Jedro

V skladu z obstoječo sodno prakso za utemeljenost zahtevka po 32. členu ZD ni nujno, da med prednikom in potomcem obstoji pridobitna skupnost življenjska skupnost v smislu skupnega gospodinjstva, nujno pa je, da med njima obstoji dejanska pridobitna skupnost. Za njen obstoj ni treba, da bi udeleženca delovala s skupnim namenom povečati/ohraniti premoženje, pomembno je le, da je do povečane vrednosti premoženja ali njene ohranitve dejansko prišlo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvi sodbi II P 814/2013 z dne 2. 9. 2014 je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), ker je ocenilo, da je neutemeljen iz razloga, ker tožnica ni zahtevala, da se iz zapustnikovega premoženja izloči alikvotni delež. Po obravnavi tožničine pritožbe je sodišče druge stopnje s sklepom I Cp 1564/2014 z dne 11. 3. 2015 tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje.

2. Kot rezultat novega sojenja je sodišče prve stopnje izdalo uvodoma navedeno sodbo, s katero je ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da solastniški delež do 5/8 nepremičnine parc. št. 1681/0 k.o. M., ne sodi v zapuščino V.L. in se delež zapustnika do 5/8 te nepremičnine izloči iz zapuščine (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna prvi in drugi toženki nerazdelno povrniti njune stroške pravdnega postopka v znesku 3.325,88 EUR, tretji toženki (dedičem po pokojni tretji toženki), pa v znesku 2.249,80 EUR, vsem v roku 15 dni od prejetja pisnega odpravka sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do prenehanja obveznosti (II. in III. točka izreka).

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencih pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje ponovno izpostavilo, da se mora potomčev prispevek k povečanju oziroma ohranitvi vrednosti prednikovega premoženja po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prednik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranjala in povečala. Napotkom sodišča druge stopnje iz razveljavitvenega sklepa I Cp 1564/2014 ni sledilo, ampak je iskalo alternativne, materialnopravno zmotne, argumente za podporo zavrnitvi tožbenega zahtevka. Zaradi presoje, da z vlaganji ni nastala nova stvar in tudi ne gre za situacijo, v kateri si je potomec ob predhodnem soglasju s prednikom z gradnjo na njegovi nepremičnini zagotovil bivališče, tožničina vlaganja pa so bila v funkciji vzdrževanja objekta (tudi streha) in izboljšanja lastnega bivanja, ter da se večja pomoč zapustniku lahko zahteva le zoper druge sodediče v obliki obligacijskega zahtevka po 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) (zahteva za povračilo potrebnih izdatkov), je zmotno zaključilo, da tožnica nima stvarnopravnega zahtevka in ni varovana z izločitvenim zahtevkom po 32. členu ZD. Tožba ni temeljila na trditveni podlagi o nastanku nove stvari in ta ni bila podlaga za uveljavljanje tožbenega zahtevka. Prav tako ne gre za situacijo, v kateri bi si tožnica na podlagi vlaganj s soglasjem lastnika uredila prebivališče in tudi ne za vlaganja, ki bi pomenila le prilagoditev prostorov lastnim potrebam in izboljšanju lastnega bivanja. Sodišče prve stopnje je spregledalo pravno naravo 32. člena ZD, ki izhaja iz okoliščine skupnega bivanja z zapustnikom, v okviru katerega prihaja do pomoči potomca pri pridobivanju in ohranjanju zapustnikovega premoženja. Skladno s sodno prakso so obsežnejše adaptacije skupnega bivališča in nadpovprečna pomoč pri skupnem bivanju primer pravno relevantne znatnejše pomoči potomca. Znatna pomoč na materialnem ali nematerialnem področju pa se mora odraziti v vrednosti zapustnikovega premoženja in takrat je podana osnova zahtevka po 32. členu ZD. Dejanskega stanu v smeri znatne pomoči in odražanja te pomoči v vrednosti zapustnikovega premoženja, sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo (ne glede na to, da je postavilo izvedenca gradbene stroke), saj je štelo, da vlaganja nimajo podlage v 32. členu ZD. Tožnica je od leta 2002, ko JE bila lastnica sporne nepremičnine do 3/8, izvedla obsežnejša vlaganja v celotno nepremičnino in od teh vlaganj je imel neposredno korist tudi zapustnik, saj se je povečala vrednost tudi njegovega premoženja, vlaganja niso služila le potomki in niso predstavljala le vzdrževanih del. Zmoten in v nasprotju z izvedenskim mnenjem je prvostopenjski zaključek, da so tožničina vlaganja bila namenjena le vzdrževanju objekta in niso vplivala na povečanje vrednosti zapustnikovega premoženja. V tej zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec je v okviru cenitve ocenil izključno vlaganja in dela, ki so opredeljena kot investicijska vlaganja, vsa ostala izvršena dela, pa je štel za redno investicijsko vzdrževanje. Vrednost vlaganj in povečanje premoženja zapustnika je izvedenec ocenil na 60 % vrednosti nepremičnine, vrednost tožničinih vlaganj je ocenil na 54.904,00 EUR, vrednost nepremičnine pa na 92.200,00 EUR. Napačen je tudi zaključek, da bi imel potomec le obligacijskopravni zahtevek, kadar je pomoč zapustniku večja od ostalih potomcev. Sodišče prve stopnje bi skladno z napotitvami sklepa sodišča druge stopnje moralo ugotoviti tudi vrednost koristi, ki jo je imela tožnica z bivanjem v nepremičnini tožnika, nato pa ovrednotiti obseg (višino) utemeljenega izločitvenega zahtevka. V okviru izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pridobilo podatke o potencialni koristi v obsegu neprofitne najemnine, a v tem delu mnenja ni upoštevalo. Ob dejstvu, da je v nepremičnini živel in jo vsakodnevno uporabljal tudi zapustnik, bi sodišče moralo korist tožnice ustrezno vrednostno znižati, saj ni mogoča primerjava z najemom povsem prazne nepremičnine. Prav tako ni bil ovrednoten prispevek tožnice pred letom 2002, kot tudi ne delovni in življenjski prispevek, ki ga je tožnica vsakodnevno nudila zapustniku. Z nematerialno skrbjo za povečanje vrednosti in ohranjanje premoženja zapustnika se sodišče prve stopnje namreč ni ukvarjalo ter je ocenilo, da je tovrsten prispevek mogoče uveljavljati le kot obligacijskopravni zahtevek s tožbo po 133. členu ZZZDR. V tem delu je prvostopenjska sodba tudi neobrazložena. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih: o obsegu vlaganj in nematerialni pomoči tožnice, o koristih tožnice in vrednotenju njenega prispevka k povečanju in ohranitvi premoženja, ki je predmet izločitvenega zahtevka, zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku, saj si je razpravljajoči sodnik o zadevi že ustvaril svoje mnenje, ki ga kljub napotkom sodišča druge stopnje ni spremenil. Predlaga še, da se toženkam naložijo v plačilo vsi stroški postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

4. Odgovori na pritožbo niso bili podani.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu in sicer v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča pri presoji utemeljenosti zahtevka po 32. členu ZD, posledično pa je ob sicer izvedenih dokazih v celoti izostala dokazna ocena in tiste ugotovitve dejanskega stanja, ki bi bile ob pravilni uporabi materialnega prava bistvenega pomena za presojo utemeljenosti zahtevka po temelju, kakor tudi po višini.

7. Tožnica s tožbo uveljavlja zahtevek po 32. členu ZD, ki ji kot zapustnikovi potomki, ki je živela skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagala pri pridobivanju, daje pravico zahtevati, da se ji iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njenemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. (1)

8. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega izhodišča, da bi za utemeljenost zahtevka po 32. členu ZD tožnica morala dokazati, da je z njenimi vlaganji nastala nova stvar, saj bi le ta utemeljevala njen stvarnopravni zahtevek. Zahtevek po 32. členu ZD je poseben sui generis,(2) ki ima tako dednopravne elemente kakor tudi stvarnopravne elemente. Zahtevek je mogoče uveljavljati šele z zapustnikovo smrtjo, vendar ne gre za izločanje iz zapuščine, temveč iz zapustnikovega premoženja in zahtevek ni vezan na obstoj dedne pravice. Upravičenci so osebe iz kroga zakonitih dedičev, vendar ni treba, da izpolnjujejo pogoje, ki se zahtevajo za dediča (npr. dedna sposobnost).(3) Spori, ki v tej zvezi nastanejo, pa niso dednopravni temveč lastninski spori.(4) Vendar pa gre za poseben zahtevek, ki ga ni mogoče enačiti z zahtevki po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) (ta je bil v veljavi pred sedaj veljavnim Stvarnopravnim zakonikom - v nadaljevanju SPZ),(5) v zvezi s katerimi se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da vlaganja v nepremičnino drugega, ki so v takšnem obsegu, da se spremeni identitete nepremičnine, in je dejansko mogoče govoriti o nastanku nove stvari, omogočajo pridobitev (so)lastninske pravice na nepremičnini na originaren način (23., 24.- 26. člen ZTLR). Šele, če pogoji, ki so se v sodni praksi izoblikovali v zvezi z uporabo 32. člena ZD, niso izpolnjeni, se presoja ali je potomec v okviru svojih zatrjevanj (in predlaganih dokazov) uspel izkazati utemeljenost stvarnopravnega zahtevka za pridobitev (so)lastninske pravice na drugi pravni podlagi, v smislu zatrjevanj obsežnih vlaganj, ki bi spremenila identiteto stvari, oziroma nastanka nove stvari in to v času veljavnosti ZTLR, ki je na tak način omogočal nastanek (so)lastninske pravice na originaren način.

9. Za materialnopravno pravilno odločitev v obravnavani zadevi je bistvenega pomena najprej ugotoviti (1) ali obstojijo okoliščine, ki narekujejo uporabo 32. člena ZD: - ali je obstajala pridobitna skupnost med potomcem in prednikom, in - ali je na tak način prišlo do povečanja vrednosti premoženja, s katerim sta skupaj gospodarila, v korist prednika.

V tej zvezi je treba izključiti primere, ki se nanašajo na posamična vlaganja potomca, tista kjer ne gre za skupno gospodarjenje prednika in potomca, kakršnega bi na primer predstavljala potomčeva gradnja na prednikovem zemljišču, oziroma tista, s katerimi si potomec z nadzidavo ali dozidavo prednikove nepremičnine zagotavlja bivališče. 10. Nato je treba ugotoviti (2), ali je prednikovo premoženje ob smrti vredno več oziroma je vsaj ohranilo vrednost, kakšno je imelo pred nastankom pridobitne skupnosti s potomcem, za kar je nujna ugotovitev, da so bila vlaganja večja ali vsaj enaka koristim, ki so jih udeleženci skupnosti imeli od uporabe premoženja:(6) - v okviru vlaganj se ne upoštevajo tista vlaganja, ki so bila namenjena vzdrževanju ter prilagoditvi potrebam in željam potomca,(7) - le če je vrednost vlaganj ob smrti prednika večja od koristi, se lahko ugotovi, da je in za koliko je vrednost premoženja po prenehanju pridobitne skupnosti večja od vrednosti premoženja pred skupnimi vlaganji, - nato pa se na ugotovljenem povečanju ugotovi in določi kolikšen delež na povečanju ustreza vloženemu delu, zaslužku ali drugačnemu prispevku potomca. - ob upoštevanju okoliščin posameznega primera je treba ugotoviti ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano (bi bilo večje, če ga potomec ne bi uporabljal).

Pri tem se ne ugotavlja ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten, zato se vrednost potomčeve koristi ne upošteva v tem smislu, da bi se odštevala od ugotovljenega povečanja. Nižja vrednost potomčeve koristi od vlaganj je pogoj, da se sploh lahko ugotavlja povečanja vrednosti prednikovega premoženja.

11. V skladu z obstoječo sodno prakso za utemeljenost zahtevka po 32. členu ZD ni nujno, da med prednikom in potomcem obstoji pridobitna skupnost življenjska skupnost v smislu skupnega gospodinjstva, nujno pa je, da med njima obstoji dejanska pridobitna skupnost. Za njen obstoj ni treba, da bi udeleženca delovala s skupnim namenom povečati/ohraniti premoženje, pomembno je le, da je do povečane vrednosti premoženja ali njene ohranitve dejansko prišlo.(8) Prav takšna pridobitna skupnost je obstajala med tožnico in njenima pokojnima staršema (ki sta tudi starša prve in druge toženke), od smrti matere naprej pa s pokojnim očetom. Premoženje, s katerim sta tožnica (kot potomka) in njen pokojni oče (kot prednik) skupaj gospodarila, predstavlja skupna enodružinska stanovanjska hiša, ki je predstavljala skupen dom tožničine družine in njenih staršev (do njune smrti), to je nepremičnina parc. št. 1681/0 k.o. M. in na kateri je zapustnik imel ob smrti solastniški delež 5/8, tožnica pa 3/8. Ta nepremičnina, čeprav ni edina v lasti zapustnika, predstavlja tisto premoženje, s katerim sta skupaj gospodarila (drugo je bilo iz tega izvzeto), v katero je tožnica vlagala in predstavlja določeno celoto, hkrati pa je ta nepremičnina za tožnico ključna, saj je to dom njene družine. Navedene okoliščine opravičujejo izjemo, ki omogoča zahtevati delež na delu zapustnikovega premoženja oziroma izločati del premoženja.(9) O tem je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi že zavzelo stališče v sklepu I Cp 1564/2014 z dne 11. 3. 2015. 12. Ob upoštevanju obstoja pridobitne skupnosti med tožnico in pokojnim očetom in skupnim bivanjem tožničine družine in njenega očeta v tej nepremičnini, torej enodružinski hiši, tožničina vlaganja v to nepremičnino ne predstavljajo zgolj posamičnih vlaganj potomca (brez obstoja skupnega gospodarjenja) oziroma vlaganj z namenom zagotovitve bivališča tožnice in njene družine, prav tako ne gre za vlaganja, ki bi bila namenjena prilagoditvi bivališča potrebam in željam tožnice.(10) Zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so bila vlaganja tožnice zgolj vzdrževalne narave, pa so v nasprotju z ugotovitvijo v postopku sodelujočega izvedenca gradbene stroke dr. M.D., ki je v dopolnitvi mnenja poudaril, da tožničina vlaganja, ki so bila vzdrževalne narave, pri izdelavi mnenja niso bila upoštevana (točka 4. na list. št. 313).

13. V postopku sodelujoči izvedenec je opredelil tako vrednost nepremičnine, kakor tudi povečanje vrednosti nepremičnine v posledici tožničinih vlaganj, prav tako je opredelil vrednost tožničine koristi. Navedene ugotovitve pa sodišču prve stopnje omogočajo odločanje o utemeljenosti zahtevane izločitve iz zapustnikovega premoženja, tako po temelju kakor tudi po višini. Treba je najprej primerjati vrednost koristi tožnice z vrednostjo njenih vlaganj. Ob višji vrednosti vlaganj je nato preiti na ugotavljanje kolikšen delež vlaganj je posledica tožničinega materialnega vložka (o tem se je opredelil izvedenec) in kolikšen delež morebiti posledica nematerialnega vložka v obliki potomčeve pomoči (torej takšne, ki presega običajno pričakovano pomoč potomcev svojim staršem in ki je brez skupnega bivanja vsaj praviloma ni mogoče nuditi), ki se odraža v vrednosti zapustnikovega premoženja. Ta prispevek se torej nanaša na tisto več kot običajno pomoč, ki se odraža v povečanju prednikovega premoženja, od tega pa je ločiti pomoč predniku, ki je posledica skrbi za njegovo zdravje in dobro počutje, kar pa lahko tožnica na podlagi 133. člena ZZZDR uveljavlja proti prvi in drugi toženki, ki sta bili skupaj s tožnico dolžni preživljati očeta.

14. V nadaljevanju je treba ugotoviti, da se s strani izvedenca gradbene stroke ocenjeno povečanje vrednosti nepremičnine (54.904,00 EUR) v deležu 5/8 nanaša na solastniški delež prednika, in v deležu 3/8 na solastniški delež tožnice. Ker tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavlja lastninsko pravico na prednikovem solastniškem deležu, je treba za dokončni rezultat opredeliti kakšna vrednost povečanja odpade na 5/8 in koliko ta znesek predstavlja v razmerju do vrednosti celotne nepremičnine (92.200,00 EUR), da bi lahko ugotovili delež, ki ustreza alikvotnemu deležu na nepremičnini.

15. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno opozorilo na nepotrebnost dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj gre po določbi 32. člena ZD za originaren,(11) ne pa izvedeni način pridobitve (so)lastninske pravice, in bi za vpis v zemljiško knjigo zadostovala pravnomočna ugotovitvena sodna odločba (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Vendar pa bi za vpis spremembe lastninske pravice v zemljiški knjigi iz izreka ugotovitvene sodbe morala izhajati tudi izločitev tega dela zapustnikovega premoženja v korist tožnice oziroma ugotovitev (so)lastninske pravice na tem delu v korist tožnice. Sodišče prve stopnje bi v okviru materialnega procesnega vodstva v skladu z 285. členom ZPP moralo tožnico na to ustrezno opozoriti.

16. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje drugemu sodniku (355. člen in 356. člen ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je namreč dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Predlogu tožnice, da se v ponovnem sojenju glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom, je sodišče druge stopnje ugodilo iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v zadevi že dvakrat sprejelo enako odločitev. Čeprav je bila zadnja odločitev posledica zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje, ki po oceni sodišča druge stopnje ni predstavljala iskanja alternativnih razlogov za zavrnitev zahtevka, naj o zadevi odloča sodnik, ki ne bo obremenjen s predhodnim stanjem zadeve in bo nanjo lahko imel svež pogled.

17. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ravna v skladu z že obrazloženimi usmeritvami.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1) : Besedilo 32. člena ZD: „(1) Zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.(2) Tako izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež.“.

Op. št. (2) : Tako Zupančič K., Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, 2009, str. 54. Op. št. (3) : Kot izhaja iz sodbe VSRS II Ips 981/2008 z dne 3. 6. 2010. Op. št. (4) : O tem tudi Frantar T.: 32. člen Zakona o dedovanju, v: Podjetje in delo, št. 5-6/1996, str. 1051-1060. Op. št. (5) : SPZ je v veljavo stopil 1. 1. 2003, v skladu z njegovim 266. členom pa stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. Navedeno pomeni, da se za presojo pravnih posledic gradnje - obsežnih vlaganj, ki bi predstavljala novo stvar oziroma spremenila identiteto nepremičnine v času pred uveljavitvijo SPZ uporabijo določbe ZTLR, ki v takšnih primerih omogočajo nastanek (so)lastninske pravice na originaren način. Medtem pa za kasnejša vlaganja v skladu z določbami SPZ, v odsotnosti izrecnega dogovora o nastanku solastninske pravice, stvarnopravni zahtevek ni mogoč, temveč skladno z 48. členom le obligacijski zahtevek na povrnitev tistega, za kar je bil lastnik obogaten.

Op. št. (6) : Tako izhaja iz sodbe VSRS II Ips 300/2012 z dne 9. 4. 2014. Op. št. (7) : O tem sodba VSRS II Ips 1/2008 z dne 10. 4. 2008. Op. št. (8) : Tako izhaja iz sodbe VSRS II Ips 156/2013 z dne 9. 4. 2014. Op. št. (9) : O tem tudi sodba in sklep VSL I Cp 1294/2014 z dne 10. 9. 2014, 20. točka obrazložitve.

Op. št. (10) : Kar bi na primer predstavljala vlaganja potomca v stanovanje, v katerem bo ta bival (le) s svojo družino.

Op. št. (11) : Tako VSRS v sklepu II Ips 158/1996 z dne 19. 3. 1997. Premoženje, ki ga upravičenci izločajo, je dejansko njihovo premoženje, čeprav je formalno pripadalo zapustniku. Tako Zupančič K., Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, 2009, str. 54.