Jedro

Zakon (ZUDVGA) določa pogoj za uvedbo postopka razlastitve in ne pogoja za izdajo odločbe o razlastitvi, ki je predmet tega upravnega spora. Ugovor, ki ga tožnik uveljavlja v tem postopku, je po navedenem relevanten le v postopku izdaje odločbe o uvedbi postopka za razlastitev (100. člen ZUreP-1) in ga zato tožnik s pravnimi sredstvi zoper odločbo o razlastitvi ne more z uspehom uveljaviti.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., z dne 14. 4. 2006, s katero je odločeno, da se v korist Republike Slovenije razlastijo parcele št. 6015/5, 6016/1, 6032/4, 6033/1, 5865/7, 6309/1, vse vrsta rabe pot, vpisane v k.o. B. in v lasti tožeče stranke (v točki 1 izreka); razlastitvenemu upravičencu Republiki Sloveniji nalaga, da prične z izgradnjo navezave luke Koper na avtocestno omrežje na parcelah iz 1. točke odločbe, ki ležijo oz. so v trasi te ceste, v rokih, ki so opredeljeni v Letnem planu razvoja in obnavljanja AC za leto 2005, Uradni list RS, št. 49/2005 (v točki 2 izreka); razlastitvenemu zavezancu Mestni občini A. nalaga, da po prejemu te odločbe izroči parcele iz 1. točke odločbe razlastitvenemu upravičencu (v točki 3 izreka); da bosta po prejemu te odločbe razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec pozvana k sklenitvi sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu (v 4. točki izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na parcelah iz 1. točke te odločbe (v 5. točki izreka); da se sprememba zemljiškoknjižnega stanja v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v A. izvede po uradni dolžnosti (v 6. točki izreka); da se v zemljiški knjigi izbriše zaznamba uvedbe razlastitvenega postopka, prepovedi prometa z nepremičninami oziroma njihovega bistvenega spreminjanja, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja (v 7. točki izreka) in da stroškov postopka ni (v 8. točki izreka). Odločitev je po presoji tožene stranke pravilna in skladna z določbami 92., 93., 104. in 106. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002, v nadaljevanju: ZUreP-1), ki jih v bistvenem povzame.

Pritožbeni ugovor, da formalni pogoji za izdajo izpodbijane odločbe niso izpolnjeni, ker ni upoštevan Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 35/95, v nadaljevanju: ZUDVGA), zavrne kot neutemeljen. Gre za razlastitveni postopek po določbah 104. člena ZUreP-1, ki določbe 8. člena ZUDVGA o postopanju v primeru, da ne pride do dogovora o kupnini oziroma odškodnini, izključujejo. Navedeno pomeni, da v primerih, kadar gre za razlastitev po 104. členu ZUreP-1, uporaba določb 8. člena ZUDVGA ne pride v poštev, saj je ZUreP-1, ki je bil izdan po uveljavitvi ZUDVGA, v 104. členu ZUreP uredil vse tiste primere, ki zahtevajo čimprejšnjo uresničitev javne koristi, ki se skuša doseči z razlastitvijo. V vseh takih primerih bi odlaganje razlastitve in izročitve nepremičnine uresničitev javne koristi ogrozilo, zato je treba postopati nujno in ob izpolnitvi pogojev iz 1. odstavka tega člena tudi čim prej izdati odločbo. Glede na takšen namen tega člena, je v njegovem drugem odstavku tudi določeno, da se stranke, če do sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu ne pride, napoti na sodišče. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožena stranka še poudari, da je razlog izbire in potrebo za izvedbo nujnega postopka po 104. členu ZUreP-1 prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi utemeljil z roki, ki izhajajo iz Letnega plana razvoja in obnavljanja avtocest v letu 2005, katerega je razlastitveni upravičenec priložil k svoji zahtevi in s katerim je dodatno obrazložil svojo zahtevo za izvedbo nujnega postopka.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Izpodbija jo zaradi napačne uporabe materialnega prava. 69. člen Ustave RS določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. V konkretnem primeru je bila izdana odločba o razlastitvi za potrebe gradnje avtoceste. Način pridobivanja nepremičnin, potrebnih za graditev avtoceste, določa ZUDVGA, sam postopek razlastitve pa ZUreP-1. Po mnenju tožeče stranke v obravnavanem primeru niso bile izpolnjene zakonske predpostavke za uvedbo postopka razlastitve, ki jih določba 8. člen ZUDVGA. Po tej določbi je potrebno pred uvedbo postopka razlastitve opraviti cenitev nepremičnine. Če se lastnik s cenitvijo ne strinja, se cenitev preveri z drugim cenilcem, če se niti po tem oziroma najkasneje v šestih mesecih po vročitvi prve ponudbe ne doseže sporazum, se lahko uvede postopek razlastitve. V konkretnem postopku je bila izdelana cenitev vrednosti nepremičnin, s katero se tožnik ni strinjal. Ta cenitev se ni preverila po drugem cenilcu, temveč je razlastitveni upravičenec podal zahtevo za razlastitev. - Stališče napadene odločbe, da določba 8. člena ZUDVGA v primeru, ko gre za postopek razlastitve po 104. členu ZUreP-1, ne pride v poštev, je pravno zgrešeno. Iz prehodnih in končnih določb ZUreP-1 kot kasnejšega predpisa ne izhaja abrogacija določb ZUDVGA. Po mnenju tožnika je treba upoštevati, ali si vsebini starejšega in mlajšega predpisa nasprotujeta in koliko se morda dopolnjujeta. Po mnenju tožnika se vsebini ZUDVGA in ZUreP-1 zgolj dopolnjujeta, še zlasti glede na že navedena določila 69. člena Ustave. Poudarja še, da ZUDVGA predstavlja specialni predpis glede na določbe ZUreP-1, ki ima naravo generalnega predpisa. ZUDVGA namreč izrecno ureja način pridobivanja zemljišč za gradnjo avtocestnega omrežja, takšnih specialnih določb pa ZUreP-1 ne vsebuje, temveč ureja postopek razlastitve na splošno. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odločno organa prve stopnje odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise. Predlaga zavrnitev tožbe.

Republika Slovenija, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo, kot prizadeta stranka, v odgovoru na tožbo meni, da je odločitev o razlastitvi pravilna in potrebna. V zvezi z odškodnino za nepremičnine, ki so predmet konkretnega postopka razlastitve, je razlaga tožeče stranke nepravilna. Stranki se v postopku res nista sporazumeli o odškodnini za razlaščene nepremičnine, vendar ne zato, ker bi bil med njima spor o pravici do odškodnine, ampak gre za spor o obliki in vrsti odškodnine. Tožnik namreč zahteva odškodnino v denarju, predlagatelj razlastitve pa je že tekom celotnega postopka pred upravnim organom pojasnjeval, da bodo ceste in poti, ki bodo uporabljene za izgradnjo navezave luke Koper na AC omrežje, nadomeščene z drugimi cestami. Ta obveznost izhaja primarno že iz same Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za predmetni cestni odsek (Ur.l. RS, št. 79/04), ki v 36. členu med drugim določa, da je investitor obvezan zagotoviti vse dostope, ki so zaradi gradnje navezave prekinjeni, sanirati oz. povrniti v prvotno stanje vse poti in ceste, ki se zaradi gradnje prekinejo ali poškodujejo, ter zgraditi tudi tiste dostope, ki so utemeljeno zahtevani. Navedeno je vseboval tudi predlog pogodbe, ki je bil predložen tožeči stranki. Ne glede na navedeno, pa velja tudi, da bo predmetna navezava po izgradnji, v skladu z dokumenti Ministrstva za okolje in prostor, Ministrstva za promet in Direkcije RS za ceste ter na podlagi Zakona o javnih cestah in Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest, prenesena v celoti v upravljanje in vzdrževanje tožeči stranki, kar pomeni, da bo ta cesta kategorizirana kot občinska cesta. Tudi z vidika ostalih razlaščencev ne bi bilo pravično, da bi tožeča stranka za odvzete nepremičnine prejela dvojno odškodnino, v denarju in še v naravi v obliki nadomestne ceste. Glede na navedeno je razumljivo, da preveritev cenitve v danem primeru ni bila narejena, saj tudi prve cenitve ni bilo. Sta pa bili v predhodnem postopku tožeči stranki vročeni dve ponudbi, kar je prvostopenjski organ pravilno ugotovil v zapisniku o ustni obravnavi z dne 22. 5. 2006. Prizadeta stranka zato predlaga, da razlastitev ostane v veljavi, vprašanje odškodnine pa naj se rešuje v posebnem postopku določitve odškodnine, ki glede na določbe 106. člena ZUreP-1 sledi postopku razlastitve v primeru, da se stranki o tem nista uspeli dogovoriti pred upravnim organom.

Udeležbo v postopku je priglasila tudi (nadomestna) zastopnica javnega interesa. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, s katerimi odločbo o razlastitvi utemeljujeta upravni organ prve stopnje in tožena stranka, zato jih ne ponavlja in se nanje le sklicuje.

Se pa sodišče ne strinja z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrne pritožbeni ugovor neizpolnjenosti pogojev za uvedbo postopka razlastitve, ki ga tožnik, kot edini ugovor, uveljavlja tudi v upravnem sporu. V tem delu se sodišče strinja s tožnikom, da določbe ZUreP-1 oziroma njegov 104. člen ne posega v določbo 8. člena ZUDVGA kot specialnega zakona (1. člen ZUDVGA). Da je temu tako, smiselno izhaja tudi iz odgovora na tožbo, ki ga je podala Republika Slovenija kot prizadeta stranka.

Po določbi četrtega odstavka 8. člena ZUDVGA se uvede postopek razlastitve, če se niti po preveritvi cenitve oziroma najkasneje v šestih mesecih od dneva, ko je bila lastniku vročena prva ponudba, z lastnikom ne doseže sporazuma o odkupu oziroma nadomestitvi njegove nepremičnine. Zakon torej določa pogoj za uvedbo postopka razlastitve in ne pogoja za izdajo odločbe o razlastitvi, ki je predmet tega upravnega spora. Ugovor, ki ga tožnik uveljavlja v tem postopku, je po navedenem relevanten le v postopku izdaje odločbe o uvedbi postopka za razlastitev (100. člen ZUreP-1) in ga zato tožnik s pravnimi sredstvi zoper odločbo o razlastitvi ne more z uspehom uveljaviti.

Izpodbijana odločba je po navedenem po zakonu utemeljena, vendar (deloma) iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 3. alinee drugega odstavka 63. člena v zvezi s 104. in 105. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). Ker glede relevantnih dejanskih okoliščin med strankama ni spora, je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na podlagi prvega odstavka 59. člena v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1. Ker tožnik s tožbo ni uspel, je sodišče zavrnilo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov upravnega spora (154. člen ZPP v zvezi s 16. členom ZUS in 104. členom ZUS-1).