Jedro

Materialnopravno zmotno je pritožničino stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati določbo 83. člena OZ, ki se uporabi za nejasne določbe (tj. podvrsta sporne določbe), ko je vsebina določbe sporna, vendar pomena določbe ni mogoče opredeliti z razlagalno metodo skupnega namena. Ker je prvostopenjsko sodišče pomen sporne določbe opredelilo že z uporabo razlagalne metode po drugem odstavku 82. člena OZ glede na skupni namen pravdnih strank, določba 83. člena OZ ne pride v poštev.

Temeljno načelo obligacijskega prava je spoštovanje prevzetih obveznosti. Toženka svojih pogodbenih obveznosti ni spoštovala. Tožnica utemeljeno ni mogla pričakovati toženkine prekinitve poslovnega sodelovanja, zaradi katere je tožnici nastala škoda.

Pritožbeno stališče, da je zadržanje zastaranja v času prvega in drugega vala epidemije COVID-19 pogojeno z veljavnostjo sprejetih normativnih aktov, ki so urejali tek rokov, je materialnopravno zmotno. Za uporabo 360. člena OZ je odločilen dejanski nastop nepremagljivih ovir, ne pa datum kasnejše normativne ureditve.

Skladno z določbo prvega odstavka 352. člena OZ je za presojo zastaranja relevantno, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Škoda iz naslova izgubljenega dobička se izkaže šele konec poslovnega leta, zato tožnici pred 1. 1. 2019 ni mogla biti znana, s 1. 1. 2019 je imela možnost vložiti tožbo. V celoti pa ji je lahko bila znana škoda šele ob poteku roka za oddajo letnih bilanc 31. 3. 2019.

Zastaranje za navadno škodo je začelo teči z izdajo računa za stroške nabavljenega in neporabljenega papirja, ker se je tožnica do izdaje računa poskušala s toženko dogovoriti o porabi papirja. Začetek teka zastaralnega roka prvostopenjsko sodišče ni vezalo na okoliščino, kdaj je lahko bila tožnici znana višina škode za neporabljen papir, temveč kdaj ji je bilo znano, da ji bo (če) sploh nastala škoda za neporabljen papir.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba prvostopenjskega sodišča potrdi.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za poznejšo sodbo.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo škode (iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti) po temelju utemeljen (I. tč. izreka). Odločitev o stroških pravdnega postopka je pridržalo za končno odločbo (II. tč. izreka).

2.Zoper odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavi in vrne v novo sojenje, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba. Priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica vtožuje plačilo škode, ki ji je nastala, tj. navadna škoda za naročen in neporabljen papir za tiskanje reklamnih letakov ter izgubljeni dobiček za leto 2019, ker je toženka enostransko odstopila od sklenjene pogodbe in prenehala z naročili reklamnih letakov.

6.Pravdni stranki sta poslovno sodelovali na podlagi 1. 1. 2017 sklenjene Pogodbe, s katero se je tožnica (kot prodajalka) zavezala, da bo toženki (kot kupki) izdelovala tiskani reklamni material, toženka pa se je zavezala izdelano reklamno gradivo plačati. To med pravdnima strankama ni bilo sporno. Sporen je bil pomen določbe v Pogodbi (8. člen), ki ureja trajanje pogodbenega razmerja, in sicer, ali je pogodbeno razmerje trajalo do izteka leta 2018 ali se je na podlagi sporne pogodbene določbe podaljšalo za dvanajst mesecev, tj. do izteka leta 2019. Ker tožnica vtožuje plačilo škode za naročen in neporabljen papir, ki ga je tožnica naročila za izdelavo toženkinih reklamnih letakov v letu 2019, in izgubljeni dobiček za leto 2019, je prvostopenjsko sodišče pravilno prepoznalo, da je treba najprej ugotoviti pomen sporne določbe in razjasniti trajanje pogodbenega razmerja.

Glede razlage pogodbe

7.Pravdni stranki sta v 8. členu Pogodbe zapisali (16. tč. obrazložitve): „Ta pogodba je sklenjena za obdobje dvanajst mesecev z odpovednim rokom 30 dni. Pogodba začne veljati 1. 1. 2017. Če pogodbe nobena pogodbena stranka ne odpove v roku 60 dni pred njenim iztekom, se slednja podaljša za obdobje dvanajst mesecev.“ Pravdni stranki sta določbi pripisovali različen pomen. Tožnica je zatrjevala, da se je Pogodba (vsakokrat) avtomatično podaljšala za dvanajst mesecev, če je nobena stranka ni odpovedala 60 dni pred iztekom (leta), toženka pa, da je bila sklenjena za eno leto (do 31. 12. 2017), in ker je nobena stranka ni odpovedala 60 dni pred iztekom, se je (enkrat) podaljšala za dvanajst mesecev (do 31. 12. 2018), ne pa vsakokrat.

8.Skladno z drugim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavljalo skupni namen strank glede trajanja pogodbenega razmerja. Iz obrazložitve (v tč. od 18. do 22.) je razvidno, da je sledilo razlagi tožnice, da se je Pogodba vsakokrat podaljšala, saj je bila njena razlaga, za razliko od toženkine, dokazno podprta, kar je tudi na široko obrazložilo. Zaradi očitne neresničnosti pritožbenega očitka, ki je vsebinsko povsem prazen, se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe (tč. od 16. do 22.), v kateri so navedeni jasni in prepričljivi razlogi in zaključki prvostopenjskega sodišča o skupnem namenu strank, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje (v bistvenem, da se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe nista dogovarjali o veljavnosti pogodbe z omejenim rokom, ki bi se iztekel konec leta 2018 (brez možnosti podaljšanja), pač pa sta sklenili pisno pogodbo zaradi želje toženke po uveljavitvi super rabatov, kar je bil skupen namen, in ne morebitno dogovarjanje o končnem roku večletnega sodelovanja). Zato se izkaže za neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče brez kakršnekoli presoje sledilo razlagi tožnice (pod tč. 2.1 pritožbe), pri čemer tudi ne drži, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas, saj to nikjer v obrazložitvi ne zapiše. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana.

9.Materialnopravno zmotno je pritožničino stališče (tč. 2.2 pritožbe), da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati določbo 83. člena OZ, ki se uporabi za nejasne določbe (tj. podvrsta sporne določbe), ko je vsebina določbe sporna, vendar pomena določbe ni mogoče opredeliti z razlagalno metodo skupnega namena. Ker je prvostopenjsko sodišče pomen sporne določbe opredelilo že z uporabo razlagalne metode po drugem odstavku 82. člena OZ glede na skupni namen pravdnih strank, določba 83. člena OZ ne pride v poštev. Zato se prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do navedb v zvezi s tem, ki pa jih tudi sicer pritožnica ne opredeli in konkretizira.

10.Smiselni pritožbeni očitki (pod tč. 2.1 pritožbe, drugi odstavek) o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso konkretizirani, zato jih ni mogoče preizkusiti. Ker se ne presojajo po uradni dolžnosti, ni dolžnost pritožbenega sodišča raziskovati, ali se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do vseh toženkinih navedb. Glede tistih navedb, ki pa jih izrecno navede, pa ne pojasni, kdaj oziroma v kateri vlogi jih je zatrjevala. Bistvo zatrjevane kršitve je v tem, da je stranka podala trditve, ki so za odločitev relevantne, pa se sodišče do njih ne opredeli. Te okoliščine pa mora konkretizirati pritožnik. Posledično tudi ni mogoče preizkusiti s tem povezanega (in premalo konkretiziranega) pritožbenega očitka o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Nekonkretiziran je očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11.Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča (v 22. tč. obrazložitve), da se je Pogodba, ki je nesporno veljala do konca leta 2018, podaljšala do izteka leta 2019, ker je nobena stranka ni odpovedala v roku 60 dni pred (30. 10. 2018) iztekom veljavnosti (31. 12. 2018).

Glede protipravnosti

12.Prvostopenjsko sodišče je najprej (v delu obrazložitve, naslovljenem pogodbena odškodninska odgovornost) izpostavilo bistvene trditve tožnice, ki jih je presojalo kot podlago za odškodninsko odgovornost, tj. da tožnica povrnitev škode zahteva zaradi odstopa od pogodbe po toženki (12. in 13. tč. obrazložitve). Presoja izpolnjenosti protipravnosti kot predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke je razvidna iz 22. tč., ki je ustrezno obrazložena in utemeljena in ne pavšalna, kot to neutemeljeno očita pritožnica.

13.Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (zatrjevana pod tč. 2.3 pritožbe) ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o tem, katero ravnanje toženke je prvostopenjsko sodišče štelo za kršitev pogodbenih obveznosti in zakaj, kar je na široko pojasnilo ter utemeljilo (v 22. tč.). Glede na vsebinsko praznost pritožbenih očitkov pritožbeno sodišče povzema, da je prvostopenjsko sodišče v bistvenem pojasnilo, da je eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava spoštovanje prevzetih obveznosti, ter je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožnica svoje pogodbene obveznosti spoštovala, toženka pa ne. Tožnica se je zaradi pogodbeno določenega 60 dnevnega odpovednega roka pred iztekom Pogodbe, ki je bil določen zaradi pravočasnega podaljšanja pogodbenega razmerja v zvezi s predhodno nabavo več ton papirja in organizacijo tiska letakov, pravočasno (že septembra, oktobra) pozanimala o toženkinih željah glede nadaljnjega poslovanja (ki naj bi ostale enake), da je imela pravočasno rezervirane tiskarske stroje (tisk reklamnih letakov se je naročal nekaj dni prej, zato je morala imeti rezervirane tiskarske stroje) in naročen papir (ki je bil za toženko poseben in se je naročal vsaj dva do tri mesece vnaprej). Pritožbeni očitek, da je ugotovitev, da je bila tožnica pogodbi zvesta stranka, ker je izpolnila rezervacijo tiskarskih strojev in naročilo papirja, v nasprotju z dokaznimi listinami (pod tč. 2.1 pritožbe), je nekonkretiziran. Ne drži tudi, da ni jasno, na kakšno podlago je prvostopenjsko sodišče vezalo tovrstne navedbe in pogodbene obveznosti (glede rezervacije tiskarskih strojev in naročila papirja), ker da iz Pogodbe ne izhajajo. Med strankama namreč ni bilo sporno, da se je tožnica s Pogodbo zavezala toženki izdelovati reklamni material, izhaja pa tudi iz Pogodbe (12. in 15. tč. obrazložitve). Ugotovljene dejavnosti (vnaprejšnje naročilo papirja in rezervacija tiskarskih strojev) pa so bile potrebne, da je tožnica pravočasno izpolnila svojo obveznost izdelave reklamnih letakov. Navedene ugotovitve je prvostopenjsko sodišče oprlo na izpovedbo A. A., zakonitega zastopnika tožnice. Nasprotno pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo glede toženke, da s svojim nepredvidenim in nenadnim odstopom od pogodbe konec novembra 2018 ni spoštovala prevzetih pogodbenih obveznosti, ker z nobenih dejanjem tožnici ni nakazala, da bo njuno več kot desetletno sodelovanje prekinjeno. Tožnica toženkine prekinitve poslovnega sodelovanja utemeljeno ni mogla pričakovati, posebno, ker je toženka še septembra, oktobra potrdila, da bo medsebojno poslovanje ostalo enako. V Pogodbi pa je bil določen 60 dnevni odpovedni rok iz razloga pravočasnega podaljšanja pogodbenega razmerja v zvezi s predhodno nabavo več deset ton papirja in organizacijo tiska letakov. Tovrstno poslovanje pa je bilo pravdnima strankama poznano.

14.Prvostopenjsko sodišče je zato zaključilo, da toženka ni odpovedala Pogodbe v 60-dnevnem roku (30. 10. 2018) pred njenim iztekom (31. 12. 2018), zato je tožnica upravičeno menila, da se je na podlagi 8. člena Pogodbe pogodbeno razmerje podaljšalo za eno leto. Pri tem toženki očitana kršitev (odpoved z dne 26. 11. 2018) med strankama sploh ni bila sporna. Materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje razumljiva, logična in pravilna.

15.Glede nadaljnjih pritožbenih očitkov (pod tč. 21.) pritožbeno sodišče odgovarja, da so očitki o kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP povsem nekonkretizirani. Neutemeljena je smiselno zatrjevana kršitev po 14. točki citiranega člena, saj ugotovitev, da je bila Pogodba podaljšana do izteka leta 2019, ker je nobena stranka ni odpovedala 60 dni pred iztekom leta 2018, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da je Pogodba nato prenehala zaradi odpovedi s strani toženke, pri čemer je razvidno, da prvostopenjsko sodišče pojasnjuje odpoved toženke 26. 11. 2018, saj se druga odpoved toženke ne omenja. Zakaj naj bi bilo pomembno, kdaj je odpoved prenehala, pritožnica ne pojasni. Ker je prvostopenjsko sodišče kršitev pogodbenih obveznosti presojalo na podlagi toženkine odpovedi, za presojo dejanskega stanja glede protipravnosti niso relevantne toženkine navedbe o pogodbenih obveznostih v zvezi z naročili. Z opustitvijo opredelitve do teh navedb povezanih z okvirno Pogodbo prvostopenjsko sodišče zato ni kršilo določb pravdnega postopka.

Glede škode

16.Prvostopenjsko sodišče je v nadaljevanju ugotovilo, da je tožnici nastala navadna škoda (za neporabljen papir) in izgubljeni dobiček. Glede na vsebinsko prazne in nekonkretizirane pritožbene očitke se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložene in utemeljene razloge glede nastanka škode za neporabljen papir in izgubljeni dobiček (od 24. do 26. tč. obrazložitve), saj glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključke ocenjuje za pravilne in skladne z relevantnimi določbami OZ (132. člen, 168. člen in 243. člen).

17.V zvezi z navadno škodo (za neporabljen papir) je prvostopenjsko sodišče presojalo tudi, ali je tožnica storila vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je povzročila kršitev (četrti odstavek 243. člena OZ). Ne drži pritožbeni očitek (pod tč. 3.1), da je v zvezi s tem (v 24. tč. obrazložitve) očitalo toženki, da ni sprejela ukrepov v smeri zmanjšanja nastale škode, ter so posledično neresnični s tem povezani očitki o prevalitvi dokaznega bremena o zmanjševanju škode na toženko. Kaj takega iz 24. tč. ni razvidno, temveč presoja prvostopenjskega sodišča, ali je tožnica storila vse razumne ukrepe, da bi zmanjšala škodo. Ugotovilo je, da je tožnica pozivala toženko, naj papir porabi in se poskušala s toženko dogovoriti o rešitvi glede neporabljenega papirja, da bi zmanjšala škodo. Zapisalo je sicer v nadaljevanju, da toženka ni podala obrazloženih trditev zakaj papirja ne bi mogla porabiti oziroma predati novemu izvajalcu tiska in s tem zmanjšati škode, vendar s tem ni prevalilo dokaznega bremena o zmanjševanju škode na toženko. Le pojasnjevalo je dejansko ugotovitev, da je bila tožnica aktivna v smeri zmanjševanja škode s tem, ko se je poskušala s toženko o porabi papirja dogovoriti, toženka pa ni pojasnila, zakaj tega ni mogla storiti, kar bi lahko vplivalo na presojo, ali je tožnica storila vse razumne ukrepe.

18.Glede nadaljnjih pritožbenih očitkov (iz te iste točke pritožbe) pritožbeno sodišče odgovarja, da je očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP nekonkretiziran, pritožbeno sodišče pa kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni zaznalo. Smiselno zatrjevana kršitev pravice do izjave je nekonkretizirana. Glede premalo konkretiziranega očitka o dokazni nepodprtosti pa dodaja, da nepodprtost z dokazi še ne pomeni nujno kršitve (neprerekana dejstva se štejejo za dokazana).

19.Nesubstanciran je smiselno zatrjevani pritožbeni očitek (pod točko 3.2 pritožbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedbe toženke glede škode iz naslova izgubljenega dobička. Prav tako ne drži, da je prvostopenjsko sodišče navedlo, da škoda izhaja iz izračuna izvedenke. V 26. točki obrazložitve je zapisalo, da je tožnica izgubljeni dobiček izračunala s pomočjo izvedenke ekonomske stroke, ne pa da je nastanek škode razviden iz izvedenskega mnenja, kar očita pritožnica. Glede na kontekst obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče povzemalo trditve tožnice, tj. da je izgubljeni dobiček izračunala s pomočjo izvedenke, saj stavek pred tem začne s „tožnica navaja“ in nato povzema trditve, vključno s tistimi, da je dobiček izračunala s pomočjo izvedenke, in zaključi to isto točko obrazložitve z zapisom, da je iz navedb tožnice razvidno zmanjšano poslovanje po odpovedi pogodbe glede na pretekla obdobja itd. Prvostopenjsko sodišče je torej le povzemalo trditve tožnice, predloženega mnenja, ki ga tožnica poimenuje izvedensko, pa ne upošteva kot izvedenskega v pomenu dokaza. S tem povezan nadaljnji očitek, da je prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo vsem navedbam tožnice, ker ni opravilo nobene dokazne presoje predloženega mnenja, je pavšalen, vsebinsko prazen. Prav tako smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP oziroma drugimi določbami o prekluziji (pod točko 4.1 in 4.2 pritožbe), saj ne pojasni, kako naj bi kršitvi vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe.

Glede vzročne zveze

20.Prvostopenjsko sodišče je v 27. tč. obrazložitve zaključilo, da je strošek papirja in izgubljenega dobička tožnici (kot pogodbeni stranki toženke) nastal zaradi predhodno opisane prekinitve poslovnega sodelovanja s strani toženke. Tožnica je dokazala, da ji je škoda nastala zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja s strani toženke, da je bila škoda prizadejana s protipravnim ravnanjem toženke in da je bilo slednje vzrok nastale škode. Po presoji pritožbenega sodišča je takšen zaključek v zvezi z obstojem vzročne zveze zadosti obrazložen, saj je treba upoštevati razloge prvostopenjskega sodišča v celoti, torej tudi glede izpolnjenih preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Na podlagi celotne presoje je jasen in očiten zaključek o obstoju vzročne zveze, ki je tudi preverljiv. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

21.Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, podane so vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, zato je toženka dolžna tožnici povrniti škodo, ki ji je nastala zaradi njenega ravnanja (111. in 239. člena OZ). V zvezi s tem je napačno pritožbeno stališče (pod tč. 3.3 pritožbe), da bi moralo prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo že z gotovostjo ugotovitvi obstoj škode, ker drugače zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju ni mogoč. V pravni teoriji in sodni praksi ni sporno, da lahko sodišče tudi po izdaji vmesne sodbe tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala, saj zaradi narave predpostavke škode, ki zadeva tako temelj in višino, ni mogoče povsem ločiti temelja od višine (določene okoliščine so neločljivo vezane na obe vprašanji - temelja in škode). Dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode lahko pokažejo, da škoda sploh ni nastala, in če bi jih moralo sodišče z gotovostjo ugotavljati že ob izdaji vmesne sodbe, bi bilo to v nasprotju s temeljnim namenom tega instituta, ki je v poenostavitvi in pocenitvi postopka. Zato je dopustno, da se tudi vprašanje, ali je škoda sploh nastala, prepusti nadaljnjemu postopku odločanja o višini.

Glede začetka teka zastaralnega roka

22.Toženka je podala tudi ugovor zastaranja. Med strankama je bil sporen začetek teka triletnega zastaralnega roka (prvi, drugi in tretji odstavek 352. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 349. člena OZ).

23.Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je navedlo in v zadostni meri obrazložilo, da se da to tudi preizkusiti, odločilna dejstva glede začetka teka zastaralnega roka. Skladno z določbo prvega odstavka 352. člena OZ je za presojo zastaranja relevantno, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.

24.Glede navadne škode (7. tč. obrazložitve) je prvostopenjsko sodišče štelo, da je zastaranje začelo teči z izdajo računa (z dne 6. 5. 2019, ki ga je tožnica prejela istega dne) za stroške nabavljenega in neporabljenega papirja. To pa zato, ker se je tožnica do izdaje računa (6. 5. 2019) poskušala s toženko dogovoriti o porabi papirja. Po izstaviti računa pa je tožnici škoda tudi nastala (in bila še konkretizirano izkazana), saj se ji je zmanjšalo premoženje zaradi poravnave računa. Mestoma pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenim navedbami (pod točko 1.3 v zvezi s točko 1.5) pojasnjuje, da prvostopenjsko sodišče s tem ni vezalo začetka teka zastaranja na izdajo računa kot tako (očitki pod točko 1.3 v zvezi s točko 1.5), temveč na okoliščino, da so med pravdnima strankama pogajanja glede porabe nabavljenega papirja potekala vsaj do izdaje tega računa.

25.Glede izgubljenega dobička (7. in 11. tč. obrazložitve) pa je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da se tovrstna škoda izkaže šele konec poslovnega leta, zato tožnici pred 1. 1. 2019 ni mogla biti znana škoda iz tega naslova. Šele s 1. 1. 2019 je imela možnost vložiti tožbo. V celoti pa ji je lahko bila znana škoda iz tega naslova šele ob poteku roka za oddajo letnih bilanc 31. 3. 2019.

26.Pritožnica se ne strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da zastaranje za navadno škodo (neporabljen papir) pred izdajo računa ni teklo, kar utemeljuje s tem, da je zaključek v nasprotju s trditveno (in smiselno dokazno) podlago tožnice. Tožnica je zatrjevala, da je že prej kot v decembru 2018 naročila papir. V nadaljevanju povzema vsebino izvedenih dokazov, da je bil tožnici vsaj mesec dni vnaprej znan strošek papirja, ki je bil tudi na letni ravni določen s krovno pogodbo.

27.Pritožnica torej smiselno nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, tj. da zastaranje ni teklo pred izdajo računa, ker je bila tožnici višina škode za neporabljen papir znana že 26. 11. 2018, in sicer na podlagi vnaprej znanih cen po sklenjeni pogodbi z družbo B. B. Pritožnica s takšnim očitkom ne more uspeti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo (7. tč. obrazložitve), da je tožnica izvedela za škodo šele v trenutku izdaje računa, ker se je pred tem še trudila doseči dogovor s toženko glede porabe papirja. Začetka teka zastaralnega roka torej ni vezalo na okoliščino, kdaj je lahko bila tožnici znana višina škode za neporabljen papir, temveč kdaj ji je bilo znano, da ji bo (če) sploh nastala škoda za neporabljen papir. V dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da sta bili pravdni stranki še vsaj do izdaje računa (z dne 6. 5. 2018) v medsebojnem dogovarjanju (kar je tožnica zatrjevala) glede možnosti porabe papirja, da bi se izognili nastanku škode za neporabljen papir. Pritožnica pa tega dejstva ne izpodbija. Zato je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da zastaranje pred tem ni teklo, ker tožnici (26. 11. 2018) še ni bilo znano, ali ji bo škoda nastala ali ne, ker so potekala med pravdnima strankama pogajanja o porabi papirja. V zvezi s tem so zato neutemeljeni smiselni pritožbeni očitki o kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki so tudi sicer premalo konkretizirani, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb toženke glede teka zastaralnega roka. Iz pritožbenih izvajanj je namreč razvidno, da jo moti, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb glede tega, da je bila lahko tožnici znana višina škode že 26. 11. 2018, kar za odločitev ni bistveno, saj tedaj tožnici ni moglo biti znano, ali ji bo nastala škoda. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je nekonkretiziran.

28.Ne drži tudi, da toženka ni zatrjevala antedatiranja računa, kar je zapisalo prvostopenjsko sodišče v 11. tč. obrazložitve. Kot pravilno opozarja tožnica v odgovoru na pritožbo, je toženka navedeno zatrjevala, vendar smiselno s tem, ko je izpostavila, da tožnica ni izkazala, da je dejansko prišlo do napake in da tožnica ni le priredila kompenzacije in jo antedatirala. Slednje nenazadnje priznava toženka v pritožbi, ko zapiše, da je izpostavila dvom v verodostojnost kompenzacije, ki bi lahko bila antedatirana. V zvezi s tem podana očitka (pod tč. 1.3) o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP sta nekonkretizirana. Enako smiselno zatrjevana kršitev po 8. točki, kaj šele utemeljena, saj se je prvostopenjsko sodišče do toženkine navedbe o antedatiranju opredelilo v 11. točki (na 12. strani), kjer je zapisalo, da so tovrstni očitki pavšalni in neizkazani, tožnica pa je konkretizirano obrazložila način poslovanja z ostalimi deležniki tega posla ter nastanek škode in poravnavo računa, vključno o medsebojni kompenzaciji (25. tč.).

29.Prvostopenjsko sodišče je začetek zastaranja za škodo iz naslova izgubljenega dobička vezalo na 1. 1. 2019, ne kot nepravilno navaja pritožba (pod točko 1.6) 31. 3. 2019. V 7. tč. obrazložitve je zapisalo, da tožnici pred 31. 3. 2019 ni mogel biti v celoti znan dobiček, v 11. tč. pa, da se je izgubljeni dobiček izkazal že ob koncu poslovnega leta, takrat je bil tožnici znan in je imela že možnost vložitve tožbe 1. 1. 2019. Ni jasno, na kaj se nanaša pritožbena navedba, da račun z dne 6. 5. 2019 ne more vplivati na bilančno stanje v letu 2018, ker ni niti vključen v že zaključeno bilanco (tč. 1.6 pritožbe). Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je ob koncu leta komaj znan izid poslovnega leta se namreč nanašajo na presojo začetka teka zastaranja škode iz naslova izgubljenega dobička in ne navadne škode. Pavšalni so očitki o napačni uporabi materialnega prava in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor je razvidno (iz zadnjega stavka pod to tč. pritožbe na strani 5), pritožnica smiselno zatrjuje, da bi lahko tožnici bil znan obseg višine škode iz naslova izgubljenega dobička že 26. 11. 2018, saj ji je bil tedaj znan obseg poslovanja z toženko, tedaj je imela vse informacije glede dokončnega obsega poslovanja v zadnjih treh letih. Vendar pritožbeni očitek ni v zadostni meri vsebinsko opredeljen in konkretiziran, da bi omogočal preizkus.

Glede zadržanja zastaranja

30.Prvostopenjsko sodišče je štelo, da zastaranje v času epidemije COVID-19 ni teklo od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (81 dni) in od 16. 11. 2020 in 31. 1. 2021 (77 dni). Zastaranje je bilo zadržano, ker so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ, ki zadrži zastaranje za ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.

31.Pritožnica kot nepravilno izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede obdobja zadržanja zastaranja (pod točko 1.2 pritožbe). Navaja, da je zadržanje zastaranja trajalo najprej od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, ker je Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju: ZZUSUDJZ) začel veljati šele 29. 3. 2020, in ne od 12. 3. 2020. Nato pa še od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021, in ne od 16. 11. 2020, ker je vlada sprejela sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom 19. 11. 2020, zato je zadržanje učinkovalo šele od 20. 11. 2020.

32.Pritožbeno stališče, da je zadržanje zastaranja v času prvega in drugega vala epidemije COVID-19 pogojeno z veljavnostjo sprejetih normativnih aktov, ki so urejali tek rokov, je materialnopravno zmotno.

33.Zadržanje zastaranja v prvem valu epidemije je prvostopenjsko sodišče utemeljilo (9. tč.) na podlagi Odredbe o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2, ki je na območju Republike Slovenije 12. 3. 2020 razglasila epidemijo, ZZUSUDJZ (28. 3. 2020 objavljen, veljati je začel 29. 3. 2020), ki je določil, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ter roki v sodnih zadevah, ne tečejo, razen v nujnih sodnih zadevah, ter Odloka o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 z dne 15. 5. 2020, ki je preklical epidemijo 31. 5. 2020. V zvezi s tem pa je tudi pravilno sledilo Vrhovnemu sodišču (glej sklep VSRS III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023), da so bili v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije COVID-19 in z namenom njenega obvladovanja izrečenih izrednih ukrepov. Vrhovno sodišče RS je namreč zavzelo stališče, da je bilo zastaranje zadržano že od razglasitve epidemije 12. 3. 2020, ne šele od uveljavitve ZZUSUDJZ (29. 3. 2020), saj je za uporabo 360. člena OZ odločilen dejanski nastop nepremagljivih ovir, ne pa datum kasnejše normativne ureditve. Upoštevalo je, da so okoliščine, ki utemeljujejo uporabo generalne klavzule 360. člena OZ nastopile že z razglasitvijo epidemije, saj so bili v tistem trenutku izvedeni vsi tisti ukrepi, zaradi katerih je bil kasneje sprejet ZZUSUDJZ (28. 3. 2020).

34.Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo (10. tč.) obdobje zadržanja zastaranja v drugem valu epidemije (razglašene 19. 10. 2020 z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 na območju Republike Slovenije z dne 18. 10. 2020, ki je trajala do 15. 6. 2021) saj je glede tega ustaljena sodna praksa, da je zadržanje trajalo od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021, ko je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom COVID-19 bistveno omejeno gibanje ljudi (prepoved javnega prevoza, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva). Te okoliščine so bistvene pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.

35.Tožnica vtožuje plačilo navadne škode (za neporabljen papir) in izgubljeni dobiček za leto 2019. Tožba je bila vložena 6. 5. 2022. Zastaranje ni teklo od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (81 dni) in v času od 16. 11. 2020 in 31. 1. 2021 (77 dni), kar pomeni, da se je zastaralni rok (na podlagi drugega odstavka 361. člena OZ) podaljšal za 158 dni. Šteto za navadno škodo od 6. 5. 2019, za izgubljeni dobiček pa od 1. 1. 2019, bi se triletni zastaralni rok za navadno škodo iztekel 6. 5. 2022, zato je tožba v tem delu pravočasna. Za izgubljeni dobiček pa bi se iztekel 1. 1. 2022 (brez upoštevanja zadržanja), vendar je treba upoštevati, da se rok podaljša za 158 dni (zaradi zadržanja zastaranja), in do vložitve tožbe 6. 5. 2022 zadostuje že 125 dni, zato je tožba tudi v tem delu pravočasna. Upoštevaje navedeno je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča (11. tč.), da ugovor zastaranja ni utemeljen.

36.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni storilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je treba pritožbo zavrniti in izpodbijano vmesno sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Glede stroškov pravdnega in pritožbenega postopka

37.Ker je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju pravilna, je pravilno tudi pridržanje stroškov za kasnejšo odločitev (164. člen ZPP). Tudi o pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo, ko bo izdalo sodbo v glavni stvari (164. člen ZPP). Od uspeha strank v končni odločbi bo namreč odvisna odmera stroškov, kar velja tudi za pritožbene stroške (154. člen ZPP).

-------------------------------

1Tožnica v tožbi zatrjuje, da je za tiskanje reklamnih materialov za toženko v januarju in februarju 2019 nabavila papir za tiskanje, ki je ostal neporabljen, katerega plačilo zahteva v tej pravdi.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je na več mestih očitno pomotno zapisano, da tožnica zahteva izgubljeni dobiček za leto 2018, namesto pravilno za leto 2019, saj to smiselno in izrecno izhaja iz tožničine trditvene podlage (v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah).

3Glej VIII. točko na strani 9. prve pripravljalne vloge tožnice z dne 29. 2. 2024.

4Primeroma glej VSRS sodba in sklep II Ips 166/2014, 7. 5. 2015, VSL sodba II Cp 859/2016, 5. 4. 2016.

5Prva pripravljalna vloga tožnice z dne 29. 2. 2024 (točka IV), druga pripravljalna vloga tožnice z dne 29. 3. 2024 (IX. točka).

6V 2. pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 2024, na strani 4.

7Glej VSL V Cpg 459/2022 z dne 19. 12. 2023, VSL V Cpg 458/2022 z dne 19.12.2023, VSL V Cpg 584/2022 z dne 19.12.2023, pa tudi VSL Sodba in sklep V Cpg 16/2024 z dne 20. 6. 2024.

8V obrazložitvi izpodbijane sodbe je očitno pomotno zapisano za leto 2018, namesto pravilno za leto 2019, ker to izhaja smiselno iz tožničinih navedb v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah.