Jedro

Prezidij M. mestnega sodišča je sklep o odreditvi pripora razveljavil zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (R.), ker sodišče v izreku sklepa ni navedlo podatka o trajanju pripora zoper obdolženca, niti od katerega trenutka dalje začne teči ta rok. Čeprav je torej sklep o odreditvi pripora zoper obdolženca bil razveljavljen zaradi bistvenih kršitev postopka in ne neposredno zaradi napačne presoje o obstoju utemeljenega suma oziroma izpolnjevanju pogojev v skladu z ZKP R. za odreditev pripora je potrebno upoštevati, da je edina sodna odločba, na katero je prvostopenjsko sodišče v bistvenem delu oprlo svojo presojo o izkazanosti utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, razveljavljena in torej neobstoječa. To vzbuja precejšen dvom o pravilnosti ugotovitve odločilnih dejstev za sprejem izpodbijane odločitve, in sicer glede obstoja utemeljenega suma, zlasti ker je v sklepu prezidija M. mestnega sodišča navedeno, da bo moralo prvostopenjsko sodišče ob ponovnem odločanju o odreditvi pripora zoper obdolženca preveriti in upoštevati tudi druge navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti. To pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da se lahko v ponovljenem postopku ponovno izpostavi tudi vprašanje izpolnjevanja drugih pogojev za odreditev pripora zoper obdolženca s tem pa tudi vprašanje obstoja zadostnih dokazov za utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja, ki se ga očita obdolžencu.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugotovilo, da so podani pogoji za izročitev obdolženca R. zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja po četrtem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika R..

2. Zoper tak sklep so se pritožili zagovorniki iz Odvetniške družbe A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP), ter zagovorniki iz Odvetniške družbe B., ki uveljavljajo pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP). V obeh pritožbah zagovorniki predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugotovitve, da pogoji za izročitev obdolženca R. niso podani, podredno pa, da se napadeni sklep razveljavi in vrne v novo odločanje.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je senat prvostopenjskega sodišča na podlagi prošnje R. z dne 16. 6. 2016 za izročitev obdolženca in priložene dokumentacije, ki je našteta v 6. točki obrazložitve (na 5. in 6. strani sklepa) ocenilo, da s podani tako pogoji po Evropski konvenciji o izročitvi z dne 13. 12. 1957 z dodatnima protokoloma z dne 15. 10. 1975 in 17. 3. 1978 (v nadaljevanju EKI) kot tudi pogoji po 522. členu ZKP, pri čemer je v 8. točki obrazložitve (na straneh 7 do 10) ugotovilo in prepričljivo obrazložilo obstoj vsakega posameznega kriterija po EKI, v 9. točki obrazložitve (na straneh 10 do 13) pa izpolnjevanje pogojev iz 522. člena ZKP.

5. Bistveni del navedb v obeh pritožbah se nanaša na izpodbijanje presoje glede obstoja pogoja iz 13. točke prvega odstavka 522. člena ZKP tj. ali je v priloženi dokumentaciji, ki je sestavni del prošnje za izročitev, dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita.

6. V zvezi s tem pogojem je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na 12. strani pojasnilo, da utemeljenost suma, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje, ko je kot predsednik uprave MB..., ko je imel pravico do sklepanja in podpisovanja pogodb, z družbama R. in L., ki naj bi bili slamnati družbi, sklenil kreditni pogodbi, omenjeni družbi pa sredstev, ki so jima bila nakazana na njuna računa, nista vrnili, s čimer je povzročil stečaj banke. Vse navedeno pa naj bi izhajalo iz izjave prvega podpredsednika uprave Banke R. M. G. G. in izjave generalnega direktorja javnega koncerna Agencije za zavarovanje bančnih vlog M. V. A. ter gradiva zbranega v postopku preverjanja s strani delavcev oddelka za gospodarsko varnost in preprečevanje korupcije, kar so dokazi, na katerih temelji utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Prvostopenjski senat je pravilno ocenil, da so dokazi opredeljeni z razmeroma nizko stopnjo konkretizacije in vpeti v sam opis ugotovljenega dejanskega stanja ter da se takšna tehnika v slovenskem kazenskem procesnem pravu ne uporablja, da pa je vendarle takemu drugačnemu pristopu podana dokazna podlaga prošnje za izročitev in omogoča presojo, da je zahtevana oseba utemeljeno sumljiva dejanja, zaradi katerega se zahteva njegova izročitev.1

7. Tak opis obdolžencu očitanega dejanja izhaja tako iz "Odredbe o kazenskem pregonu obdolžene osebe" z dne 18. 2. 2015 (list. št. 107), Odredbe o razpisu tiralice za obtoženo osebo z dne 4. 9. 2015 (list. št. 108-109), Odredbe o razpisu mednarodne tiralice za obdolženo osebo z dne 8. 9. 2015 (list. 110 - 111), kot tudi iz sklepa o določitvi preprečevalnega ukrepa v obliki zapora z dne 23. 9. 2015 (list. št. 112-113). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju izkazanosti utemeljenega suma oprlo zlasti na Sklep o določitvi preprečevalnega ukrepa v obliki zapora z dne 23. 9. 2015, ker je to edini dokument, ki ga je nedvomno izdalo sodišče. Vse ostale dokumente so namreč izdale osebe, ki se jih v prevodu listin omenja kot preiskovalne sodnike. Pritožniki v obeh pritožbah sicer pojasnjujejo, da "sledovatelj" pomeni preiskovalca, ne pa preiskovalnega sodnika. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da tolmačenje ne pomeni zgolj dobesedno prevajanje posameznih besed, temveč je potrebno določeno besedo prevesti v smislu, kot bi ga imela v drugem jeziku. V konkretnem primeru je tako poleg samega dobesednega zapisa potrebno upoštevati tudi vlogo, funkcijo in pooblastila organa in ga poimenovati z ustreznim izrazom s primerljivim organom v zaprošeni državi.

8. Da se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na sklep o določitvi preprečevalnega ukrepa v obliki zapora z dne 23. 9. 2015 je razvidno iz navedb v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je organ sojenja države prosilke izdal sklep o priporu in s tem presodil, da je podana tista stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ki je po pravu države prosilke predpisana in potrebna, da se lahko poseže v svobodo gibanja posameznika in zoper njega odredi pripor (kar je v kazenskem pravu Republike Slovenije utemeljen sum). V zvezi s tem dokumentom so zagovorniki iz Odvetniške družbe A. že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevali, da ga bremenijo resne postopkovne kršitve, kar ponavljajo tudi v pritožbi. Prav tako pa v pritožbi navajajo, da so zoper ta sklep obdolženčevi zagovorniki v M. podali kasacijsko pritožbo na Prezidij M. mestnega sodišča, ki naj bi o pritožbi odločalo 29. 9. 2017. Zagovorniki so nato tekom pritožbenega postopka z vlogo z dne 2. 10. 2017 (list. št. 348-349) sodišču sporočili, da je s sklepom Prezidijuma M. mestnega sodišča opr. št. 44 Y-460/17 z dne 29. 9. 2017 sklep T. okrajnega sodišča v M. z dne 23. 9. 2015 zoper obdolženca bil razveljavljen in spis poslan na T. okrajno sodišče v M. v novo odločanje v drugi sestavi sodišča, z vlogo z dne 5. 10. 2017, ki je na sodišče prispela 6. 10. 2017, pa so sodišču predložili tudi sklep omenjenega prezidija.

9. Pritožbeno sodišče je zato odredilo izdelavo prevoda tega sklepa in na podlagi pridobljenega prevoda ugotovilo, da je obdolženčev zagovornik v R. v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora očitke o nezakonitosti in neutemeljenosti tega sklepa o določitvi preprečevalnega ukrepa v obliki zapora z dne 23. 9. 2015 utemeljeval z navedbami, da obdolženec v tej kazenski zadevi ni bil obveščen niti o kazenski ovadbi zoper njega, niti da je zoper njega bila razpisana mednarodna tiralica za drugo kaznivo dejanje, da v okviru obravnave pričujoče kazenske zadeva ni bila razpisana mednarodna tiralica ter se skliceval na dejstvo, da ko je sodišče izdalo sklep o priporu, ni določilo trajanja pripora, ter ni preučilo na ustrezen način obdolženčevih osebnih podatkov. Prezidij M. mestnega sodišča je sklep o odreditvi pripora razveljavil zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (R.), ker sodišče v izreku sklepa ni navedlo podatka o trajanju pripora zoper obdolženca, niti od katerega trenutka dalje začne teči ta rok. Čeprav je torej sklep o odreditvi pripora zoper obdolženca bil razveljavljen zaradi bistvenih kršitev postopka in ne neposredno zaradi napačne presoje o obstoju utemeljenega suma oziroma izpolnjevanju pogojev v skladu z ZKP R. za odreditev pripora je potrebno upoštevati, da je edina sodna odločba, na katero je prvostopenjsko sodišče v bistvenem delu oprlo svojo presojo o izkazanosti utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, razveljavljena in torej neobstoječa. To vzbuja precejšen dvom o pravilnosti ugotovitve odločilnih dejstev za sprejem izpodbijane odločitve, in sicer glede obstoja utemeljenega suma, zlasti ker je v sklepu prezidija M. mestnega sodišča navedeno, da bo moralo prvostopenjsko sodišče ob ponovnem odločanju o odreditvi pripora zoper obdolženca preveriti in upoštevati tudi druge navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti. To pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da se lahko v ponovljenem postopku ponovno izpostavi tudi vprašanje izpolnjevanja drugih pogojev za odreditev pripora zoper obdolženca s tem pa tudi vprašanje obstoja zadostnih dokazov za utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja, ki se ga očita obdolžencu.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče šteje, da je na podlagi novih dejstev in dokazov, ki jih obramba ni mogla predložiti pred sprejemom izpodbijanega sklepa, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je na podlagi tretjega odstavka 402. člena v zvezi s prvim odstavkom 392. člena ZKP pritožbama obdolženčevih zagovornikov ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Zaradi ugoditve pritožbama iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo ostalih pritožbenih navedb, na katere pa bo lahko odgovorilo tudi prvostopenjsko sodišče v okviru ponovnega odločanja, v kolikor bo ponovno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev obdolženca državi prosilki.

11. Pred ponovnim odločanjem bo moralo prvostopenjsko sodišče s poizvedbami pri pristojnih organih države prosilke preveriti, v kakšni fazi je postopek, ki poteka zoper obdolženca v državi prosilki, predvsem ali je bilo ponovno odločeno o predlogu za odreditev pripora in po potrebi zahtevati tudi dodatna pojasnila od pristojnih organov države prosilke, da bo lahko ponovno presodilo izpolnjevanje pogoja iz 13. točke prvega odstavka 522. člena ZKP.

1 Taka razlaga izhaja tudi iz 7. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 20292/2017 z dne 24. 8. 2017 izdane v predmetni zadevi (list. št. 289 - 293), s katero je Vrhovno sodišče RS odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčevih zagovornikov zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 20292/2017 z dne 22. 6. 2017 v zvezi s sklepom istega sodišča z dne 30. 6. 2017.