Jedro

Po določbi 124. člena ZPIZ ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid II. in III. kategorije, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30. dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Revidentki pa, kot je bilo že povedano, delovno razmerje ni prenehalo kot delovnemu invalidu ampak iz naslova trajnega presežka, zato zanjo ta določba ni uporabljiva, ker sploh ni bila ustrezno razporejena oziroma ji drugo ustrezno delo ni bilo preskrbljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavita odločbi tožene stranke, št. I-4029335 z dne 21.3.2000 in z dne 20.1.1000 in da se ji prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje te pravice.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko sodbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki bi pomembno prispevali k drugačni odločitvi sodišča. Navajala je, da predstavlja stališče sodišča, da tožnica zaradi nekajdnevne prekoračitve 30 dnevnega roka v celoti izgubi pravico do denarnega nadomestila nesorazmerno kratenje pričakovane pravice in s tem kršitev 2., 50. in 52. člena Ustave Republike Slovenije. Upoštevati je tudi treba, da ja tožnica prava neuka stranka in da ima ZZZPB drugačne določbe glede zamude roka kot ZPIZ. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št 26/99 in nadalj) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizjo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja revizija. Ker po določbi 8. člena ZPP sodišče odloči po svojem prepričanju, katera dejstva se lahko šteje za dokazana, zatrjevano dejstvo, da sodišče ni zaslišalo tožničinega moža v zvezi z datumom tožničine prijave na zavod za zaposlovanje, pri čemer je v spisu listinski dokaz o tem, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi prvega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljeno.

Drugostopenjsko sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 123. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96) Ta v prvem odstavku omogoča priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu delovnemu invalidu II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom, če mu to delo ni bilo zagotovljeno. V drugem odstavku pa določa, da mu ta pravica pripada, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom, prijavi zavodu za zaposlovanje. Tožnica se, kot je razvidno iz izvedenih dokazov, v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, s katero so ji bile priznane ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja, ni prijavila zavodu za zaposlovanje. Na zavod za zaposlovanje se je tožnica sicer prijavila kasneje, po prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežna delavka, vendar je bilo to po poteku zakonsko določenega roka iz 123. člena ZPIZ, v katerem bi morala uveljavljati svojo pravico kot delovni invalid, zato ji ta pravica ne pripada.

Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki in je postal sklep o prenehanju delovnega razmerja pravnomočen takrat, ko tožnica še ni imela statusa delovnega invalida, pridobila pa ga je tik pred potekom šestmesečnega odpovednega roka, v njenem primeru tudi ni mogoče uporabiti določb 124. člena ZPIZ. Po določbi 124. člena ZPIZ ima namreč pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid II. in III. kategorije, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30. dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Revidentki pa, kot je bilo že povedano, delovno razmerje ni prenehalo kot delovnemu invalidu ampak iz naslova trajnega presežka, zato zanjo ta določba ni uporabljiva, ker sploh ni bila ustrezno razporejena oziroma ji drugo ustrezno delo ni bilo preskrbljeno.

Revizijsko sodišče zaključuje, da je bila zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna in ni utemeljen uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Zaradi zamude roka se tožnica ne more sklicevati na dejstvo, da je prava neuka stranka, prav tako pa iz tega razloga ne zatrjevati nesorazmerja med pričakovanimi pravicami in zamudo rokov.

Glede na povedano je revizijsko sodišče v skladu z določbo 389. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.