Jedro

Tožena stranka izrecno zanikala, da je prišlo do zamenjave korita. S tem je zatrjevala negativno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazovati. Zato je dokazno breme na tisti stranki, ki zatrjuje nasprotno, torej pozitivno dejstvo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) se delno razveljavi in sicer: - v delu, s katerim je bilo odločeno, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Ig 493/96 z dne 19.3.1996 v veljavi za znesek 148.370,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.3.1996 do plačila in za izvršilne stroške v višini 17.121,30 SIT ter - v delu, s katerim je bilo naloženo toženi stranki plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 58.681,00 SIT, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (1. točka izreka), s katerim je bilo odločeno, da zgoraj navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi za znesek 65.349,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.3.1996 do plačila, potrdi.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Ig 493/96 z dne 19.3.1996 v veljavi za znesek 213.719,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.3.1996 do plačila in za izvršilne stroške v višini 17.121,30 SIT (1. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo za znesek 41.585,00 SIT in za izvršilne stroške v višini 3.261,20 SIT ter v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 58.681,00 SIT (3. točka izreka).

Zoper sodbo v obsodilnem delu (1. in 3. točko izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP/77. V pritožbi je navedla, da so zaključki sodišče prve stopnje o zamenjavi korita zmotni, saj ni pravilno uporabilo pravil o dokaznem bremenu. Zato ni zakonite podlage za plačilo dokončne vrednosti sporne situacije. Prav tako pa je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti, saj je bil med strankama dosežen dogovor o odpustu le-teh. O tem dogovoru bi moralo sodišče zaslišati predlagane priče. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravdni stranki sta bili v pogodbenem odnosu, saj sta sklenili pogodbo št. 118 dne 28.9.1994 (A26). Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno to pogodbo ocenilo kot pogodbo o delu. Tožeča stranka se je z njo, kot izvajalec zavezala za toženo stranki kot naročnika, izdelati, dobaviti in montirati določeno opremo na objektu "Bolnica dr. Petra Držaja Interna Klinika". Opravljena dela je tožeča stranka zaračunavala z delnimi situacijami. Tožbeni zahtevek se nanaša situacijo št. 5097/95 z dne 20.6.1995 (A5), ki jo je tožena stranka le delno plačala in na obračunane zamudne obresti od te situacije. Vrednost navedene situacije je znašala 2.193.633,40 SIT. Z delnimi plačili (1.866.933,40 SIT z dne 10.10.1995 in 200.000,00 SIT z dne 12.10.1995) jo je tožena stranka poravnala v višini 2.066.933,40 SIT. S tožbo je tožeča stranka zahtevala plačilo razlike v višini 129.700,00 SIT in zamudne obresti od celotne vrednosti navedene situacije (2.193.633,40 SIT) obračunane za čas od 28.7.1995 do 13.3.1996 v višini 128.604,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na glavnico v višini 129.700,00 SIT in delno tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na obračunane zamudne obresti v višini 84.019,00 SIT, skupaj 213.719,00 SIT. Tožbeni zahtevek za obračunane zamudne obresti v višini 41.585,00 SIT pa je zavrnilo.

Pritožba je delno utemeljena glede glavnice 129.700,00 SIT in od tega zneska obračunanih zamudnih obresti za čas od 28.8.1995 do 13.3.1996 v višini 18.670,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je izpolnil pogoj, opredeljen v zapisniku z dne 10.10.1995 (A23) za dokončno plačilo navedene situacije, ki je bil v zamenjavi korita v I. nadstropju objekta, v katerem je tožeča stranka opravljala pogodbena dela. Takšen zaključek pa je preuranjen, saj so ostale dejanske podlage zanj še neugotovljene. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je tožeča stranka do 24.10.1995 zamenjala korito v I. nadstropju. Pri tem pa tega dejstva ni posebej ugotavljalo, pač pa je nanj sklepalo iz dejstva, da tožena stranka ni izkazala, da bi tožečo stranko po 24.10.1995 pozivala k zamenjavi korita. To bi morala ob dejstvu, da je bila seznanjena z vsebino zapisnika z dne 10.10.1995, v katerem se je tožeča stranka zavezala do 24.10.1995 zamenjati korito v I. nadstropju. Takšno sklepanje pa ni pravilno, saj je tožena stranka izrecno zanikala, da je prišlo do zamenjave korita. S tem je zatrjevala negativno dejstvo (219. člen ZPP/77), ki pa ga ni mogoče dokazovati. Zato je dokazno breme na tisti stranki, ki zatrjuje nasprotno, torej pozitivno dejstvo. Tožeča stranka je ponudila dokaze za svoje trditve, da je korito zamenjala (zaslišanje prič). Le-teh pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe pravil o dokaznem bremenu ni izvedlo. Zaradi navedenega je dejansko stanje v obsegu, ki se nanaša na glavnico 129.700,00 SIT in posledično na obračunane zamudne obresti od tega zneska za čas od 28.8.1995 do 13.3.1996, ostalo neugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo za znesek 148.370,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.3.1996 dalje. Navedeni znesek predstavlja glavnico 129.700,00 SIT z obračunanimi zamudnimi obrestmi od 28.8.1995 do 13.3.1996 v višini 18.670,24 SIT. Obračun zamudnih obresti je pritožbeno sodišče izračunalo po računalniškem programu in je priloga tega sklepa. Hkrati je razveljavilo tudi izrek glede izvršilnih in pravdnih stroškov ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 370. člena ZPP/77). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku pravilno uporabiti pravila o dokaznem bremenu in izvesti predlagane dokaze.

Pritožba, ki se nanaša na obračunane zamudne obresti od zneska 2.066.933,00 SIT (nesporni del že plačane zgoraj navedene začasne situacije) za čas od 28.8.1995 do plačila, ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala dogovora o neobračunavanju zamudnih obresti. Tožena stranka je sicer v postopku na prvi stopnji predlagala zaslišanje prič, vendar ne konkretno glede zatrjevanega dogovora. Šlo je le za pavšalen predlog, saj konkretnih trditev glede dejstev, o katerih naj bi bile priče zaslišane, ni podala. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo takšen dokazni predlog. Na dejstvo, da je tožena stranka delno situacijo plačala z zamudo, je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bilo toženi stranki naloženo plačati zamudne obresti (1. odst. 277. člena ZOR). Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega zavrnilo pritožbo v tem delu in potrdilo izpodbijano sodbo za znesek 65.349,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.3.1996 do plačila (368. člen ZPP/77).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 4. odst. 166. člena ZPP/77.