Jedro

Občinska inšpekcijska služba opravlja nadzorstvo nad izvajanjem občinskih predpisov in drugih aktov, s katerimi občina ureja zadeve iz svoje pristojnosti. Ni inšpektor tisti, ki bi moral hoditi po terenu in sam ugotavljati stanje na terenu o prevoznosti ceste oz. opravljati fizični nadzor nad stanjem cest.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski zadevi izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožnikom za škodo, ki jo uveljavljajo v tožbenem zahtevku. Po mnenju sodišča je tožena stranka, ki je lastnica ceste, tožnikom objektivno odgovorna, ker je na vozilo moža oz. očeta tožnikov padlo 16 metrsko drevo tako, da je v posledici te nesreče umrl. Cesta, na katero padajo šestnajst in več metrov visoka drevesa, je nevarna stvar, saj predstavlja povečano nevarnost za udeležence v prometu, ker takšnih dogodkov ne morejo pričakovati, v kolikor pa do njih pride, ne morejo ničesar storiti, da bi se jim izognili. Ugotovilo je tudi krivdno odgovornost tožene stranke. Padec drevesa na cesto je bil posledica gradnje ceste pred desetimi do dvanajstimi leti, ker pri gradnji ceste niso upoštevali, da se drevo uvršča v živi organizem in da se lahko posledice pojavijo tudi čez več let. Tožena stranka ni dokazala, da bi ob gradnji ceste ravnala v skladu s pravili stroke oz. pritegnila vse potrebne strokovnjake za izgradnjo. S takšnim dogodkom bi morala računati. Sicer pa je njena krivdna odgovornost tudi v tem, da inšpektor, ki je organ v sestavi tožene stranke in na katerega je z odlokom preložena odgovornost nadziranja občinskih cest, ni opravil svoje naloge. Če bi zadostno skrbno pregledoval brežino ceste, bi se lahko preprečila nesreča. Zoper vmesno sodbo je vložila tožena stranka pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z objektivno odgovornostjo. Ugotovitev sodišča, da je nevarna tista cesta na katero padajo šestnajst in več metrov visoka drevesa je neutemeljena, ker ne odraža ugotovljenega dejanskega stanja. Na cesto, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, ne padajo šestnajst in več metrska drevesa, saj je zaradi spleta nesrečnih okoliščin padlo na to cesto eno drevo. Cesta ni bila nevarna stvar, ker do nezgode ni prišlo zaradi okoliščin, ki bi izvirale iz ceste, ampak zaradi padca drevesa. Padec drevesa pa je bil v konkretnem primeru izreden, nepričakovan dogodek, ki je bil zunaj nevarne stvari, v kolikor bi bila res cesta v tem primeru tista, ki je predstavljala nevarno stvar. Drevo, ki je padlo na cesto, ni stalo na delu javne ceste, ampak na zemljišču, ki ni last toženca. Po določilih 26. točke 14. člena Zakona o javnih cestah je cestni svet največ dva metra širok zemljiški pas merjen od črte, ki jo sestavljajo na podlagi predpisov o projektiranju javnih cest in njihovih elementov določene končne točke prečnega profila cestnega telesa z napravami za odvodnjavanje in brežinami ceste oz. pri avtocestah od varovalne ograje. V konkretnem primeru je drevo stalo več kot pet metrov od določene končne točke prečnega profila cestnega telesa. Toženec ni imetnik nevarne stvari v smislu 174. člena ZOR, saj ni bil lastnik drevesa, ki je padlo na cesto. Lastnica zemljišča, na katerem je drevo raslo, je Republika Slovenija. Toženec je samo lastnik ceste, vendar škoda, ki je nastala tožnikom, ne izvira iz ceste, zato za nastalo škodo ne more biti odgovoren. Tudi ugotovitev sodišča, da vremenske razmere, ki so botrovale nezgodi niso pomenile nepričakovan pojav, ki bi ga bilo lahko uvrstiti pod standard višje sile, tožene stranke ne prepriča. V konkretnem primeru je pomenil višjo silo celoten splet okoliščin, ki je botroval padcu drevesa in ne samo vremenske razmere. Padcu drevesa je botrovalo več nesrečnih dejavnikov in ne samo vremenske razmere. Iz mnenj izvedencev izhaja, da je bil padec drevesa nepričakovan in da se ga ni dalo predvideti. Drevo se pred nesrečnim dogodkom ni nagnilo in izgubilo stojnost, ni se postopno nagibalo proti cesti, temveč je zaradi spleta okoliščin brez kakršnihkoli poprejšnjih znakov v danem trenutku padlo na cesto. Zato je bil padec drevesa nepričakovan dogodek, saj ga ni bilo moč pričakovati in odpraviti kot to izhaja iz obeh izvedenskih mnenj. Toženec objektivno ni mogel vedeti, da ima padlo drevo oslabljen koreninski sistem, saj drevo ni kazalo nikakršnih znakov, da bi bilo kakorkoli poškodovano. Posegi v cesto so bili izvedeni več kot deset let pred tem in zato niso mogli biti več relevantni. Ob gradnji ceste je bilo posekanih več dreves, ohranila so le tista, ki naj ne bi imela vpliva na cesto. Če ni zunanjih vidnih znakov poškodb, je objektivno nemogoče ob pregledu ugotoviti koreninski sistem dreves ob cesti. Drevo je živ organizem, vendar to pomeni sposobnost obnove in rasti tudi koreninskega sistema. Logično je zato bilo pričakovati, da se je koreninski sistem drevesa okrepil, saj je bilo drevo bujne rasti, ni se sušilo, ni imelo votlega debla in se ni nagibalo. Vzdrževanje in urejanje cest je bilo zaupano Cestnemu podjetju K. kot izvajalcu gospodarske dejavnosti, s katerimi je bila sklenjena ustrezna pogodba. To podjetje je bilo dolžno redno vzdrževati in obnavljati ceste tako, da se omogoči normalno in varno odvijanje prometa. Glede krivdne odgovornosti sodišče zmotno ugotavlja, da naj bi bil inšpektor kot organ tožene stranke dolžan opravljati nadzorstvo nad stanjem ceste. Takšno nadzorstvo je v skladu s Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest v pristojnosti gospodarske javne službe. Med naloge te službe spada tudi redno vzdrževanje vegetacije kot določa 21. člen Pravilnika. Vzdrževati je treba cesti bližnja drevesa, ki lahko ogrožajo cesto in promet na njej. Za izvajanje rednega vzdrževanja občinskih cest je odgovoren izvajalec javne službe in ne tožena stranka. Stališče sodišča o pristojnosti občinskega inšpektorja je zmotno, saj se njegova pristojnost ne nanaša na vzdrževalna dela na cesti. Pristojnost občinskega inšpektorja je opredeljena v poglavju E-inšpekcijsko nadzorstvo, Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah. Iz teh določb pa ne izhaja, da bi občinski inšpektor bil dolžan izvajati kakršnakoli vzdrževalna dela, njegova funkcija je samo v nadzoru nad izvajanjem odloka in drugih predpisov o javnih cestah, ki se neposredno nanašajo na občinske ceste. Naloge inšpektorja so konkretno določene v 79. členu odloka in se nanašajo na nadzorno funkcijo kar je tudi klasična naloga inšpekcije. Zato občinski inšpektor ni mogel opustiti dolžnega nadzora nad stanjem ceste kot meni sodišče prve stopnje. Iz vseh teh razlogov tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki povrnejo stroški postopka.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča okoliščine konkretnega primera niso takšne, da bi utemeljevale sklep, da je bila cesta, po kateri se je v trenutku škodnega dogodka peljal mož oz. oče tožnikov, nevarna stvar. Pravilo je, da v načelu ni nevarna stvar sama po sebi, pač pa je oz. postane taka šele glede na okoliščine konkretnega primera. Zato cesta sama po sebi ni nevarna stvar. To ugotavlja tudi izpodbijana sodba, zatem pa brez vsake podlage v trditvenem, še manj pa dokaznem gradivu zaključi, da pa je nevarna tista cesta na katero padajo šestnajst in več metrov visoka drevesa. V tem sporu pa se nikoli ni trdilo, da bi na cesto padala (to pomeni večkrat) takšna drevesa. Ves čas je bilo govora le o drevesu (torej enem), ki je padlo v slabih vremenskih razmerah ravno v trenutku, ko se je po tej cesti peljal A.Z.. Zato se v izpodbijani vmesni sodbi pravni standard nevarne stvari iz 174. člena ZOR zmotno razlaga. Do hude poškodbe A.Z., v posledici katere je nekaj mesecev kasneje umrl, zato ni prišlo iz razlogov, ki bi bili v zvezi z uporabo same ceste, ampak je do te poškodbe prišlo, ker je na njegovo vozilo padlo veliko drevo, ki je raslo na brežini približno pet metrov od cestnega robnika. Cesta sama po sebi ni predstavljala v tem primeru nevarno stvari na kakršno sta se nanašali določbi 173. in 174. člena ZOR in ima pritožba prav, da tožena stranka ne more biti objektivno odgovorna tožnikom za nastalo škodo zaradi dejstva, da je lastnica ceste. V okoliščinah v katerih je prišlo do škodnega dogodka je po mnenju pritožbenega sodišča bilo drevo nevarna stvar, saj nenaden padec tako velikega drevesa na cesto predstavlja nevarno stvar, ker iz njega izvira povečana nevarnost škode. Za odločitev o tem, kdo je odgovoren za to nevarno stvar pa je bistvenega pomena lastništvo drevesa oz. zemljišča na katerem je drevo raslo. S tem vprašanjem pa se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, ker je zaradi zmotnega stališča, da je pomenila nevarno stvar cesta, štelo, da lastništvo drevesa oz. zemljišča, na katerem je raslo drevo ni pomembno. Že zaradi tega je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti, saj je dejansko stanje glede te podlage tožbenega zahtevka bilo nepopolno ugotovljeno (355. ZPP).

Razlogi pritožbe, da je bil padec drevesa v tem primeru izreden nepričakovan dogodek, niso prepričljivi. Vremenske razmere v času škodnega dogodka niso bile neobičajne za čas in kraj dogodka. Te ugotovitve izpodbijane sodbe pritožba niti ne izpodbija. Da je bil padec drevesa nepričakovan dogodek, pa ne prepriča niti sklicevanje na pisno mnenje obeh strokovnjakov, ki ju je angažirala pred pravdo tožena stranka in sta to stališče res zapisala v pisnem mnenju. Sodišče prve stopnje v tem delu mnenja ne sprejema z obrazložitvijo, da gre pri vprašanju pričakovanosti nekega dogodka za pravno kvalifikacijo, ki je v domeni sodišča. Temu sicer po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi, saj je vprašanje, ali se je dalo predvideti ali ne, da bo določeno drevo sčasoma izgubilo stabilnost in se zrušilo predvsem strokovno vprašanje. Že ob splošnem znanju pa ne prepriča stališče, da je padec drevesa bil nepričakovan dogodek, če sta oba strokovnjaka povezala izgubo stabilnosti drevesa z gradnjo ceste, ko so bili do en meter od tega drevesa opravljeni veliki izkopi. Tudi če se je to dogajalo več let nazaj, bi moralo sodišče raziskati, ali bi tožena stranka morala ob takšnem posegu pri gradnji ceste poskrbeti za drevo, ki so mu bile potrgane in posekane vse spodnje korenine in so ostale v brežini, kjer je drevo raslo samo korenine, ki imajo manjšo rast in moč sidranja. Sodišče prve stopnje ima prav, da bi bilo treba upoštevati, da je drevo živ organizem. Prav zato pa mnenje strokovnjakov, na katere se opira tožena stranka v sklepnem delu ni prepričljivo in bi terjalo vsaj dodatna pojasnila, da bi sodišče lahko pravilno zaključilo, ali je tožena stranka ob gradnji ceste ravnala v skladu s pravili stroke ali ne in v posledici tega, ali ta opustitev ne pomeni tudi njene krivde za nastali škodni dogodek.

Pritrditi pa je še pritožbenim navedbam v katerih se očita zmotna uporaba materialnega prava glede opustitev, ki naj bi jih zakrivil občinski inšpektor. Pritožba pravilno opozarja, da opravlja občinska inšpekcijska služba v skladu s pristojnostmi iz Zakona o lokalni samoupravi (21. člen) nadzorstvo nad izvajanjem občinskih predpisov in drugih aktov, s katerimi občina ureja zadeve iz svoje pristojnosti. Občinski inšpektor je del občinske uprave. Organizirana dejavnost nadzorstva je upravna dejavnost, s katero se opravlja nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in predpisov na določenem področju in nad izvajanjem že izrečenih ukrepov. Delo inšpektorja je usmerjeno v ugotavljanje dejstev (npr. ob nesrečah, požarih, ipd.), preverjanju dokumentacije in ravnanj subjektov, da bi se preprečile kršitve predpisov ali nesreč. Ni pa inšpektor tisti, ki bi moral hoditi po terenu in sam ugotavljati stanje na terenu o prevoznosti ceste oz. opravljati fizični nadzor nad stanjem cest. To je naloga strokovnih služb, kar se da razbrati tudi iz Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Zato je zaključek o krivdni odgovornosti tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje izvajalo iz opustitve nadzora inšpektorja, posledica zmotne razlage pristojnosti občinskega inšpektorja, zaradi česar je tudi v tem delu bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. O obstoju odškodninske odgovornosti na krivdni podlagi bo mogoče govoriti samo, če bodo podani vsi elementi civilnega delikta, ki bodo obremenjevali toženo stranko. Sodišče prve stopnje bo moralo točno opredeliti katero opustitev je mogoče očitati toženi stranki (nadzor nad stanjem cest ni njena pristojnost).

Iz vseh teh razlogov je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo odločanje. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dejansko stanje dopolniti glede odločilnih dejstev, ki so pomembna za ta spor in so nakazana spredaj ter za tem o zadevi ponovno odločiti.

Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165. ZPP.