Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Ključno za ugotovitev invalidnosti je, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izvedenski organ po proučitvi medicinske dokumentacije ugotavlja, da pri tožniku zaenkrat niti diagnostika, kot tudi ne zdravljenje, ni bilo opravljeno v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o dokončnem zdravstvenem stanju. Glede vprašanja, kdaj je zdravljenje dokončno, pa je potrebno presojati vsak primer posebej. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, v invalidskem postopku ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju. Bistveno pri tem je, da gre za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, za razliko od začasne nezmožnosti za delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 1. 3. 2022 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 10. 2021 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 28. 9. 2020 dalje. Nadalje je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračunska sredstva sodišča. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v B. (v nadaljevanju: izvedenski organ). Tožnik meni, da bi izvedenski organ že na podlagi obstoječih zdravstvenih izvidov ter ugotovljenega zdravstvenega stanja, lahko podal oceno invalidnosti. Zdravstveno stanje je namreč takšno, da kljub nadaljnjemu zdravljenju, ozdravitev ne bo popolna. Člana izvedenskega organa sta že sama postavila diagnozo "akutna polimorfna psihotična motnja brez simptomov shizofrenije v anamnezi in sum na paranoidno shizofrenijo brez ustrezne diagnostike in zdravljenja". Dejstvo, da tožnik ni opravil dovolj pregledov in diagnostike, še ne pomeni, da pri njem ni podane invalidnosti oziroma da invalidnost ni mogoče oceniti. Izvedenski organ bi moral ugotavljati invalidnost glede na obstoječe zdravstveno stanje, tudi če po njegovem mnenju zdravljenje še ni zaključeno. Upoštevati bi morali delo, ki ga je tožnik opravljal in za katerega je bil usposobljen, kot tudi njegovo sedanjo brezposelnost. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, saj je še mogoče pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja. Če bi se pričakovalo izboljšanje zdravstvenega stanja, bi lahko sodišče določilo tudi kontrolni pregled. Izvedenski organ tudi ni upošteval izvida z dne 20. 7. 2020 iz katerega izhaja, da tožnik ni sposoben za nobeno delo. Ker izvedenski organ ni mogel podati oceno invalidnosti, je tožnik predlagal postavitev novega izvedenca psihiatra. Takemu dokaznemu predlogu pa sodišče ni sledilo. Posledično je kršilo določbe postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 1. 3. 2022, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 10. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev, da pri tožniku invalidnost ni podana, saj zdravljenje še ni zaključeno.

6. Tožnik je s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti (1. alineja drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2).

7. Sodišče prve stopnje je vprašanje, ali je pri tožniku podana invalidnost, razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja. Kot člana izvedenskega organa sta sodelovala izvedenca specialist MDPŠ in specialistka psihiatrinja. Proučila sta dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu ter tožnikovem zdravstvenem kartonu, tožnik pa je bil tudi osebno pregledan. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 25. 5. 2023 ter dopolnitve z dne 2. 7. 2023 izhaja, da glede na opisano zdravstveno stanje in glede na pomanjkljivo medicinsko in delovno dokumentacijo, pri tožniku ta čas ni mogoče podati dokončne ocene glede preostale delazmožnosti. Tako diagnostika kot tudi zdravljenje in rehabilitacija namreč še niso končani. Pri tožniku gre za akutno polimorfno psihotično motnjo, brez simptomov shizofrenije v anamnezi in sum na paranoidno shizofrenijo brez ustrezne diagnostike in zdravljenja. Dodatno sta izvid in mnenje pojasnila zaslišana na naroku za glavno obravnavo.

8. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Ključno za ugotovitev invalidnosti je, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izvedenski organ po proučitvi medicinske dokumentacije ugotavlja, da pri tožniku zaenkrat niti diagnostika, kot tudi ne zdravljenje, ni bilo opravljeno v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o dokončnem zdravstvenem stanju. Glede vprašanja, kdaj je zdravljenje dokončno, pa je potrebno presojati vsak primer posebej. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi3 zavzelo stališče, da se glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, v invalidskem postopku ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju. Bistveno pri tem je, da gre za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, za razliko od začasne nezmožnosti za delo.

9. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenski organ do 1. 3. 2022 (datum izdaje dokončne odločbe) imel na razpolago dva izvida psihiatra, in sicer psihiatra iz Makedonije z dne 20. 3. 2020 in iz C. z dne 6. 5. 2021. Iz kasnejšega obdobja sta še dva izvida z dne 20. 10. 2022 in 8. 2. 2022. Tudi iz izvidov izhaja, da pri tožniku ni bila izpeljana ustrezna in tudi predlagana diagnostika (CT glave, klinično psihološka obravnava). Odprto je tudi vprašanje, ali tožnik resnično jemlje predpisano terapijo. Svetovana je bila tudi hospitalizacija. Podan je le sum na paranoidno shizofrenijo, ki pa ni potrjena z ustrezno diagnostiko. Glede duševne motnje pa je po mnenju izvedenke specialistke psihiatrinje le-ta ocenjena kot akutna, prehodna, brez simptoma shizofrenije. Taka motnja pa preide ob ustrezni terapiji. Upoštevaje podane izvide pri tožniku ni mogoče oceniti, da je stanje dokončno.

10. Izvedenski organ se je opredelil tudi do izvida z dne 20. 7. 2020, na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi. Izvedenka s področja psihiatrije je pojasnila, da je lečeči psihiater mnenje, da tožnik ni sposoben za nobeno delo, podal zgolj po enkratnem pregledu, ne da bi imel vsaj oceno intelektivnega funkcioniranja in da bi imel longitudinalno sliko duševne motnje. Zgolj na podlagi takega izvida ni mogoče sprejeti zaključka, da je zdravljenje zaključeno in da je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, torej da je podana I. kategorija invalidnosti.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ko je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca specialista psihiatra. ZPP v drugem odstavku 287. člena določa, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je že s pridobitvijo izvedenskega mnenja razčistilo dejansko stanje. Kot člana izvedenskega organa sta sodelovala ustrezna specialista glede na tožnikove zdravstvene težave. V primeru, da mnenje ni podano skladno s pričakovanji stranke, pa to nikakor ne pomeni, da je mnenje pomanjkljivo in da je zaradi tega potrebno v postopek pritegniti drugega izvedenca.

12. V primeru, da gre pri tožniku za akutno stanje, kot to ocenjuje sodna izvedenka, v takem primeru gre za kratkotrajno stanje, ki preide ob ustrezni terapiji. Za celovito sliko tožnikovega zdravstvenega stanja ter vpliva tega stanja na njegovo delovno zmožnost pa je potrebno opraviti dodatno diagnostiko. Potrebno je pridobiti nov izvid psihiatra in kliničnega psihologa ter opraviti CT slikovno diagnostiko glave in druge potrebne preglede, torej pridobiti vse relevantne podatke, potrebne za oceno tožnikove delazmožnosti. Za presojo je bilo ključno zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Dodatno zbrana medicinska dokumentacija pa lahko predstavlja podlago za nov postopek pri tožencu glede ugotavljanja tožnikove invalidnosti.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Glej Psp 114/2022 z dne 11. 5. 2022.