Jedro

Za upravičenost do položajnega dodatka ne zadostuje, da delovna skupina dejansko deluje kot notranja organizacijska enota in da so naloge njenega vodje dejansko take kot so naloge vodij notranjih organizacijskih enot. Delodajalec ima pravico določiti svojo notranjo organizacijo in v tem okviru, katere dele svoje organizacije bo štel za notranje organizacijske enote. Sodišče se v notranje delovanje in organizacijo dela pri delodajalcu ne sme spuščati. Toženka je določila, kaj vse predstavlja njeno notranjo organizacijsko enoto, delovna skupina za izravnalne ukrepe (DSIU) pa je imela pravni status delovne skupine, kar izhaja iz vseh izvedenih dokazov, tej ugotovitvi pa tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za priznanje položajnega dodatka ni odločilno, ali je bila delovna skupina po svojih značilnostih dejansko bližje notranji organizacijski enoti kot drugim delovnim skupinam, ter da je šlo za predhodnico kasneje ustanovljene Policijske postaje za izravnalne ukrepe (PPIU), ki pa je notranja organizacijska enota. Ker je tožnik vodil delovno skupino, in ne notranje organizacijske enote, ni izpolnjen prvi pogoj za priznanje položajnega dodatka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev oziroma odpravo odločb toženke z dne 18. 11. 2020 in 24. 9. 2020 ter plačilo položajnega dodatka v višini 8-odstotkov osnovne bruto plače z obrestmi za obdobje od 1. 6. 2015 do 10. 6. 2018, z izjemo obdobja od 15. 6. 2016 do 15. 9. 2016 (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženki povrne stroške postopka v višini 853,53 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Nasprotuje zaključku, da delovna skupina za izravnalne ukrepe (DSIU) ni bila notranja organizacijska enota toženke ter da naj tožnik ne bi izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja te enote. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vprašanj, kako je bila DSIU organizirana, kako je delovala, kaj natančno je v okviru vodenja DSIU delal in kakšna pooblastila je imel, do razlik med njegovim delom ter delom vodij drugih delovnih skupin in do razlike v naravi različnih skupin ter do trditev, da so mu bila s sklepom o ustanovitvi in elaboratom v nasprotju s 95. členom ZJU odrejena dela in naloge, ki so bistveno presegala naloge iz njegove pogodbe o zaposlitvi in temu plačilo za delo ni ustrezalo. Glede na to uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vztraja, da je bila DSIU unikum, skladno z Uredbo je šlo za notranjo organizacijsko enoto, tj. drugo enoto, ki je samostojno delovala na zaključenem delovnem področju; sodna praksa (Pdp 231/2021 in Pdp 448/2021) v zvezi z drugimi delovnimi skupinami tako ni relevantna. Navaja, da je po sklepu o ustanovitvi samostojno izvrševal vse naloge in pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela DSIU, v kateri je bilo sistemiziranih 16 delovnih mest, vrednotenje teh nalog pa ni bilo vključeno v njegovo plačo. Kot protispisne graja zaključke, da pri vodenju DSIU ni bil samostojen; na to ne vpliva, da je imel tudi sam nadrejenega. Sklicuje se na listinske dokaze in izpovedi prič, zlasti A. A., da je DSIU pod pretvezo delovne skupine delovala kot enota in da je bila ustanovljena kot predhodnica PPIU s popolnoma enakimi pooblastili kot PPIU in da ni šlo za razliko pri funkciji delovanja, temveč za razliko v pravno formalnem smislu. Meni, da je bila DSIU v dejanskem smislu notranja organizacijska enota in je delovala kot samostojna postaja, tožnikove naloge kot vodje DSIU pa so bile enake kot naloge komandirja PPIU, zato je upravičen do položajnega dodatka. Po njegovem mnenju je relevantno le, kako je delo v DSIU potekalo v praksi. Sklicuje se na izpovedi prič A. A. in B. B., da je bila DSIU ustanovljena zato, ker ni bilo mogoče ustanoviti postaje oziroma enote in so na ta način zaobšli postopek ustanovitve enote, formalno so ustanovili skupino, dejansko je ta delovala kot enota, samostojno pa jo je vodil tožnik. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev plačila priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Tožnikovo zavzemanje za to, da bi se sodišče prve stopnje moralo (dodatno) opredeliti do narave, delovanja in organizacije delovne skupine za izravnalne ukrepe (DSIU), tudi v primerjavi z drugimi delovnimi skupinami pri toženki, ter do tožnikovih nalog kot vodje, tudi s stališča nalog iz njegove pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljeno, saj ne gre za odločilna dejstva. Očitek protispisnosti (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) prav tako ni utemeljen, saj se sodišču prve stopnje ne očita napake pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, temveč nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava, to pa je drug pritožbeni razlog, ki pa tudi ni utemeljen.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb toženke in plačilo položajnega dodatka. Ugotovilo je, da je v opredeljenem obdobju tožnik vodil delovno skupino za izravnalne ukrepe na območju Policijske uprave C. (DSIU), ki pa na podlagi Uredbe ni bila notranja organizacijska enota toženke. Odločitev sodišča prve stopnje je že na podlagi te ugotovitve pravilna.

8. Javnemu uslužbencu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta, skladno s prvim odstavkom 24. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) pripada položajni dodatek, kriterije za določitev njegove višine pa določa Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Uredba). Skladno z drugim odstavkom 3. člena Uredbe se kot notranja organizacijska enota šteje enota, ki je kot taka določena z zakonom, podzakonskim aktom ali s splošnim ali drugim aktom delodajalca, v kateri se izvršuje naloge v zaključenem procesu dela oziroma na zaključenem delovnem področju. Kot notranja organizacijska enota pa se šteje tudi izmena, kadar je za vodenje izmene določen vodja.

9. V pritožbi tožnik sicer vztraja, da je bila DSIU notranja organizacijska enota toženke v smislu 3. člena Uredbe, a hkrati celo sam priznava, da ta formalnopravno ni bila notranja organizacijska enota. V zvezi s tem v pritožbi citira izpovedi prič, da ni bilo mogoče ustanoviti postaje oziroma enote in da so s formalno ustanovitvijo delovne skupine zaobšli postopek ustanovitve enote. Skladno z Uredbo in ustaljeno sodno prakso v zvezi z vprašanjem opredelitve notranje organizacijske enote (odločitve pritožbenega sodišča št. Pdp 231/2021, Pdp 448/2021, Pdp 331/2021, Pdp 332/2021, Pdp 777/2022 in Pdp 140/2023) za upravičenost do položajnega dodatka ne zadostuje, da delovna skupina dejansko deluje kot notranja organizacijska enota in da so naloge njenega vodje dejansko take kot so naloge vodij notranjih organizacijskih enot, za kar se zavzema tožnik. Delodajalec ima pravico določiti svojo notranjo organizacijo in v tem okviru, katere dele svoje organizacije bo štel za notranje organizacijske enote. Sodišče se v notranje delovanje in organizacijo dela pri delodajalcu ne sme spuščati. Toženka je določila, kaj vse predstavlja njeno notranjo organizacijsko enoto (npr. Oddelek za državno mejo in tujce - ODMT, Policijska postaja za izravnalne ukrepe - PPIU), DSIU pa je imela pravni status delovne skupine, kar izhaja iz vseh izvedenih dokazov, tej ugotovitvi pa tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za priznanje položajnega dodatka ni odločilno, ali je bila delovna skupina po svojih značilnostih dejansko bližje notranji organizacijski enoti kot drugim delovnim skupinam, ter da je šlo za predhodnico kasneje ustanovljene PPIU, ki pa je notranja organizacijska enota. Ker je tožnik vodil delovno skupino, in ne notranje organizacijske enote, ni izpolnjen prvi pogoj za priznanje položajnega dodatka, že zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Tožnik v pritožbi navaja številne navedbe, s katerimi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri svojem delu vodenja DSIU ni bil samostojen. Ob ugotovitvi, da DSIU po svojem pravnem statusu ni bila notranja organizacijska enota skladno z Uredbo, te navedbe na pravilnost odločitve ne morejo vplivati, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja. Enako velja za druge pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve, ki za odločitev niso pravno odločilne.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).