Jedro

Sklep o zavrnitvi predloga za združitev postopka se namreč ne more izpodbijati niti s posebno pritožbo niti v pritožbi zoper sodbo, ampak je sodbo mogoče izpodbijati 1) zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le v primeru, če je sodišče sprejelo sklep o združitvi postopka, s katerim so bile kršene določbe o stvarni pristojnosti in 2) zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP.

Višje sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče v dokazni oceni namreč ni omejeno z nobenimi formalnimi pravili, ocena izvedenih dokazov, iz katerih ni mogoče sklepati na odločilna dejstva, pa ne sodi v razloge sodbe. Struktura (način) obrazložitve dokazne ocene (tudi) izpovedb prič je fenomen, katerega oblike procesni zakon ne predpisuje, zato samo po sebi ni problematično, če sodišče izpovedbe prič, ki izpovedujejo o istih pravnorelevantnih okoliščinah, dokazno oceni kot celoto in prič, ki so določljive, ne izpostavlja poimensko.

Iz razumljive obrazložitve, podprte s tehtnimi argumenti, izhaja, da se je sodišče prve stopnje v dokazanost inkriminiranega dogajanja prepričalo predvsem na podlagi v bistvenem skladnih izpovedbah oškodovank, priče A. A. in priče B. B., ki so grožnje neposredno slišale oziroma videle.

Povsem logično in življenjsko izkustveno je, da sta oškodovanki šele naslednji dan, ko sta se že pomirili, podali zoper obdolženca predlog za pregon. To pa jima nenazadnje omogoča tudi 52. člen ZKP, ki določa, da je potrebno predlog za pregon vložiti v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca.

Pritožba prezre, da so navedene priče najprej res posplošeno izpovedale oziroma ni bilo natančno razmejeno, kaj pojmujejo kot dvorišče, brežino in spodnjo cesto, vendar je sodišče prve stopnje njihove vrzeli odpravilo s tem, ko je opravilo ogled na kraju samem, kjer pa je bilo kot nedvomno - tako s strani prič kot obdolženca - ugotovljeno, da se je obravnavani dogodek izvršil na cesti, ki vodi mimo stanovanjske hiše na naslovu C., v bližini mostu čez reko Dravinjo.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega D. D. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega D. D. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje, storjeno zoper E. E. določilo kazen dva meseca zapora in za kaznivo dejanje, storjeno zoper F. F. kazen tri mesece zapora, nato pa mu je v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in naložilo, da je dolžan povrniti stroške oškodovank in stroške ter nagrado pooblaščenca oškodovanke E. E., odvetnika G. G., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je sodišče odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki obdolženemu po odločbi Službe za brezplačno pravno pomoč postavljene zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca spozna za nedolžnega storitve očitanih mu kaznivih dejanj oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z navedbo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za združitev kazenskega postopka Okrajnega sodišča na Ptuju I Kpd 15416/2022 s kazenskim postopkom Okrajnega sodišča na Ptuju I K 67881/2021, zagovornica uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navaja, da se pritožuje šele v pritožbi zoper sodbo, saj zoper sklep I K 67881/2021 z dne 3. 8. 2022 ni posebne pritožbe.

5. Zagovornica nima prav. Sklep o zavrnitvi predloga za združitev postopka se namreč ne more izpodbijati niti s posebno pritožbo niti v pritožbi zoper sodbo, ampak je sodbo mogoče izpodbijati 1) zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le v primeru, če je sodišče sprejelo sklep o združitvi postopka, s katerim so bile kršene določbe o stvarni pristojnosti1 in 2) zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP.2 V primeru, da do združitve postopka ne pride, torej če sodišče sprejeme sklep, s katerim zavrne predlog o združitvi postopka, kakor v obravnavanem primeru, pa ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako po presoji višjega sodišča ni podana relativna bistvena kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica namreč s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da predlagana združitev ni mogoča oziroma ni smotrna, saj se kazenski zadevi nahajata v različnih fazah postopka in da so zato nastale ekonomične ter časovne posledice, ni konkretizirala, kako bi zatrjevana kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

6. Zagovornica ne more biti uspešna niti s pritožbenim polemiziranjem glede nadaljnje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navedbami, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj prvostopenjsko sodišče v njej ni navedlo, ovrednotilo in ocenilo vseh izvedenih dokazov, in sicer izpovedb prič H. H., I. I. in J. J. Navedenim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Višje sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče v dokazni oceni namreč ni omejeno z nobenimi formalnimi pravili, ocena izvedenih dokazov, iz katerih ni mogoče sklepati na odločilna dejstva, pa ne sodi v razloge sodbe. Struktura (način) obrazložitve dokazne ocene (tudi) izpovedb prič je fenomen, katerega oblike procesni zakon ne predpisuje, torej vse dokler razlogi v utemeljitev dokazne ocene ustrezajo temeljnim kriterijem procesnopravnega komuniciranja obveznih sestavin (obsodilne) sodbe; povedano drugače, v kolikor sporočilna vrednost razgrnitve dokazne ocene ustreza standardu obrazloženosti odločbe glede odločilnih dejstev. Zato samo po sebi ni problematično, če sodišče izpovedbe prič, ki izpovedujejo o istih pravnorelevantnih okoliščinah, dokazno oceni kot celoto in prič, ki so določljive, ne izpostavlja poimensko.3 Zagovornica tako prezre, da je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče H. H., kot to izhaja iz točk 5 in 9 razlogov izpodbijane sodbe, medtem ko izpovedbo priče I. I. in priče J. J. res ni posebej poimensko izpostavilo, saj je priča I. I. izpovedal smiselno enako kot priča H. H., in sicer, da sta s kolegom kritičnega dne obravnavala udeležence (obdolženca in priče), pri čemer sta se ločila tako, da je on govoril samo z obdolženim, celoten postopek pa je vodil policist H. H. O drugih odločilnih dejstvih pa navedena priča ni znala izpovedati. Iz istega razloga prvostopenjsko sodišče prav tako ni posebej izpostavljalo priče J. J. - policista, ki je sprejel predlog za pregon kaznivega dejanja grožnje s strani oškodovank, zbral obvestila od prič in obdolženca ter nato sestavil kazensko ovadbo. Na tem mestu višje sodišče opozarja, da zagovornica zgolj pavšalno trdi, da bi naj navedeni priči razbremenili obdolženca, pri čemer v pritožbi ni z ničemer konkretizirala, s čim bi naj to storili. Višje sodišče tako ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe jasni in logični, iz njih pa tudi izhaja, na podlagi katerih dokazov sodišče prve stopnje zaključuje, da sta obdolžencu kaznivi dejanji dokazani. Očitno je, da zagovornica ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s čimer pa graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pokaže kot neutemeljena.

7. Kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP zagovornica ni opredelila, ampak jo po pritožbeni obrazložitvi zatrjuje kot posledico zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, ker gre za dva različna izpodbojna razloga z različnimi pravnimi posledicami iz prvega odstavka 392. člena ZKP oziroma iz prvega odstavka 394. člena ZKP. Posledici se ne dopolnjujeta, temveč se izključujeta, saj če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, do uporabe kazenskega zakona, pravilne ali napačne, ne more priti. To je možno le ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja, čemur pa zagovornica po izrecno uveljavljanem izpodbojnem razlogu po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP nasprotuje.

8. S preostalimi navedbami zagovornica graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, a ji tudi v tem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je storil očitani mu kaznivi dejanji. Sprejete zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa le še dodaja:

9. Pritožba ponuja lastno dokazno oceno. Zagovornica trdi, da ni dokazano, da je obdolženec grozil oškodovankama, saj je sodišče prve stopnje po njeni oceni zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledilo izpovedbama oškodovank in izpovedbama priče B. B. in priče A. A., ki so neverodostojno izpovedale, saj so med sabo v sorodstvenem razmerju, tekom postopka pa so tudi spreminjale svojo izpovedbo glede kraja dogodka, kakor glede drugih okoliščin.

10. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Iz razumljive obrazložitve, podprte s tehtnimi argumenti, izhaja, da se je sodišče prve stopnje v dokazanost inkriminiranega dogajanja prepričalo predvsem na podlagi v bistvenem skladnih izpovedbah oškodovank, priče A. A. in priče B. B. V točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je tudi navedlo tehtne in sprejemljive razloge, zakaj obdolženemu ni verjelo v delu, ko je zanikal storitev očitanih mu dejanj. Zagovornici tako ni mogoče pritrditi v delu, ko navaja, da obdolženec verbalne komunikacije res ni zanikal, vendar da oškodovankama ni grozil, saj da navedeno ne izhaja iz njegovega zagovora, tega pa ni potrdila niti priča H. H., ki je izpovedal, da tekom postopka na kraju dogodka niso bile ugotovljene grožnje, ampak le vpitje in žaljenje. Pritožba v zvezi s tem napačno sklepa, da ker je priča H. H. izpovedal, da so bili udeleženci ob dogodku v navalu jeze in niso mogli konkretizirati izrečenih besed, to pomeni, da niso bile izrečene grožnje. Prav tako pa višje sodišče ugotavlja, da zaključek prvostopenjskega sodišča o izrečenih grožnjah ne temelji na njegovi izpovedbi, temveč na skladnih in prepričljivih izpovedbah udeležencev (oškodovank, priče B. B. in A. A.), ki so grožnje neposredno slišale oziroma videle, kot to izhaja iz točke 9 izpodbijane sodbe.

11. Zagovornica tudi ne more uspeti z navedbami, da sta oškodovanki neverodostojni, saj sta šele naslednji dan podali predlog za pregon zoper obdolženca, in sicer po tem, ko je obdolženec zoper njih že vložil predlog za pregon, to pa sta storili z namenom obrambe v kazenskem postopku, ki teče zoper njih, saj sta vedeli, da je bil postopek zoper obdolženca z izdajo plačilnega naloga zaradi kršitve javnega reda in miru že zaključen. Zagovornica pri tem prezre, da je kazenski postopek glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v teku in tako predmet drugega postopka. Dejstvo, da je zoper obdolženca bil izdan plačilni nalog, pa ne pomeni, da ga oškodovanki kasneje ne bi mogli ovaditi za izrečene grožnje. Povsem logično in življenjsko izkustveno namreč je, da sta oškodovanki šele naslednji dan, ko sta se že pomirili, podali zoper obdolženca predlog za pregon. To pa jima nenazadnje omogoča tudi 52. člen ZKP, ki določa, da je potrebno predlog za pregon vložiti v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca.

12. Zagovornica prav tako ne more prepričati v graji, da je prvostopenjsko sodišče napačno ocenilo oškodovanki in priči A. A. in B. B. kot verodostojne, saj da so navedene priče v zvezi s krajem dogodka glede kaznivega dejanja storjenega zoper oškodovano F. F. spreminjale svojo izpovedbo. Takšno pritožbeno izvajanje je zgrešeno. Pritožba namreč prezre, da so navedene priče najprej res posplošeno izpovedale oziroma ni bilo natančno razmejeno, kaj pojmujejo kot dvorišče, brežino in spodnjo cesto, vendar je sodišče prve stopnje njihove vrzeli odpravilo s tem, ko je opravilo ogled na kraju samem, kjer pa je bilo kot nedvomno - tako s strani prič kot obdolženca - ugotovljeno, da se je obravnavani dogodek izvršil na cesti, ki vodi mimo stanovanjske hiše na naslovu C., v bližini mostu čez reko Dravinjo, kot to izhaja iz 11 točke obrazložitve izpodbijane sodbe.4

13. Kot neutemeljena je prepoznati pritožbena izvajanja, da je prvostopenjsko sodišče oškodovano E. E. napačno ocenilo kot verodostojno, saj da njena izpovedba ni bila ves čas postopka skladna, ker je glede kaznivega dejanja, storjenega zoper njo, najprej izpovedala, da je kritičnega dne obdolženi prišel do nje in jo napadel, ko pa je bila ponovno zaslišana je izpovedala, da je obdolženi, ko je pometala, prišel mimo. Takšne pritožbene navedbe so povsem neutemeljene, saj po presoji višjega sodišča v njeni izpovedbi ni razbrati nikakršnih razhajanj in tako z ničemer ne omajajo zaključkov o verodostojnosti njene izpovedbe. Pritožba pa zanemari dejstvo, da je sodišče prve stopnje v točki 5 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je oškodovana E. E. res na prvem zaslišanju izpovedala, da je obdolženi prišel do nje, pri čemer ni bilo povedano v kakšnem smislu, in da je zaradi tega bila kasneje pozvana, naj natančneje opredeli, kje se je zgodil obravnavani dogodek. Takrat je pojasnila, da je obdolženi prišel mimo po cesti, ko je ona pometala na svojem dvorišču, pri čemer prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da je navedeno trdila že ob podaji ustne ovadbe kakor tudi na ogledu kraja dogodka. Po presoji višjega sodišča je prvostopenjsko sodišče tako pravilo ocenilo, da je oškodovana E. E. ves čas postopka skladno in prepričljivo izpovedala, kako se je zgodil dogodek ter jo je zato pravilno ocenilo kot verodostojno.

14. Pri tem zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati niti pritožbena naziranja, da je njena izpovedba neverodostojna, saj da naj bi videla, kako je obdolženec oškodovano F. F. prijel za roko in jo tresel, medtem ko hkrati ni videla, kako je priča B. B. v istem trenutku obdolženega dvakrat udaril v glavo. Višje sodišče na tem mestu pripominja, da je glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v teku kazenski postopek, ki ni predmet tozadevne presoje, pri čemer pa zaključek, da je obdolženec oškodovano F. F. prijel za roko, jo za roko vlekel ter tresel, ne temelji le na njeni izpovedbi, ampak tudi iz izpovedb drugih prič. Navedeno dejstvo je namreč potrdila tudi priča B. B. Le ta je res spremenil svojo izpovedbo glede položaja druge roke, kot to opozarja pritožba, vendar navedeno za presojo ni odločilnega pomena in tako ne vzbuja dvoma v njegovo verodostojnost. Čez celoten postopek je namreč konsistentno izpovedal, da je videl, kako je obdolženec prijel oškodovano F. F. za eno roko in jo držal, njegovo izpovedbo pa sta potrdila tudi priča A. A. in priča H. H. Slednji res tega ni z gotovostjo potrdil, kot pravilno navaja pritožba, vendar glede na vse ugotovljene okoliščine in izpovedbe ostalih prič, tudi po presoji višjega sodišča o tem ni nobenega dvoma.

15. Pritožbi prav tako ni priznati uspeha glede očitka, da zgolj to, da je obdolženi lovec, ki je imel v preteklosti v posesti orožje, in dejstva, da mu je bil v postopku I K 33899/2017, ki se vodi zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, izrečen ukrep prepovedi približevanja bivši partnerki (oškodovani F. F.) ter otrokom (B. B., A. A. in K. K.), ne more vzdržati presoje sodišča, da je storil kaznivi dejanji grožnje na način, da bi bili ti zoper oškodovanki resno in objektivno zmožni ustvariti občutek vznemirjanja in strahu. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da izrečene grožnje ob upoštevanju navedenih okoliščin, preteklih dogodkov in odnosov med udeleženci (oškodovana F. F. je namreč prepričljivo izpovedala, da so se podobni dogodki dogajali že v preteklosti, da je obdolženec nad njo izvajal tako psihično kot fizično nasilje, da so zaradi groženj namestili varnostne kamere; hči obdolženca - priča A. A. je izpovedala, da jo je očeta strah, saj je bila z njegove strani deležna groženj in nasilja; oškodovana E. E. je prepričljivo izpovedala, da se je zaradi obdolženčevih besed bala, da ji bo ta kaj naredil, bilo jo je strah in počutila se je ogroženo, v strahu pred njim pa si zaklepa vrata svoje stanovanjske hiše) tudi po presoji višjega sodišče predstavljajo resno grožnjo, ki objektivno gledano lahko pri povprečnem človeku povzroči strah in vznemirjenje oziroma občutek ogroženosti osebne varnosti. Samo dejstvo, da oškodovana E. E. pred tem dogodkom obdolženca zaradi psihičnega nasilja ni prijavila in da obdolženi z njo predhodno ni nikoli fizično obračunaval, pa ne pomeni, da izrečena grožnja pri njej ni bila objektivno zmožna ustvariti občutka vznemirjanja in strahu, kot to skuša prikazati pritožba.

16. Zagovornica graja tudi odločbo o kazenski sankciji, in sicer da je odmerjena kazenska sankcija strožja od kazni, ki jih sodišča odmerjajo v enakovrstnih zadevah ter s predlogom, da naj višje sodišče določene kazni spremeni in obdolžencu izreče pogojno obsodbo z nižjo preizkusno dobo. Višje sodišče na tem mestu opozarja, da je vsaka primerjava z drugimi kazenskimi zadevami (ki jih zagovornica v pritožbi niti ne konkretizira) povsem brez teže, saj je vsaka zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami. Po presoji višjega sodišča ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v smeri pritožbenega predloga. Dejstvo, da je obdolženec do sedaj nekaznovan, ne utemeljuje nižje določene zaporne kazni ali preizkusne dobe. Pritožba v zvezi s tem očitno prezre, da je nekaznovanost kot olajševalno okoliščino ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Kar zadeva navajanj, da je obdolženec resnična žrtev, saj so ga oškodovana F. F., priča A. A. in priča B. B. brez razloga napadli in mu povzročili lahko telesno poškodbo, pa so povsem nerelevantna, saj zagovornica zopet prezre, da je navedeno predmet drugega kazenskega postopka. Višje sodišče tako ugotavlja, da je bil pri sprejeti odločitvi dosledno upoštevan namen kaznovanja, ki v sodobnem sistemu kaznovalnega prava nikoli ne sme zaobiti vidika spoštovanja človeškega dostojanstva, osebnosti storilca in socialne pravičnosti. Ker je bilo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe prepoznati korektno upoštevanje načela individualizacije kazni, pritožbenemu predlogu po spremembi grajane prvostopenjske odločbe z izrekom kazenske sankcije tako ni bilo slediti, marveč je bilo zaključiti, da je z odmero izpodbijane kazenske sankcije znotraj predpisanih zakonskih meja v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje v povsem primernem obsegu izvršilo pripadajočo mu diskrecijsko pravico.

17. Kot neutemeljene se pokažejo tudi pritožbene navedbe, da oškodovanki nista potrebovali pooblaščenca in da je odrejena stroškovna odločitev glede povrnitve stroškov oškodovank in nagrade pooblaščencev materialnopravno zmota, ki se kaže kot kaznovanje obdolženca, pri čemer se pritožba podredno zavzema za njihovo oprostitev. Zagovornica pri tem povsem prezre, da ZKP v prvem odstavku 65. člena določa pravico oškodovank, da v postopku izvršujeta svoje pravice po pooblaščencu in da v določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP ni podlage za oprostitev obdolžencu povrnitve potrebnih izdatkov oškodovank ter potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščencev oškodovank iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar je razumljivo, saj ti stroški niso nastali sodišču, temveč oškodovankama (prvi odstavek 97. člena ZKP).

18. Po obrazloženem, in ker višje sodišče ob preizkusu po 383. členu ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Pritožba obrambe ni bila uspešna, a je višje sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1 Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 77-79. 2 Boštjan Polegek v Miha Šepec (ur.) et al; Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 300. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 1842/2018 z dne 11. 10. 2022, 39. točka. 4 Z razliko nekaj metrov, kar pa, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ni bistveno.