Jedro

Tožnik je v obravnavani prometni nesreči utrpel udarnino leve rame, zlom telesa leve lopatice brez odmika odlomkov in udarnino leve dlani.

Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bilo (pravilno) prisojenih 5.000,00 EUR. Iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je bila na pritožbeni stopnji odškodnina zvišana za 1.500,00 EUR (iz 3.000,00 EUR na 4.500,00 EUR).

Ker tožnik vtožuje odškodnino iz naslova AO + zavarovanja, kjer niso krite škode zaradi natega vratnih mišic (kar je nesporno), ni upravičen do odškodnine zaradi bolečin in nevšečnosti (nošenje mehke vratne opornice), ki so posledica poškodbe vratne muskulature.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se: - izpodbijana sodba spremeni tako, da se znesek 2.884,70 EUR nadomesti z zneskom 4.384,70 EUR; - izpodbijani sklep se spremeni tako, da se znesek 380,10 EUR nadomesti z zneskom 766,94 EUR, v ostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana sodba in sklep.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 189,09 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te odločbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 2.884,70 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2013 dalje do plačila.

2. V uvodu pritožbe tožnik navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in mu prisodilo prenizko odškodnino, ker ni v zadostni meri upoštevalo mnenja izvedenca medicinske stroke. Utrpel je več poškodb, med drugim zlom lopatice, zato je imel hude in dolgotrajne bolečine, zdravljenje je trajalo več kot pet mesecev, trpel je številne nevšečnosti oziroma neugodnosti. Glede na z izvedencem ugotovljeno trajanje in intenzivnost bolečin ter nelagodnosti bi mu moralo sodišče dosoditi zahtevanih 6.000,00 EUR. Tudi ugotovljeno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti mu povzroča hudo duševno trpljenje in bi mu moralo sodišče dosoditi odškodnino v višini 14.000,00 EUR. Utrpel je srednje hudo telesno poškodbo, za te pa se v povprečju dosoja 24 neto plač, njemu pa je bilo dosojenih zgolj osem neto plač. Sklicuje se na primere v: Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo in več odločb Vrhovnega sodišča RS. Tožbeni zahtevek je v celoti utemeljen, saj je izvedenec potrdil številne trajne posledice oziroma trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kar sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Ni oviran le pri delih na kmetiji in v gozdu, temveč tudi v službi ter pri rekreativnih dejavnostih. Bil je lovec, pa je moral ta hobi opustiti, tudi kegljati ne more več in igrati košarke.

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka in sicer, da jih je dolžna povrniti tožena stranka tožeči v višini 380,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Pritožba sodišču očita, da se sklepa ne da preizkusiti, ker je iz njega razvidno le, koliko naj bi znašali skupni stroški, ne pa posamezne postavke. Stroški so napačno izračunani. Naredi izračun stroškov, kot so bili priglašeni na prvi stopnji. Iz njega izhaja, da znesejo vsi pravdni stroški tožeče stranke 3.012,49 EUR.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbi. V zvezi z višino dosojene odškodnine meni, da je sodišče v zadostni meri upoštevalo ugotovitve izvedenca. Prisodilo je stopnji telesnih bolečin ter nevšečnosti tekom zdravljenja in zmanjšanju življenjskih aktivnosti tožnika primerno odškodnino. Pritožba ne upošteva objektivne pogojenosti višine odškodnine. Poškodba, kakršno je utrpel tožnik, sodi med lahke, težave zaradi zloma leve lopatice bodo sčasoma izzvenele. Odločitev o stroških postopka je dovolj obrazložena, da je mogoč preizkus.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

7. Iz vsebine pritožbe izhaja, da sprejema ugotovitve izvedenskega mnenja in posledično ugotovitve sodišča o tožnikovih poškodbah, stopnji in trajanju bolečin, nevšečnostih tekom zdravljenja in omejitvah tožnika zaradi trajnih posledic poškodbe. Nobenih dejanskih ugotovitev pritožba ne izpodbija konkretizirano. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo - 179. člen OZ pri dosoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, pritrditi pa je treba pritožbi, da je prenizko ovrednotilo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika.

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja. Prisojena odškodnina predstavlja le nadomestek, ki naj oškodovancu nudi pravično denarno zadoščenje za prestano in bodočo nematerialno škodo. Sestavni del načela individualizacije je tudi načelo izravnalne pravičnosti: denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Na načelo pravičnosti se osredotoča tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja uporabo razdeljevalne pravičnosti, po kateri gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Enakih primerov v sodni praksi sicer praktično ni, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri.

9. Glede na težo in trajanje vseh telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku dosojena odškodnina 5.000,00 EUR iz tega naslova ustrezna. Tožnik je v obravnavani prometni nesreči utrpel udarnino leve rame, zlom telesa leve lopatice brez odmika odlomkov in udarnino leve dlani. Hudih telesnih bolečin po ugotovitvah izvedenca ni imel, imel je srednje hude telesne bolečine dva meseca in pol, nato pa blage in pretežno stalne bolečine dva meseca, še vedno pa občasno trpi blage telesne bolečine pri obremenjevanju leve rame. Zdravljenje je sicer trajalo pet mesecev in en teden, a je bilo le ambulantno. V primerih, na katere se sklicuje tožnik, so bili oškodovanci zdravljeni tudi bolnišnično, rehabilitacija pa se je izvajala v toplicah. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo, da je bil tožnik 30 x na fizioterapiji, da je razgibaval levo ramo tudi doma tri mesece, bil devetkrat izpostavljen nizkim dozam ionizirajočega sevanja, da je dva meseca in pol pretežni del dneva nosil ruto pestovalnico, teden dni pa tudi opornico za tretji prst leve roke ter da je jemal zdravila proti bolečinam. Ker tožnik vtožuje odškodnino iz naslova AO + zavarovanja, kjer niso krite škode zaradi natega vratnih mišic (kar je nesporno), ni upravičen do odškodnine zaradi bolečin in nevšečnosti (nošenje mehke vratne opornice), ki so posledica poškodbe vratne muskulature.

10. Po oceni višjega sodišča pa je na 3.000,00 EUR odmerjena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizka. Po ugotovitvah izvedenca ima tožnik zaradi zavrte gibljivosti leve rame lažje stopnje zmanjšane splošne življenjske in delovne sposobnosti le v manjši meri. Je zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo ponavljajoče se gibe v levi rami, popolno elevacijo v levi rami ali če so povezana z dvigovanjem težjih bremen od 10 kg. Zmanjšano je sposoben za dela, ki zahtevajo dolgotrajno uporabo težjega ročnega orodja (kramp, lopata, motorna žaga ...), za dolgotrajno upravljanje motornih vozil in strojev, za rekreativne in športne aktivnosti, ki potekajo z dolgotrajnim in ponavljajočim se obremenjevanjem leve zgornje okončine. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da tožnik živi na kmetiji in veliko dela v gozdu, vendar je to premalo ovrednotilo, ni pa upoštevalo, da je tožnik moral opustiti hobije - lov in balinanje ter da tudi v službi opravlja težka fizična dela in se mora za dosego delovnih rezultatov, ki so nekoliko slabši kot pred poškodbo, bolj truditi kot pred poškodbo. Višje sodišče je v bazi NEGM našlo s tožnikom primerljiv primer, o katerem je Vrhovno sodišče RS odločalo v zadnjem času, in sicer II Dor 184/2015. V navedenem primeru je oškodovanec sicer utrpel hujše poškodbe kot tožnik, trajne posledice in posledična zmanjšana življenjska aktivnost ter z njo povezane duševne bolečine pa niso bistveno hujše kot pri tožniku(1). Dosojenih mu je bilo 6.000,00 EUR. Tudi ostali primerljivi primeri iz sodne prakse(2) pokažejo, da je bila tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosojena nižja odškodnina kot v primerljivih primerih. Višje sodišče je zato delno ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava zvišalo iz tega naslova dosojeno odškodnino za 1.500,00 EUR, to je na 4.500,00 EUR.

11. Kršitev določb postopka pritožba ne uveljavlja obrazloženo. Uradoma upoštevnih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP pa sodišče druge stopnje ni zaznalo. Po spremembi višine dosojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika je materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je treba pritožbo tožnika v ostalem kot neutemeljeno zavrniti.

O pritožbi zoper sklep o stroških:

12. Ker je višje sodišče deloma ugodilo pritožbi, mora odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tej odločitvi je upoštevalo pritožbeno grajo odločitve prvostopenjskega sodišča, kolikor je ta utemeljena. Obrazložitev prvostopenjskega sklepa je zadostna, da je mogoč preizkus. Sodišče je na specificiranem stroškovniku tožeče stranke natančno označilo, katere stroške in v kakšni višini je priznalo, v obrazložitvi sklepa pa navedlo višino vseh priznanih stroškov ter pravno podlago za tako odmero. Glede na to, da tožnika zastopa odvetnik, ki je tudi sestavil stroškovnik, lahko preveri opravljeno odmero. To je dejansko v pritožbi tudi storil. Pravilno je stališče pritožbe, da je tožeča stranka upravičena tudi do povračila stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka(3), ki jih sodišče prve stopnje ni priznalo. Za izvedenca je tožnik plačal 520,75 EUR in ne 476,10 EUR, kolikor mu je priznalo prvostopenjsko sodišče. Ostale priglašene stroške pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo, in sicer: 510,90 EUR za postopek (tar. št. 3100), 471,60 EUR za narok (tar. št. 3102), 20,00 EUR pavšala po tar. št. 6002, 519,00 EUR sodne takse in 2 krat po 55,50 EUR potnih stroškov (za tožnika in odvetnika). Višje sodišče je od odvetniških stroškov obračunalo še 22 % DDV, ki znese 332,95 EUR. Skupaj znesejo potrebni pravdni stroški tožeče stranke 2.997,10 EUR.

13. Po neizpodbijanem obračunu prvostopenjskega sodišča znesejo potrebni pravdni stroški tožene stranke 24,80 EUR. Po spremembi sodbe je uspeh tožeče stranke 26,20 %, uspeh tožene stranke pa 73,80 %. Skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti 785,24 EUR, tožeča stranka pa toženi 18,30 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka tožniku povrniti 766,94 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Zato je višje sodišče delno ugodlo tudi pritožbi zoper sklep in ustrezno spremenilo znesek dosojenih stroškov prvostopenjskega postopka (3. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

14. Tožnik je deloma uspel s pritožbama, zato je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP upravičen do povračila ustreznega dela stroškov pritožbenega postopka. Ker je s pritožbo zoper sodbo uspel za 1.500,00 EUR, je višje sodišče njegove pritožbene stroške odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) po vrednosti spornega predmeta v navedeni višini. Za pritožbo zoper sodbo gre tako tožniku 110,40 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR pavšala po tar. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV v znesku 28,69 EUR (tar. št. 6007) in 30,00 EUR sodne takse. Skupaj to znese 189,09 EUR.

15. V pritožbi zoper sklep tožeča stranka stroškov postopka ni priglasila, zato jih višje sodišče ni odmerilo (163. člen ZPP).

16. Skladno s 313. členom ZPP mora tožena stranka vse stroške tega postopka (prvostopenjske in pritožbene) plačati v roku 15 dni od prejema te odločbe. Če jih ne bo plačala v roku, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

Op. št. (1): Oškodovanec ima lažjo zavrtost gibljivosti leve rame, težave ob dvigovanju bremen težjih od 8 kg z levo roko, pri dolgotrajni drži leve roke v določenem položaju, sunkovitih gibih z ramo, zmanjšano je sposoben za hojo navkreber, vožnjo s kolesom s tresljaji, izredno dolgo hojo, zmanjšano je sposoben za športne aktivnosti z žogo in igranje tenisa soročno.

Op. št. (2): Npr. II Ips 617/2008, II Ips 26/99, II Ips 499/2004. Op. št. (3): Prim. sklepe VSL II Cp 2815/2014, II Cp 800/2014, I Cp 3318/2010, I Cp 4046/2010.