Jedro

Delavka ni upravičena do dodatnih dni dopusta zaradi dela z računalnikom, saj tega dela ni mogoče razumeti kot dela pod vplivom ionizirajočih sevanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 21.2.2002 ter z dne 18.3.2002 o določitvi letnega dopusta za leto 2001 ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 13.260,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka, ker se ne strinja z izdano sodbo in smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj niti sodišče niti tožena stranka pri odmeri letnega dopusta nista upoštevala 2. odstavka 38. člena Zakona o delavcih v državnih organih, po katerem se delavcu poveča dopust za 5 dni. Poleg tega pa ima pritožnica dva otroka, stara 13 in 11 let, kar bi se tudi moralo upoštevati pri odmeri dopusta. Pritožničin namen ni, da bi kogarkoli zavajala, ampak zahteva le to, da se ji prizna 2 dni letnega dopusta za socialne razmere oziroma za samohranilstvo, kar ji je prejšnji delodajalec priznal na podlagi Zakona o delavcih v državnih organih. Glede na to, da je bila pritožnica prej zaposlena tudi v državni upravi, kjer so ji priznali in odmerili tak letni dopust in ker je še vedno zaposlena v državni upravi, samo na drugem področju, je smiselno, da sodišče upošteva njene zahteve po priznanju enega dne letnega dopusta za delo z računalnikom in 2 dni za samohranilstvo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ugotovilo, da le-ta ni podan. Sodišče prve stopnje je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno presodilo vsa pravno odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere po določbi 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS, št. 15/90, s spremembami) v 38. členu določa primere, iz katerih se delavcu lahko letni dopust poveča za največ 3 dni in sicer za delo: - v hrupu, vročini, prahu in vlagi oziroma pod vplivom vremenskih razmer; - za vodenje notranje organizacijske enote in - za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi.

Po 2. odstavku citirane določbe ZDDO pa se delavcu letni dopust lahko poveča tudi do 5 dni in sicer za delo pod vplivom jonizirajočih sevanj in za delo z razstrelivi.

Kot izhaja iz odločbe o odmeri dopusta, ki jo je tožena stranka izdala 21.1.2002, je tožnica po kriterijih, opredeljenih od 35. do 39. člena ZDDO, dobila pravico do 24 dni letnega dopusta in sicer za delovno dobo 20 dni, za zahtevnost dela 2 dni in za delovno uspešnost 2 dni. Tožnica s tako odločitvijo ni bila zadovoljna, zato je ugovarjala, ker je menila, da bi morala tožena stranka upoštevati pri njej tudi socialne razmere (mati samohranilka z dvema šoloobveznima otrokoma) in da opravlja delo z računalnikom. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izčrpno navedlo razloge, zakaj tožničin zahtevek za priznanje še dveh dni dodatnega letnega dopusta ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje glede nepriznanja letnega dopusta v zvezi z delom na računalniku, saj tega dela ni mogoče razumeti kot delo pod vplivom ionizirajočih sevanj. Zato iz tega naslova tožnica ni upravičena do dodatnih dni dopusta. Prav tako pa pri tožnici ne gre za primer naveden v tretji alineji 1. odstavka 38. člena ZDDO. Pod socialne in zdravstvene razmere zakon šteje kronično in drugo daljšo bolezen, skrb za otroke do 10. leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. V tožničinem primeru pa ni podan niti eden izmed navedenih primerov, ki bi opravičevali določitev dodatnega dneva dopusta po citirani določbi zakona. Zato ji povečan dopust na podlagi te zakonske določbe ne pripada.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.