Jedro

Tožbeni zahtevek je utemeljen na določbi 198. člena OZ. Ker je tožena stranka oglasne površine tožeče stranke uporabljala po izteku pogodbenega roka brez pravne podlage, je dolžna tožeči stranki plačati uporabnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. 0005 Ig 2004/02309, z dne 17.8.2004 pod točko 1 in 3 ter toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 450,09 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, do takrat brezobrestno, po preteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlog po 1. odstavku 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo: da sta tožeča in tožena stranka sklenili pogodbo o najemu oglasne površine na železniških nadvozih, ki je prenehala dne 31. 12. 2003; da bi morala tožena stranka glede na določilo 7. člena pogodbe s prenehanjem veljavnosti pogodbe postavljene transparente odstraniti, vendar pa tega po prenehanju pogodbe ni storila; da je imela tožena stranka transparente še vedno na najemnih površinah, kljub prenehanju najemne pogodbe, do 31. 5. 2004 in je tožena stranka najemne površine uporabljala brez najemne pogodbe.

Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je iz naslova uporabe najemnih površin dolžna tožena stranka tožeči stranki za obdobje od prenehanja pogodbe do odstranitve transparentov plačati uporabnino na podlagi računov, ki jih je izstavila tožeča stranka.

Pritožbeno razlogovanje, da je sodišče tožeči stranki prisodilo denarni znesek kot nadomestilo za nemožnost uporabe reklamnih površin po prenehanju pogodbenega razmerja kot odškodnino, ker tožena stranka ni odstranila spornih reklamnih panojev, je materialnopravno zmotno. Zato je zmotno tudi sklicevanje tožene stranke na določilo 171. člena OZ, ki določa, da ima oškodovanec, ki ni ničesar storil, da bi škodo zmanjšal pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Iz trditev tožeče stranke in iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka zahtevala uporabnino od tožene stranke iz naslova neopravičene uporabe njenih oglasnih površin brez pogodbenega temelja. Tožbeni zahtevek je tako utemeljen na določbah 198. člena OZ, ki določa v primeru, ko nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, imetnikovo pravico, ne glede na pravico do odškodnine in tudi, če te pravice nima, da lahko zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Ker je tožena stranka oglasne površine tožeče stranke uporabljala po izteku pogodbenega roka brez pravne podlage, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki z navedeno uporabo dolžna plačati uporabnino, ki jo je le-ta zahtevala, višini katere tožena stranka ni oporekala, materialnopravno pravilna.

Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka uveljavljala plačilo najemnine oglasnega prostora po pogodbi št. 1181/1 z dne 11. 1. 2002 za obdobje od 1. 1. do 31. 5. 2004, kar izhaja iz izstavljenih računov, so neutemeljene, saj iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala od tožene stranke uporabnino in ne najemnino na podlagi pogodbe.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka le pavšalno uveljavlja pritožbeno sodišče ni ugotovilo, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti in nima pomanjkljivosti, izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba pa ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju.

Ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo nobene od kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 157. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.