Jedro

Izjave in dejanja osebe, ki prosi za mednarodno zaščito in zatrjuje, da je v izvorni državi preganjana, da jo je morala zapustiti in iskati mednarodno zaščito v tuji državi, morajo biti skladne ter mora tako iz navajanj kot iz ravnanj izhajati prosilčeva potreba, da pridobi mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 8. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi četrte alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007, 111/2008 – odl. US in 58/2009 - ZMZ-A) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in na podlagi četrte alineje 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi strinja z odločitvijo tožene stranke in pritrjuje razlogom za odločitev. Sklicuje se na določbe 54. člena in četrto alinejo 55. člena ZMZ.

3. Zoper sodbo prvostopnega sodišča je tožnik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Ni prav, da je sodišče prve stopnje odločalo v pospešenem postopku. Spregledan je bil njegov tožbeni ugovor, da je zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu je kakšen mesec dni pred odhodom iz Turčije visok vojaški oficir grozil, da ga bodo ubili, če ne bo prenehal s svojimi političnimi aktivnostmi. Dejstva, da toženi stranki ni takoj povedal, da je bil v letu 2007 v Italiji in da se je iz Italije istega leta vrnil v Turčijo, za ta postopek niso bistvena. Ni zatrjeval, da je njegovo življenje v Turčiji ogroženo že od leta 1989, kot to napačno navajata tožena stranka in sodišče prve stopnje. Navajal je, da je v času, ko so se začeli oboroženi spopadi med turško vojsko in kurdskimi borci, sodeloval s strankami, ki zagovarjajo pravice Kurdov. Turki so, tako kot na vse Kurde, tudi nanj izvajali pritisk. Do bistvene zaostritve razmer pa je prišlo v letu 2009, v času lokalnih volitev, ko je bil zelo aktiven na področju organiziranja in prepričevanja ljudi za volitve kurdske stranke. V resni nevarnosti za življenje pa je bil po lokalnih volitvah (29. 3. 2009) in je zato tudi zapustil Turčijo. Dejstvo, da je vsa leta trpel nasilje in ni zaprosil za mednarodno zaščito, še ne kaže na to, da njegove izpovedbe niso resnične in da njegovo življenje v Turčiji ni ogroženo. Izpodbijana sodba je pomanjkljiva in se ne da preizkusiti. Tožena stranka ne bi smela zavrniti njegove prošnje v pospešenem postopku že zaradi obstoja okoliščin, ki izkazujejo utemeljen pomislek, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen realnemu tveganju za preganjanje. Prvostopno sodišče ni odgovorilo na tožbeni ugovor, da tožena stranka ni upoštevala splošnih informacij o državi izvora in da dejanskega stanja ni mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin od prve do osme alineje 23. člena ZMZ, pri čemer vztraja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek. Predlaga tudi, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožena stranka je v tem primeru odločila v pospešenem postopku in zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno iz razloga četrte alineje 55. člena ZMZ.

7. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi formalni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, določeni v 54. členu ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, spoštovana so bila vsa procesna jamstva in pravice, podan pa je bil tudi materialno pravni pogoj za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, določen v četrti alineji 55. člena ZMZ.

8. V četrti alineji 55. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ zavrne prošnjo v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno, če je prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena tega zakona. Tožena stranka je ocenila, sodišče prve stopnje pa se je z njeno oceno strinjalo, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, saj so njegove navedbe in ravnanja v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno presodila, da je tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje (četrta alineja 55. člena ZMZ), in se strinja z oceno, da na podlagi tožnikovih izjav oziroma njegove celotne zgodbe ni mogoče ugotoviti njegove splošne verodostojnosti kot prvega pogoja za izvedbo nadaljnjega postopka. Izjave in dejanja osebe, ki prosi za mednarodno zaščito in zatrjuje, da je v izvorni državi preganjana, da jo je morala zapustiti in iskati mednarodno zaščito v tuji državi, morajo biti skladne ter mora tako iz navajanj kot iz ravnanj izhajati prosilčeva potreba, da pridobi mednarodno zaščito. Takšna skladnost izjav in ravnanj pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni podana, če prosilec zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan tako, da jo je moral zapustiti, hkrati pa ne zaprosi za mednarodno zaščito v prvi varni državi, v katero prispe.

10. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih, tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito (2. 7. 2009) ni navedel, da bi pred prihodom v Republiko Slovenijo kadarkoli zapustil izvorno državo oziroma, da bi se kadarkoli že nahajal v Republiki Italiji. Navedel je celo, da matične države nikoli prej ni hotel zapustiti. Pri tem je tudi prikril dejstvo o izrečenem ukrepu izgona zaradi nedovoljenega vstopa in bivanja v Italiji, ki so mu ga izrekli italijanski varnostni organi. Na posebno vprašanje pri podaji prošnje, zakaj so mu italijanski organi izrekli ukrep zavrnitve vstopa v schengensko območje, je navajal, da ne ve. Tožnik je imel ob zaključku podaje prošnje za mednarodno zaščito možnost na zapisnik navesti vse, kar je pomembno za njegov postopek, na kar je bil opozorjen, pa tega ni storil oziroma je navedel, da nima nič dodati. Šele na zaslišanju pri Upravnem sodišču (15. 7. 2009) v zvezi z začasno omejitvijo gibanja, je tožnik ob predočenem Obrazcu N Sirene z dne 1. 7. 2009, povedal, da je bil v Italiji, da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, da je Italijo zapustil in se prostovoljno vrnil v Turčijo.

11. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišče prve stopnje in upravnega organa, da bi tožnik, če bi bil v Turčiji dejansko več let ogrožen zaradi politične aktivnosti (pri čemer je sam navajal, da ni član nobene stranke), zaprosil za mednarodno zaščito že v Italiji oziroma se v izvorno državo, kjer naj bi bil preganjan, ne bi (kot sam izjavlja), prostovoljno vrnil. Glede na njegove izjave naj bi bil namreč v Turčiji dalj časa žrtev preganjanja turške vojske in policije, pri čemer je dvakrat navedel, da to traja že od leta 1989 (ko je bil star 14 let). Tožnik je sicer na konkretno vprašanje uradne osebe izjavil, da mu je približno pred enim mesecem ustno grozil visok vojaški predstavnik, vendar tudi po presoji Vrhovnega sodišča te izjave ni mogoče šteti za verodostojno, saj je tožnik navedeno povedal šele potem, ko ga je uradna oseba o razlogu, zaradi katerega je zapustil Turčijo, izrecno vprašala, in sicer po tem, ko je tožnik navedel številne druge dogodke, ki naj bi se v izvorni državi zgodili njemu (ki zatrjuje, da je Kurd, vendar njegova identiteta ni izkazana) oziroma Kurdom na splošno. Če bi bil ta dogodek ključen za tožnikov sedanji odhod iz izvorne države, potem, bi nedvomno to navedel že pri uvodnem vprašanju uradne osebe. Po presoji Vrhovnega sodišča gre pri tem za dejstvo, ki bi ga moral tožnik sam navesti, saj gre za pomembno okoliščino, ki se lahko nanaša tudi na subjektivne elemente preganjanja oziroma razloge za že predhodno zapustitev izvorne države.

12. Ob vseh navedenih okoliščinah je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna ocena tožene stranke, da so tožnikove izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na njegovo ravnanje ni mogoče verjeti. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dokazna ocena, ki jo je sprejela tožena stranka in na kateri gradi stališče o tožnikovi neverodostojnosti, pravilna. Glede na navedeno je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka na podlagi četrte alinej 55. člena ZMZ pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Ker v obravnavanem primeru ni bila ugotovljena splošna tožnikova verodostojnost, toženi stranki po izrecni določbi 4. točke 22. člena ZMZ tudi ni bilo treba upoštevati informacij o izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ.

13. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati pomanjkljivosti v smislu tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 iz razloga 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tožbene trditve. Sodišče prve stopnje je sledilo utemeljitvi tožene stranke, za kar je imelo podlago v določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1, ki določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi .

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. V skladu s prvim odstavkom 13. člena Zakona o sodnih taksah – ZST (Ur. l. RS, št. 37/2008) sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi že ugodilo tožnikovi zahtevi za oprostitev sodnih taks, je glede na navedene določbe ZST ponovna zahteva brezpredmetna.