Jedro

Stališče zagovornikov, ki v pritožbi sodišču očitajo, da ne bi smelo uporabiti četrtega odstavka 202. d člena ZP-1, ker je preizkusna doba po prejšnjem sklepu o odložitvi izvršitve zaradi preklica nehala teči in torej ni trajala do 10. 12. 2018, temveč naj bi trajala do 10. 12. 2018, je zmotno, ker se opira zgolj na ozko gramatikalno razlago omenjene določbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso v višini 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (v nadaljevanju predlog za odložitev izvršitve) zavrže ter da mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožujejo storilčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne uporabe materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena ZP-1). Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za odložitev izvršitve, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi četrtega odstavka 202. d člena ZP-1, ki določa, da se predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrže, če od dneva poteka preizkusne dobe določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, še nista minili dve leti.

5. Ob odločanju o storilčevem predlogu za odložitev izvršitve je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo: (-) da je storilcu v preteklosti že izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja v postopku EPVD 1172/2017, (-) da mu je bila s sklepom EPVD 1172/2017 z dne 1. 2. 2018 odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja; (-) da bi se preizkusna doba po slednjem sklepu iztekla 10. 12. 2018; (-) da je bila storilcu s sklepom EPVD 1172/2017 z dne 28. 5. 2018, ki je postal pravnomočen 8. 6. 2018, odložitev izvršitve preklicana, ker je v času preizkusne dobe storil prekršek, za katerega mu je bilo izrečenih 18 kazenskih točk; (-) da je storilec ponovno pridobil vozniško dovoljenje 12. 11. 2019, a mu je v predmetnem postopku s sklepom EPVD 589/2020 z dne 29. 6. 2020 ponovno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

6. Stališče zagovornikov, ki v pritožbi sodišču očitajo, da ne bi smelo uporabiti četrtega odstavka 202. d člena ZP-1, ker je preizkusna doba po prejšnjem sklepu o odložitvi izvršitve zaradi preklica nehala teči in torej ni trajala do 10. 12. 2018, temveč naj bi trajala do 10. 12. 2018, je zmotno, ker se opira zgolj na ozko gramatikalno razlago omenjene določbe. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sicer res ob strogi gramatikalni razlagi o poteku preizkusne dobe mogoče govoriti le v primeru, če je storilec preizkusno dobo „uspešno prestal“ in ni prišlo do preklica odložitve. Vendar pa taka stroga gramatikalna razlaga ravno v primerih, kot je obravnavani, privede do nelogičnih posledic oz. zaključkov, saj bi po njej bil do nove odložitve izvršitve bil upravičen storilec, ki je v času preizkusne dobe storil hujši prekršek in mu je bila preklicana odložitev izvršitve, medtem ko storilec, ki je uspešno prestal preizkusno dobo, do ponovne odložitve izvršitve ne bi bil upravičen. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločanju upoštevalo tudi namensko razlago in poudarilo, da je četrti odstavek (novega) 202.d člena ZP-1 glede na namen, ki ga zasleduje tj. preprečiti veriženje odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, potrebno upoštevati tudi pri kršiteljih, ki so zaradi neuspešno prestane preizkusne dobe pridobili novo vozniško dovoljenje, nato pa pred iztekom dveh let od časa, ko naj bi potekla preizkusna doba (ali v dveh letih od časa, ko je odložitev izvršitve pravnomočno preklicana) ponovno dosegli število kazenskih točk, pri katerem se vozniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. To pritožbeno sodišče je že v sklepu EPVDp 57/2017 z dne 1. 8. 2017 poudarilo, da če namen preprečitve veriženja odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja velja za tiste storilce, ki so „uspešno prestali“ preizkusno dobo in so torej vsaj v času preizkusne dobe izkazovali, da so vredni zaupanja, potem mora to toliko bolj veljati za tiste storilce, ki že v času preizkusne dobe zlorabijo zaupanje, ki jim je izkazano z ugoditvijo predlogu za odložitev. Dejstvo, da je storilec moral pridobiti novo vozniško dovoljenje, na katero sicer formalno ni vezana nobena odločitev o odložitvi izvršitve, zato nima take teže, da bi bilo treba določbo četrtega odstavka 202. d člena ZP-1 razlagati drugače. Taka razlaga pa tudi ne predstavlja ponovnega kaznovanja storilca za stari prekršek, kot neutemeljeno navajajo zagovorniki v pritožbi.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na načelo zakonitosti, ki izhaja iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS in 2. člena ZP-1. Zagovorniki pri sklicevanju na načelo zakonitosti navajajo, da je mogoče storilca kaznovati za prekršek le, če je bilo v času storitve prekrška to ravnanje z ustreznim predpisom opredeljeno kot prekršek. Ker v obravnavani zadevi ne gre za postopek o prekršku, temveč za postopek v zvezi s predlogom za odložitev izvršitve, je mogoče načelo zakonitosti uporabljati le smiselno. Ob smiselni uporabi tega načela v konkretnem primeru, bi to bilo kršeno le v primeru, če bi sodišče predlog za odložitev izvršitve zavrglo, čeprav taka posledica ne bi bila predpisana v zakonu v času, ko je storilec predlog vložil. Ker pa je postopanje sodišča v zvezi s predlogom za odložitev izvršitve, ko so podane okoliščine, kot v konkretni zadevi, bilo predpisano pred vložitvijo predloga (storilec je bil celo v 9. odstavku obrazložitve sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izrecno opozorjen, da bo v primeru, če od poteka preizkusne dobe po prejšnjem sklepu o odložitvi izvršitve še nista potekli dve leti, sodišče predlog za odložitev izvršitve zavrglo), načelo zakonitosti v obravnavani zadevi ni bilo kršeno.

8. Pritožbene navedbe, da storilec prekršek obžaluje, da bo v primeru izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izgubil zaposlitev in s tem postal socialno ogrožen ter odrezan od sveta, da je opravil zdravniški pregled pri specialistu medicine dela in da je psihofizično povsem sposoben za voznika motornih vozil, pa so neupoštevne, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve. Take navedbe bi bile relevantne pri odločanju o utemeljenosti predloga za odložitev izvršitve, ker pa storilčev predlog glede na zgoraj navedeno ni dovoljen, do presoje utemeljenosti tega predloga ne more priti.

9. Glede na navedeno in ker tudi v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega dela sklepa prvostopenjskega sodišča ni zasledilo kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu s 163. členom ZP-1 sklep prvostopenjskega sodišča v pritožbeno izpodbijanem delu (I. točki izreka) potrdilo.

10. Ker storilčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 v zvezi s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15 dneh od vročitve tega sklepa, k plačilu pa ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.