Jedro

Ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav niti ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) ilegalno vstopil septembra 2019 in zaprosil za mednarodno zaščito. Preden je bilo o prošnji odločeno, je RS zapustil, zato je bil postopek novembra 2019 pravnomočno ustavljen. Odšel je v Italijo, kjer je vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, jo naslednji dan umaknil in odpotoval v Francijo. Po nekaj mesecih se je vrnil v Italijo, nato odšel v Nemčijo, od koder je bil deportiran v RS. Tu je 28. 10. 2021 vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito.

2. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1)1 zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito (prim. pril. A2 v sodnem spisu).

_Povzetek izpodbijane odločbe_

3. _Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v prvi prošnji za mednarodno zaščito oktobra 2019_ navedel, da je izvorno državo Kraljevino Maroko (v nadaljevanju Maroko) zapustil zaradi težkih socialnih in finančnih razmer. Po končani triletni srednji šoli v Agadirju v Maroku, je študiral na fakulteti. Študij je moral opustiti, ker si je poškodoval roko, denarja za operacijo pa ni imel. Roka se mu je pozdravila, zato je pričel delati na kmetiji. Nato je povedal, da je iz Maroka v Turčijo odšel zaradi denarja, ki ga je potreboval za zdravljenje roke. Ker v Turčiji ni zaslužil dovolj, je odšel v Evropsko unijo (v nadaljevanju EU). _V drugi prošnji za mednarodno zaščito oktobra 2021_ je navajal drugačne razloge za odhod iz izvorne države. Povedal je, da je neporočen Berber, ki govori berbersko, arabsko in francosko. Arabci Berbere diskriminirajo in prezirajo, z njimi je bil stalno v sporih in zaradi tega je bilo veliko težav. Berberi so kot sužnji v lastni državi, njihovega jezika se v šolah ne učijo, medije lahko spremljajo le v arabskem ali francoskem jeziku. V krajih, kjer živi njegovo ljudstvo, ni bolnišnic, država ni poskrbela za infrastrukturo, je pa njegovi družini vzela več hektarjev zemlje. Študiral je na fakulteti, vendar študija tudi zaradi preganjanja ni zaključil. Njegova brata in sestra so vsi končali fakultete, a ne dobijo službe, ker so Berberi. V izvorni državi je imel začasne zaposlitve, preživljal se z delom v gradbeništvu in trgoval s karticami za telefone. Zapustil jo je zaradi dedkove smrti. V bolnišnici so mu prekinili dotok kisika in ga tako ubili. Če bi se vrnil tja, bi ubili tudi njega. Meni, da je njegovo življenje v Maroku ogroženo. Na poti v Italiji je namreč s svojim imenom in priimkom na Instagramu in TikToku pričel objavljati videoposnetke, v katerih je kritiziral kralja in režim na splošno. Kralju je govoril neposredno in mu grozil, da pozna njegovo politiko in da ve, kako to deluje. V tej smeri je bil aktiven že na fakulteti - opozarjal je na življenje Berberov v Maroku in pozival k odgovornosti. Zaradi tega naj bi mu grozili ljudje, ki jim pravijo ...

4. Po podaji druge prošnje za mednarodno zaščito _je toženka novembra 2021 s tožnikom opravila osebni razgovor._ Takrat je povedal, da v Maroku diskriminirajo Berbere tako, da ne dobijo službe, čeprav imajo ustrezno izobrazbo. On ima končano fakulteto, študiral je biologijo, kljub temu pa nikoli ni bil uradno zaposlen, večkrat je zaman poskušal dobiti zaposlitev. Iskal je kakršnokoli delo, delal bi povsod. Da bi preživel, je po tri ali štiri dni, včasih tudi po en mesec, delal v gradbeništvu in v kavarni. S tem ni bil zadovoljen. Želel je imeti kliniko za zobe, a bi moral za to končati poseben tečaj oz. visoko šolo. Tega ni naredil, ker so mu ubili dedka. Njegove smrti ni prijavil, ker mu policija ne bi pomagala, za njegovo smrt je kriva vlada oziroma vladni uslužbenci. Država jim je vzela zemljo, ki so jo podedovali po dedku, preganja jih. Na vprašanje, kaj konkretno mu je država storila, je povedal, da ni zagotovila bolnišnic. Deset let nazaj je doma padel po stopnicah in si poškodoval ramo. Ker ni imel dovolj denarja, si zdravljenja ni mogel plačati. Ni vedel, ali ima v zvezi s tem še shranjeno zdravstveno dokumentacijo. V EU je prišel, da bi si ramo pozdravil, sedaj je glede tega izgubil upanje. V Maroku ne bi ostal niti v primeru, če bi imel dobro plačano službo, ker pripada politični opoziciji, ki ne podpira vlade. Če bi se vrnil v izvorno državo, bi ga zaradi tega ubili. Vlado je javno kritiziral preko TikToka in ostalih omrežij, ni pa član nobene politične stranke. Preživlja družino v Maroku, vsak mesec jim pošlje 100 EUR, novembra 2021 pa tega ni mogel storiti, ker je tu zaprt. Pripravljen je delati karkoli, da bi zbral malo denarja. V RS išče službo, rad bi delal v politiki, išče pa tudi zaščito. Pojasnil je, da je 2019 od tu predčasno odšel v Italijo, ker ga je bilo strah, da bi ga deportirali na Hrvaško.

5. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da lahko pridobi slike, s katerimi bo potrdil svoje izjave. Zavezal se je, da jih bo predložil v desetih dneh. Tega ni storil, zato je toženka v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ-1 preverjala, ali so na njegovi strani podane subjektivne in objektivne okoliščine, ki bi lahko utemeljile njegovo prošnjo za mednarodno zaščito2. _Najprej je ugotavljala ali so v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 podane okoliščine, zaradi katerih bi se tožniku lahko priznal status begunca3._

6. Ugotovila je, da je tožnik tekom postopka spreminjal razloge, ki naj bi botrovali njegovemu odhodu iz Maroka. V prvi prošnji je dejal, da ga je zapustil zaradi težkih socialnih in finančnih razmer (to potrjuje tudi njegova lastnoročna izjava s 30. 9. 2019). V drugi prošnji je povedal drugače - da je Maroko zapustil zato, ker je bil tam diskriminiran in preganjan kot Berber. To ni nepomembno, saj je tožnik v prvi prošnji izrecno vprašan, ali je navedel vse razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito dejal, da k podanemu razlogu (težke socialne in finančne razmere v izvorni državi) ne dodaja ničesar. Tožnik v drugi prošnji ni utemeljil zakaj preganjanja ni navedel že v prvi prošnji.

7. Toženka je zato ocenila, da njegove trditve o zatrjevanem preganjanju niso bile iskrene. Menila je, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito _(prim. okoliščino iz prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1)._ Čeprav se je na osebnem razgovoru zavezal, da bo v roku 10 dni predložil slike o tem, da je na omrežjih Tik Tok in Instagramu objavljal videoposnetke, v katerih je kritiziral kralja, tega v dogovorjenem roku ni storil niti ni zaprosil za podaljšanje roka za predložitev teh dokazil. Razloga za to opustitev tožnik ni pojasnil _(prim. okoliščino iz druge alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1)._

8. Tožnikove nedosledne izjave so toženki vzbudile očiten dvom v njegovo verodostojnost. Njegove posplošene trditve, da ga v Maroku preganjajo, ker je Berber, se ji niso zdele verjetne. Preganjanje je kot razlog za odhod iz matične države navajal šele v drugi prošnji, v prvi prošnji o tem ni bilo govora. Dalje glede preganjanja ni navedel nobenega konkretnega dogodka. Povedal je da on in njegovi sorojenci niso imeli težav pri izobraževanju, saj so vsi obiskovali fakulteto. Tožnik je sicer ni dokončal, je pa to uspelo njegovim sestram in bratom, ki pa nato kljub izobrazbi niso dobili zaposlitve. Toženka je glede na vse njegove izjave zavzela stališče, da je bil razlog za odhod iz Maroka ekonomske in zdravstvene narave (oktobra 2019 je tožnik povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi težkih socialnih in finančnih razmer). Po njeni oceni ni izkazal, da so mu v Maroku le zaradi berberske narodnosti odrekli zaposlitev in zdravljenje. Povedal je namreč, da je imel v Maroku zaposlitve, ki so bile občasne narave. Za operacijo rame bi moral plačati, ker pa denarja ni imel, ga niso operirali. Glede na ugotovljeno je _sklenila, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med zatrjevanimi razlogi in dejanji preganjanja4._ Ni sprejela njegovih izjav o tem, da je državo zapustil zaradi smrti dedka. Njegovo pojasnilo, da naj bi dedek umrl zaradi prekinjenega dovoda do kisika, za to pa naj bi bila odgovorna maroška vlada oziroma njeni vladni uslužbenci, je ocenila kot pretirano in neverjetno. Tožnik je povedal, da dedkove smrti ni prijavil policiji, dokazov o njegovi (nasilni) smrti pa ni predložil. 9. V izpodbijani odločbi se je toženka opredelila tudi do tožnikove izjave, da se v izvorno državo ne more vrniti, ker je javno izrazil politično nasprotovanje do kralja. Ko je bil že v Italiji, naj bi na omrežjih kot sta TikTok in Instagram začel objavljati videoposnetke, v katerih je kritiziral kralja in režim na splošno. Iz teh videoposnetkov naj bi bila razvidna njegova identiteta, zaradi objav naj bi mu s smrtjo grozili ljudje po imenu ... Toženka je ugotovila, da so tožnikove izjave glede objave videoposnetkov in groženj skope in nedokazane (glej 8. točko obrazložitve). Političnega nasprotovanja v videoposnetkih konkretno ni opredelil, po svojih navedbah naj bi opozarjal na situacijo z Berberi ter splošno kritiziral kralja in režim. Toženka ocenjuje, da so te njegove izjave neprepričljive in malo verjetne.

10. Verodostojnost, skladnost in konsistentnost tožnikovih izjav (tudi tistih, ki jih je dal pred vložitvijo prošnje in med postopkom) je zaradi odsotnosti dokazil odločilnega pomena, saj potrjujejo verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito. Toženka je ocenila, da tožnik ni notranje in splošno verodostojen. Med postopkom je podajal izrazito neskladne, neprepričljive in neverodostojne izjave glede razlogov za odhod iz izvorne države _(prim. okoliščino iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1)._ Ne gre le za nekonsistentno podajanje nepomembnih dejstev, ki z razlogi za zapustitev izvorne države niso neposredno povezana, temveč za dejanske razloge, zaradi katerih tožnik zaproša za mednarodno zaščito. Tožnik s takšnimi izjavami ni ničesar izkazal in dokaznemu bremenu ni zadostil. Zato toženka njegovih neprepričljivih in neskladnih izjav ni preverjala z informacijami o izvorni državi _(prim. okoliščino iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1)._

11. _ZMZ-1 v četrti alineji tretjega odstavka 21. člena_ določa, da je potrebno ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov upoštevati, ali je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. Tožnik je povedal, da je leta 2018 iz Maroka odletel v Turčijo, od tam pa ilegalno potoval po balkanski poti vse do RS, kjer je oktobra 2019 vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito. Tu ni počakal na odločitev, temveč je predčasno odšel v Italijo, njegov cilj je bilo priti v katerokoli evropsko državo. Po mnenju toženke, se od osebe, ki je v svoji državi preganjana do te mere, da jo mora zapustiti in si išče zatočišče drugje, utemeljeno pričakuje, da bo vsa svoja dejanja usmerila izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo pokazala prva priložnost. Tožnik ni ravnal na tak način. Čeprav je na svoji poti do Slovenije prečkal dve evropski državi Grčijo in Hrvaško, tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. To je prvič storil šele oktobra 2019 v RS, pa še takrat ni počakal na odločitev, temveč je iz RS predčasno odšel v Italijo in druge evropske države. Zato toženka ugotavlja, da tožnik ni izpolnil pogoja iz četrte _alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1,_ saj za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko bi lahko, razlogov za to pa ni navedel. 12. Toženka je torej ugotovila, da tožnik ni navedel dejstev in okoliščin, ki bi utemeljujevale njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Za svoje neprepričljive in posplošene izjave ni predložil nobenih dokazil, čeprav je zatrdil, da to lahko stori. Poleg tega ni izpolnil nobenega izmed pogojev, naštetih v prvih štirih alinejah tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Glede na to je ocenila, da tožnik ni splošno verodostojen, kar je pogoj za priznanje mednarodne zaščite po _peti alineji tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1._

13. Tožnik trdi, da naj bi bil v izvorni državi deležen diskriminacije in preganjanja zaradi svoje berberske narodnosti in političnega prepričanja. Sicer ni član nobene politične stranke, kot politični nasprotnik režima v Maroku pa naj bi bil kljub temu ogrožen. Po oceni toženke tožnik zatrjevanega ni dokazal, zato tem trditvam ni mogla slediti. Ugotovila je, da ne obstajajo utemeljeni razlogi, da je bil v izvorni državi podvržen preteklemu preganjanju oziroma, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo, temu podvržen v prihodnje. _Zato meni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca._

14. _Nadalje je presojala, ali morda tožnik izpolnjuje pogoj za priznanje subsidiarne oblike zaščite_ - ali bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo _(prim. tretji odstavek 20. člena ZMZ-1)._ Tožnikove navedbe, da naj bi ga ob vrnitvi v Maroko ubili, ker da je politični nasprotnik režima, bi bilo v okviru resne škode mogoče obravnavati. Ker pa so bile tudi v zvezi s tem njegove izjave neizkazane in posplošene, je toženka ugotovila, da niso podani razlogi, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo, soočen z utemeljenim tveganjem za resno škodo. Sam je povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi težkih socialnih in finančnih razmer. Sem je prišel, da bi si pozdravil roko. Iz EU pošilja denar v svoji družini v Maroko. Toženka meni, da inštitut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov in nudenja zdravstvene pomoči, temveč ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini, oziroma jim grozi utemeljeno tveganje soočenja z resno škodo.

15. Tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v Maroku, ogroženosti zaradi preganjanja in dejstva, da bi bil tam soočen z resno škodo, pa ni uspel izkazati. Toženka zato ni štela, da Maroko zanj ni varna država5. Glede na ugotovljeno je na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v RS zavrnila.

_**Povzetek tožbenih navedb**_

16. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Uvodoma pojasnjuje, da je 2019 predčasno zapustil RS, ker si je želel pozdraviti svojo roko, to pa mu tu ni bilo omogočeno. Menil je tudi, da se v slovensko družbo ne bo uspel integrirati. Zelo ga je bilo strah, da ga bo Slovenija deportirala nazaj v Republiko Hrvaško. To naj bi se mu v preteklosti že pripetilo, na Hrvaškem so ga za 24 ur zaprli na WC in z njim zelo grdo ravnali. Ko je 2019 RS odšel v Italijo še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, je ravnal napačno. Tokrat bo na odločitev slovenskih organov počakal. 17. Navaja, da je bil pri podaji namere za mednarodno zaščito v lastnoročni izjavi septembra 2019 resnicoljuben. Za mednarodno zaščito je zaprosil zaradi revščine in zdravstvene oskrbe, ki mu v izvorni državi ni bila omogočena. Zaradi svoje narodnostne pripadnosti je bil materialno in socialno depriviligiran. Počutil se je kot žrtev segregacije in sistematične poniževalne ter diskriminacijske politike oblasti. V zvezi s tem se sklicuje na Prilogo 1 - informacije o izvorni državi, ki kažejo na sistemsko diskriminacijo pripadnikov berberske narodnosti. Mednarodno zaščito išče zaradi razlogov ekonomske narave in zaradi preganjanja. Preganjali so ga zaradi njegove narodnosti in zaradi javno izraženega protioblastnega mnenja na socialnih omrežjih. Na to kažejo konkretna dejanja oblasti, uperjena zoper njega na relevantnih področjih (na trgu dela, pri nujnem zdravstvenem zavarovanju, socialni pomoči, ipd).

18. Maroška oblast je z različnimi odloki povzročila podržavljanje berberskega ozemlja, kar je vodilo k pomanjkanju obdelovalnih in bivalnih površin ter revščini tega naroda. Prisiljeni so se bili seliti na obrobje večjih mest ali zapustiti državo. Tudi njihovo družinsko zemljo, ki so jo podedovali po dedku, so oblasti odvzele. Država na območju, kjer živijo Berberi, ne skrbi za infrastrukturo, na nekaterih območjih nimajo bolnišnic. Arabci so se do njega obnašali kot do primitivca. Ker so ga izzivali, je z njimi še vedno v sporih, zaradi tega je imel veliko težav. Kot mladostniku mu ni bil zagotovljen celostni pristop k reševanju družine v revščini, ki jo je preživljal. Sedaj bi bil v Maroku ogrožen, ker je tekom študija odkrito kritiziral kralja in opozarjal, da bo kdo prej ali slej odgovarjal za početje maroških oblasti nad berberskim ljudstvom. Tudi kasneje je z lastnim imenom in priimkom izražal tovrstna politična prepričanja preko Instagrama in TikToka. Zaradi tega ga bodo preganjali, grozi mu celo smrt. Ob opisani smrti starega očeta se je tega zbal. V izvorni državi ni imel pogojev za zdravstveno zavarovanje, ker pa je bil brez denarja, si zdravljenja rame ni mogel plačati. Osnovne pravice v okviru zdravstveno socialnega varstva mu niso bile zagotovljene, zato se je počutil življenjsko ogroženega. Maroku mu ne zagotovlja varstva njegovih človekovih pravic, zato zanj ne predstavlja varne države.

_**Povzetek odgovora na tožbo**_

19. Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijana odločba.

**Odločanje po sodnici posameznici**

20. Sodišče je 30. 3. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodniku posamezniku iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1.6 Na naroku, ki sta se ga udeležili obe stranki tega postopka, na izrecno vprašanje sodnice ni bil podan ugovor v zvezi z odločanjem po sodnici posameznici.

**Dokazovanje**

21. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v vse spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankami štelo za prebrane ter jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

22. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**Presoja tožbe**

23. Tožba ni utemeljena.

24. Tožnik je v tožbi navajal, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, zato je tam gladovno stavkal. V zvezi s tem je sodišče v uradnem zaznamku z dne 20. 3. 2022 (red. št. 10 v sodnem spisu) ugotovilo, da tožnik ni več pridržan v Centru za tujce, temveč biva v Azilnem domu v Ljubljani. Zaslišan na naroku je povedal, da se tam počuti dobro.

25. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

26. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 27. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze. Vendar pa mu mora biti tako glede navajanja relevantnih dejstev kot tudi predložitve dokazov dana možnost. Zato je s tem povezana dolžnost uradne osebe, da v sodelovanju s prosilcem ugotovi, katera so ta dejstva, med drugim tudi tako, da mu postavlja ustrezna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev.7 To po presoji sodišča pomeni, da je toženka dolžna razjasnjevati vse zatrjevane okoliščine, ki so v prosilčevem primeru pomembne (odločilne) z vidika priznanja mednarodne zaščite.

28. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.8 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.9 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti10 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih pritožnikovih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.11

29. V razlogih izpodbijane odločbe toženka kot bistveno izpostavlja okoliščino, da tožnikove niso bile skladne in prepričljive. Iz tožbenih navedb ni razvidno določno nasprotovanje navedenemu stališču toženke, zaradi česar sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tudi sicer je dokazna ocena toženke o neskladnosti tožnikovih izjav vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene12 (razvidna je iz povzetka izpodbijane odločbe v točkah od 7 do 16 obrazložitve te sodbe). Ob upoštevanju navedenih izhodišč upravno sodne prakse in s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, je po presoji sodišča izpodbijana odločba tudi vsebinsko prepričljiva. Tožnik se je zaslišan na naroku za glavno obravnavo glede zatrjevanega preganjanja Berberov v izvorni državi pavšalno skliceval na podatke na internetu13, individualno in konkretno pa svojega preganjanja zaradi berberske narodnosti ni izkazal. Enako je mogoče ugotoviti glede zatrjevanega preganjanja tožnika zaradi njegove politične prepričanosti (v nadaljevanju obrazložitve). Ob takem stanju stvari, ko ni podan subjektivni element14, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav niti ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.15

30. Po oceni sodišča je izpoved tožnika glede zatrjevanega preganjanja zaradi njegove narodnosti neskladna in neprepričljiva. Tožnik je na osebnem razgovoru novembra 2021 povedal, da preganjanje dojema tudi v okviru tega, da izvorna država ni zagotovila ustrezne infrastrukture in bolnišnic na območju, kjer živijo Berberi. Pred 10 leti si je poškodoval roko, ki ni bila operirana, saj za to ni imel denarja. Zaslišan je v zvezi s tem povedal drugače; da ima v roki železno ploščico, ki so mu jo vstavili med operacijo v Maroku. Operiran je bil v zasebni bolnišnici, denar za operacijo je zagotovil sam. Zdravniške dokumentacije sodišču ni predložil, dopušča možnost, da jo je izgubil. Glede na odsotnost dokazil in njegovo spreminjanje izjav16 v zvezi z zdravljenjem roke, sodišče ne more sprejeti, da je bil tožnik v izvorni državi preganjan na način, da mu je bilo tam onemogočeno zdravljenje (operacija) roke.17 Kot preganjanje tudi ni mogoče šteti tega, da v izvorni državi ni imel stalne zaposlitve - zaslišan je izpovedal, da je tam opravljal različna dela v različnih časovnih obdobjih. Resda se mu želja, da bi imel kliniko za zobe ni uresničila, vendar ne zaradi preganjanja, temveč zato, ker ni imel ustrezne izobrazbe. Povedal pa je, da on in njegovi sorojenci pri pridobivanju izobrazbe niso bili diskriminirani.

31. Sodišče prav tako ne more slediti njegovi trditvi, da bi bil v Maroku ogrožen zaradi nasprotovanja političnemu režimu oziroma da bi mu zaradi tega ob morebitni vrnitvi grozila huda škoda. Izpovedal je namreč, da je oktobra 2019 iz Slovenije odšel, preden je bilo odločeno o njegovi prvi prošnji za mednarodno zaščito, ker je „spremenil svoje načrte“. Nameraval se je vrniti v Maroko, kjer bi obiskal svojo mater. Kljub tej nameri naj bi nato v Italiji na različnih družbenih omrežjih (TikTok, Instagram) v svojem imenu pričel objavljati videoposnetke, v katerih je kritiziral kralja in politični režim v Maroku. Če bi se resnično počutil ogroženega, je malo verjetno, da bi v svojem imenu javno kritiziral politične razmere v izvorni državi, in se hkrati nameraval vrniti tja na obisk k materi. V tožbi je navedel, da je kralja odkrito kritiziral že tekom študija, ni pa zapisal, da bi bil zaradi tega kakorkoli ogrožen ali da bi se bal oblasti. V zvezi s tem je le navedel, da je moral zaradi tega študij opustiti, kar pa ni dokazal18. Zaslišan je potrdil, da kljub zatrjevanemu preganjanju zaradi političnega prepričanja, ni imel pomislekov na maroškem konzulatu v Bologni zaprositi za nov potni list. Izdali so mu ga oktobra 2020. Pojasnil je, da na konzulatu „vsakemu naredijo to uslugo, če lepo govoriš z njimi.“. Glede na to in upoštevaje, da so tožnikove izjave o preganjanju in ogroženosti zaradi političnega prepričanja ostale nekonkretizirane in neizkazane, jih sodišče ne more sprejeti. Tožnik bi lahko predložil dokazila o objavljenih videoposnetkih. S tem bi prepričljivo podkrepil svoje trditve o preganjanju zaradi političnega nasprotovanja. Ker tega ni storil, ni zadostil dokaznemu bremenu. Tožnik je imel za to dovolj možnosti in časa. Zaslišan je pojasnil, da ima teh videoposnetkov zelo veliko, saj ima namen o tej tematiki narediti film. Da bo ta dokazila predložil v roku 10 dni, se je zavezal že na osebnem razgovoru dne 18. 11. 2021, vendar te svoje procesne dolžnosti do dneva glavne obravnave ni izpolnil. 32. Glede na ugotovljeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 28. 10. 2021, torej še v času veljavnosti in uporabe Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 16/17 - UPB1; v nadaljevanju ZMZ-1). Od 9. 11. 2021 dalje se uporablja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 54/21), ki v predhodnih in končnih določbah v 64. členu določa, da se postopki, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah ZMZ-1. 2 Te okoliščine so v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ-1 naslednje:prosilec se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje,prosilec je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov,prosilčeve izjave so skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom,prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil,ugotovljena je bila prosilčeva splošna verodostojnost. 3 Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. 4 V skladu z osmim odstavkom 27. člena ZMZ-1 mora obstajati med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja vzročna zveza. 5 Z Uredbo Vlade RS o določitvi seznama varnih izvornih držav, Ur. l. RS, št. 38/2019 z dne 14. 6. 2019 je bil Maroko določen za varno državo. 6 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 7 Glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, marec 2015, stran 12. 8 Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 9 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 10 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 11 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 12 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 13 v tožbi pa se sklicuje na Prilogo 1 - informacije o izvorni državi, ki kažejo na sistemsko diskriminacijo pripadnikov berberske narodnosti 14 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 15 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 16 Tožnik je v prvi prošnji navedel, da se mu je roka pozdravila, zato je pričel delati na kmetiji, zatem pa navedel, da je iz Maroka v Turčijo odšel zato, ker je potreboval denar za zdravljenje roke. 17 Tudi če bi temu bilo tako, je SEU v sodbi C- 542/13 dne 18. 12. 2014 zavzelo stališče, da mora biti resna škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države" (prim. 35. točka navedene sodbe). Tega pa tožnik ni zatrjeval. 18 V prošnji oktobra 2019 oktobra je povedal, da je bil razlog, zaradi katerega je prenehal s študijem poškodba roke, v prošnji 2021 pa potrdil, da pri izobraževanju s strani Arabcev ni imel težav.