Jedro

Če vloga ni razumljiva ali ni popolna tudi v primeru, ko tožbeni zahtevek ni zadosti opredeljen, ni jasen ali popoln, je sodišče dolžno postopati po 66. členu ZDSS-1. Da bi bila v zadevi izpolnjena predpostavka za meritorno sojenje o vtoževanem izplačilu razlike med že izplačanimi mesečnimi zneski denarnega nadomestila in usklajenimi po 2. odst. 62. člena ZUTD-E z zakonskimi zamudnimi obrestmi, bi morala biti primarno vtoževana presoja posamičnih upravnih aktov iz predsodnega postopka in šele posledično izplačilo višje denarne dajatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu toženi zavod izplača razliko med vsakokratnimi mesečno izplačanimi zneski denarnega nadomestila in zneski, usklajenimi z 2. odst. 62. člena ZUTD na bruto vrednosti tako, da od njih obračuna in plača davke in prispevke ter neto zneske izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer po 21,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2020 in 15. 3. 2020, zneske po 106,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa od 15. 4. 2020 do 15. 4. 2021 (I. tč. izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Tožnik izpodbija sodbo po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Ni utemeljeno zavrnjen zahtevek, da bi moral toženec po uradni dolžnosti uskladiti priznano denarno nadomestilo z novim minimalnim zneskom, določenim v 15. členu novele Zakona o urejanju trga dela1 (ZUTD-E). Kršene so človekove pravice in temeljne svoboščine iz 50., 14., 22. in 2. člena Ustave RS2 (Ustava), saj razlogi niso obrazloženi. Ni utemeljeno sklicevanje na sodbo VDSS Psp 182/2021 z dne 3. 11. 2021, saj se zadeva ne nanaša na uskladitev denarnih nadomestil. Člen 53. ZUTD-E je umeščen v prehodne in končne določbe iz popolnoma drugih razlogov. Novela uvaja celo vrsto sprememb, ki postavljajo zavarovanca v manj ugoden položaj, npr. skrajšanje dobe prejemanja denarnega nadomestila, zvišanje zavarovalne dobe itd. 53. člena ZUTD-E ni mogoče razlagati ekstenzivno na način, da zavarovanec, ki je pridobil pravice iz zavarovanja do začetka uporabe novele, zadrži te pravice v obsegu in trajanju po zakonu, ki je veljal pred uveljavitvijo novele. Zakonske določbe je potrebno razlagati ustavno skladno. Nobena razlaga ne sme ožiti pravic ali stopnjevati obveznosti, ki so ustavno in zakonsko opredeljene. V nasprotnem je okrnjena pravna varnost in vladavina prava iz 2. člena Ustave. V nasprotju z načelom pravne države je razlaga določbe, po kateri denarno nadomestilo ne sme biti nižji od 530,19 EUR, da zavarovanec, ki je pridobil pravice do začetka uporabe ZUTD-E zadrži te pravice. Samo zakon bi lahko določil, da minimalni znesek iz 2. odst. 62. člena ZUTD ne velja za že izdane odločbe.

Sodišče je prekoračilo svoje pristojnosti z razlago norme, ki je sama po sebi jasna in prekršilo ustavno načelo delitve oblasti. Predlagatelj novele ZUTD ni imel namena, da bi uresničitev socialne varnosti z minimalnim zneskom omogočil z odlogom za več kot 2 leti in pol. Namen predlagatelja je bil, da uskladitev z rastjo življenjskih stroškov omogoči čimprej. Tudi logična in sistemska razlaga neizbežno pripeljejo do enakega zaključka to je, da spremenjen 2. odst. 62. člena ZUTD določa absolutno omejitev najmanjše višine denarnega nadomestila. Sklicevanje na sodno prakso ne razbremenjuje sodišče, da logično in prepričljivo obrazloži stališče, saj naš pravni red ne pozna precedenčnega sistema. Ker sodba nima odločilnih razlogov je podana kršitev v 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj je ni mogoče preizkusiti. Sklicuje se na ustaljeno sodno in ustavno sodno prakso ter pomen obrazloženosti sodne odločbe. Sodišče se mora v bistvenih delih opredeliti do tožbenih navedb in strankam pojasniti, zakaj navedbe in dokazi niso upoštevni ali pomembni za odločitev. Navaja odločbi Ustavnega sodišča RS Up-808/13-16 z dne 17. 4. 2014 in Up-162/2014 z dne 18. 3. 2014. Izpodbijana sodba ni obrazložena skladno s standardi v sodni in ustavno sodni praksi, ker niso obrazloženi nosilni razlogi, na katerih sloni odločitev o glavnem zahtevku. Sodišče se niti z besedo ni opredelilo do ustavno pravnih argumentov o kršitvi jamstev iz 2., 14., 22. in 50. člena Ustave RS. Splošno načelo enakosti iz 2. odst. 14. člena Ustave RS terja, da se v bistvenem enake položaje ureja enako, različne pa različno. Interpretacija po kateri se položaji prejemnikov denarnega nadomestila bistveno razlikujejo po višini zneska nadomestila samo zato, ker je bilo o nekaterih vlogah že odločeno o drugih pa še ne, ne predstavlja razumnega razloga za razlikovanje in krši načelo enakosti pred zakonom.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve iz 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja kršitev 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP že iz razloga, ker zaradi nepopolne tožbe izrek nasprotuje razlogom sodbe.

Posledično je podana kršitev 22. člena Ustave RS3 (Ustava), kot pravilno opozarja pritožba. Po ustavno sodni praksi,4 je obrazložitev sodne odločbe bistveni del poštenega sodnega postopka. Sodišče je na konkreten način in z zadostno jasnostjo dolžno opredeliti razloge, na podlagi katerih sprejeme odločitev. Navedene predpostavke v zadevi niso izpolnjene iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Iz listin sodnega spisa izhaja, da je bilo tožniku s pravnomočno odločbo z dne 1. 4. 2019 (B/3) priznano denarno nadomestilo za 25 mesecev od 1. 3. 2019 do 31. 3. 2021, in sicer v višini 678,62 EUR bruto za prve tri mesece, 508,96 EUR bruto za naslednjih devet mesecev in 424,14 EUR bruto za nadaljnje mesece. Z odločbama z dne 1. 2. 2021 in 1 6. 2021, ki sta predmet tega sodnega spora je zavrnjena zahteva za uskladitev nadomestila po 15. členu novele Zakona o urejanju trga dela5 (ZUTD-E), ker zanjo v ZUTD-E ni podlage.

6. Zoper slednji odločbi je vložena tožba, s katero je vtoževano le (list. 10-11), da Zavod RS za zaposlovanje tožniku izplača razliko med vsakokratnimi mesečno izplačanimi nadomestili in zneski usklajenimi s spremenjenim 2. odst. 62. člena ZUTD-E po 21,23 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2020 in 15. 3. 2020, oz. po 106,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2020 do 15. 4. 2021 do plačila. Kljub pomanjkljivemu tožbenemu zahtevku in pomanjkljivi tožbi, uperjeni le zoper organ, ki je izdal prvostopenjsko upravno odločbo, z njo ni bilo postopano po relevantnih določbah ZPP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1).

7. Po teoriji in sodni praksi je določenost in opredeljenost zahtevka procesni pogoj za popolnost tožbe iz 180. člena ZPP. Ko ta pogoj ni izpolnjen, je potrebno postopati po 105. členu ZPP in vlogo vrniti stranki v popravo. Če pomanjkljivost v odrejenem roku ni odpravljena, mora sodišče vlogo/tožbo po 108. členu ZPP zavreči. Navedeno procesno izhodišče velja tudi v sodno socialnih sporih, v katerih se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in v sporu polne jurisdikcije praviloma odloča o pravici sami. Gre za t. i. izpodbojne tožbe zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe, saj so direktne tožbe po 7. členu ZDSS-1 dopustne le v odškodninskih zadevah. Sicer pa mora izpodbojna tožba v socialnih sporih poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, glede na 1. odst. 73. člena ZDSS-1 vsebovati tudi navedbo upravnega akta zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek. K tožbi mora biti priložen izpodbijani upravni akt, saj se lahko tožba v skladu s 1. odst. 72. člena ZDSS-1 vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta.

Če zahtevek v socialni zadevi ni zadostno opredeljen ga mora stranka v skladu z 2. odst. 73. člena ZDSS-1 opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka oz. do konca glavne obravnave. Za to je v okviru materialno procesnega vodstva dolžno skrbeti tudi prvostopenjsko sodišče. Čeprav je oblikovanje pravilnega zahtevka stvar stranke, lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva da pobudo za njegovo pravilno oblikovanje. To še zlasti velja, če zahtevek ni jasen, popoln ali pravilno formuliran. Če vloga ni razumljiva ali ni popolna tudi v primeru, ko tožbeni zahtevek ni zadosti opredeljen, ni jasen, ali popoln, je sodišče dolžno postopati po 66. členu ZDSS-1. Da bi bila v zadevi izpolnjena predpostavka za meritorno sojenje o vtoževanem izplačilu razlike med že izplačanimi mesečnimi zneski denarnega nadomestila in usklajenimi po 2. odst. 62. člena ZUTD-E z zakonskimi zamudnimi obrestmi, _bi morala biti primarno vtoževana presoja posamičnih upravnih aktov iz predsodnega postopka_ in šele posledično izplačilo višje denarne dajatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Iz predhodnih razlogov je na podlagi 354. člena ZPP potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni stvar pritožbenega sodišča da odpravlja nepopolnost tožbenega zahtevka in tožbe, vložene le zoper zavod, ki je izdal prvostopenjsko odločbo in ne tudi organ, ki je izdal drugostopenjsko odločbo, zoper katero je meritorno sojenje sploh dopustno.

V ponovljenem postopku bo sodišče postopalo v skladu s pravnim stališčem in napotili pritožbenega sodišča, izvedlo procesna opravila v nakazani smeri, ter morebitne druge dokaze, presodilo pravilnost in zakonitost upravnih odločb ter šele zatem odločalo o utemeljenosti ali neutemeljenosti vtoževanega izplačila razlike nadomestila za brezposelnost. Kot že predhodno poudarjeno, ni stvar pritožbenega sodišča, da odpravlja pomanjkljivosti iz prvostopenjskega postopka, v katerem je potrebno zagotoviti procesno predpostavko za meritorno sojenje. Sicer pa po testu sorazmernosti med varstvom pravice do pritožbe in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi ponovnega sojenja pred sodiščem prve stopnje ne bo prišlo do prekomernega posega v katero od navedenih pravic. Do vseh preostalih očitanih ustavnopravnih, procesnih in materialnih kršitev, ki za razveljavitev sodbe niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče glede na 360. člen ZPP v tem pritožbenem postopku ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

9. Ker je odločanje o priglašenih stroških pritožbe potrebno v skladu s 3. odst. 165. člena ZPP pridržati za končno odločbo, je pritožbeno sodišče izreklo, kot je razvidno iz II. tč. izreka te sodne odločbe.

1 Ur. l. RS, št. 75/2019. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991. 3 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 4 Npr. odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-695/04-9 z dne 6. 7. 2006; Ur. l. RS, št. 76/2006. 5 Ur. l. RS, št. 75/2019. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.