Jedro

Če je na matičnem področju o predhodnem vprašanju že odločeno z učinkom pravnomočnosti, prekinitve postopka ni več mogoče zahtevati, tudi če je bilo vloženo izredno pravno sredstvo.

Posest je dobroverna le, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Za tak primer pa v obravnavani situaciji, ko je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank in glede na zakonski režim skupnega premoženja, ne gre.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba z izjemo 2. točke izreka glede ugotovitve obsega toženkine v pobot uveljavljane terjatve razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu pa se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v višini 4.841,86 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, nadalje je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 172,07 EUR, obe terjatvi je medsebojno pobotalo ter toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati še znesek 4.841,86 EUR s pripadajočimi obrestmi zmanjšan za pobotani znesek 172,07 EUR. V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.381,08 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, glede ugoditve pobotnemu ugovoru ter stroške postopka. Graja odločitev sodišča, ki je zavrnilo zahtevek tožnika za obdobje od 31.5.2002 do 31.8.2004 sklicujoč se na dobro vero toženke. Toženka je imela stanovanje v posesti vse od leta 2001, ko je bil tožnik prisilno deložiran iz stanovanja, vedela pa je, da je to premoženje pravdnih strank in ne le njeno premoženje. Ni jasno, zakaj je sodišče zavrnilo del zahtevka za obdobje od 31.5.2002 do 31.8.2004, saj je toženka vedela, da stanovanje ni le njeno, vendar ga je oddajala v najem, celotno najemnino pa zadržala zase. Sklicevanje sodišča, da je toženka prava neuka stranka, ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka za to obdobje. Pomembno je, da tožnik stanovanja ni mogel uporabljati, kar mu je onemogočala toženka, ki je stanovanje oddajala v najem. Dejstvo, da tožnik ni izkazal, da je plačeval najemnino drugje, v zadevni pravdi ni pomembno. Glede višine najemnine je sodišče najprej angažiralo izvedenca R., ki je izračunal vrednost neprofitne najemnine, enako pa je izračunal tudi izvedenec J.. Tožnik je grajal izvedeniško mnenje in jasno navedel, da izračun najemnine s strani izvedenca J. ne predstavlja realne tržne vrednosti najemnine, ki velja na trgu. Solastnik stanovanja lahko zahteva od drugega solastnika, ki uporablja celo stanovanje, uporabnino v znesku, kot bi ga prejel, če bi stanovanje oddajal v najem za profitno najemnino. Tako je stališče sodne prakse. Tožnik je predlagal dodatno angažiranje izvedenca J. za izračun profitne najemnine, po potrebi pa tudi drugega izvedenca. Dokazni predlog tožnika je bil ustrezno obrazložen. Toženka ima koristi ravno v tem, da je koristila nepremičnine v celoti, torej tudi v obsegu tožnikovega solastniškega deleža. Tožnik je tudi pravočasno priložil kopije iz portala N..net, iz katerih izhaja dejanska tržna vrednost najemnin za stanovanje na območju Krškega in okolice. Napačna je tudi odločitev sodišča, ko je delno ugodilo pobotnemu ugovoru toženke, saj tožnik v stanovanju ni mogel živeti in zato stroškov ni dolžan plačati. Posledično je napačna odločitev tudi o višini pravdnih stroškov. Sodišče tožniku ni priznalo stroškov za peto pripravljalno vlogo, prav v tej vlogi pa je tožnik po pozivu sodišča podal pripombe na mnenje izvedenca J. in gre za obrazloženo vlogo. Pri ogledu je bil prisoten tožnikov pooblaščenec, zato bi moralo sodišče priznati tudi te stroške. Sodišče je priznalo toženki prevozne stroške za šest obravnav, čeprav se je sodna praksa že večkrat izrekla, da se ne priznavajo prevozni stroški pooblaščencev izven območja Okrožnega sodišča v Krškem. Tožnik predlaga, naj sodišče ob reševanju pritožbe vpogleda tudi sodno prakso, ki je že nekaj let enaka, glede stališča, da se upošteva tržna profitna najemnina.

Tožena stranka v pritožbi graja odločitev sodišča, ki ni prekinilo postopka do odločitve Vrhovnega sodišča RS o reviziji glede ugotovitve deležev na skupnem premoženju pravdnih strank. Tožnik je za dokazovanje višine svoje terjatve predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke, tak dokaz tožnika pa je bil pomanjkljiv, saj bi moral predlagati tudi cenilca. Izvedenec gradbene stroke namreč lahko odgovarja zgolj na vprašanja strokovne narave, za podajanje ocene o posameznih vrednostih pa je potrebna izvedba dokaza s cenilcem. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu dopustilo izvedbo dokaza z izvedencem in cenilcem, ki ga je v dokaz svojim trditvam o tem, da je tožnikov zahtevek pretiran, predlagala toženka. Vendar ta njen dokazni predlog ni primeren za dokazovanje trditvene podlage tožnika. Tožnik je tožbo v predmetni zadevi vložil po vložitvi tožbe, s katero je zahteval ugotovitev lastninske pravice in pred pravnomočno odločitvijo v njej, v tej tožbi pa je enako kot lastninski zatrjeval 80 % solastniški delež. Iz tega izhodišča izhaja tudi v svojih trditvah v tej pravdi, kasneje pa jih ni spremenil. Po pravnomočnosti sodbe je tožnik s pripravljalno vlogo razširil svoj zahtevek in zahteval za polovico stanovanja priznanje enake mesečne uporabnine kot za 80 %, brez trditvene podlage glede višine najemnine za stanovanje. Zato je tožbeni zahtevek tožnika nesklepčen in sodišče o njem ne bi smelo odločati. Posledično je napačen tudi uspeh v pravdi.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi prekinilo pravdni postopek do odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o reviziji v zadevi pravdnih strank zaradi ugotovitve in obsega deležev na skupnem premoženju, saj je bilo o tem vprašanju že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem P 263/2004 z dne 29.6.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4349/2007 z dne 26.3.2008. Če je na matičnem področju o predhodnem vprašanju že odločeno z učinkom pravnomočnosti, prekinitve postopka namreč ni več mogoče zahtevati, tudi če je bilo vloženo izredno pravno sredstvo (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 392/96).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnikova tožba nesklepčna, predloženi dokazni predlogi pa pomanjkljivi. Iz navedb v tožbi izhajajo vse bistvene okoliščine, zaradi katerih tožnik terja plačilo deleža uporabnine v sorazmerju z njegovim deležem na skupnem premoženju. Na začetku postopka je tožnik tega ocenil na 80 %, po pravnomočnosti zadeve, v kateri je sodišče odločilo o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, pa je svoje trditve prilagodil in v prvi pripravljalni vlogi zahteval plačilo uporabnine za njegov 50 % delež na stanovanju v višini 160,00 EUR, pri čemer je predlagal oceno uporabnine po izvedencu gradbene oziroma druge ustrezne stroke. Da je za nižji delež na stvari tožnik zahteval enako visoko najemnino, zahtevek pa še razširil na nove kasneje zapadle obroke, je predstavljalo spremembo tožbe, ki jo je sodišče dopustilo, čeprav o njej ni odločilo s posebnim sklepom. Zgolj izostanek tega pa predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Tožba pa zaradi razširitve zahtevka ni postala nesklepčna.

Sodišče prve stopnje je višino uporabnine ugotavljalo z izvedeniškim mnenjem izvedencev gradbene stroke V. R. in M. J., pri čemer je odločitev oprlo na mnenje slednjega, ki je tudi sodni cenilec. Tudi sicer pa so sodni izvedenci gradbene stroke usposobljeni za opravo cenitve nepremičnin in gre za primeren dokaz za ugotavljanje višine tržne najemnine.

Prav pa ima pritožba tožene stranke, ko graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. To je namreč dolžno upoštevati zgolj uspeh tožnika po višini in ne po temelju, saj z odločanjem o slednjem posebni stroški niso nastali. Ker pa je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke glede višine njegove terjatve in zato posledično razveljavilo prvostopno sodbo z izjemo dela glede ugotovitve obstoja toženkine terjatve, je posledično moralo razveljaviti tudi stroškovno odločitev, ki bo odvisna od končnega uspeha strank v postopku.

O pritožbi tožeče stranke Okrožno sodišče v Krškem je v pravdni zadevi P 263/2004 pravnomočno odločilo, da sta tožnik in toženka v času njune izvenzakonske skupnosti pridobila stanovanje, pripisano k vložku št. X k.o. S., št. Y, ki se nahaja v .... nadstropju stanovanjskega bloka v K. in dve garaži na istem naslovu. Deleže strank na omenjenih nepremičninah je določilo na 50 %. Stanovanje je bilo kupljeno že 18.11.1991 zaradi namena skupnega bivanja obeh strank, ki sta tam že dlje časa živeli. Obe stranki sta torej že z nakupom stanovanja postali njegovi skupni lastnici ter bili upravičeni slednjega skupno uporabljati oziroma v primeru njegove oddaje tretjim osebam skupno prejemati denarno nadomestilo v obliki najemnine. Toženka, ki je s stanovanjem po izselitvi tožnika samostojno razpolagala in ga oddajala ter v celoti prejemala najemnino brez privolitve tožnika, je bila torej na njegov račun obogatena, zato je tožniku nedvomno dolžna povrniti njegov delež pridobljene koristi. Pri tem se, kot pravilno opozarja pritožba, ne more sklicevati na to, da ni vedela, da stanovanje sodi v režim njunega skupnega premoženja, saj gre za pravno zmoto, ki ni opravičljiva. Tožnik si je tudi ves čas prizadeval, da bi stanovanje dobil v posest, ter se je tudi v postopku zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja skliceval na dejstvo, da stanovanje sodi v skupno premoženje (vložena pritožba 8.11.2000). Res sodišče njegove navedbe v pravdi I P 193/2000 ni moglo upoštevati, ker je bila podana prepozno, vendar pa je kljub temu lahko vplivala na dobro vero toženke, saj se je morala zavedati, da gre za stanovanje, ki sta ga pridobila s tožnikom skupno. Posest je dobroverna le, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Za tak primer pa v obravnavani situaciji, ko je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank in glede na zakonski režim skupnega premoženja, ne gre. Na to je opozoril tožnik že na naroku dne 9.2.2010, zato sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določila 1. odstavka 95. člena SPZ.

Utemeljena pa je tudi pritožbena graja ugotavljanja višine uporabnine. Sodišče prve stopnje je namreč izvedencu naložilo, da ugotovi višino najemnine ali uporabnine za primerljivo nepremičnino v enakem obdobju, to pa pomeni višino tržne najemnine za istovrstno stanovanje na istovrstni lokaciji. Izvedenec je uporabil metodologijo določanja neprofitne najemnine, kljub pripombam tožnika in predlogom za dopolnitev izvedeniškega mnenja pa sodišče tem predlogom ni sledilo. Ker je sodišče v dokaznem sklepu vpogledalo listine, vložene pod listovnimi številkami A5 in A6, gre pa za podatke z nepremičninskega portala o cenah najema nepremičnin na območju Brežic in Krškega in tega dokaznega predloga ni zavrnilo, je tožnik do prejema sodbe lahko upravičeno pričakoval določitev višine najemnine po tržnih cenah. Zato je pritožbeno sodišče upoštevalo kot pravočasno njegovo pritožbeno grajo zavrnitve dokaznih predlogov za ugotovitev profitne najemnine, ki bi bila tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna za določanje višine vtoževanih obrokov uporabnine. Navedba sodišča, da bi bilo realno tržno vrednost najemnine mogoče ugotavljati zgolj s specialistom s področja trženja nepremičnin, namreč nima podlage v podatkih spisa. Postavljeni izvedenec ni navedel, da takšnih znanj, ki jih običajno imajo izvedenci gradbene stroke, sam nima. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko tožniku ni omogočilo dodatnega obravnavanja izvedeniškega mnenja, posledično pa je dejansko stanje glede višine koristi, ki jo je imela toženka z oddajo stanovanja, ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo (z izjemo 2. točke izreka)razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki naj v nadaljnjem postopku dodatno zasliši postavljenega izvedenca J. še glede višine profitne najemnine za primerljiva stanovanja, te vrednosti pa naj nato upošteva pri odločanju o višini tožbenega zahtevka.

Pritožba pa nima prav, ko graja odločitev sodišča prve stopnje o terjatvi, ki jo je toženka ugovarjala v pobot. Sodišče je toženki priznalo zgolj plačila, ki jih je imela z nadomestilom za stavbno zemljišče in plačila v rezervni sklad v obsegu, kot ga je poravnala namesto tožnika kot skupnega lastnika stanovanja. Ne gre torej za stroške, nastale z uporabo skupnega stanovanja, temveč za stroške, ki jih mora kriti lastnik, tudi če stanovanja ne uporablja. Zato je pobotni ugovor tožene stranke v tem obsegu utemeljen ter odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ker je pritožbeno sodišče z izjemo ugotovitve toženkine terjatve iz pobotnega ugovora razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, je posledično razveljavilo tudi stroškovno odločitev. V novem postopku naj sodišče ponovno oceni uspeh pravdnih strank, pri čemer naj se pri odmeri stroškov opredeli tudi do pripomb tožnika glede posameznih postavk, ki jih navaja v pritožbi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP.