Jedro

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da opis dejanja v prvi alineji točke I izreka izpodbijane sodbe ni v zadostni meri konkretiziran, zaradi česar je v tem delu podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje.

Iz prve alineje točke I izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec po konfliktu, ki sta ga z oškodovanko imela med vožnjo, od oškodovanke zahteval, da gre iz avta, ko pa je izstopila, je sam odpeljal dalje. Takšen opis dejanja, ko konkretnega izvršitvenega ravnanja ni mogoče subsumirati pod katero izmed obravnavanih alternativnih oblik obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega A.A. se sodba sodišča prve stopnje pod točko I izreka po uradni dolžnosti spremeni tako, da se iz opisa kaznivega dejanja izpusti prva alineja.

II. Pritožba zagovornice obdolženega se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 17313/2017 z dne 5. 11. 2018 pod točko I izreka obdolženega A.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko 2 izreka pa storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen tri mesece zapora ter mu nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je dolžan plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 1.832,37 EUR in sodno takso v višini 240,00 EUR, ostali stroški pa bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji.

K točki I izreka

3. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da opis dejanja v prvi alineji točke I izreka izpodbijane sodbe ni v zadostni meri konkretiziran, zaradi česar je v tem delu podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje.

4. Iz prve alineje točke I izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec po konfliktu, ki sta ga z oškodovanko imela med vožnjo, od oškodovanke zahteval, da gre iz avta, ko pa je izstopila, je sam odpeljal dalje. Takšen opis dejanja, ko konkretnega izvršitvenega ravnanja ni mogoče subsumirati pod katero izmed obravnavanih alternativnih oblik obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Zahteva, da nekdo izstopi iz avtomobila, namreč ne pomeni bolečega ali ponižujočega ravnanja, niti ne nasilnega omejevanja enakih pravic, morebitne druge izvršitvene oblike, razen pretepanja, pa v opisu očitanega kaznivega dejanja niso navedene, slednje pa se ne nanaša na prvo alinejo opisa kaznivega dejanja.

5. V očitku prve alineje točke I izreka torej ni konkretizirano ravnanje obdolženca, ki bi pomenilo boleče ali ponižujoče ravnanje, pretepanje ali nasilno omejevanje oškodovankinih enakih pravic, kot to zahteva 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP, ki določa, da morajo biti v izreku sodbe v okviru dejanskega opisa dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. To pomeni, da morajo biti v opisu dejanja konkretizirani vsi abstraktni kazenskopravni pojmi zakonskega opisa kaznivega dejanja, konkretizacijo ustreznega zakonskega znaka pa morajo vsebovati tudi posamezni fakti oziroma izvršitvena ravnanja očitanega dejanja. Ker v obravnavani zadevi v prvi alineji točke I izreka temu ni tako, očitano izvršitveno ravnanje ne pomeni kaznivega dejanja.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bil v tem delu v škodo obdolženca kršen kazenski zakon (1. točka 372. člena ZKP). Zato je v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP iz opisa dejanja izpustilo prvi alinejo točke I izreka izpodbijane sodbe.

K točki II izreka

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navajanji, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva, ker se do izpovedb prič, ki jih je povzelo na straneh od 31 do 39 prvostopenjske sodbe, ni opredelilo, prav tako pa je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi listinami oziroma zapisniki.

8. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje izpovedbe zaslišanih prič S.P., N.P., K.Z., V.Z., A.Z., A.Z., Z.K., D.P., A.K. in J.b. ni zgolj povzelo, kot to skuša prikazati pritožba, temveč jih je tudi, čeprav posredno in na drugih mestih izpodbijane sodbe, zadostno dokazno ocenilo. Izpodbijana sodba dokazno oceno vsebuje v točki 13 obrazložitve, kjer je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da je odločitev oprlo predvsem na izpovedbo oškodovanke, ki je v celoti podprta z izpovedbami preostalih zaslišanih prič, ter v točkah od 135 do 142, medtem ko se je glede prič D.P., A.K. in J.B. še posebej opredelilo v točki 94. Prav tako v tej smeri ni mogoče ugotoviti uveljavljane protispisnosti, saj pritožba morebitnih nasprotij med razlogi sodbe ter vsebino zbranih dokazov in podatkov niti ne obrazloži. 9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi protispisnost v točki 130 razlogov izpodbijane sodbe, ko zmotno povzema zaključke sodišča prve stopnje. Po mnenju pritožbe je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je z zaslišanjem izvedenke dr. S.Š. dopolnilo mnenje izvedenca doc. dr. M.K., in da je takšen zaključek nepravilen. Protispisnost kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če gre za precejšnjo protispisnost in se nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sodišče prve stopnje je po povzemanju izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. M.K., da je glede na vse razpoložljive podatke velika verjetnost, da je med partnerjema prihajalo do številnih sporov in nesporazumov, v katere sta vstopala oba s svojimi osebnostmi in ker sta za prepir zmeraj potrebna dva, opis preiskovanca pa je v nasprotju z ugotovitvami izvedenke (dr. S.Š.) in bi bilo mogoče za objektivno razjasnitev vlog obeh potrebno s temi podatki dopolniti izvedensko mnenje o bivši partnerki, navedlo, da je sodišče to z neposrednim zaslišanjem dr. S.Š. tudi storilo. S tem je očitno mislilo, da je bila glede osebnih lastnosti oškodovanke postavljena izvedenka klinične psihologije dr. S.Š. in da jo je z neposrednim zaslišanjem tudi glede odnosa med oškodovanko in obdolžencem podrobneje izprašalo. Nikakor pa ni mogoče sprejeti pomislekov pritožbe, da je sodišče prve stopnje s takšnimi navedbami zaključilo, da je z zaslišanjem izvedenke dr. S.Š. dopolnilo izvedensko mnenje doc. dr. M.k. Ne samo, da sodišče prve stopnje tega v obrazložitvi sodbe ni zapisalo, temveč je ravnalo tudi pravilno, ko je dokazni predlog obrambe po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke za oškodovanko K.Z. zavrnilo.

10. Pritožba s tem v zvezi uveljavlja kršitev pravice do obrambe ter posledično bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti izvedencu psihiatrične stroke doc. dr. M.K. in predlogu obrambe, da bi isti izvedenec psihiatrične stroke pregledal oškodovanko, s čimer bi se razjasnile vloge obeh vpletenih v prepir. Kršitev pa ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da postavitev izvedenca psihiatrične stroke za oškodovanko za dodatno razjasnitev dejanskega stanja ni potrebna, razen tega pa je obramba izvedencu psihiatrične stroke predlagala postavitev istih vprašanj, na katera je že odgovorila izvedenka klinične psihologije dr. S.Š. Ob tem pa pritožba očitno še prezre, da sodišče izvedenca psihiatrične stroke za oškodovanca (oziroma v konkretnem primeru oškodovanko) pritegne zgolj z namenom ugotovitve, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, na osebnosti oškodovanca pustilo kakršnekoli posledice, medtem ko je ugotavljanje morebitnega soprispevka oškodovanca k storitvi očitanega kaznivega dejanja v pristojnosti sodišča, zaradi česar pravica do učinkovite obrambe ni bila prekršena, prav tako pa ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Ker po vsem obrazloženem okoliščina, ali je obramba nasprotovala izvedenskemu mnenju dr. S.Š., ni odločilnega pomena (pritožba namreč slednje izpostavlja v zvezi z ugotavljanjem vloge oškodovanke v partnerskem odnosu z obdolžencem), so neutemeljene tudi v tej smeri uveljavljane pritožbene navedbe o protispisnosti. Prav tako so neutemeljene pritožbene dileme glede dvoma v pravilnost mnenja sodne izvedenke dr. S.Š. Izvedenka namreč ni navedla, da bi njeno mnenje bilo drugačno, če bi razpolagala z ustrezno medicinsko dokumentacijo psihiatrov, ki jih je predhodno obiskovala oškodovanka, kot to zatrjuje pritožba. Prav nasprotno po mnenju dr. S.Š. izvidi psihiatrov ne bi bistveno vplivali na njeno izvedensko mnenje, razen če bi bila oškodovanka huda duševna bolnica in bi izkrivljala realnost, kar pa je izvedenka s kliničnim psihološkim pregledom izključila (točka 124 razlogov izpodbijane sodbe).

11. Pritožba z navedbami, da se je sodišče prve stopnje z odredbo, s katero je odredilo izvedenstvo sodnemu izvedencu doc. dr. M.K., postavilo na stališče, da je obdolženi storil očitani kaznivi dejanji, zaradi česar je podan dvom v pristranskost sodišča, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar nima prav. Pristranskosti sodišča prve stopnje zgolj na podlagi odredbe, s katero je sodišče postavilo izvedenca psihiatrične stroke z namenom ugotoviti, ali je bila pri obdolžencu v času, ko bi naj izvršil očitani kaznivi dejanji, podana duševna motnja in ali je bil slednji sposoben razumeti svoja dejanja in imeti v oblasti svoja ravnanja ter ali glede na ugotovljeno zdravstveno stanje obdolženega obstaja nevarnost, da bi v prihodnje ponavljal huda kazniva dejanja, ni mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje je izvedenca psihiatrične stroke postavilo na predlog obrambe, pri tem pa je smoter njegove postavitve pravilno videlo v ugotovitvi, ali pri obdolžencu morebiti obstajajo razlogi za izrek katerega izmed varnostnih ukrepov, zaradi česar uveljavljani pritožbeni razlog ni podan.

12. Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja zgolj uvodoma, medtem ko v nadaljevanju ne pojasni na kakšen način bi naj prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo. Tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine pritožbenih navedb. Da bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje, razen kršitve, opisane v točkah od 3 do 6 razlogov te odločbe, ni ugotovilo.

13. Pritožba neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe opisani kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

14. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornica ne soglaša, saj meni, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno verjelo zgolj izpovedbi oškodovanke K. Z. Po mnenju pritožbe izpovedba oškodovanke ni podprta z nobenimi drugimi dokazi, nobena priča namreč ni nikoli videla ali neposredno zaznala nasilja ali grdega ravnanja obdolženca z oškodovanko, niti dogodka z dne 21. 1. 2017. 15. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbi oškodovanke K.Z., izpovedbah zaslišanih prič (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), fotografijah in zdravstveni dokumentaciji za oškodovanko ter v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. P.K. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanih kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, v razlogih napadene sodbe pa je (poleg obširnega povzemanja izvedenih dokazov) sprejemljivo pojasnilo, na katerih dokazih temelji njegova odločitev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je bila oškodovanka v svoji izpovedbi prepričljiva, v njeno verodostojnost pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, ker je o odločilnih dejstvih ves čas postopka izpovedovala enako. Oškodovanka je tako podrobno opisala nasilje, ki ga je obdolženec v obravnavanem času izvajal nad njo, prav tako pa je prepričljivo opisala dogodek z dne 21. 1. 2017, ko je utrpela lahko telesno poškodbo.

16. Da nasilja in grdega ravnanja nobena od zaslišanih prič ni videla ali neposredno zaznala, kot to izpostavlja pritožba, je povsem življenjsko in pričakovano, saj se je večino očitanih izvršitvenih ravnanj zgodila na domu obdolženca in oškodovanke, ko sta bila sama. Kljub temu pa je mati oškodovanke, V.K., pri oškodovanki večkrat opazila modrice na glavi, pod vratom, na rokah in nogah. Prav tako je zaznala, da je oškodovanki pogosto zvonil telefon, ko je stopila skozi vrata, in nato čez deset minut ponovno, zaradi česar je sklepala, da med obdolžencem in oškodovanko ni bilo zaupanja. Obdolženec ji je enkrat tudi sam rekel, da bo z oškodovankino glavo udaril ob radiator tako, da je nihče ne bo več prepoznal. Modrice po telesu je opazila tudi oškodovankina sestra B.Z., ki je povedala, da je največkrat bilo tako, da je oškodovanka komaj vstala iz postelje, ker jo je bolela glava, oškodovanka ji je takrat tudi pojasnila, kaj se ji je zgodilo. Med drugim ji obdolženec ni pustil, da bi se družila z drugimi ljudmi. Poleg tega se je oškodovanka zaupala sestrični T.O., kateri je povedala, da obdolženec z njo ne ravna lepo, če mu ugovarja, pa uporabi fizično silo. V lastni hiši se je počutila kot ujetnik, nerada je zapuščala stanovanje, ker jo je obdolženec kontroliral, morala se je slikati, kjerkoli je bila, prav tako je bil obdolženec zelo ljubosumen. G.P., oškodovankina sestra, sicer modric pri oškodovanki ni opazila, kot to izpostavlja pritožba, je pa zaznala, da je bila oškodovanka, ko je šla k njej na obisk, odsotna, vedno je bila v spalnici in se skrivala pred njo. Bila je prestrašena, tresla se je, nikoli pa ji ni govorila, kaj se je dogajalo med njima. Tudi oškodovankina babica K.Z., ki je živela v isti hiši kot oškodovanka, je pri oškodovanki opazila modrice na rokah in nogah, takrat ji je oškodovanka povedala, da jo obdolženec tepe. Prav tako je včasih videla, da je oškodovanka objokana. V.Z., A.Z. in A.Z., ki so prav tako živeli v isti hiši kot oškodovanka, pa so zaznali prepiranje in hrup iz oškodovankinega stanovanja, medtem ko morebitni sosedski odnosi, ki jih izpostavlja pritožba, na odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. Nenazadnje pa sta slabe razmere med obdolžencem in oškodovanko zaznala tudi starša obdolženca, S.P. in N.P., ki pa o podrobnosti njunega odnosa nista vedela izpovedati. Poškodbe oziroma modrice, ki jih je oškodovanka utrpela julija 2016, pa so razvidne tudi iz priloženih fotografij.

17. Pritožba nadalje neutemeljeno problematizira dogajanje na bazenu, opisano v šesti alineji točke I izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 138 razlogov utemeljeno pojasnilo, zakaj je tudi v tem primeru verjelo oškodovanki, ne pa obdolženčevim prijateljem. Pravilno je ugotovilo, da prijatelji obdolženca sicer nenormalnega ali čudnega odnosa, razen oškodovankine slabe volje, niso opazili, da pa je pri tem potrebno upoštevati, da oškodovanka takrat ni šla z njimi na pijačo, niti na večerjo. Poleg tega se priča J.B. zaradi časovne oddaljenosti niti ni spomnil, ali je obdolženec pregovarjal oškodovanko, naj gre v vodo (točka 100 razlogov izpodbijane sodbe).

18. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in na osnovi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca doc. dr. M.K. ugotovilo sposobnost presojanja in obvladovanja obdolženca v času inkriminiranih ravnanj ter zaključilo, da je bil obdolženec ves čas prišteven. Mnenje izvedenca je ustrezno upoštevalo, pri tem pa je ravnalo povsem zakonito, ko se je omejilo zgolj na vprašanja, ki zadevajo sposobnost obdolženca razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje. V preostalih delih mnenja, ki jih brez uspeha izpostavlja pritožba, pa se izvedenec spušča v presojo dejanskega stanja, kar spada v pristojnost sodišča. Izvedenec je namreč z odgovarjanjem na vprašanja obrambe v smeri, ali bi obdolženec glede na osebnostne lastnosti lahko storil očitani kaznivi dejanji, presegel okvir svojega dela.

19. Glede dogodka dne 21. 1. 2017 je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. P.K., upoštevaje izpovedbo oškodovanke, pravilno zaključilo, da je obdolženec oškodovanko brcnil v predel leve goleni pod kolenom ter ji s tem povzročil enostaven zlom zgornjega dela leve mečnice, zaradi česar je bila oškodovankina zmožnost za delo začasno zmanjšana, prav tako je bil začasno oslabljen njen levi spodnji ud in začasno okvarjeno njeno zdravje, dejanje pa je obdolženec storil na način, da se lahko telo hudo poškoduje. Res je sicer, da je izvedenec na vprašanje obrambe navedel, da bi takšna poškodba lahko nastala tudi ob padcu s kolesom, v kolikor bi oškodovanka z levim zunanjim zgornjim delom goleni udarila ob trd izbočen predmet, vendar je po njegovem mnenju najverjetneje, da je poškodba nastala zaradi neposrednega močnejšega udarca v zunanjo stran zgornjega dela goleni, kot je to opisala oškodovanka. Da je pomoč iskala čez dva dni po zatrjevani poškodbi, pa ni neobičajno, saj poškodba ne onemogoča gibanja (točka 114 razlogov izpodbijane sodbe).

20. Pritožba končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za izrek pogojne obsodbe, saj je po njenem mnenju sodišče prve stopnje premalo upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolženca ter mnenje sodnega izvedenca doc. dr. M.K., da pri obdolžencu ne obstoji nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Posledice, ki so zaradi očitanih izvršitvenih ravnanj obdolženca nastale pri oškodovanki in ki jih je sodišče prve stopnje podrobno opisalo in ustrezno upoštevalo v točkah 147 in 148 razlogov izpodbijane sodbe, so tudi po mnenju pritožbenega sodišča tako hude, da pri obdolžencu ne obstojijo pogoji za izrek sankcije opozorilne narave. Pri tem pa je obdolženčevo predhodno nekaznovanost sodišče prve stopnje primerno upoštevalo, medtem ko ocena, ali pri obdolžencu obstoji nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, ni v domeni sodnega izvedenca, pač pa sodišča. Kljub olajševalnim okoliščinam, ki jih je torej upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, so po mnenju pritožbenega sodišča določena kazen za kaznivo dejanje nasilje v družini v višini osem mesecev zapora in določena kazen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe v višini treh mesecev zapora ter nato izrečena enotna kazen deset mesecev zapora primerne teži in načinu storitve obravnavanih kaznivih dejanj, obdolženčevi osebnosti, njegovemu prejšnjemu življenju ter stopnji ogrožanja in kršitvam pravno varovane dobrine, zaradi česar se pritožba neutemeljeno zavzema za spremembo kazenske sankcije.

21. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

22. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).