Jedro

V situaciji, kot je bila obravnavana, ko je tožnik na glavni obravnavi prepričljivo in avtentično opisal, da je v skupini 5 ali 6 oseb odšel skozi glavni izhod Azilnega doma, ob dnevni svetlobi (okrog 17. ure) zapustil Azilni dom, mimo varnostnika, ko naj bi več drugih prosilcev odhajalo iz Azilnega doma, ko se je tožnikova skupina odpravila peš proti železniški postaji v Ljubljani, brez da bi se kakor koli skrivala, četudi z namenom, da odidejo v Italijo, je bistveno, ali je iz podatkov v spisu nedvoumno razvidno, da je bilo tožniku kadar koli pred tem na individualen način pojasnjeno v jeziku, ki ga razume, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov Azilnega doma.

Tožena stranka zmotno razlaga prvi del določila /.../“da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti.“ Tega določila ni mogoče razlagati v strogi navezavi na pogoje za izvedbo osebnega razgovora po 38. členu ZMZ-1. Kajti, osebnega razgovora po izvedenem razgovoru ob podaji prošnje za mednarodno zaščito po ZMZ-1 ni potrebno opraviti samo, če lahko pristojni organ prizna status begunca, če gre za osebe, ki ne morejo samostojno sodelovati v postopku, če ima organ vse informacije za odločitev o odgovorni državi članici EU, kar bi pomenilo, da bi bil skoraj v vsakem primeru in vedno izkazan zakonski pogoj za pridržanje po ZMZ-1. takšna razlaga je seveda v nasprotju s standardi, da mora biti pridržanje "strogo omejen" ukrep.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-4451/2022/6 (1222-05) z dne 28. 9. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka tožnika nemudoma po prejemu te sodne odločbe izpustiti iz Centra za tujce v Postojni.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prosilec, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1992 v kraju Jalandir, državljan Republike Indije, pridrži zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Prosilec je pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 27. 9. 2022 od 13:30 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 27. 12. 2022 do 13:30, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Prosilec je 27. 9. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Prosilec ni priložil nobenega osebnega dokumenta za izkazovanje svoje identitete, zato svoje istovetnosti ni izkazal. 3. Iz policijske depeše z dne 25. 9. 2022 izhaja, da je prosilec v Slovenijo vstopil dne 25. 9. 2022 ob 7:00 na ilegalen način, in sicer peš v skupini čez reko Breganico v bližini Slovenske vasi iz smeri Republike Hrvaške. Iz navedene depeše nadalje izhaja, da je prosilec Republiko Indijo zapustil dne 14. 9. 2022 na legalen način in z letalom prišel v Beograd. Mejo so prečkali tako, da so se vkrcali na čoln in preko mejne reke na ilegalen način vstopili v Bosno in Hercegovino (BiH). Pot so nato z avtobusom nadaljevali do Sarajeva. Ostali so en dan in se s tihotapcem dogovorili za potovanje do Hrvaške, kar so opravili peš in z avtobusom. Državno mejo med BiH in Hrvaško so opravil preko reke s čolnom. Po prečkanju reke so hodili približno šest do sedem ur in prišli do železniške postaje. Tam so se usedli na vlak in dne 24. 9. 2022 v jutranjih urah prispeli v Zagreb. Tam jih je čakal neznani vodič in v večernih urah istega dne so sedli na avtobus, ki jih je odpeljal v Samobor. Pot so nadaljevali peš v smeri Slovenije. V bližini reke Breganice v naselju Grdajnci jih je vodič zapustil in jim pokazal smer hoje. Dne 25. 9. 2022 ob 7:00 so tako na ilegalen način, izven naselja Slovenska vas, peš prestopili državno mejo izven mejnega prehoda. Pot so nato nadaljevali peš do naselja Ponikve, kjer so bili nato ob 8:40 kontrolirani s strani policistov Policijske postaje Brežice. Na kraju so zaprosili za mednarodno zaščito. Prosilec je kot razlog navedel ekonomske razloge, ciljno državo pa Italijo. Iz njegove lastnoročno napisane izjave izhaja, da je Indijo zapustil zaradi revščine. Iz registracijskega lista z dne 25. 9. 2022 izhaja, da je bil prosilec v pandžabi jeziku seznanjen tudi s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Prisoten je bil tudi tolmač. Prosilec je bil istega dne nato odpeljan v azilni dom v Ljubljano, kjer je bil do podaje prošnje za mednarodno zaščito nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma.

4. Kot izhaja iz policijske depeše Policijske postaje za Izravnalne ukrepe z dne 27. 9. 2022, je prosilec dne 26. 9. 2022 zapustil sprejemne prostore azilnega doma in z vlakom, ter skupaj še 19 tujci, odpotoval v smeri proti Italiji. O tem je policijo obvestil vodja vlaka, nakar so bili tujci s strani Policijske postaje Logatec prijeti na vlaku na železniški postaji Logatec, kjer so ponovno zaprosili za mednarodno zaščito. Ker je prosilec zapustil sprejemne prostore azilnega doma še pred podaje same prošnje za mednarodno zaščito, je bil obravnavan kot tujec po Zakonu o tujcih, zato je bil odpeljan na policijsko postajo, kjer je povedal, da je azilni dom zapustil, ker je želel oditi v Italijo ter da ponovno želi mednarodno zaščito v Sloveniji, zato je bil zopet pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma v Ljubljani.

5. Prosilec je dne 27. 9. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito. Potni list mu je vzel tihotapec v Srbiji. Osebno izkaznico ima doma in jo bo skušal pridobiti. Kot ciljno državo je navedel Italijo. Na vprašanje, ali bo do konca postopka počakal v Sloveniji, je odgovoril, da bo. Kot razlog zapustitve države je navedel slabe ekonomske razmere. V Indiji ni služb in tam je opravljal priložnostna dela. Ker so dela slabo plačana, ni imel dovolj denarja za dostojno življenje. Ogrožen v Indiji nikoli ni bil. Drugih razlogov ni navedel. 6. Vsebina razgovora je razvidna iz zapisnika s 27. 9. 2022. Sprva je na vprašanje, zakaj je zapustil sprejemne prostore azilnega doma, še preden je podal prošnjo za mednarodno zaščito, odgovoril, da ni vedel, da mora počakati. Ostali, ki so bili z njim, so mu dejali, da ni problema, če gre. Ker so bili nekateri že dlje časa v Sloveniji, jim je zaupal in mislil je, da že vedo, kaj govorijo. Vsi so se pogovarjali o tem, da bodo šli. Želel je oditi v Italijo in zato je odšel z ostalimi na vlak proti Italiji. V Italijo je želel, ker je slišal, da tam lažje dobiš delo in da je boljše plačano kot v Indiji. Ko je bil soočen z dejstvom, da je bil na policijski postaji informiran o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, je povedal, da ni razumel, kaj naj bi to pomenilo. Prevajalca na policiji pa je razumel. Na policiji so ga vprašali, če želi imeti mednarodno zaščito in mu razložili, da v kolikor ne bo zaprosil za mednarodno zaščito, da ga bodo vrnili nazaj. Na vprašanje, ali bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ga policija ne bi prijela, je odgovoril, da ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji in bi odšel dalje v Italijo.

7. Glede na prosilčeva pretekla dejanja in izjave pristojni organ upravičeno dvomi, da bo prosilec počakal, da se ugotovitvijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Nadalje 84. a člena ZMZ-1, ki definira nevarnost pobega, v drugi alineji navaja, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je pozneje zapustila.

8. Na podlagi navedenega dejanskega stanja pristojni organ poudarja, da je nedvomno, da je prosilec želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo. To izhaja že iz same depeše Policijske postaje za Izravnalne ukrepe Ljubljana ter prosilčevih izjav v postopku mednarodne zaščite. Prosilec je zgolj po enem dnevu, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil in v skupini še 19 drugih tujcev odšel do železniške postaje, kjer se je vkrcal na vlak z namenom oditi v Italijo. Prosilec je ves čas obravnave v Sloveniji trdil, da želi v Italijo, kar je ponovno potrdil tudi pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce. Pristojni organ poudarja, da je prosilec vsekakor vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcu, saj slednje nedvomno izhaja iz registracijskega lista z dne 25. 9. 2022 Policijske postaje Brežice, ki ga je poleg tolmača in policista podpisal tudi prosilec. Prosilec je navedel, da ni vedel, da mora počakati in da so mu ostali dejali, da ni problema če gre, kar pa po mnenju pristojnega organa nikakor ne drži, saj je prosilec na Policijski postaji Brežice bil informiran glede postopka mednarodne zaščite (skupaj s tolmačem), kar je potrdil tudi s svojim lastnoročnim podpisom. Pristojni organ meni, da se je prosilec s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega. Pristojni organ lahko na podlagi tega utemeljeno sklepa, da je ponovno izrazil namero samo zato, da ne bi bil ponovno obravnavan po Zakonu o tujcih, pri čemer gre za očitno zlorabo instituta mednarodne zaščite.

9. S tem, ko je prosilec še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se namenil v Italijo, je podana okoliščina iz druge alineje 84. a člena ZMZ-1, ki kaže na nevarnost pobega, saj je prosilec predhodno že poskušal Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustil. 10. Organ utemeljeno sklepa, da bo slednje poskušal ponovno storiti, s čemer bi pristojnemu organu onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Na podlagi navedenega pristojni organ ugotavlja, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 11. Kot razlog za zapustitev izvorne države pa je navedel ekonomske razloge. Ciljna država mu je bila Italija in v Sloveniji za zaščito sploh ne bi zaprosil, v kolikor bi ne bil prijet s strani slovenske policije, saj bi odšel dalje. Po prečkanju hrvaško-slovenske meje ni poskušal poiskati pomoči in čim prej podati namero za mednarodno zaščito. Glede na preteklo ravnanje prosilca, ko za mednarodno zaščito ni zaprosil ne v Srbiji, niti v BiH in niti ne na Hrvaškem, po nezakonitem vstopu v Slovenijo pa ni sam poiskal policije, ni mogoče verjeti, da bo počakal v Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji. Brez osebnega razgovora vsebinske odločitve v skladu z ZMNZ-1 ni mogoče izdati, razen izjem, ki pa v konkretnem primeru niso podane. Tožena stranka se ob tem sklicuje na 38. člen ZMZ-1. 12. Prosilčeve izjave v prošnji za priznanje mednarodne zaščite so izrazito posplošene in pomanjkljive, zato jih mora pristojni organ na osebnem razgovoru razjasniti in podrobneje ugotoviti. Čeprav prosilec v postopku uveljavlja ekonomske razmere, ki načeloma ne zadostujejo za priznanje mednarodne zaščite, pa je potrebno ugotoviti, ali je njegova slaba ekonomska situacija morebiti namerno povzročena s stani določenih subjektov. Z vidika pristojnega organa je torej nujno potrebno izvesti osebni razgovor, saj bo s pridobitvijo zadostnih podatkov, kar se lahko doseže zgolj s sodelovanjem prosilca, pristojni organ pridobil celostno sliko konkretnega primera in tudi lažje pripravil svojo odločitev.

13. Glede na navedeno je pristojni organ presodil, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugo alinejo 84.a ZMZ-1. Pravi, da je v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017 Sodišče EU dejalo, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

14. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da v kolikor pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa pridržanja prosilca na azilni dom ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pristojni organ je tako najprej preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren.

15. Da prosilec ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, pa izhaja tudi iz njegovih izjav, da je želel v Italijo. Organ utemeljeno meni, da bi prosilec svojo pot nadaljeval do ciljne države, t.j. Italije. Za nadaljevanje postopka je zato nujno potrebno prosilcu omejiti gibanje. Pristojni organ tako ugotavlja, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji, saj možnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območje azilnega doma, niso ustrezne, ker gre v osnovi za nastanitev odprtega tipa, ki jo lahko v okviru hišnega reda prosilci prosto zapuščajo in se vračajo.

16. Da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na azilni dom za prosilca ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja prosilca, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti, prav tako pa je že večkrat tekom postopka v Sloveniji povedal, da želi v Italijo in pristojni organ na podlagi teh ravnanj in izjav prosilca nima nobenih razlogov za sklepanje, da tega ne bo poskušal ponoviti.

17. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5 11. 2014 izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bo tujec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, odšel v drugo državo. Ob upoštevanju že navedenih dejstev, da je prosilec enkrat že zapustil sprejemne prostore azilnega doma ter da je sam izjavil, da želi v Italijo, pristojni organ ugotavlja, da so izpolnjeni kriteriji za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce.

18. V tožbi tožnik pravi, da je policistom povedal, da je njegov razlog za zapustitev izvorne države ekonomski, ciljna država pa Italija. Predlaga zaslišanje tožnika na glavni obravnavi preko tolmača za pandžabi jezik. Tožnik je ob podaji namere vložitve prošnje za mednarodno zaščito na PP Brežice res povedal na razgovoru, da je njegova ciljna država Italija, vendar si je sedaj premislil in bi zelo rad ostal v Sloveniji do konca azilnega postopka. Želi pa vsekakor bivati zopet v Azilnem domu na Viču in nikakor ne v CT Postojna. Tožnik poudarja, da sedaj, ko mu je bila natančno obrazložena veljavna zakonodaja Slovenije, nima več namena zapustiti Slovenije. Če bi mu bilo tako natančno obrazloženo, v jeziku, ki bi ga dobro razumel že dne 22. 9. 22 na PP Brežice, sploh ne bi skušal zapustiti Slovenije dne 26. 9. 2022 z vlakom in oditi v Italijo.

19. Pri tem tožnik poudarja, da so mejo prečkali podnevi, saj so imeli namen najti najbližjo državno inštitucijo, da se pozanimajo, kako naprej glede na to, da so prvič prečkali mejo v schengensko področje. Na PP Brežice je bil tožnik zaslišan s strani policistov tako, da je celotno zaslišanje prevajal tolmač B. B., ki je prevajalec za hindi jezik in ne za pandžabi jezik, ki ga govori in dobro razume tožnik. Hindi je namreč drugi jezik, ki ga tožnik razume, vendar slabše kot svoj materni jezik pandžabi. Zato je tudi na razgovoru dne 27.9.2022 dejal, da ni razumel, da mora počakati v azilnem domu do konca postopka. Ko ga je uradna oseba vprašala, naj pojasni, zakaj je kljub temu, da je že bil s strani policije seznanjen s tem, da bo njegova namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito v primeru njegove samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma umaknjena, je odgovoril, da ni razumel, kaj naj bi to pomenilo, ter da jim je policija dejala, da v kolikor ne bodo vložili prošnje za mednarodno zaščito, jih bodo vrnili nazaj na Hrvaško (str. 2 zapisnika z dne 27. 9. 2022). Tudi vozovnice za vlak sam ni kupil, temveč so jo zanj kupili prijatelji. Niso pa se peljali z vlakom v Italijo, temveč v neko drugo mesto, ki se začne na G. Uradna oseba ga je tudi vprašala, naj pojasni, zakaj je po prvi podani nameri zapustil sprejemne prostore azilnega doma še preden je pred pristojnim organom vložil prošnjo za mednarodno zaščito, nakar je tožnik ponovno odgovoril, da ni vedel, da ne sme sprejemnih prostorov zapustiti in da ni vedel, da se lahko pelje z vlakom v Italijo. Preden je prišel v Slovenijo namreč še v nobeni državi ni podal ne namere niti prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar ni bil seznanjen s tovrstnimi postopki. Teh tožnikovih okoliščin pa tožena stranka ni raziskala in upoštevala v času izdaje izpodbijanega sklepa. Izvedla je zgolj površen ugotovitveni postopek, navedenih okoliščin pa ni vključila v dokazni postopek, čeprav bi jih morala.

20. Tožnik ne zanika, da je dne 26. 9. 2022 zapustil sprejemne prostore azilnega doma ter se skupaj z več prijatelji iz azilnega doma odpravil v center Ljubljane, na železniško postajo, kjer je skupaj z njimi odšel na vlak za Italijo. Takšen način pa je bil za njih in za tožnika povsem legalen, zaradi česar se tudi niso skrivali, temveč so odkrito, v skupini odšli v center Ljubljane, na železniško postajo. Kot že poudarjeno, tožnik ni vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov Azilnega doma na Viču, dokler ne bo njegov postopek glede vložene namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito zaključen, sicer ga bo prijela policija. Tožnik trdi, da ne pozna slovenske zakonodaje in pravil, ki so mu bili ob vstopu v Slovenijo na PP Brežice zelo slabo obrazloženi s strani tamkajšnje policije. Vsi ostali v skupini iz Azilnega doma na Viču so namreč govorili, da ni nobenega problema, če se odpeljejo z vlakom v Italijo.

21. Vsi, tudi tožnik, je menil, da lahko prosto potujejo znotraj schengenskega področja. Če bi se zavedal, da ga bo prijela policija na vlaku, vsekakor ne bi odšel odkrito, in to v veliki skupini, na železniško postajo v centru Ljubljane na vlak, temveč bi skrivoma odšel sam, po ilegalnih poteh, skozi gozdove, do meje z Italijo. Tako to njegovo dejanje vsekakor ne utemeljuje njegove begosumnosti, temveč ravno obratno: utemeljuje njegovo nebegosumnost. Zato pri tožniku na podlagi njegovega enkratnega ravnanja, ko je po dveh dneh odkrito in ne skrivoma kupil vozovnico v centru Ljubljane in se odpeljal z vlakom proti Italiji, v postopku ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika. To tudi ni mogoče sklepati iz njegovih izjav v razgovoru za prošnjo za mednarodno zaščito in razgovoru glede omejitve gibanja, saj je vselej verodostojno izpovedal, da je sicer razumel tolmača na PP Brežice, kaj mu je prevajal, vendar ni razumel, da ne sme legalno zapustiti Slovenije. Tožnik je prehajal meje držav, kjer je hotel takoj po vstopu v Republiko Slovenijo, podnevi in ne ponoči, zaprositi za mednarodno zaščito, vendar ga je že prej prijela policija. Iz navedenega torej izhaja, da ne obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, saj tudi dne 26. 9. 2022 sploh ni imel namena pobegniti, temveč ni vedel, da ne sme Slovenije zapustiti do konca njegovega postopka o mednarodni zaščiti. Sedaj, ko to ve, pa je nima namena zapustiti.

22. Ukrep pridržanja na prostore v Centru za tujce predstavlja poseg v pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. Tožnik se lahko v Centru za tujce prosto giblje le po svoji sobi in hodniku do stranišča, pri čemer ga izven njegove sobe vseskozi nadzoruje policija, ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku in odvzete so mu bile osebne stvari. Poleg tega je po veroizpovedi Hindu in je zato večkrat v sporu z drugimi Indijci, ki so Sikhi. Izpodbijani ukrep se torej izvaja v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih, in za katere je tako naslovno sodišče kot Vrhovno in Ustavno sodišče že večkrat presodilo, da pomenijo poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Pri presoji sorazmernosti bi morala tožena stranka tudi nujno upoštevati tožnikove osebne okoliščine. Tožena stranka namreč prezre, da tožnik sploh ni vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov Azilnega doma, kar je že bilo zgoraj podrobno obrazloženo.

23. Omejitev gibanja tožniku na Center za tujce je strožji ukrep in ga je mogoče v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 odrediti samo, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka istega člena, to je obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Kot sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, pristojni organ te presoje ni opravil in tudi ni zadostno obrazložil, zakaj meni, da so navedeni pogoji izpolnjeni.

24. V tem tožnikovem posameznem primeru bi vsekakor tožena stranka lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, kar bi bil sorazmeren ukrep. Pri omejitvi gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni pa gre za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa toženke ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. V tem primeru bi se vsekakor lahko uporabil milejši ukrep, vendar se ni.

25. Prvi del določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013, ki se nanaša na standard "znatne begosumnosti," je torej tožena stranka nepravilno uporabila, saj je tožena stranka begosumnost tožnika zelo šibko izkazala. Ukrep omejitve osebne svobode na območje azilnega doma, ki je blažji poseg v osebno svobodo od istovrstnega ukrepa, ki se izvaja v Centru za tujce, je sicer v ZMZ-1 predviden, a bi morala tožena stranka izkazati kaj več o tem, kaj je storila za to, da bi bil tak ukrep izrečen na območje azilnega doma bolj učinkovit. Ne more pa se na splošno sklicevati na to, da dva varnostnika in en receptor nista dovolj, saj na tak način ni dopustno nespoštovati zahtev prava EU.

26. Iz izpodbijanega sklepa pa tudi ne izhaja celovita presoja zahtev, ki jih za pridržanje določa 8. člen Recepcijske direktive 2013/33/EU, saj iz njegove vsebine ni mogoče ugotoviti, da je glede na okoliščine konkretnega primera in s tem povezanih navedb tožnika, tožena stranka posebej preverila, ali je ukrep pridržanja sorazmeren z namenom, ki je v pravilnem delovanju skupnega evropskega azilnega sistema (v zvezi s točko b prvega pododstavka tretjega odstavka 8. člena), in da je na podlagi posamične presoje tega primera z vidika njegovih konkretnih okoliščin presodilo, da je tak ukrep utemeljen tudi ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe. Iz zahtev po spoštovanju prava Evropske unije je tudi določbe nacionalne zakonodaje, torej ZMZ-1, treba razlagati skladno z vsebino direktive in njenimi zahtevami, v konkretnem primeru torej Recepcijske direktive 2013/33/EU.

27. Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da v konkretnem primeru ni podan razlog za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84, člena ZMZ-1 in da tožena stranka pri ugotavljanju obstoja nevarnosti pobega ni pravilno uporabila objektivni kriterij iz 2. alineje 84. a člena ZMZ-1 (nevarnost pobega). Ker je tožnik prvič do sedaj, in to zaradi očitnega nerazumevanja slovenske zakonodaje na področju mednarodne zaščite, samovoljno zapustil Slovenijo, je toženka napačno ugotovila, da v obravnavanem primeru obstoji utemeljena nevarnost, da bo tožnik (spet) pobegnil. 28. Tožnik vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe najprej na podlagi 32. člena, drugega odstavka ZUS-1, ki naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bo oziroma tožniku že nastaja težko popravljiva škoda. Tožnik predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Tožnik se v omejenem Centru slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično stanje.

29. Če bo tožnik s predmetno tožbo uspel, mora tožena stranka že na podlagi neposredne uporabe določbe drugega pododstavka člena 9(3) Recepcijske direktive 2013/33/EU nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. V primeru kršitve ustavne pravice do osebne svobode tožnika mora sodišče zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi oziroma podredno, da tožbi ugodi, sklep odpravi in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

30. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je že na tretji strani sklepa zapisala, da je potrebno ugotoviti, ali so morebiti ekonomski razlogi, zaradi katerih je tožeča stranka zapustila izvorno državo, posledica namernega ekonomskega onemogočanja. Gre za relevantne okoliščine, ki so lahko posledica diskriminatomega ravnanja, zato je potrebno te njene navedbe na osebnem razgovoru bolj podrobno razjasniti, čemur je osebni razgovor tudi namenjen.

31. Če bi tožnik v Sloveniji dejansko želel zaprositi za mednarodno zaščito, bi vsekakor počakal na nadaljevanje postopka, četudi ne bi vedel, da mora počakati, vsekakor pa ne bi azilni dom zapustil zgolj po enem dnevu in se napotil proti Italiji. Obvestilo, da če zapusti sprejemne prostore azilnega doma še pred podajo same prošnje, bo obravnavan po Zakonu o tujcih, je bilo prevedeno v urdu jezik, ki ga tožnik govori. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, čemur tožena stranka nasprotuje. Ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z izdajanjem začasnih odredb namreč ugotavlja, da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. V konkretni zadevi tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni zatrjeval nastanka kakšne škode, ampak je zgolj še enkrat poudaril, da se zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Navedeno ni nikakršna utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka ob tem izpostavlja še širši problem v zvezi z izdajanjem začasnih odredb v primerih pridržanja, saj meni, da začasne odredbe v teh primerih ne bi smele biti nikoli dovoljene.

32. Vsebina tožbenega zahtevka je tudi enaka vsebini zahteve za začasno odredbo. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (I Up 59/2013 z dne 7. 3. 2013) izhaja, da je tudi v takšnih primerih začasno odredbo mogoče izjemoma izdati, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče za toženo stranko vzpostaviti prejšnje stanje. Razlogi za omejitev gibanja so različni, vsem pa je skupno, da se z omejitvijo gibanja določenih prosilcev varuje javni red, upoštevanje in izvrševanje zakonodaje EU. Pri izvrševanju sklepa o omejitvi gibanja je nujno, da se ukrep izvrši takoj in neprekinjeno, saj drugače omejitev gibanja nima pomena. Če bi se z izdajo začasne odredbe lahko zadržalo izvrševanje sklepa o omejitvi gibanja, tožena stranka opozarja, da po izdaji sodbe, s katero bi se tožba zoper sklep o omejitvi pravnomočno zavrnila, tožena stranka ne bi mogla vzpostaviti prejšnjega stanja (to je omejiti gibanje prosilcu), saj bi prosilec do takrat že pobegnil. Tožena stranka poudarja, da je pri izdaji začasne odredbe potrebno sorazmerno upoštevati škodo, ki bi bila z izvršitvijo akta povzročena tožniku, ter škodo, ki bi nastala javni koristi. Če prosilec po izdaji začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev sklepa o omejitvi gibanja, ne bi pobegnil, potem omejitev gibanja sploh ni potrebna, saj prosilec očitno ni begosumen.

33. Tožena stranka opozarja, da 32. člen Ustave Republike Slovenije določa, da se sme pravica svobode gibanja omejiti z zakonom, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države. V tem primeru je to nujno potrebno, da bi se lahko izvršil 84. člen ZMZ-1. 34. V pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2022 tožeča stranka med drugim pravi, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 43/2016 v zvezi z opustitvijo osebnega razgovora že sprejelo stališče, da je ob upoštevanju načela primarnosti določbe ZMZ-1 treba razlagati v duhu Procesne direktive 2013/32/EU. Ob upoštevanju določb te direktive ni mogoče presojati, ali je opustitev osebnega razgovora vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve o prošnji za mednarodno zaščito. Razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive 2013/32/EU se nujno ne razlikujeta. Tudi ob izpolnjevanju formularja ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v okviru 32. točke („izjava prosilca o razlogih, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji) je lahko zadoščeno zahtevam osebnega razgovora, če je prosilcu omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja eventualnih nasprotij ali nekonsistentnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Iz navedenega torej sledi, da je napačno sklicevanje tožene stranke v izpodbijanem sklepu, kjer navaja, da je izpolnjen tudi razlog za omejitev gibanja s tem, ker s tožnikom še ni bil opravljen osebni razgovor, na katerem je potrebno ugotoviti, ali je njegova slaba ekonomska situacija morebiti namerno povzročena s strani določenih subjektov. Izpodbijani sklep je bil s strani tožene stranke izdan dne 28.9.2022 in v vmesnem času, kot tudi navaja toženka v svojem odgovoru, je bil s tožnikom dne 5.10.2022 že opravljen osebni razgovor tako, da je navedeni razlog za omejitev tožnikovega gibanja oziroma odvzema prostosti neutemeljen oziroma sploh več niso podani razlogi tožene stranke za utemeljevanje kumulativnega pogoja omejitve osebne svobode tožniku na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. S tem so namreč že izkazane konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da ni nobene potrebe po omejitvi osebne svobode zaradi ugotavljanja še dodatnih določenih dejstev. Nosilni argument izpodbijanega sklepa je tako odpadel, zaradi česar pogojev za pridržanje tožnika več ni, kot tudi ni upoštevno sklicevanje toženke v njenem odgovoru na tožbo na sodbo sodišča EU v zadevi C-18/16. 35. Tožeča stranka se sklicuje tudi na 4. in 5. člen ZMZ-1. Iz navedenega torej izhaja, da je v postopkih po ZMZ-1 vsaki osebi zagotovljen prejem odločitve v postopku v pisni obliki in s prevodom bistvenih delov v jezik, ki ga oseba razume, ter da se v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje, zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite.

36. Tožnik na Policijski postaji Brežice, ob prijetju s strani policije, dne 25. 9. 2022 ni dobro razumel prevoda tolmača B. B., ki je prevajalec za hindi jezik in ne za pandžabi jezik, ki ga govori in dobro razume tožnik. Hindi je namreč drugi jezik, ki ga tožnik razume, vendar slabše kot svoj materni jezik pandžabi. Sploh pa ne razume oziroma govori urdu jezika, tako kot to navaja toženka v svojem odgovoru na tožbo, kjer trdi, da bi moral tožnik razumeti tolmača na PP Brežice, saj je govoril urdu jezik, katerega tožnik razume.

37. Tožniku niso bile zagotovljene informacije o postopkih po ZMZ-1, o njegovih pravicah in dolžnostih, ter možnih posledicah neupoštevanja obveznosti, saj mu ni bilo obrazloženo s strani policistov, da ne sme zapustiti Slovenije pred koncem azilnega postopka, kar je razvidno iz Registracijskega lista tožnika z dne 25.9.2022. Tožnik ni razumel kaj naj bi sploh pomenil stavek: _»S svojim podpisom potrjujem, da sem v jeziku, ki ga razumem, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bo obravnavan po Zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS.«_ Tega zadnjega dela stavka ne more razumeti niti pravnik v Sloveniji, kaj šele tujec, ki je prvič prišel v Slovenijo in zaprosil za mednarodno zaščito. Iz tega stavka prosilec sam, brez strokovne pomoči, nikakor ne more zaključiti, da od tega dne dalje ne sme zapustiti države Slovenije, dokler ne bo zaključen njegov postopek za mednarodno zaščito. Poleg tega je nezakonit in zavajajoč del stavka, katerega večkrat ponovno ponavlja toženka v svojem odgovoru na tožbo, in sicer o zapustitvi sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito. Iz 2. odstavka 64. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije namreč jasno izhaja, da sme pridržanje trajati le nujno potreben čas, vendar največ 12 ur, pridržanje iz četrte alineje prejšnjega odstavka (če je treba osebo izročiti tujim varnostnim organom) pa največ 48 ur. Ukrep pridržanja na območju nadzorovanega dela Azilnega doma je sicer manj prisilen od pridržanja v Centru za tujce zaradi drugačnega režima, a še vedno pomeni odvzem prostosti, za katerega pa tožena stranka nima pooblastil, niti pisne odredbe s strani sodišča. 38. Tožniku ob nastanitvi v Azilnem domu na Viču dne 25.9.2022 in vse do dne 26.9.2022 (njegovega odhoda iz azilnega doma) nobena uradna oseba ni zagotovila informacije o postopkih po ZMZ-1, o njegovih pravicah in dolžnostih, ter možnih posledicah neupoštevanja obveznosti, v njegovem maternem jeziku pandžabiju, ter mu tako tudi v Azilnem domu na Viču ni bilo obrazloženo, da ne sme zapustiti Slovenije pred koncem azilnega postopka.

39. V skladu s formalnimi okviri proste presoje dokazov dokazna ocena tožene stranke po mnenju tožnika ne dosega dokaznega standarda »očitne begosumnosti«, oz. t.i. »nevarnosti pobega« kot ga opredeljuje 84.a člen ZMZ-I, saj mora biti samo dejanje (torej poskus zapustitve RS) izvedeno naklepno, da se oseba, ki ga izvede, zaveda vseh posledic le tega. Tožnik zatrjuje, da tega namena ni imel. Želel se je vrniti nazaj v azilni dom, ko je bil, ob drugem prijetju s strani policije, pravilno informiran o njegovih dolžnostih kot tujca, ki je podal namero za mednarodno zaščito.

40. Iz vsega navedenega torej izhaja, da je izpodbijani sklep tožene stranke obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi s 3. odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

41. Tožniku že nastaja težko popravljiva škoda. Zato tožnik ponovno apelira na naslovno sodišče, da predlogu ugodi na podlagi tretjega odstavka 32. člena iz razlogov po 2. odstavku istega člena ZUS-1 in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni, saj tožnik meni, da je izrek izdanega ukrepa s strani tožene stranke nezakonit, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

42. Pripravljalna vloga tožnika je bila toženi stranki vročena neposredno pred začetkom glavne obravnave dne 11. 10. 2022. Obrazložitev k prvi točki izreka:

43. Tožba je utemeljena.

44. Iz podatkov v spisu in na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi izhaja, da je tožniku gibanje omejeno na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma da se izvaja ukrep odvzema prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina EU) oziroma drugega odstavka 19. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; v nadaljevanju: EKČP) v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih, ko gre za izvajanje pridržanja v glavnem objektu Centra za tujce. To pomeni, da gre v tem primeru za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine EU v zvezi z določbo člena 8(3)(b) Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.1

45. V sodni praksi Sodišča EU je uveljavljeno, da pravice, ki jih določa člen 6 Listine EU, ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 5 EKČP, in da omejitve, ki se lahko zakonito uvedejo pri izvajanju pravic iz prve od teh določb, ne smejo presegati omejitev, ki jih EKČP dopušča v besedilu druge od teh določb.2 Iz pojasnil k členu 52 Listine EU je razvidno, da je namen odstavka 3 tega člena zagotoviti potrebno usklajenost med Listino EU in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije.3

46. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 5. členom EKČP pride pravica do svobode gibanja (ki je primerljiva s pravico iz prvega odstavka 32. člena Ustave) v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se izvaja predmetni ukrep pridržanja. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje4, na področje določenega dela države5, na kraj (mesto) prebivanja6, na ozemlje ene države,7 in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.8 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do prostosti in ne kot omejitev gibanja.9 Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.10 S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča pridržanj prosilcev za azil v Centru za tujce.11

47. Zato je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, ki se izvaja v omenjenem glavnem objektu Centra za tujce brez kakršnega koli dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožnika iz 6. člena Listine EU (oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave in iz 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja.

48. Dejstvo, da zakonodajalec EU v zvezi z različnimi primeri pridržanja uporablja (tudi) pojem odvzem _„svobode gibanja,“_12 kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta pred tem omenjenih pravnih virov. Samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja.13 Tudi Sodišče EU je celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja v dosedanji sodni praksi izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito (na primer) po določilih člena 8(3)(a), (b) in (e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU za odvzem osebne svobode, kar je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU.14 V sodbi Velikega senata Sodišča EU v zadevi _FMS in ostali_ je sicer zaznati določeno terminološko nekonsistentnost, kajti Sodišče EU uporablja tudi pojem _„odvzem svobode gibanja.“_15 Vendar pa v tej isti sodbi Sodišče EU v odstavku 100, ko se sklicuje na svojo preteklo prakso, pravi, da je _„v skladu z ustaljeno prakso nastanitev državljana tretje države v centru za pridržanje bodisi med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito bodisi z namenom njegove odstranitve ukrep odvzema prostosti.“_16 Da gre v primeru pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito za odvzem prostosti in ne za poseg v kakšno drugo pravico ali za drugo obliko odvzema oziroma omejitve svobode gibanja, je razvidno tudi iz zadnjega dela obrazložitve sodbe v zadevi _FMS in ostali._17

49. V predmetni zadevi gre torej za ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti in ne omejitev gibanja, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijanem aktu.18 Če iz sodne prakse Sodišča EU, ESČP in Vrhovnega sodišča RS (od leta 2016 naprej),19 Ustavnega sodišča (od leta 2011 naprej), in Upravnega sodišča (v številnih sodbah že precej pred letom 2011) izhaja, da gre v teh primerih za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene podlage ali razloga, da tožena stranka odločitev o pridržanju po ZMZ-1 obravnava kot ukrep omejitve gibanja, kajti to vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost na podlagi 84. člena ZMZ-1. To vprašanje je še posebej pomembno v konkretnem primeru zaradi ugovora tožeče stranke, da ni bilo spoštovano načelo sorazmernosti glede preizkusa milejšega ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce.

50. Upravno sodišče je že večkrat opozorilo, da je treba pravne institute, ki so predmet obravnave v upravnih zadevah, imenovati s pravimi izrazi, ker je od pravilne uporabe konkretnih izrazov oziroma pravnih institutov odvisna tudi uporaba pravilnih pravnih virov, testa presoje in standardov. Zato vztrajanje tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da gre za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti, izkazuje nerazumevanje in nespoštovanje temeljih postulatov pravne države (vladavine prava), kjer velja delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. člen Pogodbe o Evropski Uniji; drugi odstavek 3. člena Ustave).20 Brez teh temeljnih postulatov ni možno učinkovito varstvo človekovih pravic po 47. členu Listine EU oziroma po 23. členu Ustave s strani neodvisnih in nepristranskih sodišč, kar je sicer tudi nepogrešljiv element za demokratičnost družbene ureditve.21 Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1:

51. Za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje _"strogo omejen" ukrep,_22 in mora biti izrečen v _"izjemnih okoliščinah"_23, če je to _"nujno, razumno in sorazmerno,"_24 ker gre za _"skrajno sredstvo"_.25

52. Besedilo druge alineje prvega v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1,26 ki naj bi v notranji pravni red preneslo določbo člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ter določba člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU se nekoliko razlikujeta. Poudarek v Direktivi o sprejemu 2013/33/EU,27 ki se glasi _„zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil“_, daje posebno težo in lahko celo prioriteto okoliščini begosumnosti prosilca. Zakonodajalec Republike Slovenije je netočno prenesel določbo člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1, kajti tudi druge jezikovne različice te direktive uporabljajo pojme, ki se ujemajo s slovensko različico pojma _„zlasti“_ v Direktivi o sprejemu 2013/33/EU: to so pojmi: „posebno“ (hrvaška različica), _„in particulare“_ (italijanska različica), _„en particulier“_ (francoska različica), med tem ko ZMZ-1 uporablja veznik _„in“_, kar bi kazalo na to, da morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno. Po mnenju sodišča je zato „begosumnost“ prosilca oziroma tujca v posamičnem primeru lahko bistvena, enako oziroma podobno kot tudi po Dublinski uredbi 604/2013 ali po Direktivi o vračanju 2008/115. 53. Tožena stranka je izpodbijani ukrep pridržanja v zvezi z begosumnostjo oprla na kriterij, ki v določilu druge alineje člena 84.a ZMZ-1 opredeljuje nevarnost pobega. Po določbi druge alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1 se šteje, da _„so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila.“_

54. Tožena stranka je v določenem delu na pravilen način razlagala in ugotavljala begosumnost in sicer je to storila v povezavi z zahtevo, da je treba na _„podlagi posamične presoje vsakega primera“_28 ugotoviti, ali je potrebno prosilca pridržati (člen 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU). Tožena stranka se torej pravilno ni ustavila na goli ugotovitvi kriterija iz druge alineje člena 84.a ZMZ-1, ampak je v naslednjem koraku upoštevala tudi preostale specifične okoliščine konkretnega primera in sicer, da je tožnik povedal, da je v Evropo prišel iz ekonomskih razlogov, da je bil namenjen v Italijo, da bi rad dobil delo, ker ima doma ženo in otroke in da nima kaj delati v azilnem domu in da ne bi zaprosil za azil, če ga ne bi prijela policija.

55. Te okoliščine bi sicer govorile za to, da je izpolnjen pogoj begosumnosti iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pod nadaljnjim pogojem, če bi tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno že poskušal Republiko Slovenijo _„samovoljno“_ zapustiti. To pa je v bistvu ključna sporna okoliščina med strankama.

56. Tožnik je ves čas upravnega postopka in tudi v upravnem sporu zatrjeval, da je izvedel, da ne sme zapustiti Slovenije, ker se bo v takem primeru štela njegova prošnja za umaknjeno, v primeru vrnitve v azilni dom pa mu bo lahko odvzeta prostost, šele po tem, ko je bil prijet na vlaku s strani policije in je bil vrnjen v azilni postopek ter mu je bil izrečen ukrep pridržanja ter vzeta prošnja za mednarodno zaščito na zapisnik dne 27. 9. 2022. Ob prvem srečanju s policaji, ko je podpisal registracijski list, je prevajalec govoril jezik, ki ni bil pandžabi. V situaciji, kot je bila obravnavana, ko je tožnik na glavni obravnavi prepričljivo in avtentično opisal, da je v skupini 5 ali 6 oseb odšel skozi glavni izhod Azilnega doma, ob dnevni svetlobi (okrog 17. ure) zapustil Azilni dom, mimo varnostnika, ko naj bi več drugih prosilcev odhajalo iz Azilnega doma, ko se je tožnikova skupina odpravila peš proti železniški postaji v Ljubljani, brez da bi se kakor koli skrivala, četudi z namenom, da odidejo v Italijo, je bistveno, ali je iz podatkov v spisu nedvoumno razvidno, da je bilo tožniku kadar koli pred tem na individualen način pojasnjeno v jeziku, ki ga razume, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov Azilnega doma oziroma če bo zapustil sprejemne prostore azilnega doma, se bo njegova prošnja oziroma namera štela za umaknjeno in da bo v primeru vrnitve lahko zaprt v center za tujce. To oziroma takšno informiranje tožnika, ki terja minimalen čas in trud za dokumentiranje v upravnem spisu, ni razvidno iz nobenega dokumenta v upravnem spisu. Kajti tožnikovi podpisi na formularjih (na primer na registracijskem listu), ki vsebujejo splošno navedbo, da so bile tožniku pojasnjene posledice samovoljne zapustitve azilnega doma, na primer, da bo obravnavan po Zakonu o tujcih, ne izkazujejo samovolje pri poskusu zapustitve Slovenije za potrebe odločanja o pridržanju. Tožnik je namreč na zaslišanju na glavni obravnavi povsem prepričljivo potrjeval vsa dejstva, ki so deloma razvidna iz podatkov v spisu. Tožnik torej je poskušal zapustiti Slovenijo, vendar tožena stranka ni izkazala, da je šlo za „samovoljno“ zapustitev oziroma za poskus zapustitve, kajti samovoljnost zahteva predhodno ustrezno informiranost in dokumentiranost informiranosti prosilca o posledicah, samovoljne zapustitve Azilnega doma. Nevarnosti pobega iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožena stranka torej ni pravilno ugotovila.

57. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi prepričljivo pojasnil, če bi vedel za posledice svojega ravnanja, ne bi poskusil zapustiti Slovenije in da bo počakal na dokončanje postopka v Sloveniji.

58. Poleg tega tožena stranka zmotno razlaga prvi del obravnavanega določila /.../_“da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti.“_ Tega določila ni mogoče razlagati v strogi navezavi na pogoje za izvedbo osebnega razgovora po 38. členu ZMZ-1. Kajti, osebnega razgovora po izvedenem razgovoru ob podaji prošnje za mednarodno zaščito po ZMZ-1 ni potrebno opraviti samo, če lahko pristojni organ prizna status begunca, če gre za osebe, ki ne morejo samostojno sodelovati v postopku, če ima organ vse informacije za odločitev o odgovorni državi članici EU, kar bi pomenilo, da bi bil skoraj v vsakem primeru in vedno izkazan zakonski pogoj za pridržanje po ZMZ-1. takšna razlaga je seveda v nasprotju s standardi, da mora biti pridržanje _"strogo omejen" ukrep_,29 in mora biti izrečen v _"izjemnih okoliščinah"_30, če je to _"nujno, razumno in sorazmerno,"_31 ker gre za _"skrajno sredstvo"._32 V konkretnem primeru je namreč tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal vse, kar je tožena stranka rabila za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene oziroma ni bilo nobene ovire, da mu ne bi postavila še kakšnega vprašanja. Argument, da bi tožnik lahko bil prikrajšan glede ekonomske situacije, ker bi mu bila lahko slaba ekonomska situacija namerno povzročena s strani določenih subjektov, je očitno nedopustno raztegovanje pogojev za odvzem prostosti iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 59. Sodišče še pripominja, da Sodišče EU v sodbi zadevi K (C-18/16), na katero se tožena stranka redno sklicuje v upravnih in sodnih postopkih, ni zavzelo samostojnega stališča, da je namen pridržanja, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi sekundarnega gibanja prosilcev, ampak je to pojasnilo vezalo na pogoj (v istem stavku) da se /.../_„ugotovi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo ali da se ugotovijo tisti elementi, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo pobegnil“_ /.../.

60. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka oba elementa iz določila druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1- napačno razlagala in uporabila v konkretnem primeru. To je samostojen razlog za ugoditev tožbi iz 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. _Presoja izpodbijanega akta z vidika člena 8(2) in 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU:_

61. Po določbi člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, _„če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.“_ Določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU pa pravi, da _„države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.“_

62. Tožena stranka se v povezavi z nujnostjo ukrepa pridržanja sklicuje na konkretno sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 in varnostni režim na območju azilnega doma. Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi, ki se nanaša na okoliščine pridržanja prosilca za mednarodno zaščito po Dublinski uredbi št. 604/2013 sicer res pravi, da glede sorazmernosti ukrepa in glede presoje možnosti uporabe manj prisilnega ukrepa z milejšim ukrepom, kot je na primer pridržanje na območju azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, _„ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v Italijo ali Nemčijo, kot se je bil namenil.“_33

63. Že v času odločanja Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 346/2014 sta bili v veljavi določba člena 28(2) Dublinske uredbe št. 604/2013, ki (je) določa(la), da je pridržanje v smislu odvzem prostosti dopustno, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, in temu primerljiva določba člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

64. To, kakšen je trenutni varnostni režim v Azilnem domu ne more vplivati na to, ali bo zakonodajalec Republike Slovenije prenesel določbo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red ali pa tega ne bo naredil. Kadar zakonodajalec države članice ne prenese določene pravne norme iz prava EU v notranji pravni red oziroma če po mnenju sodišč države članice določbe domačega prava ni mogoče razlagati v skladu s pravom EU, in gre to na škodo učinkovitega varstva pravic posameznika,34 potem neprenešena določba prava EU aktivira neposredni učinek določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU in je zato treba sporno domačo pravno določbo ignorirati.35

65. Nenazadnje pa bi tožena stranka lahko oziroma bi morala upoštevati, da je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče v primerljivi zadevi, ko je ugotovilo, da zakonodajalec Republike Slovenije ni sledil določbi člena 2(n) Dublinske uredbe št. 604/2013 v zvezi s sodbo Sodišča EU v zadevi Al Chodor (C-528/15), ki zahteva, da so objektivni kriteriji glede ugotavljanja nevarnosti pobega določeni z zakonom in da zato za pridržanje po Dublinski uredbi št. 604/2013 ni ustrezne zakonske podlage, brez take podlage pa pridržanje ni možno.36 Pridržanje na območju Azilnega doma ni milejši ukrep od odvzema prostosti, ker gre še vedno za odvzem prostosti. To izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi M.A., ki je omenjena v opombi št. 15 te sodbe.

66. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti namreč spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v pravice tožnika, kot je odvzem prostosti, doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To pa ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravico do prepovedi odvzema prostosti, ki so primeroma našteti v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU in teh zakonodajalec Republike Slovenije ni uredil. Zato bi tožena stranka, če že, kvečjemu morala upoštevati omenjeni sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019, ne pa omenjeno sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 67. Slovenski zakonodajalec ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Tega slovenski zakonodajalec ni naredil kljub izrecni obveznosti po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, ki pa se v določilu člena 8(4) ne more uporabljati neposredno. Ko sodišče v sodbi v zadevi K našteva, kaj morajo države članice EU urediti v nacionalni zakonodaji glede pridržanja po členu 8 Direktive o sprejemu 2013/33/EU, med te stvari uvršča tudi pravila o alternativah pridržanju.37 Edina alternativa pridržanju v Centru za tujce je po ZMZ-1 ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Ta ukrep glede na okoliščine izvrševanja tega ukrepa in že omenjeno sodno prakso ESČP in Sodišča EU še vedno pomeni odvzem prostosti, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. To je sistemska pomanjkljivost ZMZ-1. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka kršila materialno pravo - določbo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Tožena stranka zaradi neimplementirane določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ocene o morebitni učinkovitosti pridržanju alternativnih ukrepov na podlagi načela sorazmernosti in na podlagi individualnih okoliščin tožnika niti ni mogla opraviti pred izrekom izpodbijane odločbe, kakor tudi te presoje zakonitosti odločbe na podlagi zakona, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, ne more opraviti sodišče, ker potrebnih določb ZMZ-1 nima.

68. To je dodaten razlog, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

69. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

70. Zakonodajalec Republike Slovenije z določilom četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, ki je stopilo v veljavo z zadnjo novelo ZMZ-1, ni upošteval neposrednega učinka določbe 47. člena Listine EU v zvezi s drugim pod-odstavkom člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU,38 ki pravi, da _„kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti.“_ Določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 sama po sebi sicer ni v nasprotju z neposrednim učinkom omenjene določbe prava EU, saj pravi samo to, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. V konkretnem primeru je zato pritožba zoper sodbo iz prve točke izreka te sodne odločbe dovoljena. Vendar pa, ker je treba določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 uporabljati skupaj z določbo drugega odstavka 333. člena ZPP (v zvezi z določbo 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/17), je s tem izkazano nasprotje med neposrednim učinkom določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU in omenjeno ureditvijo v drugem odstavku 333. člena ZPP, po kateri _„pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija,“_ v situaciji, če Upravno sodišče v upravnem sporu izpodbijani akt o pridržanju zgolj odpravi, ker je nezakonit, ne da bi ob tem izdalo tudi začasno odredbo.

71. Zato je treba v tem primeru upoštevati in udejanjiti načelo lojalne uporabe prava EU, kar pa pomeni, da je z dejstvom, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo v prvi točki izreka, hkrati s tem tudi izkazana težko popravljiva škoda ter javna korist za izdajo začasne odredbe v smislu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kajti, če je določba zakona, kot je na primer, drugi odstavek 333. člena ZPP, ali če je upravna ali sodna praksa takšna, da bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, potem je takšna določba ali praksa nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.39 Zato po potrebi nacionalno sodišče takšne določbe ne uporabi.40 V konkretnem primeru sicer ne gre za to, da bi bilo Upravno sodišče dolžno določbo drugega odstavka 333. člena ZPP ignorirati, kajti tožeča stranka je v postopku izrecno predlagala izdajo začasne odredbe in sodišče jo je izdalo neposredno na podlagi prava EU, pri čemer je težko popravljiva škoda izkazana s tem, ker je sodišče ugotovilo nezakonit odvzem prostosti v konkretnem primeru, taka začasna odredba (po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1) pa je tudi sorazmerna s ciljem varovanja javnih koristi glede učinkovite uporabe prava EU. Z njeno izdajo je namreč neposredni učinek določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU učinkovito zavarovan.

72. Po stališču Sodišča EU zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, _„da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti“_ in nadaljuje, da iz tega _„sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe.“_41 Ker je po stališču Sodišča EU za razlago člena 6 Listine EU treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite,42 je za odločitev, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.43

73. Na tej podlagi (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1 in drugi pod-odstavke člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) je sodišče odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka te sodne odločbe.

1 Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu 2013/33/EU. 2 Sodba Sodišča EU v zadevi J.N., C-601/15 PPU, odst. 47. 3 Drugi pravni viri za zvezo med pravom EU in EKČP so tudi določila členov 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU. Glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. 4 _Cyprus v Turkey_, 10. 5. 2001. 5 _Djavit An v. Turkey_, 20. 2. 2003. 6 _Hajibeyli v. Azerbaijan_, 10. 7. 2008. 7 _Streletz, Kessler and Krenz v. Germany_, 22. 3. 2001. 8 _Guzzardi v. Italy_, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. 9 _Ahingdane v the United Kingdom_, 28. 5. 1985. 10 _Amuur v. France_, odst. 42, 48; _Khlaifia and others v. Italy_, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 64. 11 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. 12 Člen 2(h) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 13 Samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja. Glej na primer: sodbi ESČP v zadevah Kasparov v. Russia (App. no. 53659/07, odst. 36, točka iii) in Ilias and Ahmed v. Hungary (App. no. 47287/15, odst. 66) ter sodbi Sodišča EU v zadevah C-443/14 in C-444/14 Alo in Osso EU:C:2016:127, odst. 25 in C-294/16 PPU, JZ, 28. 7. 2016, odst. 45-47, 51. 14 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52. 15 C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, _FMS in ostali_ , odst. 216, 217, 223. V sodbi v zadevi M.A. (C-72/22 PPU z dne 30. 6. 2022, odst. 38-42), kjer je šlo za ukrep pridržanja na območje objekta nastanitvenega centra, se zdi, da Sodišče EU uporablja pojma „odvzem prostosti“ in „odvzem svobode gibanja“ kot sinonima in je zadevo sprejelo v obravnavo po nujnem postopku (ibid. odst. 45), a se ob tem sklicuje na 6. člen Listine EU (ibid. odst. 83), kar pa je bistveno. 16 C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, _FMS in ostali_, odst. 100. 17 Glej: Ibid. odst. 231. 18 Glej na primer: tretji odstavek na strani 5, drugi in tretji odstavek na strani 6 izpodbijanega akta, prvi odstavek pod točko III., peti odstavek pod točko IV. in tretji odstavek pod točko V. odgovora na tožbo. 19 Glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, odst. 9 in I Up 15/2016, 24. 2. 2016. 20 Glej tudi: ibid. odst. 126-147. 21 Glej _mutatis mutandis_: sodba Sodišča EU v zadevi C-585/18, C-624/18 in C-625/18, A.K., 19. 11. 2019, odst. 120. 22 C-601/15 PPU, _J.N._, 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41). 23 C-601/15 PPU, _J.N_., 15. 2. 2016, odst. 52. 24 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. odst. 63. 25 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48. 26 Po tem določilu, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 27 Določba člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu namreč pravi, da se prosilca se sme pridržati, da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, _„zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil“._ 28 O pomenu „posamične presoje“ glej: Mahdi, C-146/14 PPU, odst. 40, 70-73; Al Chodor, C-528/15, odst. 34; El Dridi, C-61/11, odst. 39; Sagor, C‑430/11, odst. 41; J.N., C-601/15 PPU, odst. 52; sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi _O.M. v. Hungary,_ App. no. 9912/15, odst. 52. 29 C-601/15 PPU, _J.N._, 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41). 30 C-601/15 PPU, _J.N._, 15. 2. 2016, odst. 52. 31 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, _J.N._, 15. 2. 2016. odst. 63. 32 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48. 33 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 346/2014, 5. 11. 2014, odst. 13. 34 V tem primeru gre za pravico do svobode iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z določbo drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 35 Glej na primer: C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 76, 78, 79. 36 Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah: X Ips 1/2019, 13. 3. 2019, odst. 15-20 in X Ips 11/2019, 3. 4. 2019, odst. 15-20. 37 C- 18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 44. 38 C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 288, 292, 294; glej _mutatis mutandis_: C-383/13 PPU, M.G. N. R, odst. 38-39. 39 Ibid. odst. 73. 40 Ibid. odst. 74; C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 291. 41 Ibid. odst. 288, 292 - 294. 42 C-528/15, Al Chodor in ostali, odst. 37. 43 Glej: _Stanev v. Bulgaria_, App. no. 36760/06, odst. 168; _Khlaifia and others v Italy,_ odst. 131 Natančneje o razlogih zakaj, sodna praksa ESČP utrjuje nujnost lojalne razlage določbe drugega odstavka 333. člena ZPP v situacijah, ko je dovoljena pritožba zoper sodbo, s katero je odpravljena odločitev tožene stranke o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, glej zahtevo za presojo ustavnosti Upravnega sodišča v zadevi I U 1239/2013-13 z dne 9. 8. 2013.