Jedro

Ker tožena stranka ni navedla, zakaj gradbenega dnevnika nima, pritožbeno sodišče šteje, da je tožeča stranka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede spornih dejstev (ali je in katera dela je opravila za tožečo stranko, koliko ur, s katerimi delavci, kakšna je bila cena del) zadostila, saj je tožena stranka z opustitvijo dolžnega ravnanja (hraniti dnevnik in ga predložiti) tožeči stranki onemogočila, da bi tožbene navedbe natančneje konkretizirala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Ig 2003/07243 z dne 12.9.2003 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka; - v II. in III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.906,42 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.228,92 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Ig 2003/07243 z dne 12.9.2003 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 3.297,62 EUR z obrestmi (II. točka izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo hidroizolacijskih del na objektih T., V. in C., po računu št. 0307/2000 z dne 13.7.2000, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni konkretizirala, kaj je bila vsebina pravnoposlovnega razmerja med pravdnima strankama, saj ni navedla, kakšna je bila pogodbena vrednost dogovorjenih del, kaj predstavljajo plačila, ki jih je tožena stranka izvedla na račun opravljenih del na objektu T., kakšna je bila pogodbena vrednost del po posameznem objektu in koliko od vtoževanega zneska odpade na posamezen objekt. Ocenilo je, da bi tožeča stranka to lahko storila, ne glede na to, da je bila tožena stranka kot izvajalec dolžna hraniti gradbeni dnevnik in ga ni predložila, ker ga nima (niti ga nima investitor), saj je J. povedal, da so bile bianco naročilnice že vnaprej podpisane in žigosane, da je tudi sporno naročilnico št. 15 sam izpolnil in da je to naročilnico izpolnil na podlagi gradbenega dnevnika, ki ga je vodil sam. S takšno oceno prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče ne strinja.

6. Tožeča stranka je navedla, da bi tožbeni zahtevek lahko konkretizirala tako, kot to želi tožena stranka, če bi razpolagala z gradbenim dnevnikom. Zato je predlagala, da sodišče toženo stranko in investitorja pozove, da gradbeni dnevnik predložita, kar nista storila. Navedla sta, da gradbenega dnevnika nimata. Tožena stranka pa je še dodala, da niti ne ve, ali se je vodil. 7. V skladu z določbo 13. člena Pravilnika o vsebini in načinu vodenja gradbenega dnevnika o izvajanju del ter o načinu označitve gradbišča (Pravilnik), en izvod gradbenega dnevnika (original) hrani investitor, drug izvod (kopijo) pa hrani izvajalec. Investitor oziroma lastnik objekta in njegov vsakokratni pravni naslednik mora hraniti gradbeni dnevnik toliko časa, dokler stoji objekt (drugi in tretji odstavek 13. člena Pravilnika).

8. Ker tožena stranka ni navedla, zakaj gradbenega dnevnika nima, pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi petega odstavka 227. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje, da je tožeča stranka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede spornih dejstev (ali je in katera dela je opravila za tožečo stranko, koliko ur, s katerimi delavci, kakšna je bila cena del) zadostila, saj je tožena stranka z opustitvijo dolžnega ravnanja (hraniti dnevnik in ga predložiti), tožeči stranki onemogočila, da bi tožbene navedbe natančneje konkretizirala.

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka glede del na objektu T. zanikala samo dolžnost plačila, ker je zatrjevala, da so bila vsa dela plačana in je za svoje navedbe predložila potrdilo o izvedenih plačilih in tudi račune, ki jih je izdajal J., enkrat kot B. d.o.o., drugič kot B. M. d.o.o.. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka pojasnila, da se računi, ki jih je tožena stranka plačala, nanašajo na povsem neka druga dela, ki so bila izvedena, plačilo računa v znesku 952.000,00 SIT pa je upoštevala, saj je bila vrednost del na vseh treh objektih 8.845.230,00 SIT, tožeča pa zahteva še plačilo zneska 7.993.230,00 SIT (sedaj 33.35,16 EUR).

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zneski ostalih plačil, ki se nanašajo na objekt T., minimalni glede na vrednost tožbenega zahtevka. Iz drugih plačil pa ne izhaja, da bi se nanašala na sporne objekte. In ker tožena stranka gradbenega dnevnika ni predložila, niti odgovorila na trditve tožeče stranke, da se opravljena plačila (razen zneska 952.00000 SIT, sedaj 3.972,63 EUR), nanašajo na povsem neka druga dela, prvostopenjsko sodišče tožeči stranki neutemeljeno očita, da ni navedla za katera dela gre, niti pogodbene vrednosti del po posameznem objektu, in koliko od vtoževanega zneska odpade na posamezni objekt, saj ji je to onemogočila tožena stranka.

11. Pritožbeno sodišče sicer vztraja pri svoji oceni, da je tožeča stranka dokazala obstoj poslovnega razmerja med pravdnima strankama tudi glede zaračunanih del, ki jih je opravila na objektih V. in C., saj je predložena naročilnica glede na določbo 21 uzance Splošnih uzanc za blagovni promet zadosten dokaz o tem, da je tožena stranka tožeči stranki vtoževana dela naročila. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja, da je bil J. v spornem obdobju prokurist pri toženi stranki in torej naročilnica, četudi je ni podpisala njena zakonita zastopnica, temveč on, toženo stranko zavezuje napram tožeči stranki.

12. Prvostopenjsko sodišče je torej zmotno presodilo pomen dejstva, da tožena stranka gradbenega dnevnika nima (oziroma ga ni predložila), in zato neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožba je sklepčna, tožeči stranki pa je natančnejšo konkretizacijo tožbenih navedb (kar je zahtevala tožena stranka) onemogočila tožena stranka sama.

13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2003/07243 z dne 12.9.2003 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (4. alineja 358. člena ZPP).

14. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je v pravdi uspela v celoti. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti vse njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 6.906,42 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo pripravljalnih spisov z dne 2.6.2004 in 8.6.2005, v višini 800 odvetniških točk (OT) in 600 OT, za zastopanje na narokih za glavno obravnavo dne 21.4.2005, 25.8.2005, 16.1.2008, 5.3.2008, 23.4.2008 in 19.9.2011, v višini 200 OT, 800 OT, 800 OT, 400 OT, 800 OT in 800 OT, povračilo za porabljeni čas med zastopanjem na narokih, v skupni višini 300 OT, ter za odsotnost iz pisarne v času potovanja, v skupni višini 520 OT, za sestavo dveh pritožb zoper prvostopenjsko odločbo, po 1000 OT ter za sestavo revizije, v višini 1200 OT, skupaj 9.220 OT, materialne stroške v višini 102,20 OT, kar znese 4.278,90 EUR, 20 % DDV v višini 855,78 EUR, stroške kilometrine za pristope na naroke v višini 330,00 EUR, takso za pritožbo zoper sodbo z dne 25.8.2005 v višini 706,74 EUR ter za vloženo revizijo v višini 735,00 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov pričnine, ker jih le-ta ni opredelila, stroškov pripravljalne vloge z dne 14.2.2008, ker le-ta glede na določbo drugega odstavka 362. člena ZPP ni bila potrebna. Prav tako pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašene nagrade za prejem sodb in poročilo stranki, saj je le-ta vsebovana v nagradi za sestavo pripravljalnih vlog in pravnih sredstev.

15. Tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki tudi pritožbene stroške, saj je le-ta s pritožbo uspela. Ti znašajo 1.228,92 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo pritožbe v višini 459,00 EUR (1000 OT), materialne stroške v višini 9,18 EUR, sodno takso za pritožbo v višini 667,10 EUR ter 20 % DDV v višini 93,64 EUR.

Stroški so odmerjeni po specificiranih stroškovnikih (list. št. 39, 96, 108, 127, 166, 177), v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi in Taksne tarife.