Jedro

Določbo 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je potrebno razlagati v smislu, da je treba v posameznem denacionalizacijskem postopku ugotoviti, ali konkretne nepremičnine, glede katere obstaja dolžnost vrnitve, ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino na relevantnem območju oziroma ali bi bila njena nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Obstoj ovir za vračanje nepremičnin v naravi po 19. členu ZDen se presoja po stanju v času vračanja nepremičnin.

Izrek

Tožbam se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 362-432/92-179 z dne 5. 2. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna prvemu tožniku G.G. povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna tretjemu tožniku H.H. povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo prvega in tretjega tožnika za vračilo parc. št. 103/3 – stavbišče, v izmeri 181 m2 in parc. št. 251 - vrt 1, v izmeri 765 m2, vpisani pri vl. št. 257 k.o. …, v last in posest (1. točka izreka) ter odločil: da sta prvi in tretji tožnik upravičena vsak do idealne 1/2 do odškodnine za podržavljeni nepremičnini parc. št. 103 – stavbišče, v izmeri 181 m2 - stavba na …, s pomožnimi objekti in parc. št. 251 - vrt 1, v izmeri 765 m2, vpisani pri vl. št. 257 k.o. …, v obliki obveznic SOD v višini 571.245,87 DEM oziroma 292.073,37 EUR (2. točka izreka); da je SOD d.d. dolžan obveznice v višini iz 2. točke izreka te odločbe upravičencema izročiti v roku treh mesecev po pravnomočnosti (3. točka izreka); da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka). V obrazložitvi uvodoma opisuje dotedanji potek postopka in poudarja, da je bilo o zahtevi za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin prvič odločeno z odločbo z dne 17. 2. 2003, s katero je bil zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen, na pritožbo vlagateljev pa je bila prvostopna odločba z drugostopno odločbo z dne 4. 9. 2003 odpravljena. V upravnem sporu je Upravno sodišče RS s sodbo U 1777/2003 z dne 11. 1. 2005 tožbo vlagateljev zavrnilo, takšno odločitev pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 363/2005 z dne 10. 5. 2007. Prvostopni organ je v ponovnem postopku o zahtevi za denacionalizacijo odločil z odločbo z dne 4. 11. 2008, s katero je bila v korist upravičencev pri parc. št. 2685 - dvorišče v izmeri 605 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 5 m2, pri parc. št. 2686 - gospodarsko poslopje v izmeri 47 m2, pri parc. št. 2687 - gospodarsko poslopje v izmeri 10 m2 in pri parc. št. 2688 - poslovna stavba v izmeri 285 m2, vse vpisane pri vl. št. 257 k.o. … vzpostavljena lastninska pravica. Drugostopni organ je z odločbo z dne 19. 5. 2009 navedeno odločbo odpravil ter zadevo vrnil v ponovni postopek iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj meni, da bi bilo treba za pravilno rešitev obravnavane zadeve dejansko stanje raziskati v smeri ugotovitve obstoja ovir za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi po 1. in 4. točki 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V ponovnem postopku je prvostopni upravni organ z dopisom z dne 21. 8. 2009 pozval zavezanko - MOL k predložitvi novejših dokazov o zasedenosti okoliških vrtcev, o številu prostih mest in o številu prijavljenih otrok v vrtce. Nadalje je v skladu z napotilom inštančnega organa zaprosil za podatke o praznih poslovnih stavbah na območju nekdanje Občine Ljubljana - Center, v katerih bi se lahko opravljala dejavnost varstva predšolskih otrok pri nepremičninarskih agencijah A., B., C. in D. d.o.o.. Po presoji prvostopnega organa je izpolnjen pogoj iz 1. točke 19. člena ZDen, saj ni nobenega dvoma, da se v vrtcu na naslovu … že več desetletij opravlja dejavnost predšolske vzgoje, ki sodi med ključne in najpomembnejše dejavnosti izjemnega družbenega pomena s poudarjenim javnim interesom. Ugotoviti je zato potrebno še, ali bi bilo z vračilom predmetne nepremičnine v naravi njeno izvajanje okrnjeno. Dalje prvostopni organ ugotavlja, da sta bili predmetni nepremičnini podržavljeni pokojni A.A. na podlagi odločbe Komisije za nacionalizacijo pri Občinskem ljudskem odboru Ljubljana - Center z dne 11. 11. 1960, ki je bila izdana v skladu z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Ker se je A.A. v času podržavljenja štela za tujo državljanko, prideta po 12. členu ZDen v poštev kot upravičenca v postopku njena sinova, to sta prvi in tretji tožnik, ki oba izpolnjujeta pogoje iz 9. člena ZDen glede državljanstva. Obravnavni podržavljeni nepremičnini parc. št. 103/3 - hiša in parc. št. 251 - vrt v izmeri 765 m2 predstavljata po stanju na dan odločanja o zahtevi za denacionalizacijo naslednje parc.: št. 2685 - dvorišče v izmeri 605 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 5 m2, št. 2686 - gospodarsko poslopje v izmeri 47 m2, št. 2687 - gospodarsko poslopje v izmeri 10 m2 in št. 2688 - poslovna stavba v izmeri 285 m2, vse vpisane pri vl. št. 257 k.o. …. Ta nepremičnina sedaj služi za dejavnost vzgoje in varstva ter so tako po prepričanju organa prve stopnje podane ovire za vračilo nepremičnine v last in posest upravičencev po 1. in 4. točki 19. člena ZDen, kar je zavezanka MOL uspela dokazati. Pri tem se sklicuje na članek, objavljen v dnevniku „E.“ z dne 5. 5. 2009 z naslovom „V ljubljanskih vrtcih primanjkuje vsaj 1000 mest“. Dalje se sklicuje na dopis Mestne občine Ljubljana, Oddelka za predšolsko vzgojo z dne 4. 9. 2009, iz katerega je razvidno, da čaka na vpis v Vrtec dr. France Prešern v šolskem letu 2009-2010 125 otrok, v vrtec Ledina 101 otrok in v vrtec Pod gradom 218 otrok. Iz članka „Brez vrtca 715 otrok“, objavljenega v dnevniku F., pa med drugim izhaja, da so za razpisanih 2900 prostih mest v MOL našteli 9486 vlog za 5007 otrok, od tega 4058 s stalnim prebivališčem MOL. Dalje prvostopni organ ugotavlja, da je v podobni denacionalizacijski zadevi Višje sodišče RS v Ljubljani, ki je odločalo o pritožbi upravičencev zoper sklep sodišča prve stopnje Nz 1/2001 z dne 16. 10. 2008, odločilo, da se pritožba zavrne. Predmet navedenega postopka je bila zahteva za denacionalizacijo parc. št. 193 in 197/2 k.o. …, v naravi stanovanjski objekt na naslovu …, v kateri se sedaj nahaja Vrtec dr. France Prešeren. Sodišče je v navedenem denacionalizacijskem postopku odločilo, da upravičencu pripada za podržavljeno nepremičnino odškodnina v obliki obveznic SOD. Dalje poudarja, da je bila v predmetnem postopku na podlagi sklepa z dne 13. 11. 2007 odrejena izdelava cenitve nepremičnine ter za cenilca postavljen sodni izvedenec in cenilec za gradbeno stroko B.B. Ugotavlja, da iz njegovega cenitvenega poročila izhaja, da znaša vrednost podržavljenih nepremičnin v primeru, da se šteje, da je bila upravičenki podržavljena stanovanjska stavba s pripadajočimi pomožnimi objekti, 399.244,56 DEM oziroma 204.130,51 EUR. Dalje iz cenitvenega poročila izhaja, da bi znašali nadomestitveni stroški za upravičenca 1.398.589,00 DEM, nadomestitveni stroški za zavezanca pa 2.438.262,97 EUR. To pomeni, da bi bili stroški zavezanca nesorazmerno veliki in bi znašali 74,34% več kot za upravičenca. Po varianti, da je bil upravičenki podržavljen vrtec, pa naj bi nadomestitveni stroški znašali za upravičenca 2.138.697,23 EUR, za zavezanca pa 2.438.262,97 EUR. To pomeni, da stroški zavezanca ne bi bili nesorazmerno veliki in bi znašali 14,01% več kot za upravičenca. Stališče prvostopnega upravnega organa je, da je bila upravičenki podržavljena poslovna stavba, ker drugače sploh ne bi bilo možno, da bi bila podržavljena po določbah Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Na podlagi dopisa „Podatki o številu otrok v vrtcih v centru MOL“, Oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje MOL z dne 4. 9. 2009 prvostopni upravni organ ugotavlja, da je v vrtcih v centru MOL vpisano naslednje število otrok: Vrtec dr. France Prešern 322 otrok, Vrtec Ledina 419 otrok in Vrtec Pod Gradom 557 otrok. Iz navedenega dopisa MOL še izhaja, da je na čakalni listi za sprejem v navedene vrtce za šolsko leto 2009-2010 na mikrolokaciji centra MOL za Vrtec dr. France Prešern 125 otrok, za Vrtec Ledina 101 otrok in za Vrtec Pod Gradom 215 otrok. Iz dopisa družbe D. d.o.o., Ljubljana pa izhaja, da trenutno nimajo nič primernega v ponudbi nepremičnin. Glede na navedeno prvostopni upravni organ ugotavlja, da bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena možnost izvajanja dejavnosti vzgoje in izobraževanja predšolskih otrok v centru mesta Ljubljane, tako da je podan tudi drugi pogoj iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Ker torej upravni organ ugotavlja, da nepremičnine - vrtca, ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, meni, da dokazovanje nesorazmernosti stroškov nadomestitve sploh ni pomembno. Pri tem izpostavlja tudi, da je Višje sodišče RS v Ljubljani s sklepom I Cp 1432/2009 z dne 9. 7. 2009 v podobni situaciji zavzelo stališče, da upravičencem pripada za podržavljene poslovne prostore le odškodnina v obliki obveznic SOD d.d.. Upravni organ nato zaključuje, da sta upravičenca upravičena do odškodnine v obliki obveznic SOD d.d. v višini 571.245,87 DEM oziroma 292.073,37 EUR. Po pripombah tožnikov na končno poročilo komisije za denacionalizacijo z dne 22. 9. 2009 je upravni organ prve stopnje ugotovil, da so pripombe strank glede namembnosti stavbe v času podržavljenja utemeljene, saj je bila parc. št. 103/3 podržavljena kot poslovna stavba na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, kar sta organa prve in druge stopnje ugotovila že v prejšnjem postopku, zato je 4. 1. 2010 izdal še spremembe in dopolnitve poročila v pogledu namembnosti nepremičnine v času podržavljenja. Pripombe strank na zadnje končno poročilo pa je upravni organ v izpodbijani prvostopni odločbi zavrnil, razen tistih, ki se nanašajo na vrednotenje poslovne stavbe, kar je upošteval pri določitvi odškodnine v obliki obveznic SOD d.d..

Drugostopni organ je z odločbo z dne 16. 6. 2011 pritožbe vseh treh tožnikov zoper prvostopno izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi uvodoma opozarja, da je prvostopni organ v tej zadevi že odločal in da so bila v predhodnih postopkih s pravnimi sredstvi zavzeta določena pravno zavezujoča stališča, ki jih je treba upoštevati tudi v tem pritožbenem postopku. Upravno sodišče RS je tako v pravnomočni sodbi U 1777/2003 z dne 11. 1. 2005 med drugim navedlo, da so bile ovire v smislu 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen izkazane in da je prvostopni organ v tej smeri svojo odločitev izčrpno obrazložil. Pritožbeni organ meni, da tudi v ponovnem postopku sprejeta odločitev, za katero je bil ugotovitveni postopek dodatno dopolnjen, temelji na ustrezno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilni uporabi materialnega prava ter da je bila sprejeta v zakonitem postopku. Poudarja, da glede na to, da je prvostopni upravni organ ugotovil, da je v tem primeru podana absolutna nezmožnost (to pomeni, da druge nadomestne nepremičnine objektivno ni na voljo) nadomestitve, relativne nezmožnosti (ko je nadomestno nepremičnino objektivno možno zagotoviti, vendar pa bi bili stroški za njeno pridobitev nesorazmerni v smislu tretjega odstavka 19. člena ZDen) ni smiselno ugotavljati. Po mnenju pritožbenega organa je bilo v predmetnem postopku z ustrezno stopnjo natančnosti ugotovljeno, da zahtevane nepremičnine objektivno ni mogoče nadomestiti z drugo. Iz urbanistične informacije z dne 3. 7. 2000 namreč izhaja, da v območju urejanja CO 2/16 - ... in v sosednjih območjih urejanja prostorski izvedbeni akt ne določa druge lokacije za otroški vrtec. MOL je v dopisu z dne 27. 8. 2009 navedla, da na seznamu poslovnih prostorov nima poslovnega prostora v izmeri cca 300 m2, ki bi bil primeren za opravljanje dejavnosti varstva predšolskih otrok. Poudarja, da se pridružuje stališču Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Cp 1432/2009 z dne 9. 7. 2009, po katerem je pri presoji objektivne nezmožnosti nadomestitve nepremičnine treba upoštevati mikrolokacijo vrtca, torej v konkretnem primeru strogi center mesta ter da bi morala biti nepremičnina funkcionalno takšna, da bi ustrezala dejavnosti vrtca (dovolj velika zgradba s primernimi prostori in ustrezno velikim vrtom, primernim za otroško igrišče). Iz podatkov MOL v dopisu z dne 4. 9. 2009 izhaja, da na območju centra Ljubljane delujejo trije vrtci, navaja pa tudi število otrok, ki so v šolskem letu 2009-2010 vpisani v navedene vrtce ter število tistih, ki so za sprejem v navedene vrtce na čakalni listi. V nadaljevanju obrazložitve izpostavlja tudi, da je prvostopni organ pridobil odgovor nepremičninske agencije D. d.o.o., da v času priprave odgovora, to je 2. 9. 2009, v ponudbi niso imeli primernega poslovnega prostora za navedeno dejavnost. Ker je bilo glede na vse navedeno po presoji drugostopnega organa pravilno ugotovljeno, da se v sporni nepremičnini izvaja dejavnost vrtca in da predmetne nepremičnine na območju centra Ljubljane objektivno ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, ki bi bila glede velikosti, razporeditve, prostorov in funkcionalnosti ustrezna za izvajanje vrtca v enakem obsegu, je prvostopni organ pravilno zavrnil zahtevek za vrnitev nepremičnine v naravi. V zvezi s pritožbeno navedbo prvega tožnika glede kršitev postopka pojasnjuje, da ker je bil zahtevek upravičencev za vrnitev nepremičnin v naravi zavrnjen, ni pomembno, na katero parcelno stanje (ob podržavljenju ali ob denacionalizaciji) se nanaša izrek odločbe, ampak je pomembno, da je po vsebini zajet celoten njun zahtevek, kar pa v zadevi niti ni sporno. Prvostopna odločba po mnenju pritožbenega organa tudi ni povsem neobrazložena zgolj zato, ker se prvostopni organ ni opredelil do navedb upravičencev na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju, če odločitev temelji na že predhodno ugotovljenih in upoštevanih dejstvih. Sicer pa procesne pomanjkljivosti glede ustreznosti obrazložitve prvostopne odločbe sanira dodatna obrazložitev v odločbi pritožbenega organa. Po drugi strani pa se upravni organ ni dolžan opredeljevati do navedb, ki za odločitev v zadevi niso relevantne in ki glede na zavzeto pravno naziranje upravnega organa ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Dalje meni, da opustitev vročanja pisanj SOD d.d. upravičencema sama po sebi ne more pomeniti absolutne bistvene kršitve pravil postopka, ker je bilo v postopku ves čas sporno vprašanje oblike denacionalizacije (to je vrnitev v naravi ali odškodnina), glede tega osnovnega vprašanja pa je interes SOD d.d. identičen interesu upravičencev, zato njenih vlog ni mogoče šteti kot vlog nasprotne stranke, ampak kot vloge stranke, katere procesna dejanja so bila upravičencema v korist. Meni tudi, da postopek ni bil bistveno kršen zgolj zato, ker uradna oseba, katere izločitev sta upravičenca zahtevala, iz postopka ni bila izločena. Zgolj z zagrešitvijo določenih nepravilnosti v postopku, in sicer da uradna oseba strankam ni posredovala vlog vseh drugih strank, da se ni opredelila do vseh trditev in da je upravičencema posredovala vloge z neutemeljenimi pozivi, še ni izkazano, da je ravnala pristransko, torej da je na določen način ravnala zato, da bi to bilo v škodo upravičencema oziroma v korist zavezanki za vrnitev nepremičnin v naravi. V zvezi s pritožbenimi trditvami prvega tožnika, da upravni organ ni ugotavljal možnosti nadomestitve nepremičnine in da ni izvedel predlaganih oziroma dokazov, katerih izvedbo mu je naložil pritožbeni organ, še izpostavlja, da pregled prostorskih aktov na relevantnem območju po izvedencu gradbene stroke ni bil izveden, ker gre za pravno vprašanje veljavnosti prostorskih aktov, ne pa za dejansko vprašanje, ki bi ga bilo možno ugotavljati z izvedencem. Nemožnost najema ustrezne stavbe na relevantnem območju pa izhaja iz odgovora nepremičninske agencije, da ustrezne zgradbe na trgu ni, kar zajema tako nakup kot najem zgradbe. Nadomestitev nepremičnine z drugo stavbo v smislu 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pa hkrati niti po gramatikalni in logični razlagi, niti po namenski razlagi ne more pomeniti vrnitve v naravi in nato najema te iste stavbe po tržni najemnini. Izpostavlja tudi, da je zavezanka - MOL pravna oseba javnega prava, ki opravlja različne z zakonom določene oblastvene oziroma javnopravne funkcije. V okviru teh je upravičena in dolžna tudi sproti prilagajati kapacitete, ki jih potrebuje ali ne potrebuje za izvajanje javnih služb. Če je v določenem obdobju zaradi manjšega števila otrok krčila kapacitete vrtcev in celo prodajala določene nepremičnine, je to lahko počela kot dober gospodar in zato, da je lahko nemoteno izvajala svoje druge funkcije. Zaprtje oddelkov vrtcev v preteklosti glede na takratno stanje števila otrok torej ni argument, ki bi lahko govoril v prid vrnitve nepremičnin v tem postopku. Po oceni pritožbenega organa pa tudi podrobno razkritje celotnega nepremičninskega fonda zavezanke na relevantnem območju ne bi moglo v ničemer prispevati k razjasnitvi zadeve. Zavezanka je gotovo lastnica številnih nepremičnin v centru mesta Ljubljane, v njih pa izvaja svoje številne funkcije. MOL je tako po oceni pritožbenega organa v dokaznem postopku uspela izkazati obstoj ovir za vrnitev nepremičnin v naravi, upravičenca pa niti ne zatrjujeta, da naj bi zavezanka razpolagala z drugo ustrezno nepremičnino ali da bi jo imela možnost pridobiti, glede česar je trditveno in dokazno breme na njuni strani. V zvezi s trditvijo, da bi lahko zavezanka za potrebe dejavnosti vrtca uporabila nepremičnine bivše tovarne G., izpostavlja, da le-te ne ustrezajo kriterijem za opravljanje tovrstne dejavnosti (med drugim nimajo niti zunanjih zelenih površin), poleg tega pa je za navedene nepremičnine v prostorskih aktih predviden drug namen (kulturni center, neprofitni socialni programi), kar je prav tako dejavnost, ki jo je zavezanka kot lokalna skupnost dolžna zagotoviti.

Prvi tožnik v tožbi navaja, da je urbanistična informacija z dne 3. 7. 2000, na katero se sklicujeta upravna organa obeh stopenj, zastarela, saj je bila izdana pred več kot 11 leti in ne izkazuje stanja v času odločanja. Dopisi MOL po prepričanju prvega tožnika niso primerni dokazi, saj gre za navedbe zavezanca za vrnitev v naravi in bi jih kot take moral upravni organ tudi ovrednotiti, ne pa na njih utemeljevati svojo odločitev. Dopis družbe D. d.o.o. pa dokazuje samo to, da pri tej konkretni nepremičninski agenciji nihče ni naročil posredovanja pri nakupu oziroma prodaji poslovne stavbe za potrebe vrtca ter da nihče ni naročil posredovanja pri najemu oziroma oddaji poslovne stavbe za potrebe vrtca. Pri čemer ni nepomembno, da se poslovne stavbe za potrebe vrtcev nikoli ne najemajo, prodajajo in kupujejo preko nepremičninskih agencij in še posebej ne preko družbe D. d.o.o.. Izpostavlja tudi, da je SOD d.d. stranka z nasprotnim interesom in opozarja, na kar je opozoril tudi že v pritožbi, da mu upravni organ prve stopnje ni vročal pisanj SOD d.o.o. in da mu s tem ni dal možnosti, da se izjavi o navedbah zavezanca, kar predstavlja očitno kršitev načela kontradiktornosti postopka oziroma načela zaslišanja strank. Interesa zavezanca in upravičenca sta si po naravi stvari nasprotna. Poleg tega je bila tekom postopka ves čas sporna tudi vrednost nepremičnin v času podržavljenja in posredno tudi višina odškodnine, zavezanec za plačilo katere je SOD d.d.. Opozarja pa tudi, da ji niso bila vročena niti določena pisanja MOL, prav tako stranke z nasprotnim interesom. Kot tekom upravnega postopka, tudi v tožbi navaja, da upravni organ ni nikoli preveril, s katerimi nepremičninami zavezanec - MOL razpolaga in kakšna je namembnost teh nepremičnin. Prvi tožnik je dokaze sicer predlagal, vendar nikoli niso bili izvedeni, kar pomeni, da dejansko stanje ni bilo popolno oziroma pravilno ugotovljeno. Ugovarja tudi, da je zavezanec - MOL podrl oziroma prodal določene prostore, namenjene za potrebe vrtcev, glede katerih ni obstajala dolžnost vrnitve, obdržal pa je predvsem tiste prostore, namenjene potrebam vrtcev, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve bivšim lastnikom, in s tem vzpostavil navidezno oviro, ki pa je po mnenju prvega tožnika ni dopustno upoštevati. Gre namreč za poskus naknadne vzpostavitve ovire za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi, kar predstavlja nedopusten poseg v upravičenja prvega tožnika. Meni, da je relevanten trenutek za ugotavljanje upravičenosti do vrnitve denacionaliziranega premoženja v naravi lahko le čas vložitve popolne vloge, pri čemer je ustavno sodišče zavzelo stališče, da ovira za vrnitev lahko v postopku samo preneha, nikakor pa ne more „vzbrsteti“ nova, še posebej, če jo povzroči zavezanec sam. V nadaljevanju tožbe navaja, da sta upravičenca uveljavljala vrnitev sedanjih nepremičnin parc. št. 2685, 2686, 2687 in 2688, vse k.o. …, ki so sicer na podlagi katastrskih sprememb ob podržavljanju nastale iz podržavljenih nepremičnin parc. št. 103/3 in 251, obe k.o. …. Glede na to, da bi bila morebitna odločba, s katero bi upravni organ odločil, da se nepremičnino parc. št. 103/3 in 251 vrne v last in posest upravičencev, nična, saj je glede na veljavne katastrske podatke sedanjih nepremičnin ne bi bilo mogoče izvršiti v zemljiški knjigi, je jasno, da je upravni organ odločil napačno. Izpostavlja tudi, da je upravni organ prve stopnje pripravil Predlog sprememb in dopolnitev poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 4. 1. 2010 ter upravičenca pozval, naj se do njega opredelita v roku 15 dni. Oba upravičenca sta upravnemu organu posredovala obsežne pripombe, do katerih pa se le-ta ni opredelil. Zato meni, da je prvostopna odločba neobrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Dalje navaja, da je v pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2009 predlagal izločitev C.C. kot pooblaščene uradne osebe, ki je vodila postopek. Načelnik prvostopnega upravnega organa je s sklepom z dne 28. 9. 2009 zahtevo obeh upravičencev za izločitev pooblaščene uradne osebe zavrnil, drugostopni organ pa je pritožbo prvega tožnika zavrgel kot nedovoljeno. V zvezi s tem izpostavlja, da o pritožbi zoper sklep načelnika prvostopnega organa pritožbeni organ še vedno ni odločil. V tem smislu tudi odločbe druge stopnje ni mogoče preizkusiti. Dalje navaja, da je upravni organ v nasprotju z dokumentacijo v spisu napačno ugotovil, da naj bi bila z vrnitvijo podržavljenih nepremičnin v naravi bistveno okrnjena možnost izvajanja dejavnosti vzgoje in izobraževanja predšolskih otrok v centru mesta. Med strankama ne bi smelo biti več sporno, da so, ob upoštevanju dejstva, da je namembnost podržavljene stavbe v času podržavljenja in v času vračanja identična, nadomestni stroški za zavezanca in upravičenca identični. Edino vprašanje, na katerega bi upravni organ moral odgovoriti, je, ali je mogoče podržavljeno nepremičnino nadomestiti. Prvi tožnik ocenjuje, da jo je mogoče sorazmerno enostavno nadomestiti in izpostavlja, da je v zvezi s tem že drugostopni organ v obrazložitvi odločbe z dne 19. 5. 2009 dal prvostopnemu upravnemu organu jasna navodila glede dopolnitve postopka, čemur pa prvostopni organ ni sledil. Dokaz s ponudbami nepremičninskih agencij je izvedel le deloma in v celoti nepopolno, urbanističnega mnenja ni niti poskusil pridobiti, dokaza z izvedencem gradbene stroke (pregled prostorskih aktov na relevantnem območju) ni izvedel, možnosti najema ali gradnje poslovne stavbe sploh ni ugotavljal, čeprav sta to možnost izpostavljala oba upravičenca. Izpostavlja tudi, da upravni organ ni izvedel niti predlaganih dokazov in se ni opredelil do dokaznih predlogov in navedb prvega tožnika, in sicer v zvezi z njegovo navedbo, da je zavezanec lastnik nepremičnin, pri čemer prvi tožnik navaja konkretne parcelne številke, večkrat je tudi upravnemu organu predlagal, da pozove zavezanko - MOL, da kot javna pravna oseba in kot stranka postopka predloži vse pogodbe, s katerimi je sama ali njen pravni prednik odtujila ali dala v najem oziroma zakup nepremičnine na njenem območju, še posebej na območju bivše Občine Ljubljana - Center, vse podatke o kapacitetah, namenjenih dejavnosti vzgoje in izobraževanja in posebej za dejavnost vrtcev za celotno območje MOL ter posebej za območje bivše Občine Ljubljana - Center, natančne podatke o zasedenosti vrtcev na območju MOL ter posebej na območju bivše Občine Ljubljana - Center, dokument „Izpis iz elektronskega seznama nepremičnin - evidence nepremičnega premoženja organa“, izpis iz registra osnovnih sredstev za leta 1999-2008, izpis iz evidence seznama poslovnih prostorov s podatki o najemnih pogodbah o oddaji, izpis evidence nezazidanih stavbnih zemljišč ter dokumente „Priloge k vsakoletni pogodbi o financiranju javnega stanovanjskega sklada MOL in o sodelovanju pogodbenic na področju uresničevanja nalog stanovanjskega gospodarstva“ s seznamom stanovanj, ki so v lasti organa in jih je organ v letih 2002 do 2008 prenesel v upravljanje javnega stanovanjskega sklada MOL. Izpostavlja, da gre za temeljne dokaze, saj bi bilo na podlagi navedenih listin mogoče ugotoviti, ali zavezanec razpolaga z nadomestnimi nepremičninami. Ker upravni organ zavezanca ni pozval k predložitvi listin, dejanskega stanja ni mogel pravilno in popolno ugotoviti. Za zadevo je bistveno, da sta prvi in tretji tožnik z zavezancem pripravljena skleniti najemno pogodbo za podržavljene nepremičnine takoj po vrnitvi nepremičnin v last upravičencev ali celo v okviru poravnave, sklenjene v okviru denacionalizacijskega postopka. Dalje navaja, da je na podlagi zapisov v javnih občilih ugotovil, da zavezanec pripravlja razpis za podelitev koncesij za zasebne vrtce, kar po njegovem mnenju dokazuje, da je mogoče podržavljene nepremičnine in kapacitete za opravljanje dejavnosti vrtca nadomestiti tudi na drugačen način, kar pomeni, da ovira za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi ni izkazana. Izpostavlja pa tudi, da je ugovarjal višini odškodnine, ki jo je predvidel upravni organ prve stopnje. Ni se namreč opredelil do njegove pripombe, ki se je nanašala na vrednotenje električne inštalacije. Pri vrednotenju za obdobje podržavljenja pri postavki „električna inštalacija“ bi bilo po mnenju prvega tožnika treba upoštevati 23 točk. Navaja, da je upravnemu organu izrecno predlagal, da ponovno pozove izvedenca, da se opredeli do te pripombe. Ker upravni organ njegove pripombe očitno ni posredoval izvedencu, dejanskega stanja in pravilne vrednosti podržavljenega premoženja v času podržavljena ni mogel pravilno in popolno ugotoviti. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter odločbi prve in druge stopnje odpravi in samo odloči o stvari tako, da se sedanje nepremičnine parc. št. 2685, 2686, 2687 in 2688, vse k.o. … vrne prvemu in tretjemu tožniku v last in posest, vsakemu do 1/2, podrejeno, da zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Predlaga tudi, da sodišče toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Drugi tožnik v tožbi navaja, da je odločitev upravnih organov obeh stopenj, da je v konkretnem primeru izkazana absolutna nezmožnost nadomestitve, napačna oziroma vsaj preuranjena. Upravna organ sta svojo odločitev oprla na povsem nezadostne in v veliki meri irelevantne dokaze, saj so bile pridobljene zgolj informacije s strani zavezanca za vračanje v naravi, iz zastarele urbanistične informacije ter iz dopisa ene same nepremičninske agencije. Izpostavlja, da upravni organ ni pridobil niti informacij o tem, s katerimi nepremičninami na mikrolokaciji podržavljene nepremičnine razpolaga zavezanka za vrnitev v naravi, kar sta večkrat predlagala upravičenca do denacionalizacije. Strinja se sicer s stališčem, da v določenih primerih obstaja absolutna nezmožnost nadomestitve nepremičnine z drugo, vendar le izjemoma, kadar gre na primer za nadomestitev srednjeveškega gradu, pristaniških objektov, ki so vezani na točno določeno lokacijo ob obali in podobno. Gotovo pa ne gre za tak primer pri stavbi na …, ki že v osnovni ni bila namenjena dejavnosti predšolskega varstva in vzgoje, pač pa gre za čisto običajno stanovanjsko vilo. Meni tudi, da trenutna zasedenost vrtcev in stanje na nepremičninskem trgu ne moreta biti odločilna pri ugotavljanju absolutne nezmožnosti nadomestitve. Pri tem se sklicuje na članek dr. D.D., objavljen v … 3-4/2004 z naslovom „Ratio in vsebina 19. člena ZDen“. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter odločbi prve in druge stopnje odpravi ter s sodbo samo odloči o stvari tako, da objekt vrne v last in posest upravičencema, podrejeno pa, da zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Tretji tožnik v tožbi izpostavlja, da je že z vlogo z dne 12. 7. 2007 v upravnem postopku predlagal, da zavezanec posreduje seznam zasedenosti tega konkretnega vrtca na … za čas od uvedbe denacionalizacijskega postopka do danes s prikazom otrok po kraju bivanja staršev. Po mnenju tretjega tožnika je to namreč eden od pomembnejših podatkov, brez katerega se ne more odločati o kumulativnem pogoju iz 19. člena ZDen, to je o bistveno okrnjeni možnosti za opravljanje dejavnosti. V zvezi s tem se sklicuje na določbo prvega odstavka 9. člena Zakona o vrtcih (v nadaljevanju ZVrt), na drugi odstavek 11. člena Zakona o financiranju občin ter na Odlok o sprejemu otrok v vrtec (v nadaljevanju Odlok). Izpostavlja tudi, da se izpodbijana odločba ni dotaknila vprašanja, ali po ZVrt predmetni vrtec izpolnjuje pogoje, da se v njem opravlja dejavnost javnega vrtca, meni namreč, da teh pogojev ne izpolnjuje, saj iz izvedeniškega mnenja izhaja, da v enoti na Puharjevi ni igrišča. V tem delu prvostopni organ sploh ni ugotavljal dejanskega stanja. Izpostavlja, da so v vrtcu namestili otroke od starosti od enega do treh let tudi v nadstropje, kar zakonsko ni dovoljeno. Na dan ogleda vrtca je bilo v vrtcu 48 otrok. V vrtcu je bilo še 14 prostih mest in 19 vlog za sprejem otroka v vrtec, in to enoletnih otrok. V tožbi izpolnjevanje zakonskih pogojev za poslovanje vrtca postavlja na prvo mesto. Ker Odlok določa tudi stalno prebivališče kot kriterij pri pridobivanju točk za uvrstitev na čakalno listo za javni vrtec, je po mnenju tretjega tožnika podatek, ali so v vrtcu v enoti … v času odločanja bili zastopani izključno prosilci s stalnim prebivališčem v Občini Ljubljana - Center, ključnega pomena. Tega podatka pa upravni organ pri odločanju ni upošteval. Poudarja pa tudi, da se v neposredni bližini enote … nahajajo štirje vrtci enote center, in sicer na …, dva na … in 4 ter eden na …. To izkazuje koncentracijo petih enot vrtcev v okolišu šestih ulic, pri čemer pa nobena od enot ni povezana z enoto … na način, da bi lahko imeli skupno igrišče. Tudi igrišča ostalih enot niso zadosti velika, da bi lahko služila tudi enoti …. Izpostavlja tudi, da 19. člen ZDen govori o opravljanju dejavnosti in ne le o enem vrtcu, ki bi praviloma lahko konkretno imel le dva oddelka. To pa napotuje na ugotavljanje, kje vse se ta dejavnost lahko opravlja in če opravljanje dejavnost zajema več objektov, kar v konkretnem primeru zagotovo zajema, potem je treba presojati možnost oziroma nezmožnost opravljanja dejavnosti v celoti in odvisnost celote od posameznega objekta. Potrebno pa je upoštevati tudi vse zakonske možnosti za opravljanje te dejavnosti, kot do določa in ureja ZVrt. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari oziroma zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi, da sodišče naloži toženki povračilo njegovih stroškov postopka.

Toženka v odgovorih na tožbe vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitev in sodišču predlaga, da tožbe kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom MOL v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in izpostavlja, da ji ni znan niti en sam primer vrnitve stavbe vrtca v mestnem središču, to odločitev pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v denacionalizacijski zadevi, ki se nanaša na nepremičnino - vrtec na naslovu …. Meni, da je bil izvedeni dokazni postopek, v katerem je prvostopni organ s pridobitvijo podatkov o vpisu otrok v vrtce na območju centra Ljubljana ter s poizvedbami pri štirih večjih nepremičninskih agencijah ugotovil, da ustrezne nepremičnine na območju relevantne mikrolokacije ni, pravilen in popoln. Nezmožnost nadomestitve je bila dodatno izkazana še z urbanistično informacijo in dopisom pristojne službe MOL z dne 27. 8. 2009. Ob upoštevanju, da je še vedno 1400 mest za otroke v Ljubljani premalo in da je natanko tak položaj že presodilo tudi Vrhovno sodišče RS na enak način kot izpodbijana odločba, ne more biti dvoma, da je dejansko stanje izpodbijane odločbe pravilno. Argument tožnikov, da v predmetni zadevi tudi sicer ne more obstajati absolutna nezmožnost nadomestitve nepremičnine, ker gre „čisto običajno stanovanjsko vilo“, je neprepričljiv. Obsežna sodna praksa je namreč sprejela princip funkcionalne nadomestitve nepremičnine. Predmet vračanja je nepremičnina, ki mora biti primerna za dejavnost vrtca. Po povedanem smiselno predlaga, da sodišče tožbe zavrne.

Tožbe so utemeljene.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so podani pogoji za vrnitev spornih nepremičnin, ki se nahajajo na … in po podatkih upravnega spisa zadeve vse od leta 1949 služijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in varstva predšolskih otrok (torej za opravljanje dejavnosti javnega vrtca) in so v času podržavljenja predstavljale: parc. št. 103/3 – stavbišče v izmeri 181 m2 in parc. št. 251 – vrt v izmeri 765 m2, obe k.o. …, v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo pa: parc. št. 2685 – dvorišče v izmeri 605 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 5 m2, parc. št. 2686 – gospodarsko poslopje v izmeri 47 m2, parc. št. 2687 – gospodarsko poslopje v izmeri 10 m2 in 2688 – poslovna stavba v izmeri 285 m2, vse k.o. ….

Po določbi 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine med drugim ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti s področja vzgoje in izobraževanja oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Šteje se, da bi bili stroški iz citirane 1. točke prvega odstavka tega člena nesorazmerno veliki, če bi bili stroški za nadomestilo nepremičnine za zavezanca za več kot 50 % večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem (tretji odstavek 19. člena ZDen). Po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pa nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.

Citirano določbo 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je po presoji sodišča potrebno razlagati v smislu, da je treba v posameznem denacionalizacijskem postopku ugotoviti, ali konkretne nepremičnine, glede katere obstaja dolžnost vrnitve, ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino na relevantnem območju oziroma ali bi bila njena nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Tako se sodišče ne strinja z razlago te določbe, ki jo je v svoji tožbi podal drugi tožnik, in sicer da absolutna nezmožnost nadomestitve nepremičnine z drugo obstaja le izjemoma, kadar gre na primer za nadomestitev srednjeveškega gradu ali pristaniških objektov, ki so vezani na točno določeno lokacijo ob obali.

Upravni organ je svojo odločitev, da vrnitev sporne nepremičnine v naravi denacionalizacijskima upravičencema ni mogoča, ker le-te ni mogoče nadomestiti z (nobeno) drugo, oprl na naslednje dokaze: - dopis MOL, Oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje z dne 4. 9. 2009, iz katerega izhaja število otrok, vpisanih v javne vrtce v centru Ljubljane (Vrtec dr. France Prešeren, Vrtec Ledina in Vrtec Pod gradom) na območju centra MOL v šolskem letu 2009/2010 ter število otrok, ki so na čakalni listi za omenjene vrtce v tem šolskem letu; - dopis družbe D. d.o.o., Ljubljana z dne 2. 9. 2009, iz katerega izhaja, da trenutno nimajo nič primernega v ponudbi nepremičnin; - urbanistično informacijo z dne 3. 7. 2000, iz katere izhaja, da v območju urejanja CO 2/16 – ... in v sosednjih območjih urejanja prostorski izvedbeni akt ne določa druge lokacije za otroški vrtec ter - dopis MOL z dne 27. 8. 2009, iz katerega izhaja, da v seznamu poslovnih prostorov MOL nima poslovnega prostora v izmeri cca 300 m2, ki bi bil primeren za opravljanje dejavnosti varstva predšolskih otrok.

Sodišče sodi, da je takšna odločitev upravnega organa preuranjena, saj opisani dokazni postopek po presoji sodišča ne daje zadostne podlage za takšno odločitev. Obstoj ovir za vračanje nepremičnin v naravi po 19. členu ZDen se presoja po stanju v času vračanja nepremičnin. V konkretnem primeru je bila izpodbijana odločba izdana 5. 2. 2010, zato se sodišče pridružuje stališču tožnikov, da je urbanistična informacija z dne 3. 7. 2000 dokaz, ki ga zaradi starosti pri odločitvi ni mogoče upoštevati. Prav tako dopis zgolj ene nepremičninske agencije vsekakor ni dovolj za takšen zaključek upravnega organa. Dopis MOL z dne 27. 8. 2009 pa vsebuje zgolj navedbe o tem, da v seznamu poslovnih prostorov MOL ni takšnega poslovnega prostora, ki bi bil primeren za potrebe vrtca. Vendar pa upravni organ v prvostopni odločbi, niti pritožbeni organ v odločbi druge stopnje nista pojasnila, zakaj oziroma na podlagi česa sta takšnim navedbam zavezanke MOL sledila, še zlasti glede na ugovore tožnikov, ki so že v upravnem postopku ugovarjali z navajanjem konkretnih parcel oziroma nepremičnin v lasti MOL, ki bi lahko po njihovem prepričanju nadomestile sporno nepremičnino za opravljanje dejavnosti javnega vrtca. Ugovori v tej smeri pa so za odločitev v tej zadevi bistveni, zato bi upravni organ moral dokazni postopek dopolniti in od zavezanke zahtevati, da poda konkretne navedbe in predloži ustrezne dokaze v zvezi z vsemi nepremičninami, ki sta jih navedla denacionalizacijska upravičenca oziroma da predloži seznam vseh svojih nepremičnin na relevantni mikrolokaciji centra MOL z navedbo, katere dejavnosti se v njih izvajajo oziroma bi moral postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi podal mnenje o tem, ali spornega objekta, v katerem je vrtec, ni mogoče nadomestiti z drugim. Pri čemer sodišče posebej izpostavlja, da je na strani zavezanke za vrnitev, da dokaže, da obstojijo ovire za vrnitev nepremičnine v naravi.

V zvezi s sklicevanjem upravnega organa na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1432/2009 z dne 9. 7. 2009, ki je v podobni situaciji zavzelo stališče, da upravičencem pripada za podržavljene poslovne prostore le odškodnina v obliki obveznic SOD d.d., sodišče dodaja, da je treba v vsakem konkretnem postopku izvesti dokaze, za katere organ oceni, da so relevantni za odločitev v konkretni zadevi ter jih oceniti in tudi pojasniti, zakaj posamezni predlagani dokazi niso bili izvedeni ter odgovoriti na relevantne navedbe in ugovore vseh strank v postopku. Ni se torej mogoče pavšalno sklicevati na „stališče sodišča v podobni situaciji“. Glede sklicevanja upravnega organa v izpodbijani in drugostopni odločbi na sodbo Upravnega sodišča RS U 1777/2003 z dne 11. 1. 2005 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 363/2005 z dne 10. 5. 2007, ki sta bili izdani v konkretni zadevi, pa sodišče pripominja, da sta sodišči v navedenih sodbah presojali zakonitost odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 362-01-20/2003 z dne 4. 9. 2003, s katero je bila odpravljena prvostopna odločba z dne 17. 2. 2003. Res je sicer, da sta bili omenjeni sodbi izdani v predmetnem denacionalizacijskem postopku, vendar pa sodišče v sodni odločbi presoja zakonitost konkretne upravne odločbe. Pri čemer je treba posebej izpostaviti, da morajo izvedeni dokazi in razlogi, ki so narekovali sprejeto odločitev, izhajati iz vsake posamezne upravne odločbe, zato sodišče ne more upoštevati pavšalnega sklicevanja na predhodno odločitev Upravnega in Vrhovnega sodišča RS v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ob tem da se, kot že navedeno, obstoj ovir za vrnitev nepremičnine presoja glede na stanje v času vračanja le-te.

Po presoji sodišča pa ni utemeljen tožbeni ugovor prvega tožnika, da o pritožbi zoper sklep prve stopnje št. 021-12562/2009-4 z dne 28. 9. 2009, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za izločitev uradne osebe, še vedno ni odločeno. Sodišče ugotavlja, da je prvi tožnik v pritožbi zoper izpodbijano odločbo izpodbijal tudi prvostopni sklep o neizločitvi uradne osebe. V izreku odločbe druge stopnje pa je pritožbeni organ pritožbe zavrnil in v obrazložitvi tudi podal razloge v zvezi z zavrnitvijo pritožbe zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe (glej: 16. stran). To pomeni, da je o pritožbi zoper sklep o neizločitvi uradne osebe odločil, zato je bilo treba ta tožbeni ugovor zavrniti.

V zvezi s tožbenim ugovorom prvega tožnika o nevročanju vlog zavezank, torej nasprotnih strank, SOD d.d. in določenih pisanj MOL, pa je treba pojasniti, da sta denacionalizacijska upravičenca prejela v izjasnitev predlog poročila o dejanskem in pravnem stanju z dne 18. 9. 2009 ter predlog spremembe in dopolnitve tega poročila z dne 4. 1. 2010, iz katerih izhajajo tudi navedbe posameznih strank v postopku, tudi MOL in SOD d.d., zato po presoji sodišča ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Glede tožbenega ugovora prvega tožnika, ki se nanaša na parcelno stanje spornih nepremičnin, navedeno v izreku izpodbijane odločbe, ki ga zavrača, se sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene v zvezi s tem ugovorom v pritožbeni odločbi (glej: drugi odstavek na 15. strani drugostopne odločbe). Po presoji sodišča pa tudi ni mogoče uspešno uveljavljati ugovora, da je MOL v preteklosti podrla oziroma prodala določene prostore, namenjene za potrebe vrtcev, saj se upošteva, kot že večkrat omenjeno, obstoj ovir za vrnitev nepremičnine v naravi po stanju v času njenega vračanja. Za odločitev v zadevi pa ni bistveno, da sta upravičenca z zavezanko MOL pripravljena skleniti najemno pogodbo za podržavljene nepremičnine takoj po vrnitvi le-teh. Za odločitev v predmetni denacionalizacijski zadevi je namreč relevantno, ali obstajajo ovire za vrnitev v naravi po 19. členu ZDen. Iz istega razloga za odločitev tudi niso bistveni ugovori tretjega tožnika, ki se nanašajo na izvajanje dokazov v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za opravljanje dejavnosti javnega vrtca po ZVrt. Sodbi Upravnega sodišča RS I U 1238/2009 in II U 386/2010, na kateri se v tožbi sklicuje tretji tožnik, pa se ne nanašata na situacijo, kot je obravnavana.

Po vsem povedanem je sodišče tožbam ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri ter o zadevi ponovno odločiti ter svojo odločitev ustrezno obrazložiti in navesti razloge, ki so narekovali sprejeto odločitev ter odgovoriti na navedbe in ugovore strank v postopku. Če bo ugotovil, da ovire za vrnitev po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen niso podane, bo moral presoditi tudi obstoj ovir po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, saj je zavezanka MOL tekom denacionalizacijskega postopka ugovarjala tudi obstoj ovir za vrnitev v naravi po tej določbi. Kolikor pa sporne nepremičnine upravičencema ne bodo vrnjene v naravi, bo upravni organ moral ustrezno obrazložiti tudi višino odškodnine ter odgovoriti na ugovore upravičencev s tem v zvezi. Na tem mestu pa sodišče zgolj pripominja, da je iz izpodbijane odločbe v zvezi z vprašanjem, ali je bila vlagateljici zahteve za denacionalizacijo podržavljena poslovna stavba (vrtec), razvidno, da iz obrazložitve odločbe Komisije za nacionalizacijo pri Občinskem ljudskem odboru Ljubljana z dne 11. 11. 1960 na drugi strani izhajajo ugotovitve: da je bila zgradba do leta 1956 last E.E., nakar so na podlagi sklepa o dedovanju prešle vse lastninske pravice na bivšo lastnico A.A.; da so bila v korist bivšega Sekretariata za notranje zadeve v letu 1949 nakazana vsem strankam druga standardna stanovanja, v izpraznjene prostore pa se je naselil „otroški vrtec“ ter da je bila v ta namen vsa zgradba od temelja dalje preurejena za potrebe vseljenega vrtca. Navedeno bi po mnenju sodišča utegnilo kazati na to, da sporne nepremičnine vlagateljici zahteve za denacionalizacijo niso bile podržavljene kot poslovna, temveč kot stanovanjska stavba, saj preureditve stavbe za potrebe vrtca niso izvedli bivši lastniki.

Izrek o povrnitvi stroškov postopka prvemu in tretjemu tožniku, ki sta jih v tožbah uveljavljala, temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Sodišče je prvemu tožniku priznalo tudi 20 % DDV, ker so njegovi pooblaščenci izkazali, da so zavezanci za DDV.