Jedro

V sporih zaradi dvakratne prodaje iste nepremičnine se je v dosedanji sodni praksi izoblikovalo stališče, da je tako ravnanje glede na konkretne okoliščine primera lahko nemoralno, da je zato kasnejša pogodba nična in ima prvi kupec, ki mu je bila nepremičnina tudi dejansko izročena, tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine proti drugemu kupcu, vendar le, če je bil ta nedobroveren.

Ali ima po sedanji ureditvi (novi ZZK-1 in SPZ) prvi kupec res še možnost tožbe, kot se je uveljavila v dosedanji sodni praksi, ali pa le še izbrisno tožbo, pri kateri je glede na zahteve iz 243. člena ZZK-1 tožbeni zahtevek drugačen, v tej zadevi ni odločilno vprašanje, saj je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine neutemeljen že iz razloga, ker je ugotovljena toženčeva dobrovernost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Ob dvakratni prodaji dveh poslovnih prostorov je tožnik kot prvi kupec (pogodba z 28. 11. 2003) vložil tožbo za izdajo za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sposobne listine proti tožencu kot drugemu kupcu istih poslovnih prostorov (pogodba s 23. 12. 2005), ki je pred njim svojo lastninsko pravico vknjižil v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik s tožencem ni sklenil nobene pogodbe in zato nima pravnega temelja za tak zahtevek. Lahko bi tožil le za ugotovitev ničnosti druge pogodbe, če bi bil toženec nedobroveren ali pa bi vložil izbrisno tožbo, česar pa ni storil. Poleg tega tožnik ni dokazal toženčeve nedobrovernosti ob sklenitvi njegove pogodbe, pojasnil pa tudi ni, zakaj ni sam predlagal vknjižbe lastninske pravice na podlagi svoje pogodbe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uvodoma uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vsebinsko pa tudi procesne kršitve, saj njegova revizija v pretežnem delu predstavlja prepis pritožbenih trditev. Predlaga spremembo sodb obeh sodišč in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Meni, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh njegovih navedb. Zato ponovno poudarja odločilna dejstva, med njimi pa, da je toženec vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik spornih nepremičnin. Torej je zmoten zaključek, da tožnik do toženca nima nobenega pravnega temelja za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Opustitev tožnika (nevložitev zemljiškoknjižnega predloga) ne more predstavljati razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato pomanjkanje odločilnih dejstev pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V utemeljitev svojega stališča, da ima temelj za uveljavitev tožbenega zahtevka, tožnik ponavlja tudi pritožbene trditve o nepravilnostih in nezakonitostih listin, ki so bile podlaga za vpis toženčeve lastninske pravice v zemljiško knjigo. Pojasni, da gre za razloge iz njegovega ugovora zoper sklep o dovolitvi predlaganega zemljiškoknjižnega vpisa. Izkazana je toženčeva pasivna legitimacija, zatrjevane nepravilnosti in toženčevo sodelovanje v nezakonitih postopkih pa dokazujejo tudi toženčevo nedobrovernost. Tožnik prepisuje še svoje pritožbene trditve o predlaganem, vendar neizvedenem zaslišanju stečajnega upravitelja srbskega prodajalca priče N. Tožnikov zakoniti zastopnik je ob svojem zaslišanju pojasnil, da vknjižba ni bila predlagana zaradi neizvedene etažne lastnine, torej razlogi, da tožnik ni pojasnil razloga nevknjižbe, pomenijo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in tudi nasprotje med razlogi sodbe ter vsebino zapisnika o zaslišanju tožnika. Če bi sodišče celostno presojalo zadevo, bi moralo njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi. V utemeljitev svojega stališča tožnik še opozarja, da bi grajano stališče o pomanjkanju pravnega temelja terjalo zavrnitev tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine tudi v primeru priposestvovanja.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Prepis pritožbenih navedb v reviziji pomeni vztrajanje pri teh pritožbenih trditvah, na katere pa je tožnik že dobil odgovore pritožbenega sodišča. Po presoji revizijskega sodišča so ti odgovori pravilni in jih tožnik v reviziji izrecno in obrazloženo niti ne izpodbija. Zato revizijsko sodišče pojasnjuje, da do procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni prišlo iz razlogov, ki so navedeni v zadnjem odstavku na drugi strani pritožbene sodbe. Tožnik očitno zamenjuje navedbe stranke in izpoved stranke. To slednje je le dokazno sredstvo. Zato izpoved stranke ne more nadomestiti manjkajočih trditev stranke. Po pravilnih ugotovitvah pritožbenega sodišča tožnik v svojih navedbah ni pojasnil, zakaj ni vložil zemljiškoknjižnega predloga. Kljub temu je pritožbeno sodišče dodalo, da je bil po podatkih spisa že ob sklenitvi prodajne pogodbe s tožnikom postopek vzpostavitve etažne lastnine že v teku, pa tožnik kljub temu več kot eno leto ni ničesar storil. Tako ga je s svojim zemljiškoknjižnim predlogom prehitel toženec. Procesni in materialnopravni očitki sodišču v zvezi z opustitvijo tožnika niso utemeljeni. Razlogi o tem so navedeni in so glede na drugi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) tudi materialnopravno pravilni. Neutemeljen je očitek, da naj bi pritožbeno sodišče tožnikovo izpoved napačno povzelo in s tem storilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zadnjem odstavku na tretji strani pritožbene sodbe je naveden odgovor pritožbenega sodišča na uveljavljane procesne očitke v zvezi z opustitvijo zaslišanja stečajnega upravitelja srbskega prodajalca. S tem odgovorom revizija niti ne polemizira, temveč le prepisuje pritožbene trditve. Revizija tudi ni jasna in konkretna, do katerih pomembnih pritožbenih trditev naj se pritožbeno sodišče ne bi opredelilo (prvi odstavek 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP).

7. Tožnik ponavlja svoje pritožbene trditve ali točneje trditve iz ugovora zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča o dovolitvi predlaganega zemljiškoknjižnega vpisa toženčeve lastninske pravice. Nanašajo se na zatrjevane nepravilnosti pri dokumentaciji, ki je bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis in toženčevo sodelovanje v zatrjevano nezakonitih postopkih. S temi trditvami tožnik utemeljuje svoje stališče, da je bil toženec nedobroveren. Presoja prvostopenjskega sodišča, ki jo je drugostopenjsko sodišče potrdilo, je bila drugačna. Toženec ob nakupu spornih poslovnih prostorov ni bil nedobroveren. Vprašanje dobre vere je sicer materialnopravne narave, vendar je mogoče materialnopravni zaključek sprejeti le na podlagi določenih dejanskih okoliščin. Ugotovljene okoliščine (pomen posadne listine in tožnikova nepredložitev drugih dokazov) so sodišču narekovali zaključek o dobrovernosti toženca, saj se ta tudi sicer domneva. Revizijske trditve o drugih nepravilnostih listin (zatrjevano ponarejeno pooblastilo za sklenitev druge pogodbe itd.) in sodelovanju toženca presegajo dejansko podlago sodb. Ker z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, teh trditev revizijsko sodišče ni upoštevalo.

8. Že pritožbeno sodišče je tožniku pritrdilo, da je toženec kot zemljiškoknjižni lastnik pasivno legitimiran za tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Vendar samo to dejstvo za utemeljenost tožbenega zahtevka ne zadostuje. Da bi tožnik s takim tožbenim zahtevkom uspel, bi moral predvsem zatrjevati in dokazati, zakaj mu mora toženec izstaviti zahtevano listino, na primer, da sta pravdni stranki sklenili prodajno ali kako drugo obligacijsko pogodbo. V tej smeri je tudi razumeti razloge obeh sodišč, da tožnik ni zatrjeval nobenega pravnega temelja za svoj tožbeni zahtevek oziroma točneje sklenitve pravnega posla (razlogi pritožbenega sodišča v drugem odstavku na tretji strani sodbe). V obravnavani zadevi gre za dvakratno prodajo iste nepremičnine, pri čemer jo je prvi kupil tožnik, drugi pa toženec. V tovrstnih sporih se je v dosedanji sodni praksi res izoblikovalo stališče, da je tako ravnanje glede na konkretne okoliščine primera lahko nemoralno, da je zato kasnejša pogodba nična in ima prvi kupec, ki mu je bila nepremičnina tudi dejansko izročena, tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine proti drugemu kupcu, vendar le, če je bil ta nedobroveren. V določenih primerih je sodna praksa tudi odstopila od zahteve, da je treba hkrati uveljavljati še tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kasnejše pogodbe, ker se to lahko obravnava kot predhodno vprašanje. Vendar je tudi v teh primerih vztrajala pri temeljni zahtevi o nedobrovernosti kasnejšega kupca. Novi ZZK-1 (in tudi Stvarnopravni zakonik), ki je izrecno izvedel načelo ločevanja med razpolagalnim in zavezovalnim pravnim poslom ter v večjem obsegu uveljavil načelo zaupanja v zemljiško knjigo, tudi drugače ureja možnost izbrisne tožbe. Zato se zaostreno postavlja vprašanje, ali ima po sedanji ureditvi prvi kupec res še možnost tožbe, kot se je uveljavila v dosedanji sodni praksi, ali pa le še izbrisno tožbo, pri kateri je glede na zahteve iz 243. člena ZZK-1 tožbeni zahtevek drugačen (več o dosedanji sodni praksi, razlogih zanjo in novih okoliščinah po sprejetju ZZK-1 v sodbi II Ips 44/2007). Kljub okoliščini, da je bila tožba za izdajo zemljiškoknjižne listine v tej pravdni zadevi vložena po uveljavitvi ZZK-1, se revizijsko sodišče s tem zadnjim vprašanjem ni dodatno ukvarjalo: tudi če bi bil odgovor na postavljeno vprašanje pritrdilen, tožnik s svojim zahtevkom le za izstavitev zemljiškoknjižne listine ne more uspeti, ker manjka ena od temeljnih zahtev, to je nedobrovernost toženca.

9. Tožnik se v utemeljitev svojega stališča zmotno sklicuje na domnevno enako situacijo pri priposestvovanju. Pri tem institutu gre namreč za pridobitev lastninske pravice na originaren način, zato novi lastnik lastninsko pravico pridobi še pred njenim vpisom v zemljiško knjigo, zemljiškoknjižni lastnik pa jo tudi izgubi že z nastopom pravnega dogodka. V pravdi zato predmet tožbenega zahtevka ne more biti zahteva za izpolnitveno ravnanje, ki je potrebno, da tožnik pridobi lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, ampak le ugotovitev o že pridobljeni lastninski pravici.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.