Jedro

Upravičenja solastnika so smiselno enaka kot upravičenja izključnega lastnika, upoštevati je treba samo, da se izvršujejo v omejenem obsegu, v skladu z njihovimi idealnimi deleži. V okvir solastnikovih upravičenj sodi tudi možnost razpolaganja s stvarjo, za kar ne potrebuje soglasja drugih solastnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo dovolilo spremembo tožbe in ugotovilo, da se zaradi umika tožbe glede dela zahtevka postopek konča ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se tožencema ter družinskim članom prepoveduje uporaba celotne nepremičnine Z. ter da morajo izprazniti to nepremičnino (z.k. vl. 246 k.o. P. na parc. št. 428) in izročiti ključe vhodnih vrat stanovanjskega dela, ključe vhodnih vrat kletnih prostorov, ključe vrat dvorišča, vse prosto oseb, stvari in psa in tako izročiti tožniku nepremičnino v neposredno posest. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da morata toženca kot nedobroverna posestnika solidarno plačati tožniku uporabnino od 1.3.1999 do 31.12.2000 v skupnem znesku 10.557,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, uporabnino za leta 2001 do 2010 v skupnem znesku 100.943,10 EUR ter zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter mu plačati odškodnino za bruto plačo od 1.1.2001 do 25.8.2005 v znesku 51.408,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 2.968,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka in tečejo do plačila.

Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču spremembo sodbe tako, da izda zamudno sodbo in ugodi vsem tožbenim zahtevkom oziroma podrejeno da sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je pritožba obširna, sodišče druge stopnje povzema le bistvene pritožbene trditve. Sodišče je nezakonito in neutemeljeno zavrnilo zaslišanje prič S. P. in M. V. ter policista PP Center, zadolženega za ta rajon. Priče bi potrdile, da tožene stranke uporabljajo ves čas celotno pritličje hiše Z. Sodišče ni odločalo o predlogu za izdajo zamudne sodbe v izreku sodbe. Sodišče je sledilo predvsem navedbam toženih strank brez dokaznega postopka in dokazov. Mnogi predlagani dokazi so ostali neizčrpani. Dokazovanje ni bilo pravilno izvedeno. Prva tožena stranka A.M. ni solastnica do 31/128-tink nepremičnine parc. št. 428 k.o. P. in nikoli to ni bila. Tožene stranke so nedobroverni posestniki že od same vselitve v letu 1999. Pravo dejansko stanje je takšno, kot ga v pritožbi predstavi tožnik, pri tem pa se sklicuje na zemljiškoknjižne podatke z.k. vložka 246 k.o. P. ter pravdne spise Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 784/2000 – II ter Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1224/2000 in N 344/2000. Nadalje sodišče neutemeljeno trdi, da zapis začasne odredbe v zemljiški knjigi ni veljaven. V konkretnem primeru je v postopku vpisa zemljiška knjiga okrajnega sodišča v letu 2001 sama rešila predhodno vprašanje in priznala odločitve Občinskega sodišča v Negotinu in izvršila vpise. Sodišče je v nadaljevanju ponaredilo dejansko stanje, češ da je tožeča stranka na zaslišanju potrdila svoje navedbe, da je tožena stranka z njegovim očetom sklenila pogodbo o najemu stanovanja. Na domnevno najemno pogodbo se tožeča stranka nikoli ni pozvala. Navedla je le tisto, kar so trdile tožene stranke, glede na izjavo drugotožene stranke v zapisniku opr. št. III P 1224/2000 z dne 3.1.2001. Tožene stranke se na domnevno najemno pogodbo nikoli niso pozvale niti je niso dostavile kot dokaz. Sodišče prve stopnje namenoma ni pravilno in v celoti zapisalo tožnikove izjave o ključih, temveč je njegova izjava prirejena tako, da je sodišče lahko odločalo nezakonito v korist toženih strank in brez dokazov. Neresnične so navedbe toženih strank, da je prva toženka nepremičnino kupila in izplačala le iz njenega premoženja. Da to ni res dokazujejo tudi same vsebine citiranih pogodb. Drugi toženec dejansko piše vloge in vodi iz ozadja vse postopke na sodiščih, tudi ta postopek. V vlogah in pogodbi so zapisane neresnice oziroma laži, zato je tožnik večkrat predlagal sprožitev postopka po 11. čl. ZPP. Prva tožena stranka ni solastnica citiranega stanovanja, na kar tožeča stranka ponovno izrecno opozarja sodišče. Lastninska pravica nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo. Brez vsake pravne podlage so navedbe sodišča, da tožeča stranka ni zahtevala od toženih strank, da mu dopustijo vselitev v solastno stanovanje. Od toženih strank je bilo zahtevano izročitev ključev. Na te zahteve se niso odzvale. Na dvorišču so imeli velikega in nevarnega psa. Ker tožene stranke niso izročile ključev in odstranile nevarnega psa, ki se je prosto gibal po celem dvorišču, so vsekakor preprečile uporabo in vselitev v solastno stanovanje. Strategija toženih strank je bila čim več zavleči rešitev zadeve, preprečiti vselitev v solastninski delež tožeči stranki, uporabljati ta del brez plačila in odškodnine in na koncu pridobiti brez plačila še njegov del solastne nepremičnine. Tožnik vztraja, da je v postopku legitimirana tudi druga tožena stranka. V pritožbi je dokazano, da ne gre za posebno premoženje prvotožene stranke. Druga tožena stranka ima v stanovanju že od leta 1999 prijavljeno stalno prebivališče in dejansko ves čas živi v tem stanovanju. Tožnik ponavlja, da je uporaba predmetnega stanovanja možna samo med solastniki in ne med tretjimi osebami in solastniki. Kot solastnik stanovanja nikoli ni dal soglasja, da lahko tožene stranke uporabljajo stanovanje in njegovo solastnino. Ker nepremičnina ni fizično razdeljena, je logičen tožbeni zahtevek, da se prepove uporaba celotne nepremičnine toženim strankam. Nesporno je ugotovljeno, da ima oče N. Ž, solastnik do 31/128, vse ključe predmetnega stanovanja in v nekaterem delu tudi stvari. Ne držijo torej trditve toženih strank in sodišča, da je tožeča stranka zahtevala posest celotne nepremičnine (tudi solastnino očeta N. Ž). Sodišče je nepravilno in nezakonito odločilo o predlogu za izdajo zamudne sodbe. V konkretnem primeru bi po mnenju tožeče stranke morala biti opredelitev sodišča prve stopnje do zamudne sodbe že v izreku sodbe in potem še izrek podrobno obrazložiti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje najprej zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Očitki v tej smeri so v pritožbi večkrat ponovljeni, vendar so le nekateri konkretizirani, večinoma pa so posplošeni in nepovezani. Očitek pritožbe o pristranskem sojenju in uporabi dvojnih meril je povsem neutemeljen, pritožbeno sodišče pri pregledu spisa ni zaznalo nobenih ravnanj sodišča v tej smeri. Prav tako ne drži, da je bila tožniku v postopku kršena pravica do kontradiktornega postopka, kar bi sicer predstavljalo kršitev po 8. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Tožnik je imel tekom celega postopka možnost izjaviti se o navedbah nasprotne stranke (1. odst. 5. čl. ZPP) in je to možnost izkoristil v številnih pisnih vlogah. Razlogi sodbe so jasni in razumljivi, zato ne drži, da je sodišče sprejelo sodbo brez razumne pravne obrazložitve. Pravilni so tudi razlogi sodišča za zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo zamudne sodbe in ni storjena očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker o njegovem predlogu za izdajo zamudne sodbe sodišče ni odločalo v izreku sodbe. Tožnik je sicer pravočasno predlagal dokaz z zaslišanjem prič S. P. in M. V, solastnic hiše Z., ki naj bi pričali o oddajanju nepremičnin najemnikom. Sodišče prve stopnje je navedlo pravilne razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga kot nepotrebnega za razjasnitev odločilnih dejstev v postopku. Prav tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo o odločilnih dejstvih nasprotja med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med temi zapisniki (15. točka 2. odst. 339. čl. ZPP). Pritožnik se ne more sklicevati na nepravilen in nepopoln zapis njegove izpovedbe v zapisniku o glavni obravnavi, saj je imel možnost ugovarjati zoper vsebino zapisnika (2. odst. 124. čl. ZPP) in je to tudi storil z vlogo z dne 9.2.1010 (list. št. 152 spisa), sodišče prve stopnje pa je njegove ugovore tudi upoštevalo.

Tožnik je zemljiškoknjižni solastnik nepremičnine, vpisane v vl. št. 246 k.o. P. do deleža 31/128 (v naravi polovica stanovanja v pritličju hiše Z. s pritiklinami), zemljiškoknjižni solastnik nepremičnine do enakega deleža je tožnikov oče Ž. N. Zoper toženca je tožnik več tožbenih zahtevkov kumuliral in sicer zahteva plačilo uporabnine za obdobje od marca 1999 do februarja 2010, odškodnino v višini njegove bruto plače za obdobje od januarja 2001 do avgusta 2005, prepoved uporabe celotne nepremičnine in izpraznitev nepremičnine ter izročitev ključev in izročitev tožeči stranki nepremičnino v neposredno posest. Dejansko stanje, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je sledeče: prvotoženka je sklenila prodajno pogodbo za sporno stanovanje s takratno zemljiškoknjižno lastnico stanovanja na Z. M. Z. V. N. dne 10.2.1999; pravni naslov za bivanje v stanovanju je bila ta pogodba do razdrtja 14.3.2000; tožnik je postal solastnik stanovanja na podlagi darilne pogodbe z dne 25.12.2000 in vknjižen v zemljiško knjigo 30.7.2001; do sklenitve (druge) kupoprodajne pogodbe dne 25.2.2002, s katero je prva toženka od tožnikovega očeta odkupila njegov solastniški delež na nepremičnini 31/128, je tožena stranka uporabljala stanovanje na podlagi najemne pogodbe s tožnikovim očetom; po odstopu od kupoprodajne pogodbe z dne 25.2.2002 mora prvotožena stranka vrniti solastniški del stanovanja tožnikovemu očetu kot pogodbeni stranki, ko ji ta vrne kupnino; tožena stranka uporablja le del stanovanja, ki ustreza solastninskemu deležu tožnikovega očeta; tožena stranka ne prepoveduje in ne onemogoča tožniku souporabe stanovanja.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so navedene dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča pravilne in zadostne, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Za tožnikove zahtevke ni relevantno obdobje, ko ni bil zemljiškoknjižni solastnik nepremičnine (torej pred 30.7.2001). Za kasnejše obdobje pa je sodišče ugotovilo, da sta toženca bivala v stanovanju, vendar nista zasedala celotnega stanovanja. Prav tako nista bivala brez pravnega naslova, ampak sta ga uporabljala na podlagi sklenjenega pravnega posla s tožnikovim očetom oziroma na podlagi dogovora z njim. Tožnik se sklicuje na več že zaključenih oziroma še odprtih pravdnih postopkov, ki tečejo med njim oziroma mamo V. N. ter očetom Ž. N., vsi pa naj bi dokazovali nezakonitost bivanja tožencev. Tudi to ne drži. Posledica vpisane zaznambe prepovedi oddaje v najem, odtujitve in obremenitve pri deležu 31/128-tin Ž. N., do pravnomočne in izvršljive sodbe o razdelitvi skupnega premoženja, ki je bila v zemljiški knjigi zaznamovana na podlagi sodbe Občinskega sodišča v Negutinu opr. št. P 697/2000 z dne 25.1.2001, je v tem, da učinkuje zgolj kot ovira za dovolitev nadaljnjih vpisov, katerih posledica je prenos ali obremenitev lastninske pravice, ne pa na samo veljavnost pravnega posla (čl. 99/1 ZZK-1). Glede na trditveno podlago in izvedene dokaze pa tožnik s pritožbo tudi ne more izpodbiti ugotovitve, da mu toženca nista prepovedala ali onemogočila uporabe stanovanja v obsegu njegovega solastniškega deleža. Tožnik je sicer res trdil, da naj bi tožena stranka zamenjala ključavnico in zahteval izročitev ključev, vendar je sodišče prve stopnje že na podlagi njegove izpovedi ugotovilo nasprotno. Pritožbene trditve o nevarnem psu, ki naj bi se gibal po dvorišču in preprečeval tožnikov dostop ter o dodatni posebni ključavnici, ki je vidna že s pločnika, pa so nova dejstva, ki v pritožbenemu postopku niso dopustna glede na določbo 1. odst. 337. člena ZPP.

Sporno razmerje med pravdnima strankama je potrebno presojati na podlagi določil Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR in Stvarnopravnega zakonika – SPZ, ki urejajo upravičenja solastnika pri uporabi solastne stvari (14. čl. ZTLR, sedaj 66. čl. SPZ). Solastniki imajo pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, ne da bi s tem kršili pravice drug drugega. To pomeni, da so upravičenja solastnika smiselno enaka kot upravičenja izključnega lastnika, upoštevati je treba samo, da se izvršujejo v omejenem obsegu, v skladu z njihovimi idealnimi deleži. V okvir solastnikovih upravičenj sodi tudi možnost razpolaganja s stvarjo, za kar ne potrebuje soglasja drugih solastnikov. To pomeni, da v konkretni zadevi tožnik od tožencev ni upravičen zahtevati prepovedi uporabe celotne nepremičnine in njeno izpraznitev v celoti ter izročitev njemu v neposredno posest, niti uporabnine, ker nista uporabljala tuje stvari, pa tudi ne odškodnine, ker ne gre za njuno protipravno ravnanje.

Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe tudi pravilno opozarja, da tožnik tudi sicer ne more uspeti z zahtevkom na izročitev celotnega stanovanja, saj bi s tem posegel v upravičenja drugega solastnika. Souporaba stvari je odvisna od narave in namena stvari. V primeru stanovanja ali enodružinske stanovanjske hiše praviloma ni mogoča souporaba dveh ali več solastnikov, ki niso med seboj družinsko povezani, če nista fizično razdeljena. Da lahko solastnik zahteva varstvo po 43. čl. ZTLR (oziroma sedaj 100. čl. SPZ), mora biti stvar najprej razdeljena glede uporabe in posesti. Zato se morajo v takšnih primerih solastniki o načinu uporabe dogovoriti, če pa dogovor med njimi ni mogoč, lahko zahtevajo v nepravdnem postopku delitev solastnine (69. člen SPZ). Delitveni postopek med solastniki glede sporne nepremičnine je po podatkih spisa že v teku.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in sodbo potrdilo na podlagi 353. čl. ZPP, saj ni ugotovilo pritožbenih razlogov, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.