Jedro

Če pes ni na vrvici in torej ni pod nadzorstvom, lastnik odgovarja za škodo, ki jo pes povzroči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločalo o odškodninskem zahtevku tožeče stranke zoper Zavarovalnico in zoper drugo in tretjetoženo stranko J. K. in A. K. Odločilo je, da zoper zavarovalnico tožbeni zahtevek ni utemeljen, da pa je utemeljen zoper drugega in tretjotoženo stranko. Odočitev o višini odškodnine in o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

Zoper to vmesno sodbo se pritožujeta drugo in tretjetožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in navajata, da za povzročeno poškodobo tožeče stranke nista kriva, ker iz dosedaj zbranega dokaznega gradiva ni mogoče zaključiti, da bi njun pes skočil na tožečo stranko. Tožeča stranka psa ni videla ne takrat, ko je gledala v notranjost zgradbe, niti ga ni videla po padcu. Ni povedala, v kateri del telesa naj bi jo pes zadel in ni opisala, kako je zaradi tega zadetja padla na tla. Psa pred padcem v bližini sploh ni videla niti ni slišala njegovega laježa. Če bi pes skočil nanjo, bi jo s svojimi 30-kilami sigurno prevrnil na tla, ker gre za starejšo in nestabilno osebo. V tem primeru bi se morali na obleki poznati sledovi pasjih tac, ob napadu bi tožnica sigurno zakričala, kar bi tudi pritožnika slišala. Dopuščata možnost, da je šel pes mimo tožnice, da se ga je ta ustrašila in zaradi tega zgubila ravnotežje ter padla na tla. To potrjuje tudi njena izjava, da psa pred padcem ni videla, niti ni znala povedati kako in kam naj bi jo pes zadel. Pritožnika se sprašujeta kako tožnica sploh lahko trdi, da naj bi jo podrl pes. Tudi če bi bil pes privezan na vrvico, bi se lahko zgodilo, da bi šel mimo tožnice in bi se ga prav tako ustrašila in padla zaradi izgube ravnotežja. Pes ni napadalen, saj če bi bil tak, ne bi bil povsem miren, ko se je peljal v vozilu skupaj s tožnico.

Odškodninski zahtevek zavarovalnici je bil podan izključno zaradi predloga tožničine zastopnice, ker sta dopuščala možnost, da je tožnica padla, ker je mimo prišel njun pes in nista vedela, da sta dolžna na tem območju voditi psa na vrvici. Predlagata razveljavitev vmesne sodbe in zavrnitev zahtevka.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev povsem pravilno oprlo na določbe 1. odst. 154. čl. ZOR in na pravno pravilo paragrafa 1320 ODZ. Materialno pravo je torej pravilno uporabilo, v potrebnem obsegu pa je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba pravi, da iz dokaznega gradiva ni mogoče zaključiti, da je njun pes skočil na tožečo stranko, vendar pa vse kar toženca navajata v pritožbi, le ugibata oziroma delata zaključke upoštevajoč naravo njunega psa, ki je prijazen in ni napadalen. Vendar to ni dovolj. Kdor redi žival, je odgovoren za škodo, ki jo povzroči, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. Nobenega dvoma ni, da se je pes prosto sprehajal in nobenega dvoma ni, da je tožnica padla, ker jo je podrl pes. Tožnica je tako izpovedala zaslišana kot stranka, pa tudi toženec je izpovedal, da mu je tožnica rekla, ko je prišel do nje, da jo je podrl pes. Če toženec tega ne verjame, to še ne pomeni, da tožnica ni padla zaradi psa. Četudi bi tožnica padla samo zaradi tega, ker se je psa ustrašila, bi bila še vedno podana odškodninska odogovornost pritožnikov, saj se je tožnica ustrašila njunega psa, ki ni bil pod nadzorstvom, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

Četudi bi torej držalo, kar navajata toženca v pritožbi, da je tožnica padla, ker se je psa ustrašila, bi bila odškodninska odgovornost pritožnikov podana, kot je bilo že preje povedano.

Pritožbeno sodišče je torej v skladu s 368. čl. ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je tožeča stranka odgovorila na pritožbo in zaznamovala stroške, je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o teh stroških pridrži za končno odločbo. Po odločbi 4. odst. 164. čl. ZPP o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim.