Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo določbe zavarovalne pogodbe, katere sestavni del so zavarovalni pogoji tako, da če se oškodovanec prevaža na traktorski prikolici, ki ni namenjena prevozu potnikov, je njegova škoda izključena in ne more zahtevati odškodnine iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti traktorja. V takem primeru je potnik tretja oseba, vendar ima zavarovalnica po zavarovalnih pogojih le pravico do regresa proti vozniku, ki je zavarovanec.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 60.000.000,00 SIT odškodnine.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Podatke za sestavo tožbe in zahtevek toženi stranki je podal tast tožnika A.K.. Tast ob dogodku ni bil prisoten, tožnik pa se je zelo poškodoval. Izjavil je, da se poteka dogodka prav ne spominja, vztraja pa pri tem kar je izpovedal na sodišču. Tožena stranka je najprej trdila, da je sama s pomočjo več prič, policije in detektivske agencije ugotovila, da je kritičnega dne traktor vozil tožnik. Nato pa je tast tožnika najel drugega izvedenca, ki naj bi ugotovil, kdo je tistega dne vozil traktor. Sodni izvedenec A.T. je ugotovil, da tožnik ni mogel voziti traktorja, lahko pa ga je vrglo s prikolice kot sopotnika. Tako je tast potrdil izjavo, da tožnik ni vozil traktorja. Tako tast in sodni cenilec sta bila delavca tožene stranke in gotovo poučena o tem, kdo lahko vozi traktor in da se na delu vozila, ki ni namenjen za prevoz oseb, ne smejo prevažati osebe. S tem je tožeča stranka ovrgla trditve tožene stranke, da je bil tožnik voznik traktorja. Tožnik je po prihodu v bolnico povedal, da se dogodka spominja, ne ve pa natančno, ali je prikolica padla nanj in ali je zapeljano zadnje kolo čezenj. Sodišče ni izvedlo drugih dokazov, npr. z izvedencem prometne stroke in je s tem kršilo procesna določila.

Glede ugovora zastaranja tožnik pripominja, da škoda ni mogla nastati ob škodnem dogodku, saj še ni bila znana. Odškodnina za telesne poškodbe prične teči, ko zdravnik ugotovi, da so posledice dokončne, kar se je zgodilo šele v letu 1998. Tožnik prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je menilo, da tožnikova škoda ni škodni dogodek, ki bi pomenil zavarovalni primer.

Menilo je, da je ta škoda izključena po 3. členu 1. odstavka 1. alinee pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Tožnik naj bi bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje sopotnik, ki se je prevažal na nedovoljenem delu vozila, to je na prikolici. Pri tem se je sodišče oprlo na navedbe tožnika v tožbi in odškodninskem zahtevku zavarovalnici pred pravdo, ostale dokaze pa je kot nepotrebne zavrnilo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje zmotno razlaga zavarovalno pogodbo, katere del predstavljajo pogoji zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO-92 (priloga B2). Uvodoma je treba pojasniti, da gre v tem primeru za zavrnilno pogodbo, ki jo je treba obravnavati tako po določbah Zakona o obligacijskem razmerju, ki je v tem času veljal, kot po določbah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik sopotnik. Če je to res, tedaj zavarovalnica nasproti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi ali zavarovalnih pogojih. V konkretnem primeru se

3. člen pogojev, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (izguba zavarovalnih pravic) nanaša na izgubo zavarovalnih pravic zavarovanca (oseba, kateri premoženjski interes je zavarovan in to je voznik), ne pa na pravice tretje osebe, kar je sopotnik. V primerih iz 3. člena zavarovalnih pogojev mora zavarovalnica plačati oškodovancu odškodnino, nato pa ima proti zavarovancu, ki je ravnal v nasprotju z zavarovalnimi pogoji, pravico do regresa po 2. odstavku 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Če je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik sopotnik, je podano zavarovalno kritje oziroma je tožnikova škoda vključena v avtomobilsko zavarovanje proti tretji osebi, vendar je v tem primeru podan regres zavarovalnice proti povzročitelju škode.

Vendar ima pritožba prav, ko opozarja, da je v konkretnem primeru ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljno, da bi bilo možno sklepati o pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov o tem, kako je prišlo do tožnikove poškodbe. Tožeča stranka je v pritožbi trdila, da je bila na prikolici, ko se je traktor začel samodejno premikati in drseti po klancu navzdol. Tožnik zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da je pripeljal traktor do lese, nato zapustil traktor, ker je šel na potrebo. Nato se je traktor začel premikati, tožnik pa naj bi stekel za traktorjem ob prikolici in je želel skočiti na traktor, da bi ga ustavil, ko ga je zagrabilo desno kolo in ga vrglo vznak in je padel na hrbet. Tožena stranka pa je med postopkom dokazovala, da je bil tožnik voznik vozila in da je zato njegova škoda izključena tako po določbah Zakona o obveznem zavarovanju v prometu kot po zavarovalnih pogojih. Pri tem je tožena stranka predlagala vrsto dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, ker je ugotovilo, da je bil tožnik sopotnik, ki se je prevažal na nedovoljenem delu vozila.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je za pravilno uporabo materialnega prava treba izvesti vse predlagane dokaze. Pri tem bo pombno ugotoviti, kdo je bil voznik in kako se je tožnik poškodoval. Če se bo izkazalo, da je bil voznik tožnikov tast, ki vozila ni zadosti zavaroval, vozilo pa je nato začelo drseti navzdol, bo pomembno ugotoviti, kje je v tem trenutku bil tožnik. Če je bil na prikolici in ga je vrglo na tla, gre za položaj sopotnika, katerega škoda je krita, vendar ima tožena stranka v tem primeru regres proti vozniku. Če pa se bo ugotovilo, da je bil v trenutku drsenja toinik na tleh oziroma poleg traktorja, da pa je škoda nastala, ko je skušal traktor rešiti, tudi ne bo mogoče govoriti o položaju voznika, ampak tretje osebe, ki rešuje nastalo situacijo. V tem primeru ne bi imel položaja sopotnika, ampak tretje osebe, ki rešuje traktor (torej ni voznik traktorja). Če pa se bo ugotovilo, da je bil voznik traktorja, ki je malomarno zavaroval vozilo, ki je nato pričelo drseti in ga je skušal ustaviti, pa ima položaj voznika, katerega zahtevki so tako po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu kot po zavarovalnih pogojih izključeni.

Pritožba napada tudi sodbo iz razloga, ker je ugotovila, da je tožnikov zahtevek zastaran po 2. odstavku 376. člena ZOR, ker je petletni objektivni rok potekel (škodni rok je bil 1.8.1995, tožba je bila vložena 31.8.2000). Pritožba meni, da je treba v konkretnem primeru ugotoviti, da je škoda nastala in da teče škoda od tistega dne dalje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da res ni v vseh primerih nujno šteti , da je dan škodnega dogodka tudi dan nastanka škode, ne da bi se natančno ugotovilo, ali je škoda nastala takoj ali je škoda nastala kasneje. Absolutno zastaranje odškodninskega zahtevka po 2. odstavku 376. člena ZOR teče od tedaj, ko je škoda nastala (primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 834/93). Res pa je, da je možen položaj, ko je absolutni zastaralni rok potekel in je terjatev zastarana ne glede na to, da subjektivni rok še ni potekel (primerjaj tudi komentar sedanjega 352. člena OZD, GV založba, Ljublajna 2003, str. 478). Pritožba nima prav, ko meni, da je pomemben le subjektivni rok.

Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba na podlagi 355. člena ZPP sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.