Jedro

Pri uporabi prednostnih meril je treba upoštevati konkretno območje, za katerega se koncesija podeljuje. To območje je lahko le območje ene cele upravne enote ali območje večjega števila občin znotraj te upravne enote. Javni razpis v nasprotju z Uredbo o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev dopušča višje ovrednotenje veterinarske organizacije, ki se je prijavila na območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo enoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico, čeprav iz Uredbe izhaja, da je največje območje, za katero se dodeli koncesija, območje ene cele upravne enote.

Merilo dosegljivosti veterinarja v ambulanti se presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno področje, kar pomeni, da je pravno pomembna le dosegljivost veterinarja in ne lega ambulante, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja (tudi če je izven nje). Zmotno je stališče, da prijaviteljem za vsako ambulanto oz. podružnico pripada 1 točka. Pri tem merilu je namreč še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, 1., 2. in 5. točka izreka odločbe Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin številka U014-41/2020/4 z dne 20. 7. 2020 se odpravi in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Zahteva prizadete stranke po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 66. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet-1) in javnega razpisa za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev (Uradni list RS, številka 8/20; javni razpis), dodelila koncesijo za območje občine Celje, ki spada v območje upravne enote (UE) Celje, veterinarski organizaciji A., d.o.o., ... (v nadaljevanju izbrani koncesionar ali prizadeta oseba; 1. točka izreka); za to območje je zavrnila tožničino zahtevo ter zahtevo veterinarske organizacije B., d.o.o., ... (2. in 3. točka izreka). Določila je obseg izvajanja koncesije (4. točka izreka) in veterinarje, ki bodo izvajali koncesijsko dejavnost (5. točka izreka). Toženka je še odločila, da se koncesijska pogodba sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 30. 9. 2020, in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2030 (6. točka izreka), ter da niso nastali posebni stroški postopka (7. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja ugotovitev, da sta tožnica in izbrani koncesionar vložila vlogo za območje občine Celje, ki spada v UE Celje, ter da veterinarski organizaciji izpolnjujeta pogoje iz javnega razpisa, zato je komisija izvedla postopek ocenjevanja po prednostnih merilih iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa. Na podlagi teh meril je izbrani koncesionar dosegel 36,5 točk za območje občine Celje, tožnica pa 35 točk. Do razlik v točkovanju je prišlo med drugim pri VII. poglavju javnega razpisa (tožnica je bilo dodeljenih 12 točk, izbranemu koncesionarju pa 14 točk) ter v skladu s 1. alinejo 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa glede dosegljivosti veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini med delovnim časom od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, saj je izbrani koncesionar za štiri ambulante oz. podružnice dobil 4 točke, tožnica pa 1 točko za eno ambulanto. Toženka je še ugotovila, da je izbrani koncesionar zbral največ točk po prednostnih merilih iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa za območje občine Celje, zato mu je bila dodeljena koncesija.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3.Tožnica je vložila tožbo zoper 1., 2. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče navedene točke izreka spremeni tako, da ugodi tožničini zahtevi za dodelitev koncesije za območje občine Celje, ki spadajo v UE Celje. Podrejeno predlaga sodišču, da izpodbijani akt v 1., 2. in 5. točki izreka odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

4.Iz tožbenih navedb izhaja, da je nezakonita in protiustavna Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (v nadaljevanju Uredba), na kateri temelji tudi javni razpis, kakor tudi izpodbijana odločba. Uredba v četrtem in petem odstavku 3. člena ureja prednostna merila za izbor koncesionarja, čeprav bi to moralo biti pridržano zakonu, posledično pa so skladno z načelom delitve oblasti, načelom legalitete in hierarhijo pravnih aktov v RS nezakonita in protiustavna tudi prednostna merila iz javnega razpisa. Sklicuje se na v tožbi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS (US RS) ter navaja, da načelo delitve oblasti in vezanost upravnih organov na okvir, ki ga določata Ustava RS in zakon, izključuje možnost, da bi upravni organi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo. Podzakonski predpis ne sme samostojno urejati pravic in obveznosti, imeti pa mora vsebinsko podlago v zakonu. ZVet-1 v 75. členu ne opredeljuje vsebinskih okvirov oz. meril, na podlagi katerih bi vlada lahko določila mrežo javne veterinarske službe. Po 66. členu ZVet-1 je opredelitev meril v celoti prepuščena javnemu razpisu in v 53. členu ne vsebuje vsebinskih usmeritev glede vprašanja, katera merila morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, ki naj bodo del javne veterinarske službe, medtem ko 36. člen Zakona o javno - zasebnem partnerstvu (ZJZP) le pavšalno določa, da akt o javno-zasebnem partnerstvu (pri javni veterinarski službi torej Uredba) ureja - med drugim - postopek izbire zasebnega partnerja.

5.Tožnica trdi, da so z Uredbo in javnim razpisom določena prednostna merila, ki nimajo vsebinske podlage niti v ZVet-1 niti v ZJZP, tudi diskriminatorna in niso skladna z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS. Uredba v četrtem odstavku 3. člena daje prednost večjim veterinarskim organizacijam brez razumnega oz. stvarnega razloga, ki avtomatično izključuje manjše veterinarske organizacije pri dostopu do javnih sredstev in pridobivanju pravice do izvajanja nalog javne veterinarske službe. V VII. poglavju javnega razpisa je prav tako urejen razlikovalni kriterij, ki nima podlage v četrtem odstavku 3. člena Uredbe (prednostna obravnava se predvideva le za veterinarsko organizacijo, ki lahko izvajanje dejavnosti zagotavlja v več občinah ali celi (eni) UE. V Uredbi (še manj pa v ZVet-1) tako ni pravne podlage za razlikovanje med veterinarsko organizacijo, ki lahko izvajanje dejavnosti zagotovi za območje dveh ali več celih UE ter veterinarsko organizacijo, ki lahko izvajanje dejavnosti zagotovi za območje ene cele UE. Velikost veterinarske organizacije je okoliščina, ki s sposobnostjo oz. primernostjo za opravljanje nalog javne veterinarske službe nima nikakršne stvarne, razumne oz. vsebinske povezave. Če je velikost same veterinarske organizacije relevantna z vidika sposobnosti za opravljanje veterinarske službe, je ta že ovrednotena v okviru pogojev, kot jih določa poglavje IV. javnega razpisa. Poleg navedenega točka VIII. javnega razpisa določa vrsto meril, v katerih se zrcali ocena sposobnosti oz. kvalitete posamezne veterinarske organizacije. Prednostno merilo, ki temelji izključno na velikosti (poglavje VII. javnega razpisa), je tako povsem arbitrarno, neskladno z načelom enakosti in drugega odstavka 14. člena Ustave RS in očitno namenjeno zgolj temu, da se koncesija vedno podeli enim in istim veterinarskim organizacijam.

6.V nadaljevanju tožnica še trdi, da je prednostno merilo iz VII. poglavja javnega razpisa arbitrarno ovrednoteno bistveno višje kot druga prednostna merila iz VIII. poglavja javnega razpisa. Veterinarska organizacija lahko pridobi po merilu iz VII. poglavja javnega razpisa največ 14 točk, v VIII. poglavju javnega razpisa pa je devet prednostnih meril, v okviru katerih se ocenjuje sposobnosti oz. kvaliteto posamezne veterinarske organizacije, vendar je najvišje število možnih točk večinoma 2 za posamezno merilo.

7.Kriterij pokritja večjega območja iz VII. poglavja javnega razpisa nima zveze s primernostjo za opravljanje dejavnosti. S konkretno odločbo je toženka podelila koncesijo za izvajanje dejavnosti v občini Celje, ki spada v UE Celje. Izbrani koncesionar je po kriteriju pokritja večjega območja dobil 14 točk, in sicer za pokritje UE Šmarje pri Jelšah in UE Šentjur pri Celju. Popolnoma nerazumno in brez vsakršnega stvarnega razloga je podeljevanje dodatnih točk za pokrivanje nekih tretjih UE, v katerih se sploh ne nahaja konkretna občina, za katero se koncesija podeljuje. Še posebej pride to do izraza v obravnavani zadevi, kjer tožnica sicer pokriva le eno celo UE, a je to prav UE Celje, v kateri se nahaja občina Celje, za katero se je podelila koncesija. Čeprav pokriva to konkretno UE, je tožnica dobila po tem merilu 12 točk, izbrani koncesionar pa je za pokrivanje dveh čisto drugih UE dobil 14 točk. Pokrivanje nekih drugih UE nima nikakršne zveze s primernostjo za opravljanje dejavnosti v občini Celje iz UE Celje. Tudi s tega vidika je očitno, da zadevni razlikovalni kriterij ni razumno niti stvarno utemeljen. Gre za grob poseg v enako varstvo pravic iz 14. člena Ustave RS, zaradi česar je odločba protiustavna in bi bilo pravno nevzdržno, če bi obstala v veljavi. Protiustavna sta tudi javni razpis, ki kriterij pokritja večjega območja določa v VII. poglavju, in Uredba, ki ta kriterij določa v četrtem odstavku njenega 3. člena.

8.Tožnica še navaja, da Uredba in javni razpis omejujeta konkurenco, saj dopuščata možnost podelitve izključne koncesije v skladu s prvim in četrtim odstavkom 3. člena Uredbe, zato v tem delu Uredba, javni razpis in odločitev v izpodbijani odločbi o izbiri le ene veterinarske organizacije niso ustavni in zakoniti. ZVet-1 v VII. poglavju ne določa omejitev v zvezi s številom podeljenih koncesij in ne daje podlage za režim izključne koncesije, medtem ko iz Uredbe in javnega razpisa ni razviden namen oz. nujnost izključne koncesije. Podeljevanje izključnih koncesij je hud poseg v svobodno gospodarsko pobudo in konkurenčna razmerja na trgu, ki je izjemoma dovoljen, če je z zakonom predpisan, kar izhaja tudi iz drugega odstavka 39. člena ZJZP. ZVet-1 ne daje podlage za podelitev izključne koncesije, zato je javni razpis nezakonit. Navedeno pa je tudi v nasprotju s 106. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Prednostna izbira izključno enega koncesionarja na območju večjega števila občin pomeni umetno ustvarjanje monopolnega položaja in preprečevanje konkurence. Z javnim razpisom in odločbo toženka na tem geografskem trgu uvaja monopol, čeprav za tak poseg ni zakonske podlage, zato gre po tožničinem mnenju za poseg v 74. člen Ustave RS in kršitev 106. člena PDEU. V zvezi s prepovedjo državnega omejevanja konkurence iz prvega odstavka 106. člena PDEU tožnica trdi, da gre za kršitev, če država brez objektivne utemeljitve ustvari niz ločenih monopoliziranih geografskih trgov na teritoriju države članice, pri čemer za kršitev zadošča že, če državni ukrepi ogrožajo učinkovito konkurenčno strukturo - zadošča odsotnost enakih možnosti konkurentov na trgu dejavnosti, ki je posledica izključne pravice, podeljene s strani države. V Uredbi, javnem razpisu in odločbi ni naveden opravičljiv razlog, za to da bi morala izključno koncesijo dobiti le tista veterinarska organizacija, ki zbere največ točk po prednostnih merilih iz javnega razpisa. S tem je ustvarila prevladujoč položaj izbranega koncesionarja in kršila 106. člen PDEU.

9.Po tožničinem mnenju gre v konkretni zadevi tudi za omejitev oz. poseg v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave RS. Tožnica trdi, da bi bila mreža javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali lahko povsem učinkovito organizirana na način, da bi vsi verificirani ponudniki dejavnosti imeli enake možnosti ponujati dejavnosti na trgu. Lastnik živali oz. rejec bi lahko prosto izbiral, kdo od njih bo dejansko opravil to storitev iz najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali in temu bi država plačala. Iz Uredbe, javnega razpisa in odločbe ni razvidno, zakaj bi bilo nujno koncesijo na posameznem območju podeliti le eni veterinarski organizaciji, prav tako ni pojasnjen namen takšne ureditve.

10.Tožnica navaja, da 1. alineja 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa kot način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum, določa dosegljivost veterinarja v ambulanti. Po tožničinem mnenju jezikovna razlaga navedene določbe javnega razpisa kaže, da so relevantni samo veterinarji v ambulanti, s katero se organizacija prijavlja v občini in da se ne glede na število dodatnih veterinarjev po tem kriteriju lahko dodeli največ 1 točko, ne glede na število dodatnih veterinarjev. Po tem kriteriju ni relevantno, ali ima organizacija v ambulanti, s katero se prijavlja, še kakšnega dosegljivega veterinarja, zato je še toliko manj upoštevno, ali ima dodatnega veterinarja v podružnici veterinarske organizacije. Tožnica je po tem kriteriju dobila 1 točko za dosegljivost veterinarja v ambulanti v UE Celje, izbranemu koncesionarju pa je toženka dodelila 4 točke, in sicer poleg ambulante v A. še za dosegljivost veterinarja v vsaki od treh podružnic. Javni razpis podelitve dodatnih točk za dosegljive veterinarje v podružnicah iste veterinarske organizacije ne predvideva, zato je odločba v nasprotju z javnim razpisom. Odločba je v tem delu arbitrarna.

11.V odgovoru na tožbo toženka nasprotuje tožbenim navedbam glede nezakonitosti in neustavnosti javnega razpisa, Uredbe in ZVet-1, saj meni, da Uredba in javni razpis na podlagi drugega odstavka 66. člena ZVet-1 le podrobneje urejata določbe ZVet-1. Uredba, ki je v veljavi že od 17. 6. 2008, je podrobneje urejala pogoje in prednostna merila že pri javnem razpisu iz leta 2010. Navaja, da se sme z zakonom zaradi izvajanja javnih služb omejiti pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS, ker gre za izvajanje dejavnosti v javnem interesu in v javno korist. V takšnem primeru se svobodna gospodarska pobuda največkrat nanaša le še na podelitev koncesije tako, da njena pridobitev omogoča vsakemu pod enakimi pogoji. Trdi, da prednostna merila niso diskriminatorna, saj je treba glede na namen ZVet-1 pri izbiri koncesionarja upoštevati najustreznejšega kandidata za določeno območje z vidika zagotavljanja učinkovitega, pravočasnega in kvalitetnega, najmanjšega obveznega obsega varstva živali pred kužnimi boleznimi. To varstvo živali obsega tudi dolgotrajne in obsežne ukrepe za zatiranje bolezni in ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni, v zvezi s katerimi je treba vsakodnevno sodelovati in imeti pretok informacij s koncendentom. Izbruh bolezni živali je vezan na območja občin in UE. Takšna razdelitev in organiziranost se odraža tudi v organiziranosti koncedenta, ki mora določiti kužne kroge in ogrožena območja. Ni v javnem interesu velikost javne veterinarske organizacije sama po sebi, temveč pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje ter kadrovske zmogljivosti, bližina in dostopnost veterinarske organizacije, odzivni čas, zagotavljanje nepretrgane veterinarske dejavnosti, dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij, delovne izkušnje zaposlenih veterinarjev. Ta prednostna merila so stvaren in razumen razlog za razlikovanje med veterinarskimi organizacijami. Iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da Uredba daje največjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. To se v skladu s VII. poglavjem javnega razpisa upošteva glede na celotno vlogo prijavitelja, ker se tudi ocenjuje prijavitelja kot celoto, pri bližini in dostopnosti pa je treba izhajati iz tega, kje se veterinarska organizacija nahaja. S koncesijo najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali se določa izvajanje del, ki so vezana na naloge, ki jih odreja in plačuje RS v primeru izbruhov bolezni, izvajanja preventivnih cepljenj, sistematičnega spremljanja in ukrepanja, ki ga mora zagotavljati RS. Sklicevanje na zadevo C-323/93 po mnenju toženke ni utemeljeno, saj je koncesija za izvajanje reprodukcije z osemenjevanjem domačih živali koncesija, pri kateri storitev plača imetnik živali, ki jo lahko naroči pri katerikoli veterinarski organizaciji, ki ima koncesijo.

12.Prednostna merila po VII. poglavja javnega razpisa je toženka ocenjevala glede na vlogo prijaviteljev. A., d.o.o. je dobila 14 točk za pokritje območja dveh celih UE Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju, ki predstavljata zaokroženo celoto in v katerih ima sedež ali podružnico. V skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe veterinarska organizacija ne more in ne sme biti omejena le na uveljavljanje ene UE, če izpolnjuje pogoje za več UE, saj Uredba določa, da ima prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotavlja izvajanje koncesije v več občinah hkrati. Na primer veterinarska organizacija lahko uveljavlja eno UE in več občin iz sosednje UE, pomembno je, da gre za zaokroženo celoto, javni razpis je v zadnjem odstavku VII. poglavja definiral, da je zaokrožena celota območje dveh ali več občin, ki mejijo ena na drugo. Tožnica napačno navaja, da pri predmetni koncesiji ne gre za območje UE Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju, temveč za območje UE Celje, saj se pri tem prednostnem merilu ocenjuje vlogo posamezne veterinarske organizacije kot celoto in ne po območju, kot pri prednostnem merilu bližina in dostopnost.

13.V skladu z VIII. poglavjem javnega razpisa se dosegljivost veterinarja v ambulanti upošteva glede na celotno vlogo prijavitelja, in sicer se točke po tem kriteriju podeljuje z namenom preprečitve podeljevanja točk za zaprte ambulante. Zato prijavitelj (neodvisno od števila veterinarjev v ambulanti) dobi 1 točko za vsako ambulanto, v kateri je neposredno dosegljiv veterinar. Izbrani koncesionar se je za območje občine Celje prijavil s sedežem in tremi podružnicami, iz česar izhaja, da ima štiri ambulante, v katerih je dosegljiv veterinar. Zato je pri tem merilu dobil 4 točke, tožnica pa 1 za eno ambulanto, v kateri je dosegljiv veterinar. Da se točka dodeli za dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja, je razvidno tudi iz odgovora na vprašanje z dne 21. 2. 2020, ki je na spletni strani. Toženka tudi pojasnjuje, da se pojem ambulante v javnem razpisu nanaša na verificirano veterinarsko ambulanto C, ki pomeni sedež oz. podružnico in ne zgolj sedež, kot to neutemeljeno navaja tožnica.

14.Toženka ocenjuje, da tožnica neutemeljeno navaja, da Uredba in javni razpis prekomerno omejujeta konkurenco. Toženka še navaja, da je treba z vidika zagotavljanja konkurence upoštevati javni interes. Toženka se pri tem sklicuje na odločbo US RS U-I-211/11-26 z dne 24. 5. 2012, iz katere izhaja, da je glavni cilj, da država gospodarno in ekonomsko učinkovito in uspešno ravna z javnimi sredstvi. Sistem izbire vedno vključuje kriterije, zato ne gre za protiustavnost. Ta del dejavnosti je drugačen od dejavnosti, ki jih opravlja veterinarska organizacija na trgu, ne gre za poseg v tržne razmere. Predlaga zavrnitev tožbe.

15.Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice in predlaga, da sodišče tožbo zavrne, priglaša pa tudi stroške postopka. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS (VS RS) I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013. Navaja, da iz sodne prakse US RS, ki jo navaja tožnica, izhaja, da sme podzakonski predpis dopolnjevati zakonsko normo tako daleč, da z dopolnjevanjem ne ureja razmerij samostojno, temveč na podlagi in v okviru zakona, brez ožanja z zakonom urejenih pravic in obveznosti ter tako, da bo z dopolnitvijo zakonske norme dosežen njen cilj. Uredba zakonske materije ne ureja samostojno, saj ima za to podlago v drugem odstavku 66. člena ZVet-1, Uredba pa je sprejeta na podlagi 1. alineje 75. člena ZVet-1. Sklicuje se še na odločbi US RS U-I-295/12-18 z dne 9. 5. 2013 in U-I-83/20-36 z dne 27. 8. 2020. Glede spornih meril iz VII. poglavja javnega razpisa, ki temelji na četrtem odstavku 3. člena Uredbe, ter iz 1. alineje 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa, ki temelji na petem odstavku 3. člena Uredbe, ugotavlja, da se z merilom iz VII. poglavja (z namenom zagotoviti učinkovit najmanjši obvezni obseg varstva živali pred kužnimi boleznimi) daje prednost veterinarskim organizacijam, ki so zmožne zagotavljati dejavnost na širšem območju, saj se s tem v primeru morebitne epidemije kužne bolezni zagotovi bolj usklajeno, hitrejše ukrepanje te veterinarske organizacije, boljši pregled te veterinarske organizacije nad večjim območjem, ki ga pokriva; z merilom iz 1. alineje 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa pa se daje prednost veterinarskim organizacijam, ki na več lokacijah zagotavljajo dosegljivost veterinarja v ambulanti, s čimer se zagotavlja bližina, večja dostopnost veterinarske organizacije za uporabnike in predvsem povezanost take veterinarske organizacije z občinskim okoljem. Takšna veterinarska organizacija se lahko v primeru potrebe tudi hitreje in na več območjih hkrati odzove. Za obe merili so podani razlogi, utemeljeni v javnem interesu. Merila zasledujejo cilje, povezane z vsebino koncesije, ki se podeljuje. Izhajajo torej iz vsebine zakonskih norm, ki urejajo ureditev predmetne javne službe, zato ni mogoče trditi, da Uredba predmetno materijo ureja samostojno, brez podlage v zakonu. Trdi, da se s predmetnimi merili ne posega v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave RS. Ta je svobodna, vendar pa se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Vsebina in meje javne koristi so razvidne iz zakonske ureditve posameznega področja. Veterinarstvo med drugim obsega ukrepe in dejavnosti za zaščito zdravja živali pred kužnimi in drugimi boleznimi in zaščito prebivalstva pred zoonozami in okužbami z živili živalskega izvora. Na poseben način posega tudi na področje živinoreje, varstva potrošnikov, varstva okolja ter na področje mednarodne trgovine in prometa. Napake ali nepravilnosti pri organizaciji in delovanju veterinarstva lahko povzročijo hude posledice ali celo katastrofe pri živalih in ljudeh ter veliko gospodarsko škodo. Veterinarstvo zato predstavlja dejavnost, pri kateri je javna korist še toliko bolj poudarjena. V svobodno gospodarsko pobudo pa ni poseženo šele z Uredbo oz. z javnim predpisom, temveč z ZVet-1, ki to dejavnost določa kot javno službo, za izvajanje katere je potrebna koncesija.

16.Navaja tudi, da prednostna merila niso diskriminatorna in neskladna z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS. Razlog za dajanje prednosti veterinarskim organizacijam, ki lahko pokrijejo večje zaokroženo območje, je razumen in stvarno utemeljen glede na predmet in cilje urejanja. Večja razdrobljenost po območjih bi pomenila tudi več usklajevanj med toženko in koncesionarji ter tudi med koncesionarji samimi in nepotrebno izgubo časa, kadar je treba hitro odreagirati.

17.Glede spornega merila iz 1. alineje VII. poglavja javnega razpisa v zvezi s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe je treba pri ocenjevanju posamezne prijave gledati celotno območje, za katerega se je posamezni subjekt prijavil (pri prizadeti stranki za celotno območje treh UE - Celje, Šentjur pri Celju in Šmarje pri Jelšah, pri slednjih dveh ima sedež oz. podružnico, zato je prejela 14 točk za pokritje območja celih dveh UE). Kadar veterinarska organizacija kandidira za območje dveh UE, to pomeni tudi večje število občin, kjer lahko zagotavlja izvajanje veterinarske dejavnosti.⁵ Pomembnost merila iz VII. poglavja javnega razpisa oziroma iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja že iz njegovega zgoraj opisanega namena ter iz tega, da je to merilo posebej zapisano v ločenem odstavku 3. člena Uredbe (oziroma ločenem poglavju javnega razpisa), pred vsemi ostalimi merili. Sodišče EU pa je v zadevi EU C-323/93, ki za konkretno zadevo ni uporabljiva, saj gre za popolnoma drugačno dejansko stanje⁶, zapisalo, da sama ustvaritev prevladujočega položaja s podelitvijo izključne pravice kot taka ni v nasprotju s členom 86 PES (sedaj 106. člen PDEU). V točki 22. obrazložitve pa določa, da člena 90 (1) in 86 PES ne prepovedujeta državi članici, da podeli osemenjevalnim središčem določene izključne pravice na določenem območju. Meni, da tudi ni primerljiva zadeva SEU Greek Lignite zaradi neprimerljivega dejanskega stanja. Sklicuje se na zadevo US RS U-I-296/96-41 z dne 19. 3. 1998.

18.Glede očitka tožnice v okviru 1. alineje 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa meni, da se to merilo glasi na posamezno ambulanto, ne na veterinarsko organizacijo kot celoto. Res je, da se glasi na občino, v kateri se prijavitelj prijavlja. Vendar se je prizadeta stranka prijavila na območje treh UE, in sicer s svojim sedežem in tremi podružnicami, pri čemer ima v vsaki od teh ambulanto, torej skupno s 4 ambulantami. Tudi obrazec prijave je pri tem merilu predvideval navedbo več lokacij, kjer bo veterinar dosegljiv tekom opredeljenega delovnega časa. Zato ni dvoma, da je bilo točkovanje tega merila za prizadeto stranko pravilno, in ne drži, da bi morala v okviru tega merila prejeti le 1 točko. Omejitev na 1 točko se nanaša glede na število veterinarjev v posamezni ambulanti, saj večje število veterinarjev v isti ambulanti za toženko (v okviru tega merila) ne predstavlja dodane vrednosti.

19.Sodišče je v konkretni zadevi US RS predložilo zahtevo za oceno ustavnosti 66. člena ZVet-1, do odločitve US RS o navedenem postopek s sklepom z dne 13. 12. 2022 prekinilo in ga nadaljevalo s sklepom z dne 22. 7. 2024 po odločitvi US RS U-I-377/22-14 z dne 1. 2. 2024, ki je ugotovilo, da ZVet-1 ni v neskladju z Ustavo RS. Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče v 15. točki obrazložitve navedene sprejelo stališče, da je namen meril omogočiti primerjavo med prijavami in določiti, katere okoliščine so pomembne pri izbiri koncesionarja. Določanje meril zasleduje javni interes in preprečuje arbitrarno dodeljevanje koncesij. Pri tem pa merila za izbiro koncesionarja ne smejo biti v nasprotju z zakonom in Ustavo RS, zato sta Uredba in javni razpis lahko predmet sodnega nadzora. Sodišče zato zavrača ugovor tožnice glede kršitve 3. člena, 120. člena in 153. člena Ustave RS, ker naj ZVet-1 ne bi vseboval meril za podelitev koncesije, ampak so ta določena v podzakonskem aktu, Uredbi.

20.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v in prebralo vse listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge strank, predložene v spis, in sicer A1 do A33 tožnice, B1 do B3 toženke, C1 do C2 prizadete stranke ter S1 sodišča (o izbrisu iz sodnega registra 28. 2. 2022 nekdanje 2. prizadete stranke B., d.o.o., (ki v postopku sicer ni aktivno sodelovala), zaradi njene pripojitve sedanji prizadeti stranki). Drugih dokaznih predlogov stranki in prizadeta stranka niso podale.

K I. točki izreka

21.Tožba je utemeljena.

22.V tem upravnem sporu je predmet presoje odločitev, da koncesijo za opravljanje javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju RS, ki se financira iz proračunskih sredstev na podlagi določb 66. člena ZVet-1 in 3. člena Uredbe, za območje občine Celje v UE Celje dodeli izbranemu koncesionarju in zavrne tožničino zahtevo zanjo, kot navedena v 1., 2. in 5. točki izreka izpodbijane odločbe, skladno s prvim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

23.Med strankami ni sporno, da tako tožnica kot izbrani koncesionar izpolnjujeta splošne pogoje za prijavo na predmetni javni razpis, ki so določeni v točki IV. javnega razpisa. Po določbah javnega razpisa se za območje posamezne UE oz. večjega števila občin izbere tista veterinarska organizacija, ki izpolnjuje vse pogoje in zbere največ točk po prednostnih merilih iz VII. in VIII. točke javnega razpisa.

24.V obravnavani zadevi pa sta med strankami sporni prednostni merili iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe o pokritosti večjega območja, ki ga je toženka uredila v VII. poglavju javnega razpisa, ter iz 1. alineje 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa o dosegljivosti veterinarja v ambulanti.

Glede pokritosti večjega območja

25.V četrtem odstavku 3. člena Uredbe je določeno, da ima pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele UE oz. večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka tega člena.

26.Toženka je v VII. poglavju javnega razpisa uredila prednostno merilo po četrtem odstavku 3. člena Uredbe tako, da je določila: "Pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje (točke iz posameznih alinej se ne seštevajo): - za območje dveh ali več celih UE, ki predstavljajo zaokroženo celoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico: 14 točk; - za območje ene cele UE, v kateri ima sedež ali podružnico: 12 točk; - za območje 5 občin ali več, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele UE: 10 točk; - za območje 4 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele UE: 8 točk; - za območje 3 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele UE: 6 točk; - za območje 2 občin, ki predstavljata zaokroženo celoto in nista hkrati območje cele UE: 4 točke. Zaokrožena celota je območje dveh ali več občin ali UE, ki mejijo ena na drugo."

27.Med strankami ni sporno, da je izbrani koncesionar prejel 14 točk na podlagi 1. alineje VII. poglavja javnega razpisa, tožnica pa 12 točk na podlagi 2. alineje VII. poglavja javnega razpisa. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je izbrani koncesionar prijavil na območje cele UE Celje, cele UE Šmarje pri Jelšah in cele UE Šentjur pri Celju. Kljub temu, da je z izpodbijano odločbo podeljena koncesija za območje občine Celje iz UE Celje, kjer izbrani koncesionar nima sedeža ali podružnice, je toženka izbranemu koncesionarju priznala 14 točk, ker se je prijavil (tudi) na območje cele UE Šmarje pri Jelšah in UE Šentjur pri Celju, v katerih ima sedež oz. podružnico. V zvezi s tem je med strankami sporno vprašanje, ali je diskriminatorno prednostno merilo, kot je urejeno v VII. poglavju javnega razpisa. Tožnica v bistvenem zatrjuje nezakonitost ureditve tega prednostnega merila v javnem razpisu, saj s tem po njenem daje prednost večji veterinarski organizaciji za pokrivanje tudi še dodatnih UE, drugih od te, za katero je koncesija podeljena; tega pa po njenem Uredba ne določa.

28.Po 20. točki obrazložitve že citirane odločbe US RS je toženka pri določanju meril za izbor koncesionarjev vezana na določila oz. temeljna načela Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP), ki naj zagotovijo preglednost, konkurenčnost, nediskriminatornost in poštenost postopkov nastajanja ter sklepanja in izvajanja posameznih oblik javno-zasebnega partnerstva. Ta merila sodoločajo okvir možnih meril na posameznih področjih dodeljevanja koncesij ter na splošno izhajajo že iz temeljnih ustavnih zahtev, zlasti v zvezi z enakostjo pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in podjetništvom iz 74. člena Ustave RS. Po presoji sodišča to pomeni, da je koncendent vezan na ustavo in zakon pri določanju in ovrednotenju meril za izbiro koncesionarja, zato mora sodišče zakonitost meril, določenih v javnem razpisu, presojati v skladu z načeli iz ZJZP.

29.V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZJZP javni partner po načelu enakosti zagotovi, da med kandidati v vseh elementih in fazah postopka sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva ni razlikovanja in ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, predmetno, osebno diskriminacijo kandidatov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo izvaja kandidat, ali drugo diskriminacijo. Enakopravno obravnavanje pomeni enake pogoje in jasna merila za vse.⁷ V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZJZP sme po načelu sorazmernosti javni partner v postopku sklepanja in pri izvajanju javno-zasebnega partnerstva uporabiti le tiste ukrepe za dosego z zakonom (ali na njegovi podlagi izdanim predpisom) določenega cilja, ki: - objektivno vodijo do tega cilja, - najmanj omejijo oz. prizadenejo zasebnega partnerja oz. predstavljajo najblažji ukrep za dosego tega cilja in so po svojem obsegu in posledicah primerljivi s pomenom cilja. Kriterij mora biti torej razumno povezan s predmetom urejanja.⁸

30.Iz ZVet-1 in Uredbe je razvidno, da je cilj določitve mreže javne veterinarske službe zagotavljanje nemotenega in nepretrganega izvajanja veterinarskih dejavnosti v okviru javne veterinarske službe. Za dosego navedenega cilja je toženka objavila obravnavani javni razpis. Predmet tega javnega razpisa je bila dodelitev koncesije veterinarskim organizacijam za območja posameznih UE ali občin za izvajanje predpisanega spremljanja stanja bolezni in cepljenja živali na območju RS v tekočem letu (letna odredba), ki se opravlja v okviru mreže javne veterinarske službe in se financira iz proračuna, razen za izvajanje posebnih koncesij; ukrepov, ki jih odredi uradni veterinar veterinarske organizacije ob zagotavljanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali in nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko delo kužnih bolezni, za katere je treba ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina. Namen tega javnega razpisa je izbrati za koncesionarja najustreznejšo veterinarsko organizacijo za določeno območje, ki zagotavlja učinkovit, pravočasen in kvaliteten najmanjši obvezen obseg varstva živali. Toženka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila, da v primeru pojava kužnih bolezni v najmanjši obvezen obseg varstva živali sodijo tudi dolgotrajni in obsežni ukrepi za zatiranje bolezni in ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni, ki so vezani na območja občin in UE. Na teh območjih, ki so določena kot kužni krogi in ogrožena območja, je treba zagotoviti enotne, hitre in učinkovite ukrepe ter enotne pristope. Po presoji sodišča so izbira kvalitetnega in učinkovitega koncesionarja za določeno območje ter pravočasni, učinkoviti in enotni ukrepi v javnem interesu.

31.Merilo, po katerem bi imele prednost organizacije, ki "pokrivajo", tj. imajo koncesijo na večjem območju, tako po presoji sodišča ne bi ustvarjalo okoliščin, ki bi pomenile diskriminacijo kandidatov oz. kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP v zvezi s 14. členom Ustave RS. Prav tako bi merilo lahko zadostilo načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja.

32.Iz odgovora na tožbo in načina ureditve prednostnega merila iz VII. poglavja javnega razpisa pa izhaja, da se v zvezi z obravnavanim merilom vloge prijaviteljev na javni razpis ocenjujejo kot celota, upoštevaje celotno območje, ki so ga uveljavljali v vlogi. Vendar pa tožnica pravilno opozarja na četrti odstavek 3. člena Uredbe, po katerem je pravno pomembno le območje cele UE, torej ene UE oz. večje število občin znotraj te UE, pri čemer je treba pri določanju tega merila upoštevati tudi merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določa, da se pri izbiri upoštevajo prednostna merila, če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje. Merilo pokritosti večjega območja se torej uporabi le, če za določeno območje kandidira več kandidatov. To po presoji sodišča pomeni, da je to merilo lahko urejeno le tako, da se v zvezi s pokritostjo večjega območja ovrednoti le tisto območje, na katerem kandidira več kandidatov in za katero se dodeljuje koncesija.⁹

33.UP RS je v zadevi II U 276/2020 z dne 24. 8. 2022 sprejelo stališče, da je treba pri uporabi prednostnih meril upoštevati konkretno območje, za katerega se koncesija podeljuje. To območje je lahko le območje ene cele UE ali območje večjega števila občin znotraj te UE. Da to drži, je razvidno tudi iz prvega odstavka 3. člena Uredbe, ki določa, da mora biti izvajanje dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, organizirano tako, da je na območju ene UE zagotovljeno delo najmanj ene veterinarske organizacije. Sodišče tudi v obravnavani zadevi sledi tej razlagi, saj ni razlogov, da bi odstopilo od tega stališča.

34.Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je javni razpis v 1. alineji VII. poglavja v nasprotju z Uredbo, saj dopušča višje ovrednotenje veterinarske organizacije, ki se je prijavila na območje dveh ali več celih UE, ki predstavljajo zaokroženo enoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico, čeprav iz Uredbe izhaja, da je največje območje, za katero se dodeli koncesija, območje ene cele UE.

35.Sodišče posledično ugotavlja, da je izbrani koncesionar po spornem merilu nezakonito pridobil 2 dodatni točki.

Glede dosegljivosti veterinarja v ambulanti

36.Med strankami je sporno tudi merilo dosegljivosti veterinarja iz 1. alineje 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa, ki določa: "Način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum (točke iz posameznih alinej se ne seštevajo): - dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno: 1 točka".

37.UP RS je v zadevi II U 276/2020 z dne 24. 8. 2022 sprejelo stališče, da iz določb javnega razpisa izhaja, da se to merilo presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno območje, kar pomeni, da je pravno pomembna le dosegljivost veterinarja in ne lega ambulante, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja (tudi če je ta izven nje). Glede na navedeno je toženka izbranemu koncesionarju po tem merilu neutemeljeno dodelila 4 točke za ambulanto in tri podružnice, s katerimi se je prijavil na območje dodeljene koncesije. Iz javnega razpisa jasno izhaja, da je največje število točk po 1. alineji 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa 1 točka, zato je zmotno stališče, da prijaviteljem za vsako ambulanto oz. podružnico pripada 1 točka. Pri tem merilu je namreč še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo. Sodišče tudi v obravnavani zadevi sledi tej razlagi, saj ni razlogov, da bi odstopilo od tega stališča. To pomeni, da je toženka zmotno uporabila tudi merilo iz 1. alineje 3. točke VIII. poglavja javnega razpisa.

38.Sodišče posledično ugotavlja, da je izbrani koncesionar po spornem merilu nezakonito pridobil 3 dodatne točke.

39.Ker je bila razlika pri točkovanju med tožnico in izbranim koncesionarjem glede podeljene koncesije le 1.5 točke, po povedanem pa je slednji nezakonito pridobil 5 točk, je sodišče zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu in zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponoven postopek v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1.¹⁰ V skladu s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča. V takšnih okoliščinah se sodišče ni opredeljevalo še do ostalih tožbenih navedb o kršitvi svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave ter omejevanja konkurence z Uredbo in javnim razpisom.

40.V tej zadevi sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnica, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: tožnica težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretne zadeve pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o tožničini zahtevi. Sodišče še dodaja, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le, kadar bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

K II. točki izreka

41.Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in ker je sodišče izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da ji mora toženka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožnici v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi četrtega odstavka 3. člena tega pravilnika je sodišče tožnici prisodilo znesek 385 EUR, povečan za 22% DDV, skupaj 469,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na glavni obravnavi, tožnica pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožnici povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

K III. točki izreka

42.Stroškovni zahtevek prizadete stranke je sodišče obravnavalo po določbah ZPP, v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1, ker ZUS-1 stroškov prizadetih strank ne ureja, in sicer upoštevaje ureditev stroškov stranskemu intervenientu.¹¹ Odločitev sodišča temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, po kateri se o stroških določa po načelu uspeha, in 155. členu tega zakona, po katerem se priznavajo le potrebni stroški, ko o tem odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Po načelu uspeha prizadeti stranki glede na njen interes (zavrnitev tožbe), upoštevaje odločitev v obravnavani zadevi, je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP zavrnilo.

-------------------------------

Do razlik v točkovanju je prišlo tudi iz naslova bližine in dostopnosti veterinarske organizacije v skladu s 1. točko VIII. poglavja javnega razpisa, kjer je izbrani koncesionar dobil 0 točk, ker na območju UE Celje nima veterinarske organizacije ali podružnice, medtem ko je tožnica za veterinarsko organizacijo znotraj UE Celje dobila 2 točki. Za delovne izkušnje na področju veterinarstva v skladu s 6. točko VIII. poglavja javnega razpisa je tožnica dobila 1 točko za 6 zaposlenih veterinarjev, ki imajo povprečno 4,83 let delovnih izkušenj, izbrani koncesionar pa 2 točki za 17 zaposlenih veterinarjev, ki imajo povprečno 12,29 let delovnih izkušenj. Prav tako je v skladu s 7. točko VIII. poglavja javnega razpisa prišlo do različnega točkovanja tudi pri delovnih izkušnjah z izvajanjem del po koncesiji pri izvajanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali, tožnica je dobila 1 točko za 6 zaposlenih veterinarjev, ki imajo povprečno 2,5 let delovnih izkušenj, izbrani koncesionar pa 2 točki za 17 zaposlenih veterinarjev, ki imajo povprečno 12,29 let delovnih izkušenj, v skladu s 7. točko VIII. točke javnega razpisa; v skladu z 8. točko VIII. Poglavja javnega razpisa je tožnica prejela 5 točk za ponujenih 10 % popusta na veljavno ceno režijske ure, ki je za vsako leto določena s cenikom UVHVVR, izbrani koncesionar pa 1,5 točke za ponujenih 3 % popusta. Po ostalih prednostnih merilih iz VIII. poglavja javnega razpisa sta obe veterinarski organizaciji prejeli enako število točk.

Do razlik v točkovanju je prišlo tudi iz naslova bližine in dostopnosti veterinarske organizacije v skladu s 1. točko VIII. poglavja javnega razpisa, kjer je izbrani koncesionar dobil 0 točk, ker na območju UE Celje nima veterinarske organizacije ali podružnice, medtem ko je tožnica za veterinarsko organizacijo znotraj UE Celje dobila 2 točki. Za delovne izkušnje na področju veterinarstva v skladu s 6. točko VIII. poglavja javnega razpisa je tožnica dobila 1 točko za 6 zaposlenih veterinarjev, ki imajo povprečno 4,83 let delovnih izkušenj, izbrani koncesionar pa 2 točki za 17 zaposlenih veterinarjev, ki imajo povprečno 12,29 let delovnih izkušenj. Prav tako je v skladu s 7. točko VIII. poglavja javnega razpisa prišlo do različnega točkovanja tudi pri delovnih izkušnjah z izvajanjem del po koncesiji pri izvajanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali, tožnica je dobila 1 točko za 6 zaposlenih veterinarjev, ki imajo povprečno 2,5 let delovnih izkušenj, izbrani koncesionar pa 2 točki za 17 zaposlenih veterinarjev, ki imajo povprečno 12,29 let delovnih izkušenj, v skladu s 7. točko VIII. točke javnega razpisa; v skladu z 8. točko VIII. Poglavja javnega razpisa je tožnica prejela 5 točk za ponujenih 10 % popusta na veljavno ceno režijske ure, ki je za vsako leto določena s cenikom UVHVVR, izbrani koncesionar pa 1,5 točke za ponujenih 3 % popusta. Po ostalih prednostnih merilih iz VIII. poglavja javnega razpisa sta obe veterinarski organizaciji prejeli enako število točk.

Javni razpis v 1. alineji VII. poglavja takšni organizaciji namenja 14 točk.

Javni razpis v 1. alineji VII. poglavja takšni organizaciji namenja 14 točk.

Javni razpis v 2. alineji VII. poglavja takšni organizaciji namenja 12 točk.

Javni razpis v 2. alineji VII. poglavja takšni organizaciji namenja 12 točk.

Pri tem se sklicuje na sodne odločbe Upravnega sodišča RS I U 1545/2010 z dne 30. 3. 2011, II U 414/2010 z dne 6. 9. 2011 ter I U 1563/2010 z dne 8. 11. 2011.

Pri tem se sklicuje na sodne odločbe Upravnega sodišča RS I U 1545/2010 z dne 30. 3. 2011, II U 414/2010 z dne 6. 9. 2011 ter I U 1563/2010 z dne 8. 11. 2011.

Pri osemenjevanju domačih živali gre namreč za storitev, ki jo plača lastnik živali, storitev pa tudi lahko naroči pri kateri koli veterinarski organizaciji, ki ima koncesijo.

Pri osemenjevanju domačih živali gre namreč za storitev, ki jo plača lastnik živali, storitev pa tudi lahko naroči pri kateri koli veterinarski organizaciji, ki ima koncesijo.

Primerjaj VS RS X Ips 26/2023 z dne 3. 4. 2024, 15. točko obrazložitve, ter X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022, 14. točko obrazložitve.

Primerjaj VS RS X Ips 26/2023 z dne 3. 4. 2024, 15. točko obrazložitve, ter X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022, 14. točko obrazložitve.

Primerjaj VS RS X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022, 17. točko obrazložitve.

Primerjaj VS RS X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022, 17. točko obrazložitve.

Tako tudi sodbe Upravnega sodišča RS (UP RS) I U 1277/2020 z dne 26. 8. 2024, 35. in 36. točka obrazložitve; I U 1280/2020 z dne 12. 9. 2024, 28. točka obrazložitve; I U 1282/2020 z dne 16. 9. 2024, 27. in 28. točka obrazložitve; IV U 100/2020 z dne 7. 10. 2024., 35. in 36. točka obrazložitve.

Tako tudi sodbe Upravnega sodišča RS (UP RS) I U 1277/2020 z dne 26. 8. 2024, 35. in 36. točka obrazložitve; I U 1280/2020 z dne 12. 9. 2024, 28. točka obrazložitve; I U 1282/2020 z dne 16. 9. 2024, 27. in 28. točka obrazložitve; IV U 100/2020 z dne 7. 10. 2024., 35. in 36. točka obrazložitve.

Na podlagi drugega odstavka 64. člena ZJZP sodišče odločbe oziroma drugega akta ne odpravi, temveč ugotovi njegovo nezakonitost, tožnici pa na njeno zahtevo prisodi odškodnino oz. jo glede uveljavljanja povračila napoti na pravdo, če bi odprava odločbe oz. drugega akta pomenila nesorazmerno obremenitev zasebnega partnerja, ki je do tedaj izvrševal pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu. Podobno pooblastilo ima sodišče tudi po drugem odstavku 64. člena ZUS-1. Po 8. členu Uredbe koncesijsko razmerje nastane z dnem, določenim s koncesijsko pogodbo, ki se sklene na podlagi pravnomočne odločbe o izbiri koncesionarja. Gre torej za izjemo od splošnega pravila, da odločba učinkuje z njeno dokončnostjo. Glede na to, da bi izpodbijana odločba učinkovala šele s trenutkom njene pravnomočnosti, do posega v razmerje s tretjo osebo, nastalo na podlagi javnega razpisa, ne bo prišlo. Sodišču tako presoje po 64. členu ZJZP in drugem odstavku 64. člena ZUS-1 ni bilo treba opraviti.

Na podlagi drugega odstavka 64. člena ZJZP sodišče odločbe oziroma drugega akta ne odpravi, temveč ugotovi njegovo nezakonitost, tožnici pa na njeno zahtevo prisodi odškodnino oz. jo glede uveljavljanja povračila napoti na pravdo, če bi odprava odločbe oz. drugega akta pomenila nesorazmerno obremenitev zasebnega partnerja, ki je do tedaj izvrševal pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu. Podobno pooblastilo ima sodišče tudi po drugem odstavku 64. člena ZUS-1. Po 8. členu Uredbe koncesijsko razmerje nastane z dnem, določenim s koncesijsko pogodbo, ki se sklene na podlagi pravnomočne odločbe o izbiri koncesionarja. Gre torej za izjemo od splošnega pravila, da odločba učinkuje z njeno dokončnostjo. Glede na to, da bi izpodbijana odločba učinkovala šele s trenutkom njene pravnomočnosti, do posega v razmerje s tretjo osebo, nastalo na podlagi javnega razpisa, ne bo prišlo. Sodišču tako presoje po 64. členu ZJZP in drugem odstavku 64. člena ZUS-1 ni bilo treba opraviti.

Tako VS RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

Tako VS RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

Zveza:

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o veterinarstvu (2001) - ZVet-1 - člen 62, 66

Zakon o veterinarstvu (2001) - ZVet-1 - člen 62, 66

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) - člen 3, 3/5

Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) - člen 3, 3/5

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.