmeni pa od 22. do 5.15, razen v sobotah, vendar je večkrat delal do začetka naslednje izmene, te ure pa je toženka v evidencah opredelila kot ure kompenzacije.

3Čeprav glede na gornje pojasnilo v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa to niti niso prave nadure.

4V tej zadevi vprašanje upoštevanja izravnalnih ur ni pomembno glede kršitve pravice do minimalnega dnevnega počitka, saj sodišči nižje stopnje teh kršitev nista ugotovili.

5Izravnavanje delovnih ur je treba razlikovati od njihovega plačevanja, saj je sistem plačevanja lahko različen; toženka jih ni plačevala dvakrat, ne glede na izravnavo pa je plačevala tudi dodatke, kar ni bilo neugodno za delavce.

6Glej npr. sodbe Simap, C-303/98 (47. točka obrazložitve), Jaeger, C-151/02 (48. točka obrazložitve), Dellas in drugi, C-14/04 (43. točka obrazložitve), Vorel, C-437/05 (25. točka obrazložitve) in številne druge.

7Na primer v obdobju od 9. 4. do 15. 4. 2018 (prvi primer očitane kršitve), od 13. 8. do 19. 8. 2018, od 25. 3. do 31. 3. 2019 itd.

8Gre za vprašanje, ali je pri tem šlo le za napačno odrejanje in evidentiranje nadurnega dela glede na interna navodila toženke ali pa v razmerah neenakomerno razporejenega delovnega časa znotraj referenčnega obdobja tudi za vsebinsko napačno odrejanje dela nad polnim delovnim časom in s tem tudi za vsebinsko preseganje največjega dovoljenega števila mesečnih ur oziroma nadur.