Jedro

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka svojo odločitev oprla predvsem na ugotovitev, da dejanja in dogodki, ki jih je tožnik navedel v postopku, ne pomenijo preganjanja v smislu določb ZAzil oziroma Direktive EU ter da se tožnik o pridobljenih poročilih ni izjavil. Glede na izvedensko mnenje je takšno sklepanje tožene stranke, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, preuranjeno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku tožniku postaviti vprašanja z drugačno tehniko izpraševanja, kot je tista v primerih, ko je prosilec sposoben razumeti vsebino vprašanja in nanj tudi odgovoriti in mu zastavljati vprašanja, ne le ob pomoči tolmača, ampak tudi z dodatno razlago in pojasnilom. Ob upoštevanju tožnikovega psihičnega stanja, navedenega v izvedenskem mnenju, bo morala tako postopati tudi pri sprejemanju tožnikovih odgovorov in jih, njegovemu stanju primerno, oceniti, pri tem pa mora biti breme dokazovanja prosilcu v takih primerih olajšano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 11.2.2007 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot neutemeljeno in odločila, da mora tožnik nemudoma zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočnosti te odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je o tožbi tožnika že odločilo s sodbo, opr. št. U 481/2007 z dne 16.5.2007 in tožbo tožnika zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo, sprejeto s sklepom, opr. št. I Up 466/2007 z dne 12.7.2007 pritožbi tožnika ugodilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Pri tem je sprejelo stališče, da je za odločitev v zadevi pomembno ugotoviti psihično stanje tožnika, s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku sledilo napotitvam pritožbenega sodišča in na glavni obravnavi, opravljeni dne 12.10.2007, sprejelo sklep o postavitvi izvedenca psihiatrične stroke. Dne 19.10.2007 je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je za izvedenca določilo dr. A.A. in mu hkrati določilo nalogo.

Iz psihiatričnega izvedenskega mnenja z dne 31.1.2008 izhaja, da je izvedenec ugotovil naslednje duševno stanje: Tožnik je na pregled prihajal sam, pri zavesti, pogovorljiv. Čeprav izjavlja, da razume slovenski jezik, je izvedenec z njim kontaktiral v srbskem jeziku. Pri tem pa je postalo očitno, da za nekoliko zapletenejša vprašanja potrebuje dodatno razlago, ker odgovarja napačno. Inteligenčne, predvsem spoznavne sposobnosti, so glede na socialno deprivacijo (pomanjkanje ustreznih spodbud in možnosti šolanja) deficitarne in njegove celostne duševne zmogljivosti komaj dosegajo normalno podpovprečje. Lahko se nahajajo tudi v mejah mejne inteligentnosti. Sicer ni zaslediti nikakršnih psihopatoloških odklonov, razen izrazite tesnobnosti in slabše diferencirane osebnosti, pričakovanih pojavov, težav v prilagajanju, pri čemer njegova sposobnost socialnega prilagajanja presega njegove intelektualne sposobnosti. Izvedenec je postavil naslednjo diagnostično oceno: prilagoditvena motnja; socialkulturna deprivacija; funkcionalno mejna inteligentnost. Izvedenec je ob tem podal naslednje izvedensko mnenje:Tožnik je glede na razvojne pogoje trenutno manj sposoben zastopati svoje koristi in povsem deficitaren slediti pravnim postopkom. Glede na pred tem ugotovljene sposobnosti mu tudi prevajalec (tolmač) ne more posredovati zanj razumljivih informacij. Izvedenec je v neposrednem stiku ugotovil, da v le nekoliko bolj zahtevnih vprašanjih ni sposoben brez dodatnih razlag, ki v ničemer niso posledica jezikovne ovire, razumeti vsebino vprašanja. V nadaljnjem postopku je le formalno prevajanje povsem neprimerno, ker pri tožniku ni problem slabšega razumevanja jezika, ampak je problem v dojemanju vsebine zastavljenega vprašanja, ki je zanj nerazumljivo, brez dodatne obrazložitve, glede na njegove sposobnosti razumevanja celostne smiselnosti vprašanja. Pri osebah, kakršen je tožnik, je v ospredju intuitivno reagiranje na trenutno situacijo – nikakor pa ni v stanju pravilno in vsebinsko dojeti dogajanja v trenutni situaciji. Izvedenec meni, da je tožnik sposoben spremljati postopek pred upravnim organom, kolikor mu je glede na primer dana možnost zanj razumljive razlage postopka. Tožnik je sposoben spremljati postopek, vendar ne le v smislu neposrednega prevajanja, ampak v smislu tudi dodatne, ne le jezikovne, ampak predvsem smiselne razlage obravnavanih vsebin. Objektivno vrednotenje doživljanja dogodkov v BiH je pri tožniku glede na ustaljeno stanje najmanj vprašljivo, prav tako je povsem nesposoben ustrezno sprejeti in vrednotiti poročila mednarodnih organizacij. Meni, da tožnik vsekakor potrebuje zdravljenje za težave, kot izhajajo iz posttravmatske stresne motnje, za kar je nujno urediti ustrezno možnost. Na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga sodišče prve stopnje sprejema, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka v postopku ni z gotovostjo ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v zadevi. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka svojo odločitev oprla predvsem na ugotovitev, da dejanja in dogodki, ki jih je tožnik navedel v postopku, ne pomenijo preganjanja v smislu določb Zakona o azilu (ZAzil) oziroma Direktive EU ter da se tožnik o pridobljenih poročilih ni izjavil. Po mnenju sodišča prve stopnje je takšno sklepanje tožene stranke, glede na izvedensko mnenje, preuranjeno. Po mnenju sodišča prve stopnje bo morala tožena stranka v ponovnem postopku tožniku postaviti vprašanja z drugačno tehniko izpraševanja, kakršna je sicer v primerih, ko je prosilec sposoben razumeti vsebino vprašanja in nanj tudi odgovoriti. Tožena stranka bo morala tožniku zastavljati vprašanja ne le ob pomoči tolmača, ampak tudi z dodatno razlago in pojasnilom. Ob upoštevanju tožnikovega psihičnega stanja bo morala tako postopati tudi pri sprejemanju tožnikovih odgovorov in jih, njegovemu stanju primerno, oceniti. Breme dokazovanja mora biti prosilcu v takih primerih olajšano. Po presoji sodišča prve stopnje tožniku zato ni mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju z obveznostmi, ki jih prosilcu določata 3. odstavek 24. in 3. odstavek 29. člena ZAzil (sedaj 21. člen Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ; Uradni list RS, št. 111/07). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati tudi mnenje izvedenca, da tožnik ni sposoben ustrezno sprejeti in vrednotiti poročil mednarodnih organizacij.

Sodišče prve stopnje pripominja, da bo morala tožena stranka, ob morebitni ugotovitvi, da tožnik ni sposoben razumeti pomena postopka, postopati po določbi 19. člena ZMZ. Šele po tako izvedenem postopku bo po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka lahko ocenila, ali je tožnik pri vložitvi prošnje za azil in na zaslišanju lahko ustrezno pojasnil vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev v postopku.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke, da sodišče postopek prekine, saj za to ni podlage v določbah ZUS-1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog tožene stranke, da se zasliši izvedenec neposredno pred sodiščem, predvsem glede na njegove navedbe, da je tožnik sposoben spremljati postopek pred upravnim organom, pri čemer je izvedenec dodal, da kolikor mu je dana možnost zanj razumljive razlage postopka. Izvedenec naj bi bolj natančno pojasnil tudi psihično stanje tožnika v smeri spremljanja postopka pred upravnim organom. Sodišče prve stopnje je ta predlog tožene stranke zavrnilo, ker meni, da je izvedensko mnenje jasno, popolno in ni v nasprotju samo s seboj. Po oceni sodišča prve stopnje je izvedenec argumentirano pojasnil, na kakšen način se tožnik postopka lahko udeležuje, prav tako tudi, kakšno je njegovo splošno psihično stanje. Izvedenec je tudi izčrpno odgovoril na vsa postavljena vprašanja.

Zato je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožena stranka ponavlja svoje trditve v izpodbijani odločbi in v odgovoru na tožbo in še dodaja: V izpodbijani odločbi se je med drugim tudi opredelila do tožnikovih navedb, da ima psihične težave. Na podlagi poročila Švicarske službe za pomoč beguncem, Bosna in Hercegovina, z naslovom: „Možnosti zdravljenja močno travmatiziranih oseb“, je namreč ugotovila, da v ...obstaja nevladna organizacija, imenovana „B.“, ki pomaga osebam, ki imajo hude psihične težave zaradi vojne in jim nudi psiho-socialno ter medicinsko pomoč. Njene usluge so brezplačne. Center „B.“ se nahaja tudi v .... Center „C.“ pa deluje na področju psihološke, telesne in socialne rehabilitacije žrtev mučenja. Na podlagi navedenega je ugotovila, da se tožnik lahko vrne v izvorno državo, saj bi mu navedene organizacije nudile vso psihosocialno pomoč, ki pa jo je bil, po lastnih navedbah, že deležen v bolnišnici v .... Glede na navedeno po njenem mnenju tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi škodo, saj v BiH delujejo organizacije, ki mu lahko nudijo ustrezno pomoč in ki jo je bil deležen že pred prihodom v Republiko Slovenijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi oziroma podrejeno, da ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik ponavlja svoje navedbe v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke in še dodaja:Njegovi prejšnji pritožbi z dne 10.6.2007 je pritožbeno sodišče ugodilo (glej sodbo pritožbenega sodišča: št. I Up 466/2007-2 z dne 12.7.2007) že iz razloga neupoštevanja njegovega psihičnega stanja. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Na podlagi navedenega izvedenskega mnenja z dne 31.1.2008, ki ga sprejema tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da tožena stranka v postopku ni z gotovostjo ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v konkretni zadevi. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka svojo odločitev oprla predvsem na ugotovitev, da dejanja in dogodki, ki jih je tožnik navedel v postopku, ne pomenijo preganjanja v smislu določb ZAzil oziroma Direktive EU ter da se tožnik o pridobljenih poročilih ni izjavil. Glede na izvedensko mnenje je takšno sklepanje tožene stranke, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, preuranjeno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku tožniku postaviti vprašanja z drugačno tehniko izpraševanja, kot je tista v primerih, ko je prosilec sposoben razumeti vsebino vprašanja in nanj tudi odgovoriti in mu zastavljati vprašanja, ne le ob pomoči tolmača, ampak tudi z dodatno razlago in pojasnilom. Ob upoštevanju tožnikovega psihičnega stanja, navedenega v izvedenskem mnenju, bo morala tako postopati tudi pri sprejemanju tožnikovih odgovorov in jih, njegovemu stanju primerno, oceniti, pri tem pa mora biti breme dokazovanja prosilcu v takih primerih olajšano. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku zato ni mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju z obveznostmi, ki jih prosilcu določata 3. odstavek 24. in 3. odstavek 29. člena ZAzil (sedaj 21. člen ZMZ). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati tudi mnenje izvedenca, da tožnik ni sposoben ustrezno sprejemati in vrednotiti poročil mednarodnih organizacij.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ko pripominja, da bo morala tožena stranka, ob morebitni ugotovitvi, da tožnik ni sposoben razumeti pomena postopka, postopati po določbi 19. člena ZMZ (1. odstavek: Prosilcu, ki zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ali zaradi drugih razlogov ni sposoben razumeti pomena postopka, krajevno pristojni center za socialno delo za ta postopek nemudoma postavi zakonitega zastopnika; 2. odstavek: Krajevno pristojni center za socialno delo izda odločbo na predlog pristojnega organ in na podlagi zdravniškega potrdila o zdravstvenem stanju prosilca; 3. odstavek: Prosilcu iz 1. odstavka tega člena je treba zagotoviti vso potrebno zaščito, nego in oskrbo). Šele po tako izvedenem postopku bo tožena stranka lahko ocenila, ali je tožnik pri vložitvi prošnje za azil in na zaslišanju lahko ustrezno pojasnil vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev v postopku. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikov predlog, da sodišče postopek prekine, saj za to ni podlage v določbah ZUS-1. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo predlog tožene stranke, da se zasliši izvedenec neposredno pred sodiščem, predvsem glede na njegove navedbe, da je tožnik sposoben spremljati postopek pred upravnim organom, pri čemer je izvedenec dodal, da kolikor mu je dana možnost zanj razumljive razlage postopka. Izvedenec naj bi bolj natančno pojasnil tudi tožnikovo psihično stanje v smeri spremljanja postopka pred upravnim organom. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ta predlog tožene stranke, ker je upravičeno ocenilo, da je izvedensko mnenje jasno, popolno in ni v nasprotju samo s seboj in je tudi izvedenec argumentirano pojasnil, na kakšen način se tožnik lahko udeležuje postopka, prav tako tudi, kakšno je njegovo splošno psihično stanje in je tudi izčrpno odgovoril na vsa postavljena vprašanja sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.