Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti zavrnitev pisna. Pogodbe o dobavi električne energije je v spornem obdobju urejal Zakon o oskrbi z električno energijo, ki je zanje zahteval pisno obliko. Za pisnost zadošča, da sta ponudba in sprejem ponudbe pisna, enako pa pri uporabi tretjega odstavka 30. člena OZ nujno velja tudi za zavrnitev ponudbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,89 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženo stranko obsodilo na plačilo 93.118,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so navedeni v izreku. Gre za plačilo dobavljene, a neplačane električne energije. Sodišče je še odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške izterjave in pravdne stroške v celoti.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Sodišče je popolnoma spregledalo, da med strankama ni šlo za klasično poslovno razmerje odkupa in prodaje električne energije, ker je s toženo stranko povezana družba A d.o.o. lastnica nepremičnin, na katerih so bili postavljeni sončni paneli, ki jih je za proizvodnjo električne energije uporabljala tožeča stranka in zanje prejela tudi subvencije. Upoštevaje te okoliščine pa je bila oblikovana cena. Sprejema ponujene višje cene sodišče ne more utemeljiti na tretjem odstavku 30. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je tožeča stranka toženi posredovala predlog spremembe pogodbe, ki pa skladno s sodno prakso ne sodi pod predmet urejanja po tej določbi. Določba tudi sicer ne določa, da je ponudbo mogoče zavrniti samo pisno in je v tem delu odločitev sodišča materialnopravno zmotna, v posledici pa sodišče ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja. Bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predstavlja neizvedba vseh predlaganih dokazov (zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A. A., ki sta oba zavračala s strani tožeče stranke ponujene cene). Nadaljnja kršitev postopka je v tem, da sodišče toženi stranki ni dalo dovolj časa, da bi se opredelila do spremembe tožbe. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno. Tožena stranka je s pravnim prednikom tožeče stranke sklenila pogodbo in Aneks št. 1 prav zaradi ugodne cene, sicer za njeno sklenitev ne bi imela interesa. Prav zato je predlog za zvišanje cene izrecno zavrnila. Napačno je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni bila pripravljena elektrike plačati po nobeni ceni, saj je tožečo stranko pozvala k pripravi dobropisa. Tožeča stranka je samovoljno dobavljala energijo, brez soglasja tožene stranke. Sistema tožeče stranke za proizvodnjo in dobavo energije toženka ni mogla niti sama odstraniti niti prekiniti. Te trditve je sodišče zavrnilo s prekoračitvijo trditvene podlage tožeče stranke, pri tem pa se ni opredelilo do navedb, da to tehnično ni bilo mogoče. Toženka je utemeljeno pričakovala, da bodo računi izdani skladno z dogovorom iz leta 2016. Glede nekaterih računov in ponudb je toženka izrecno navedla, da jih ni prejela. Nasprotnega tožeča stranka ni izkazala. Že iz tega razloga so neutemeljeno priznane zamudne obresti. Odločitev o zamudnih obrestih tudi sicer ni obrazložena. Z dopisom v letu 2021 se je toženka sklicevala na škodo, ki ji jo je povzročila tožeča stranka in sicer med montažo in zaradi obrezovanja drevja. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ugovor toženke glede škode, ki ji jo je povzročila tožeča stranka. Sodišče nasprotne tožbe ni obravnavalo niti ni pozvalo tožene stranke na dopolnitev. Pri tem pa gre izpostaviti, da je tožeča stranka samovoljno določila ceno, ki je bila pretirana, kar je toženka navedla v postopku in ob zavrnitvi računov. Do tega pa se sodišče ni opredelilo in sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka za opredelitev primerne cene ni podala nobenih dokazov (izvedenec) in navedb (specifikacija parametrov), ki bi utemeljevale njen zahtevek. Nasprotno pa je tožena stranka konkretizirano ugovarjala ceni. Prav tako je sodišče spregledalo, da je tožeča stranka že sama ponudila nižjo ceno za leto 2023. Sodišče je neupravičeno tožeči stranki priznalo stroške izterjave, saj ni izkazala, da bi pred vložitvijo tožbe toženko pozvala k plačilu. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3.V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev v zadevi, svoje zaključke je obrazložilo, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Pravilno in popolno je ugotovilo odločilno dejansko stanje, na ugotovljeno stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je imela tožena stranka dovolj časa za opredelitev do spremembe tožbe. Pri spremembi je šlo samo za to, da je tožeča stranka na podlagi iste pravne in enake dejanske podlage uveljavljala plačilo še za dva meseca. Temelj in višina zahtevka ter vse dejanske okoliščine so enake temelju zahtevka na plačilo za prvih osem mesecev leta 2024 in dejanskim okoliščinam v zvezi s tem. Razlika je le v obsegu dobave električne energije, ki pa med postopkom sama po sebi ni bila sporna.

6.V predmetni zadevi ni sporno, da sta pravni prednik tožnice in tožena stranka 30. 7. 2013 sklenila pogodbo o dobavi električne energije, s katero se je tožeča stranka zavezala toženi dobavljati električno energijo, tožena pa tožeči dobavljeno energijo plačati po dogovorjeni ceni. Pogodba je bila sklenjena za dobo enega leta. V nadaljevanju je bil 31. 12. 2015 sklenjen aneks k tej pogodbi, s katero je bila veljavnost pogodbe podaljšana do 31. 12. 2016. Po izteku te pogodbe je tožeča stranka (oziroma njena pravna prednica) nadaljevala z dobavo električne energije, tožena pa je to energijo sprejemala in jo do konca leta 2021 tudi plačevala. Dobava električne energije je nato potekala tudi v spornem obdobju (leta 2022, 2023 in v času od januarja do vklju
0dno oktobra 2024) na enak način kot prej. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta bili pravdni stranki glede dobave električne energije v stalni poslovni zvezi. Drugačne trditve toženke ostajajo na ravni pavšalnega zanikanja, tudi s sklicevanjem na odločbo VSL 269/2016 ne more uspeti, saj je tam šlo za bistveno drugačno dejansko stanje. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedbe, da naj bi tožeča stranka samovoljno dobavljala energijo in da naj sistema tožeče stranke za dobavo električne energije tožena stranka ne bi mogla sama prekiniti ali odstraniti, ker naj bi bilo to tehnično nemogoče. Tožeča stranka je te trditve zanikala, saj je navedla, da je ves čas obstajala volja po odjemu električne energije. Ker tožena stranka ni konkretno trdila, da je kdajkoli zahtevala prekinitev dobave električne energije, je sodišče glede na trditve, s katerimi je razpolagalo, pravilno uporabilo določbo 332. člena OZ. Navedbe toženke o "tehnični nezmožnosti" priklopa, oziroma nezmožnosti sklenitve pogodbe s kakšnim drugim dobaviteljem, pa so bile tudi sicer preveč pavšalne in le navržene, da bi terjale bolj konkreten odgovor sodišča.

7.Tožeča stranka je pred začetkom leta 2022 toženi poslala ponudbo za sklenitev pogodbe (oziroma aneksa) po cenah, ki so bile višje od cen v preteklih letih. Tožena stranka na ponudbo ni pisno odgovorila, je pa naprej (celo leto 2022) sprejemala električno energijo. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 30. člena OZ. V primeru, da je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, se šteje, da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti zavrnitev pisna. Pogodbe o dobavi električne energije je v spornem obdobju urejal Zakon o oskrbi z električno energijo, ki je zanje zahteval pisno obliko. Za pisnost zadošča, da sta ponudba in sprejem ponudbe pisna, enako pa pri uporabi tretjega odstavka 30. člena OZ nujno velja tudi za zavrnitev ponudbe (ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka v letu 2022 še naprej dobavljala toženi električno energijo, ta pa jo je sprejemala). Povedano pomeni, da je bila za leto 2022 sklenjena pogodba o dobavi električne energije po cenah, kakršne izhajajo iz ponudbe tožeče stranke. Na ta zaključek ne vplivajo navedbe o tem, da naj bi bila lastnica nepremičnin s toženko povezana družba, ki naj bi v letu 2013 za postavitev sončnih panelov prejela tudi subvencije in da je bila cena v letu 2013 oblikovana glede na te okoliščine. Tudi če bi to držalo, je tožeča stranka toženi stranki poslala ponudbo in tožena stranka je glede na vse zgoraj povedano ponudbo (molče) sprejela po cenah, ki jih tožnica vtožuje. Vse zgoraj povedano velja tudi za leto 2024, ko toženka prav tako ni takoj zavrnila ponudbe tožnice, električno energijo pa je sprejemala še naprej. Glede na vse povedano je sodišče pravilno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje priče in zakonitega zastopnika tožene stranke glede tega, kako naj bi (ustno) zavračali s strani tožeče stranke ponujene cene. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo.

8.Drugačen je položaj za leto 2023, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ponudbo toženka takoj zavrnila. Pri tem so bile očitno sporne samo cene, ne pa ostale določbe pogodbe, saj sta dobava in sprejem električne energije nemoteno potekali celo leto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ponudbo tožeče stranke izrecno zavrnila. Sledila so pogajanja glede cene (priloge A50 in A51), ki pa niso bila uspešna . Zato se tožena stranka ne more sklicevati na v pogajanjih ponujeno ceno. Tožeča stranka je nadaljevala z dobavo električne energije, tožena stranka pa je to električno energijo sprejemala celo leto 2023 (dobave ni zavrnila, zato je treba šteti, da je v tem delu ponudbo sprejela, ni pa sprejela ponujene cene). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je zato očitno, da sta stranki sklenili novo pogodbo o dobavi elektrike, nista pa se uspeli dogovoriti glede cene (ni mogoče šteti, da je toženka pristala na ceno iz ponudbe v prilogi A51, prav tako pa ni bila dogovorjena nobena druga cena, poziv za dobropis se je nanašal na leto 2022 in nima zveze s ceno za leto 2023, pogodba iz leta 2016 pa je prenehala veljati). Po določbi 442. člena OZ kupnina v gospodarski pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe, zato velja, da je bila pogodba sklenjena tudi v primeru, da kupnina ni določena ali vsaj določljiva. V takem primeru mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe; če te ni, pa primerno kupnino. Za primerno kupnino se šteje dnevna cena ob sklenitvi pogodbe; če te ni mogoče ugotoviti, pa cena, ki jo ugotovi sodišče glede na okoliščine primera (drugi in tretji odstavek 442. člena OZ). Tožeča stranka je trdila, da je tožencu zaračunavala običajno oziroma primerno ceno. V zvezi s tem je kot dokazila predložila sklenjen aneks z drugim kupcem in tabele statističnih podatkov Statističnega urada RS, iz katerih je mogoče sklepati celo na višje cene od zaračunanih. Pojasnila je tudi trend gibanja cen, ki so v spornem obdobju izrazito naraščale. Na tako obrazložene navedbe tožena stranka ni reagirala in, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni prerekala dejanskih navedb, ki so podlaga za določitev cene po drugem odstavku 442. člena OZ. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo in po višini ugodilo zahtevku, ki se nanaša na leto 2023.

9.V 20. točki sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožena stranka ni konkretno navedla katerih računov ni prejela (razen enega računa, kar pa je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo). Tak zaključek je pravilen, posebej še glede na dejstvo, da je tožena stranka kar nekaj računov zavrnila, kar predpostavlja njihov prejem. Tudi v pritožbi tožena stranka ne pove, kateri so tisti računi, ki jih ni prejela in so bile zanje neutemeljeno priznane zamudne obresti. Do tako pavšalnih ugovorov pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti. Med postopkom vprašanje zamudnih obresti od zapadlosti računov ni bilo sporno, zato odločitev o zamudnih obrestih ni terjala kakšne posebne obrazložitve (razen, da je toženka vse račune prejela).

10.Toženka je med postopkom res navajala, da je vložila nasprotno tožbo. Vendar vsebina te tožbe iz zapisnika naroka ni razvidna (kljub izrecnim opozorilom tožeče stranke). Niti v listini, ki jo je predlagala v dokaz, niti v navedbah na naroku ni navedena višina zahtevka po nasprotni tožbi (tudi sicer so navedbe izrazito skromne) in že iz tega razloga nasprotna tožba (tudi če bi dejansko bila vložena) v trenutku zaključka glavne obravnave ni bila sposobna za obravnavo. Sodišče prve stopnje je zato niti ni moglo obravnavati. Navedb toženke pa ni moglo obravnavati niti kot ugovor materialnega pobota, saj toženka ni navedla v kakšni višini in na kateri dan naj bi do takega pobotanja prišlo, zlasti pa ni pojasnila, kako je ugotovila višino zatrjevane škode in kakšna je ta višina sploh bila. Tako pavšalne navedbe pa ne terjajo kakšnega posebnega odgovora.

11.Tožena stranka je nekatere račune izrecno zavrnila, tudi sicer pa izstavljenih računov ni plačala (prvi je zapadel več kot dve leti pred vložitvijo predloga za izvršbo). Sodni postopki so bili zato potrebni in je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožeči stranki stroške izvršilnega postopka. Ker je bilo zahtevku pravilno ugodeno, je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

12.Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,89 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

-------------------------------

1Glede na jasno vsebino pogodbe in aneksa tožena stranka ni imela nobene podlage za pričakovanje, da se cene električne energije ne bodo nikoli spremenile (že cene po aneksu se razlikujejo od cen po pogodbi, pogodba in aneks so bile sklenjene samo za eno leto, dogovorjeno je bilo, da 30 dni pred iztekom pogodbe stranki skleneta pogodbo za naslednje leto).

2V zadevi VSL 269/2016 je tožeča stranka hkrati s ponudbo za nove cene poslala tudi odpoved pogodbe za primer, da nasprotna stranka ponujenih cen ne bi sprejela. Iz ravnanja tožene stranke zato ni bilo mogoče sklepati, katero od obeh opcij je sprejela.

3Oziroma je dopis, ki bi ga lahko šteli za zavrnitev ponudbe (priloga B31) poslala šele 25.10.2022, kar je glede na določbo tretjega odstavka 30. člena OZ prepozno.

Tožeča stranka je toženo pozvala, naj pove, katere so zanjo sprejemljive cene. Tožena je nato odgovorila, kakšna naj bi bila najboljša ponudba. Ko jo je tožeča stranka pozvala, če je pripravljena skleniti pogodbo po teh cenah, pa toženka ni več odgovorila.

Drugačne pritožbene navedbe so v nasprotju s procesnim gradivom.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 30, 30/3, 332, 442, 442/2, 442/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 183 Zakon o oskrbi z električno energijo (2021) - ZOEE - člen 1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.