Jedro

Samo dejstvo službene poti ne zadostuje za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca. Utemeljuje samo obstoj prve temeljne predpostavke, da gre za nesrečo v zvezi z delom.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem delu se zavrne.

Toženka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Tožnika sta zahtevala, da jima toženka povrne nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki sta jo imela zaradi smrti svojega očeta. Ta je 28.7.1997 kot toženkin delavec na službeni poti umrl v prometni nesreči, ko se je od zadaj zaletel v ustavljeni tovornjak. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je s pomočjo izvedenca cestno-prometne stroke ugotovilo, da je imel S. Z. dane vse realne možnosti, da opazi, oceni in ustrezno reagira na ustavljeno vozilo na pasu za počasna vozila, pa se je kljub temu brez sledov zaviranja in z ocenjeno trčno hitrostjo 90 km/h zaletel v ustavljeni tovornjak. Za prometno nesrečo je torej kriv sam, vsi zatrjevani drugi možni vzroki pa ne izvirajo iz toženkine sfere.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Opozorilo je, da je sodišče vezano na trditveno podlago, ki jo stranka uveljavlja. Tožnika ne zatrjujeta krivdne, pač pa objektivno odgovornost, ki jo uveljavljata z razlogom, da je bil oče po toženkinem nalogu na službeni poti. Samo to dejstvo ne utemeljuje delodajalčeve odgovornosti. Ne zatrjujeta niti, da je bila toženka lastnica vozila, pri čemer iz policijskega zapisnika izhaja, da je bilo vozilo last voznika. Morebitna okvara vozila kot možen vzrok zato ni pomembna.

Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo obeh sodb z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve drugemu oziroma prvemu sodišču v novo sojenje.

Vsebinsko je revizija praktično enako pritožbenim navedbam. Izhaja iz enake trditve, da je podana objektivna odgovornost, ker je bil oče tožnikov v kritičnem času na službeni vožnji, v nadaljevanju pa navaja nekatera, po njenem mnenju, nesporna dejstva, graja izvedensko mnenje, omenja okoliščine, v katerih je bil opravljen ogled, zatrjuje, da mnenje temelji na nedokazanih predvidevanjih izvedenca, zlasti pa graja zaključek, da naj bi oče zaspal. Nato kot v pritožbi omenja enake možne druge vzroke za nesrečo, torej nenadno slabost ali srčni infarkt, možnost vožnje drugih vozil po levem pasu, zaradi česar naj se voznik ne bi imel možnosti umakniti, možnost vožnje morebitnih tovornjakov pred njim, ki naj bi zakrivali pogled na ustavljeni ukrajinski tovornjak, možnost, da so bili smerokazi prižgani šele po trčenju, možnost, da je varnostni trikotnik že prej povozilo kakšno tretje vozilo, možnost odpovedi zavor ali okvare krmilnega mehanizma. Revizija ponavlja, da je od okvare tovornjaka do nesreče poteklo uro in pol časa, torej dovolj, da se pokliče policija ali DARS, da se ustrezneje označi nevarnost. Ker vsega tega izvedenec ni upošteval, sta tožnika predlagala dodatno zaslišanje ali drugega izvedenca, kar pa sodišče prve stopnje ni sprejelo, zaradi česar tudi ni odgovorilo na zelo pomembne in verjetne pomisleke. Revizija zatrjuje, da obe sodbi nimata razlogov glede odločilnih dejstev in da je neobrazloženo zatrjevanje obeh sodišč, da je toženka imetnik vozila. Nobeno sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem morebitne sokrivde ali deljene odgovornosti. V primerjavi s pritožbo je v reviziji nova trditev, da tožnika nista izključevala možnosti subjektivne odgovornosti toženke, kar da sta obe sodišči prezrli ali napačno tolmačili. Na koncu revizija zaključi s trditvijo, da službena vožnja predstavlja nevarno dejavnost, kakršno je imel v mislih zakonodajalec pri besedilu drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ZOR) in ki se nanaša na objektivno odgovornost. Napačna je tudi zavrnitev pritožbe proti stroškovni odločitvi prvostopenjskega sodišča. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2; ZPP).

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Ta vrednost se tudi zaradi ugotavljanja pravice do revizije ugotavlja po 39. in naslednjih členih ZPP. V obravnavani zadevi je treba upoštevati drugi odstavek 41. člena ZPP, po katerem se v primeru, ko imajo zahtevki v tožbi različno podlago, vrednost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožbeni zahtevki tožnikov za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo imajo različno dejansko in pravno podlago. V tej zadevi je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek obeh tožnikov za plačilo obema 648.032 SIT odškodnine za premoženjsko škodo in njun tožbeni zahtevek za plačilo vsakemu po 3.500.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ker zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo ne presega mejne vrednosti iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena.

V ostalem delu revizija ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pravilno opozorilo na vezanost sodišča na tisto trditveno podlago, ki jo stranka uveljavlja (prvi in drugi odstavek 7. člena ZPP, pa tudi 212. člen ZPP). Pravilna je tudi njegova ugotovitev, da tožnika ne uveljavljata krivdne odgovornosti toženke. Ta ugotovitev je skladna z izrecno navedbo tožnikov v pripravljalnem spisu z dne 13.1.1999, da "ne trdita, da je toženka kriva za nastanek prometne nesreče", predvsem pa je skladna z odsotnostjo trditvene dejanske podlage za tako vrsto odgovornosti. Zato je neupoštevna revizijska trditev, da tožnika nikoli nista izključevala možnosti, da je podana subjektivna odgovornost. Po 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ZTPDR) mora delodajalec delavcu, ki pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, to škodo povrniti po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Za delodajalčevo odgovornost morata torej že v izhodišču biti izpolnjeni dve temeljni predpostavki: da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost po splošnih načelih odškodninskega prava. Trditev tožnikov v tožbi je bila le, da gre glede na službeno pot za nesrečo v zvezi z delom, zaradi česar je podana odgovornost toženke. V postopku na prvi in drugi stopnji sta to trditev dopolnila le z opredelitvijo o objektivni odgovornosti toženke zato, ker je do nesreče prišlo na službeni poti. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da samo dejstvo službene poti ne zadostuje za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca. Utemeljuje samo obstoj prve temeljne predpostavke, da gre za nesrečo v zvezi z delom.

Tožnika torej nista zmogla trditvenega bremena glede druge temeljne predpostavke, katere so tiste dejanske okoliščine, ki utemeljujejo zatrjevano objektivno odgovornost delodajalca. Pritožbeno sodišče je povzelo vsebino drugega odstavka 154. člena ZOR, po katerem gre za nevarno stvar ali nevarno dejavnost takrat, če iz njiju izvira večja škodna nevarnost za okolico. Pojasnilo je, da bi bilo mogoče o delodajalčevi objektivni odgovornosti govoriti, če bi bil delodajalec imetnik nevarne stvari oziroma nosilec nevarne dejavnosti, s katero oziroma pri kateri se je njegov delavec poškodoval. Glede na take razloge revizija sedaj zatrjuje, da sama službena vožnja predstavlja nevarno dejavnost, kakršno je imel v mislih zakonodajalec pri drugem odstavku 154. člena ZOR. Z isto okoliščino torej utemeljuje dve različni temeljni predpostavki za obstoj delodajalčeve odgovornosti: tako pojem delovne nesreče kot tudi pojem objektivne odškodninske odgovornosti. Tako ravnanje pomeni razširjanje manjkajoče trditvene podlage. Ta je bila glavni razlog za zavrnitev pritožbe tožnikov in je zato njeno dopolnjevanje na revizijski stopnji nedovoljeno. Že zaradi tega razloga revizijsko sodišče take nove trditve ne more upoštevati, vendar kljub temu dodaja, da tudi ta trditev sama po sebi ne zadostuje za objektivno odgovornost delodajalca.

Ker tožnika o zatrjevanih procesnih kršitvah v reviziji navajata enake trditve kot v pritožbi, revizijsko sodišče odgovarja, da so pravilni razlogi pritožbenega sodišča o neobstoju teh kršitev. Ker ni zadostnih trditev o objektivni odgovornosti toženke, tudi ni pravno relevantno, kateri so drugi možni vzroki za prometno nesrečo (ki jih revizija opredeljuje celo kot nesporna dejstva). Ni res, da naj se pritožbeno sodišče ne bi opredelilo do vprašanja, kdo je bil imetnik vozila. Pojasnilo je, da tožnika sploh ne zatrjujeta, da je bila to toženka, iz podatkov policijskega zapisnika pa izhaja, da je bil lastnik voznik. S tem je odgovorilo na pritožbeno zatrjevano procesno kršitev, opozorilo pa tudi, da bi morala biti trditvena podlaga tožbe popolnejša. Ker ni ugotovljena odškodninska odgovornost toženke, se nobenemu od sodišč ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem sokrivde ali deljene odgovornosti tožnika. Če toženka ni nič odgovorna, ne more biti delno odgovorna. Drugačno revizijsko stališče je nelogično in pravno zmotno. Neobstoj odgovornosti nasproti neposrednemu oškodovancu pomeni tudi njen neobstoj nasproti posrednemu oškodovancu, v tej zadevi torej tožnikoma kot otrokoma umrlega voznika.

Revizijsko sodišče ni obravnavalo revizijskih trditev in vztrajanja obeh tožnikov na pritožbenemu stališču o nepravilni odločitvi prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških, ker sklep o pravdnih stroških ni sklep, s katerim bi bil postopek končan v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP.

Iz pojasnjenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških tožnikov. Vsebina revizijskega odgovora ni taka, da bi bilo stroške zanj mogoče šteti kot potrebne, zato jih mora toženka kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).