Jedro

Odločitev o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo je potrebna, če starša ne bosta več živela skupaj.

V finančnem stanju, kakršno je v obravnavani zadevi, je otroški dodatek korektiv slabega premoženjskega stanja in ga je zato treba upoštevati pri odmeri preživnine.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o preživnini (tč. II izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da je toženec dolžan za preživljanje mld. A in mld. B plačevati mesečno preživnino v znesku po 50,00 EUR za vsakega za čas od 1. 12. 2012 dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletna otroka pravdnih strank zaupata v vzgojo in varstvo tožnici, toženec pa je dolžan za njuno preživljanje plačevati mesečno preživnino v višini 90,00 EUR za vsakega, za čas od 1. 12. 2012 dalje. Tožbeni zahtevek glede preživnine je v presežku zavrnilo. Določilo je tudi stike toženca z otrokoma, in sicer tako, da bodo potekali vsak drugi vikend od petka popoldne do nedelje do 18.00 ure, v času medletnih šolskih počitnic bodisi tako, da otroka preživita polovico počitnic pri enem od staršev, drugo polovico pa pri drugem, bodisi tako, da preživita cele medletne počitnice pri enem od staršev, druge pa pri drugem, po predhodnem dogovoru med staršema; v času praznikov se stiki določijo izmenično, in sicer tako, da preživita ene praznike pri enem od staršev, druge pa pri drugem, v času poletnih šolskih počitnic pa tako, da preživita z očetom polovico počitnic, pri čemer se starša dogovorita, v katerem času bosta pri očetu, kateri del počitnic pa bosta preživela z materjo.

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo, in sicer, kot navaja, iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita, da se je ne da preizkusiti in je v nasprotju sama s seboj. S tožnico in z mladoletnima otrokoma še vedno bivajo skupaj in bodo tudi v bodoče, saj tožnica od njega ne zahteva, da se odseli. Sodba je nesmiselna, saj v takšnem primeru ni možno prepustiti mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo le enemu izmed staršev. V zvezi z mnenjem centra za socialno delo (CSD), na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, navaja, da mu ni bilo nikoli pojasnjeno, čemu so sestanki namenjeni. H kvaliteti bivanja je v največji meri prispeval prav on, kar je sodišče v celoti zanemarilo. Sodišče ni utemeljilo svoje odločitve, zakaj je tožnica bolj primerna od toženca za zaupanje otrok in spregledalo dejstvo, da se je tudi ona zdravila zaradi odvisnosti od alkohola. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca klinične psihologije, ki bi podal svoje mnenje o stikih in dodelitvi v vzgojo, varstvo in oskrbo. Po izdaji prvostopenjske sodbe je bil iz šole obveščen, da se mladoletni B pritožuje, da ga mama tepe. Za to dejstvo je toženec brez svoje krivde izvedel kasneje. Je invalid III. kategorije in zato ne more dobiti zaposlitve. Tako predstavlja invalidnina v višini 192,00 EUR njegov edini vir dohodka. Z določitvijo preživnine v znesku 90,00 EUR za vsakega otroka sodišče ni spoštovalo načela, da vsak izmed staršev preživlja otroke v skladu s svojimi zmožnostmi za preživljanje otrok v veliki meri prispeva nedenarno, saj se z otroki igra, ukvarja, druži ter prideluje hrano na domači njivi. Pri določitvi stikov je sodišče upoštevalo izključno stališče toženke, ni postavilo izvedenca klinične psihologije in ni obrazložilo, kako je pri odločanju o stikih upoštevalo interese in koristi mladoletnih otrok.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da tožbe za izselitev toženca do sedaj ni vložila zato, ker je to povezano s stroški in zaradi njegove pripravljenosti, da se izseli sam. Zanika toženčeve pritožbene trditve, da naj bi otroka tepla.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je zato, ker pravdni stranki še vedno živita skupaj, nesmiselno zaupanje otrok v vzgojo in varstvo enemu od njiju. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti približno devet let in da je zunajzakonska skupnost razpadla. Kljub njenemu prenehanju pravdni stranki, njuna skupna otroka in hčerki tožnice še vedno živijo v skupnem gospodinjstvu. Tožnica je že na CSD navedla, da od toženca pričakuje, da se bo v sprejemljivem času odselil. Takšno stališče je ponovila tudi na sodišču, ko je zaslišana izpovedala, da je tožencu rekla, naj se odseli, ker ne želi živeti več z njim in si skupnega življenja z njim v hiši, katere solastnica je skupaj s svojima hčerama, ne predstavlja več. Toženec je potrdil razpad partnerske zveze s tožnico in tudi izrazil svoj namen, da se odseli, da pa za to potrebuje čas. Navedene dejanske okoliščine predstavljajo podlago za odločitev o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo, ki je določena v 105. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem je takšna odločitev potrebna, če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni zadostno utemeljilo, zakaj je tožnica bolj primerna od toženca za zaupanje mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zadostno obrazložilo in natančno pojasnilo tako subjektivne kot objektivne razloge, zakaj je tožnica tista, ki je primernejša za vzgojo in varstvo otrok. Sodišče se je pri tem oprlo tudi na mnenje CSD, iz katerega izhaja poznavanje stanja v družini zaradi dolgoletnega spremljanja razmer in zaključek, da je mati pri skrbi za otroke stabilnejša od očeta in ima tudi zagotovljene pogoje za njihovo oskrbo. Za zaupanje otrok v vzgojo in varstvo materi govorijo tako razlogi premoženjske narave kot tudi osebnostni razlogi. Glede na navedeno bi bila nepotrebna izvedba dokaza z izvedencem klinične psihologije glede primernosti staršev.

Toženčeva pritožbena trditev, da naj bi bil po izdaji prvostopenjske sodbe iz šole, ki jo obiskuje mld. B, obveščen, da naj bi ga tožnica tepla, je brez dokazne podpore. Hkrati je nasprotna toženčevi izpovedi. Na naroku za glavno obravnavo, iz katere izhaja, da nima nikakršnih očitkov do tožnice glede oskrbe otrok. Nasprotna je tudi njegovim pritožbenim trditvam o še vedno intenzivni vključenosti v skupno življenje, ki predpostavlja dobro poznavanje družinskih razmer, v katerih živi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče pri določitvi stikov upoštevalo izključno stališče tožnice. Tožnica je tožencu dala možnost, da sam postavi predlog, kako naj se stiki izvršujejo. Toženčevemu predlogu je sodišče sledilo, razen v delu, da se stiki namesto dvakrat tedensko med delavniki izvajajo za vikende že od petka popoldne dalje. Pri tem je upoštevalo, da mladoletna otroka med tednom zaradi šolskih obveznosti prihajata domov pozno in da je v korist otrok, da se stiki namesto med tednom, izvajajo dlje časa med vikendom. Sodišče je torej zasledovalo namen največje koristi otrok, zato je zmotna toženčeva trditev, da takšna določitev stikov predstavlja njihovo omejitev.

Materialnopravna podlaga za določitev preživnine je določba 129. člena ZZZDR po kateri se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Določena preživnina mora biti torej v ravnovesju med navedenimi pravnorelevantnimi okoliščinami. Sodišče prve stopnje je ocenilo preživninske potrebe vsakega od otrok v znesku 200,00 EUR. Glede premoženjske zmožnosti staršev pa je upoštevalo, da je zaposlena le tožnica, da povprečno prejema neto plačo v višini 630,00 EUR, toženec pa je invalid III. kategorije in iz tega naslova prejema mesečno nadomestilo v višini 190,61 EUR. Upoštevalo je tudi, da je toženec zmožen za določena dela, ki jih občasno opravlja. Toženec ima poleg preživninske obveznosti do dveh skupnih otrok pravdnih strank še eno preživninsko obveznost, tožnica pa še preživninsko obveznost do dveh hčera iz prejšnje partnerske skupnosti. Obe hčeri prejemata pokojnino v višini 125,00 EUR, starejša hči pa še štipendijo v znesku 157,00 EUR. Tožnica pa za tri mladoletne otroke prejema še otroški dodatek v znesku 324,05 EUR oziroma 108,00 EUR za posameznega otroka.

Sodna praksa ni enotna v presoji pravne narave in namena otroškega dodatka in v tem, ali ga je potrebno upoštevati kot redni vir za preživljanje otroka in ali ga je treba upoštevati pri odmeri preživnine. Otroški dodatek predstavlja dopolnilo oziroma pomoč za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otrok, kadar dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje dohodninskega razreda po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Tako načeloma drži, da otroški dodatek ne nadomešča primarne zakonske obveznosti preživljanja s strani staršev. V konkretnem primeru pa je premoženjsko stanje preživninskih zavezancev slabo. Materin zaslužek je relativno nizek, toženec pa je invalid III. stopnje in brez zaposlitve. V takšnem položaju je otroški dodatek nedvomno korektiv slabšega premoženjskega stanja in ga je zato treba upoštevati pri odmeri preživnine (1). Pravilna uporaba materialnega prava zato narekuje, da se upošteva, da se z otroškim dodatkom v višini 108,00 EUR za vsakega od otrok krije del njunih preživninskih potreb, ki jih je sodišče ocenilo v znesku 200,00 EUR. Preostanek (92,00 EUR) predstavlja preživninsko breme staršev, ki ga je treba razdeliti tako, da njegov del v višini 50,00 EUR mesečno za posameznega otroka krije toženec, preostanek pa tožnica. Takšna razdelitev preživninskega bremena upošteva, da je na tožnici večje breme dela in vsakodnevne skrbi za otroka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V preostalem delu je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženec je v pritožbenem postopku priglasil stroške za tiskanje in fotokopiranje v višini 10,00 EUR, za poštne storitve v višini 20,00 EUR in strošek sodnih taks. Zaradi taksne oprostitve mu strošek taks ni nastal, ostalih zahtevanih stroškov pa ni izkazal. Iz poštne pošiljke sodišču je mogoče razbrati zgolj plačilo poštnine v znesku 1,88 EUR. Na podlagi določbe 413. člena v zvezi z 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da je nastali (minimalni) strošek toženec dolžan kriti sam.

(1) Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani: IV Cp 1129/2013, IV Cp 965/2013, IV Cp 2850/2012.