Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati zaradi domnevnih kršitev določb zakona v škodo odvetnika.

Izrek

Zahteva odvetnika E.D. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Razpravljajoči senat Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom odločil, da je odvetnik E.D. dolžan plačati stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi, in sicer odvetniku mag. V.J. iz K., ki po uradni dolžnosti zagovarja obtoženega B.B., nagrado v znesku 20.400 SIT, in odvetniku R.J. iz K., ki po uradni dolžnosti zagovarja obtoženega P.L., skupno nagrado v znesku 46.800 SIT.

Odvetnik se je zoper ta sklep pritožil, Višje sodišče v Kopru pa je s sklepom z dne 2.7.2003 njegovo pritožbo zavrnilo zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 11.7.2003 je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil odvetnik D. zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve določb zakona o kazenskem postopku (ZKP - 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 94. člena ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da razveljavi sklepa sodišč prve in druge stopnje.

Zahteva odvetnika E.D. za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Iz določbe 421. člena ZKP povsem jasno izhaja, da se sme vložiti to izredno pravno sredstvo (zaradi kršitev zakona) samo v korist oziroma izjemoma (le državni tožilec Republike Slovenije) tudi v škodo obdolženca, ali povedano drugače, tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati zaradi domnevnih kršitev določb zakona v škodo odvetnika. Zagovornik obdolženca, čeprav je sicer procesni udeleženec, zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti v svojo korist, temveč jo po že omenjeni določbi Zakona o kazenskem postopku sme vlagati le, kolikor meni, da je kršen zakon v škodo obdolženca oziroma obsojenca. Ker se obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti nanaša izključno na odvetnika, je to vlogo Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.