Jedro

Razlogi izpodbijane sodbe so usmerjeni v utemeljevanje dejanske in pravne presoje v smeri 56. člena ZOR (vsebinsko tudi 111. do 113. člena ZOR): "v času sklenitve predpogodbe je imel toženec zaradi bolezni hude duševne posledice (alkoholno psihozo), pa ga v tistem času ni bilo mogoče upoštevati kot poslovno popolnoma sposobnega, saj takrat ni zmogel ustrezno varovati svojih pravic in koristi".

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek po tožbi, da sta tožnika s pogodbo z dne 27.12.1991 kupila stanovanjsko hišo z zemljiščem parc. št. 568/5 vl. št. 1414 ter zahtevek za izstavitev ustrezne listine za vpis lastninske pravice oziroma pravice uporabe parcele v zemljiški knjigi. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je nična predpogodba z dne 27.12.1991, ugodilo pa je naslednjemu zahtevku iz nasprotne tožbe, da se ta predpogodba razveljavi. Istočasno je tožencu naložilo, da mora tožnikoma vrniti tolarsko protivrednost zneska 1.000 DEM. Pritožbi tožene in tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbi sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo in uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku). Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi, ali pa naj razveljavi sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izvedensko mnenje dr. Jožeta Lokarja je enostransko. Prezrlo je, da se je toženec leto dni pred sklenitvijo sporne pogodbe zdravil, kar dokazuje, da je bila njegova sposobnost izraziti pravo voljo v času sklepanja pogodbe v mejah normale. Ker izpodbijana sodba ob istočasnem ugotavljanju napak volje v smislu 56. člena ZOR (zakon o obligacijskih razmerjih) obrazlaga tudi dejanski stan oderuške pogodbe po določbi 141. člena ZOR, s tem zaide v področje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z očitkom, da odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnikov nima razlogov o odločilnih dejstvih (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP) se je ukvarjalo že pritožbeno sodišče, pa ga je zavrnilo. Vendar pa obrazložitev zavrnitve ne vsebuje trditve, da je v dogajanju ob sklepanju sporne predpogodbe "izpolnjen dejanski stan oderuške pogodbe v smislu 141. člena ZOR". Nasprotno, razlogi izpodbijane sodbe so usmerjeni v utemeljevanje dejanske in pravne presoje v smeri 56. člena ZOR (vsebinsko tudi 111. do 113. člena ZOR): "v času sklenitve predpogodbe je imel toženec zaradi bolezni hude duševne posledice (alkoholno psihozo), pa ga v tistem času ni bilo mogoče upoštevati kot poslovno popolnoma sposobnega, saj takrat ni zmogel ustrezno varovati svojih pravic in koristi". Zato revizijsko sodišče ne sprejema trditve o obstoju revizijskih razlogov po 1. ali 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravno sklepanje, da toženec ob podpisovanju sporne predpogodbe "ni bil sposoben izraziti prave volje za sklenitev pravnega posla", temelji na dokazni oceni, sprejeti po zaslišanju izvedenca psihiatra, v zvezi z ostalimi elementi dejanskega stanja (objektivni podatki o zdravstvenem stanju toženca, poteku zdravljenja in o lastnostih sporne nepremičnine). Revizijska graja izvedenskega mnenja posega zato v sprejeto dokazno oceno in jo v tem obsegu zadevajo posledice prepovedi take revizije (3. odstavek 385. člena ZPP). Neutemeljen je tudi očitek o napačnem pravnem sklepanju v izpodbijani sodbi, ker naj bi bil izvedenec "preobremenjen z vprašanjem kupnine za nepremičnino" (kar naj bi morda nakazovalo na splet okoliščin, potrebnih ob presoji elementov oderuške pogodbe po 141. členu ZOR). Izvedenec je upošteval razpoložljiva dejstva za strokovno mnenje o toženčevem duševnem stanju, sodišču pa je bilo prepuščeno odločanje o tem, ali je bil toženec v kritičnem času poslovno sposoben ali ne. Nedoslednost revizijskih navedb je v tej smeri razvidna že iz trditve, ki podatkom spisa povsem nasprotuje, da naj bi se namreč toženec leto dni pred sklenitvijo sporne pogodbe zdravil in zato abstiniral (v letu 1989. je v bolnišnici v Vojniku zdravljenje odklonil).

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).