Jedro

Kot večstanovanjsko stavbo iz prvega odstavka 64. člena ZEN je treba razumeti vsako stavbo z več deli stavbe, torej tudi dvostanovanjsko, saj ima tudi ta posamezne dele (stanovanjske enote) in skupne dele ter lahko urejanje medsebojnih in drugih razmerij, ki so na dvostanovanjske stavbe vezana, poteka le podobno, kot to velja za večstanovanjske stavbe, in ne kot velja za enostanovanjsko stavbo, ki po petem odstavku 3. člena SZ-1 celotna predstavlja eno stanovanje.

Prvostopenjski organ je pri preizkusu zahteve za evidentiranje zemljišča pod stavbo po tretjem odstavku 65. člena ZEN mogel šteti, da jo je vložila upravičena oseba ter postopek za evidentiranje zemljišča pod stavbo po določbah ZEN izvesti. Na odločitev v zadevi ni mogla vplivati označitev stranke z interesom v zahtevi za evidentiranje zemljišča pod stavbo ter v elaboratu kot (so)lastnice stavbe oziroma pridobiteljice stavbe ipd., saj je bistveno zgolj, da šteje za uporabnico stavbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se v zemljiškem katastru na parceli 163/9 v k.o. … za stavbo 4429 evidentira zemljišče pod stavbo, tako da je stanje, ki je glede te parcele pred spremembo: stanovanjska stavba 95 m2, dvorišče 2 m2, dvorišče 83 m2, po spremembi pa: zemljišče pod stavbo 83 m2, dvorišče 2 m2, dvorišče 95m2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je organ v postopku ugotovil, da je zahteva vložena v skladu z določbami 64. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), saj je vlagateljica A.A. vložila zahtevo kot lastnica dela stavbe, da je elaborat izdelan v skladu z določbami ZEN in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik) ter da podatki v elaboratu omogočajo evidentiranje zemljišča pod stavbo v zemljiškem katastru. Na podlagi zahteve in njej priloženega elaborata je prvostopenjski organ lahko v celoti ugotovil dejansko stanje ter je zato odločil v skrajšanem postopku na podlagi določb prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 30. 1. 2013 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je bil v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa kršen 11. člen ZUP, o čemer je navedbe podala že v pritožbi in predložila za to tudi ustrezne dokaze, ki jih navaja. Navaja, da morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, vendar vlagateljica zahteve za evidentiranje zemljišča pod stavbo tako ni ravnala, ker njena navedba, da je lastnica dela stavbe, ne ustreza resnici. V vseh javnih listinah so namreč kot lastniki na predmetni del zemljišča pod hišo in okrog hiše vpisani: B.B. do ¼, tožnica do 1/8, C.C. do 1/8 in D.D. do ½, sicer od leta 1996 pokojna. Nečak E.E. je vlagateljici za evidentiranje zemljišča pod stavbo A.A. prodal nepremičnine, ko še ni dedoval v postopku I D 562/96. Prodal je tudi vse deleže zemljišča pod hišo in okrog nje ..., brez njihove vednosti. Tudi s tem je tožnica seznanila v pritožbi drugostopenjski organ, vendar ta njenih navedb ni upošteval ter je potrdil odločitev prvostopenjskega organa. Ker pa njegova odločba vpliva tudi na pravne koristi B.B. in C.C., ki pa v postopku nista bila udeležena, niti jima odločba ni bila vročena, je organ s tem kršil pravila postopka. Ker je sklepanje fiktivnih – lažnih pogodb kaznivo dejanje, bi upravna organa taki pogodbi ne mogla slediti. Upravna organa sta tudi kršila 63. do 65. člen ZEN ter 34. člen tega zakona, saj ni bilo preizkušeno, ali zahtevo vlaga upravičena oseba in če je pooblastilo geodetu dano v skladu z zakonom. Navaja, da je bila v postopku, v katerem je kot geodet sodeloval F.F., vedno oškodovana. Vztraja, da se vlagateljica A.A. izkazuje z lažno prodajno pogodbo z dne 17. 2. 1999 ter meni, da sta organa kršila prvi odstavek 248. člena ZUP, ker tega dejstva nista upoštevala. Tožnica sodišču predlaga, naj ugotovi ničnost odločb upravnih organov obeh stopenj.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise v zadevi.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot strankam z interesom preostalim osebam, ki so bile stranke v upravnem postopku. Odgovorila je A.A., ki tožbene navedbe prereka ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Tožnica v naknadni vlogi prereka navedbe A.A. v odgovoru na tožbo ter za svoje navedbe prilaga več listinskih dokazov.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavni zadevi je sporna odločitev v izpodbijanem sklepu, da se na parceli 163/9 k.o. … evidentira za stavbo št. 4429 zemljišče pod stavbo s površino 83 m2 (pri čemer je preostali del navedene parcele dvorišče 2 m2 in 95 m2). Tožnica v tožbi navaja, da vlagateljica zahteve za evidentiranje zemljišča pod stavbo ni (so)lastnica stavbe ter je zato organ, ki je na podlagi njene zahteve vodil postopek in izdal izpodbijani sklep, kršil določbe 63. do 65. člena ZEN ter določbe 34. člena ZEN, ki se nanašajo na geodetsko podjetje, ki po pooblastilu lastnika izdela elaborat ter vloži zahtevo za uvedbo postopka po določbah ZEN.

9. Po prvem odstavku 64. člena ZEN se zemljišče pod stavbo v zemljiški kataster evidentira na zahtevo lastnika zemljišča, imetnika stavbne pravice ali investitorja gradnje; če pa na zemljišču stoji večstanovanjska stavba, lahko zahtevo za evidentiranje zemljišča pod stavbo vloži tudi lastnik stavbe ali dela stavbe, uporabnik stavbe ali dela stavbe ali upravnik stavbe. Iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov v zadevi izhaja, prav tako iz tožbenih navedb ter ni sporno, da se odločitev o evidentiranju zemljišča pod stavbo na parceli 163/9 k.o. … nanaša na stavbo na naslovu …, glede katere je vlagateljica zahteve za evidentiranje zemljišča pod stavbo A.A. (vsaj) uporabnica dela stavbe (slednja tudi po tožbenih navedbah v tej stavbi živi, je glede dela stavbe kot kupovalka dne 17. 2. 1999 sklenila prodajno pogodbo, je izvedla na stavbi obnovitvena dela itd.). Sodišče tožnici pritrjuje, da zemljiška knjiga glede parcele 163/9 izkazuje med drugim solastništvo tožnice, in da solastništva A.A. (kljub prej navedeni prodajni pogodbi) ne izkazuje. Vendar za obravnavano zadevo to niti ni pomembno, kajti iz elaborata v upravnih spisih (ki je bil v smislu tretjega odstavka 62. člena ZEN izdelan kot strokovna podlaga za uvedbo postopka evidentiranja zemljišča pod stavbo) izhaja, da se nanaša na stavbo z več deli stavbe, za tako stavbo pa po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ-1) štejeta dvo ali večstanovanjska stavba (po prvem odstavku 3. člena SZ-1 namreč enostanovanjske stavbe niso sestavljene iz posameznih in skupnih delov stavbe, arg. a contrario). Za primer, da je na zemljišču večstanovanjska stavba, pa je v že citiranem prvem odstavku 64. člena ZEN določeno, da lahko zahtevo za evidentiranje zemljišča pod stavbo vloži (tudi) uporabnik dela stavbe. Pri tem pa sodišče meni, da je kot večstanovanjsko stavbo iz prvega odstavka 64. člena ZEN treba razumeti vsako stavbo z več deli stavbe, torej tudi dvostanovanjsko, saj ima tudi ta, enako kot večstanovanjska, posamezne dele (stanovanjske enote) in skupne dele ter urejanje medsebojnih in drugih razmerij, ki so na dvostanovanjske stavbe vezana, poteka lahko le podobno, kot to velja za večstanovanjske stavbe, in ne kot velja za enostanovanjsko stavbo, ki po petem odstavku 3. člena SZ-1 celotna predstavlja eno stanovanje (analogno sklepanje je utemeljeno na skupnih bistvenih lastnostih). Da (najmanj) dve stanovanji stavba na parceli 163/9 obsega, pa izhaja tako iz upravnih spisov v zadevi kot iz tožbenih navedb in torej ni sporno. Glede na povedano je po presoji sodišča prvostopenjski organ pri preizkusu zahteve za evidentiranje zemljišča pod stavbo po tretjem odstavku 65. člena ZEN mogel šteti, da jo je vložila upravičena oseba ter postopek za evidentiranje zemljišča pod stavbo po določbah ZEN izvesti. Na odločitev v zadevi po presoji sodišča tudi ni mogla vplivati označitev A.A. v zahtevi za evidentiranje zemljišča pod stavbo ter v elaboratu kot (so)lastnice stavbe oziroma pridobiteljice stavbe ipd., saj je bistveno zgolj, da šteje za uporabnico stavbe. Prav tako sodišče ne sodi, da bi šlo s strani navedene za navajanje neresničnih dejstev, ki ga ZUP prepoveduje (11. člen) – po povedanem tudi ni vplivalo na odločitev v zadevi - pač pa, da je A.A. navedeno zahtevo vložila kot dolgoletna uporabnica dela stavbe, ki se tudi lahko izkazuje s prodajno pogodbo za del navedene stavbe. Glede na datum sklenitve prodajne pogodbe (17. 2. 1999) je sicer očitno, da se A.A. na podlagi navedene pogodbe kot (so)lastnica parcele 163/9 v zemljiško knjigo ne more vpisati ter da zemljiškoknjižno stanje ni skladno z dejanskim, niso pa znani razlogi za to; brez podlage so tako ob tem tožbene navedbe, da gre za lažno oziroma fiktivno pogodbo, ki je upravna organa ne bi mogla upoštevati. Te pogodbe pa v tem smislu, da bi moralo biti z njo izkazano (so)lastništvo parcele (stavbe) s strani A.A., niti ni bilo potrebno upoštevati, kajti po povedanem zadostuje, da navedena šteje za uporabnico dela stavbe. S tako zakonsko ureditvijo aktivne legitimacije za vložitev zahteve za evidentiranje zemljišča pod stavbo v primeru večstanovanjske stavbe (ter uporabo zakona) pa se po mnenju sodišča tudi ne posega nedopustno v pravice (so)lastnikov večstanovanjske stavbe, saj so glede na tako svojstvo stranke v postopkih za izdelavo elaboratov in upravnih postopkih pred geodetskim organom (11. člen ZEN) ter jim je torej omogočeno varovanje njihovih pravic in pravnih koristi. To velja tudi za tožnico, kar ni sporno, da je kot stranka v upravnem postopku lahko varovala svoje pravice in pravne koristi. Vendar zoper pravilnost (izračunane) površine pod stavbo in površine preostale parcele, kar je ključna točka odločitve v izpodbijanem sklepu, tožnica ni podala nobenega ugovora. V stvarne pravice, katerih predmet je zemljišče skupaj s stavbo (nepremičnina), se s sklepom o evidentiranju zemljišča pod stavbo v zemljiškem katastru glede na določbe ZEN ne posega. Sicer pa tožnica niti ne trdi, da naj bi bila zaradi izpodbijanega sklepa nedopustno prizadeta v svoji (so)lastninski pravici glede parcele 163/9. 10. Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da v postopku ni bilo preizkušeno, ali je bilo pooblastilo geodetu dano v skladu z zakonom ter ali pri tem ni bil kršen 34. člen ZEN. Iz določb 34. člena ZEN izhaja, da geodetsko podjetje izdela (ustrezen) elaborat po pooblastilu lastnika ter da po pooblastilu lastnika vloži zahtevo za uvedbo (ustreznega) postopka po določbah ZEN. Vendar te določbe v povezavi z določbami prvega odstavka 64. člena ZEN, ki dajejo legitimacijo za vložitev zahteve za evidentiranje zemljišča pod stavbo, ki se nanaša na večstanovanjsko stavbo, tudi uporabniku dela stavbe, po mnenju sodišča ni mogoče razlagati tako, da bi le (so)lastnik stavbe mogel pooblastiti geodetsko podjetje, ne pa tudi uporabnik dela stavbe (teleološka razlaga). Navedbe tožnice, ki se nanašajo na pooblaščenega geodeta, podane v smeri njegovega ravnanja kot lahko pristranskega, pa so nedopustne tožbene novote (20. člen ZUS-1), saj bi jih tožnica morala uveljavljati najprej v upravnem postopku, torej s pritožbo, vendar jih ni.

11. Kolikor tožnica očita kršitve tudi organu druge stopnje, sodišče dodaja, da te ne morejo vplivati na odločitev o tožbi. Po določbah 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je organ v izvrševanju upravne funkcije odločil o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, pravne oseb oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta. V obravnavani zadevi je to sklep prvostopenjskega organa. Zato je sodišče tudi štelo, da v tem upravnem sporu tožnica izpodbija ta akt. Navedeno pa pomeni, da morebitne kršitve drugostopenjskega organa, ker njegov upravni akt ni predmet preizkusa zakonitosti, ne morejo vplivati na odločitev o tožbi.

12. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, saj tudi v okviru uradnega preizkusa ni našlo kršitev materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče dodaja, da so navedbe tožnice, do katerih se v tožbi ni izrecno opredelilo, pravno nerelevantne za odločitev ter jih pri odločanju ni moglo upoštevati, enako velja tudi za tožbi priložene listine, povezane z nerelevantnimi navedbami, da dokazovanja z njimi kot nepotrebno ni izvedlo.