Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni kriva, da iz priloženega obrazca o premoženjskem stanju ni razvidna njena nelikvidnost in višina blokad na TRR in bi jo zato sodišče moralo pozvati, naj vlogo dopolni.

Blokada kaže zgolj na njeno slabo likvidnostno stanje. Poleg tega je pri odločanju o (delni) oprostitvi plačila sodne takse, potrebno upoštevati tudi njeno finančno in premoženjsko stanje. Že zaradi pomanjkljivosti trditev v zvezi s tem predlogu tožene stranke ni bilo mogoče ugoditi.

Ustava RS ne določa, da je sodno varstvo brezplačno. Prek določb drugega poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks je pravica do sodnega varstva zagotovljena le tistim, ki izpolnjujejo zgoraj navedene zakonske kriterije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse za postopek o pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 202/2015 z dne 13. 7. 2015 (I. točka izreka) in za postopek o pritožbi zoper sklep o povrnitvi stroškov I Pg 202/2015-23, z dne 27. 10. 2015 (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pritožnika oprosti plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno s četrtim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) lahko sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks, ji takšno plačilo odloži ali ji dovoli obročno plačilo, če ta nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri odločanju mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Stranka, ki predlaga taksno oprostitev, pa mora v predlogu navesti okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1 in v zvezi s tem predlagati dokaze. Trditveno in dokazno breme o tem je njeno (212. člen ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). S predložitvijo izjave o premoženjskem stanju stranka zadosti formalnim zahtevam, ki jih določa tretji odstavek 12. člena ZST-1, ne pa tudi trditvenemu bremenu glede okoliščin, zakaj nima sredstev za plačilo celotne takse in jih brez ogrožanja svoje dejavnosti tudi ne more zagotoviti. Prav zatrjevanje in izkaz teh okoliščin pa je odločilno za uspešno uveljavljanje oprostitve. Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni kriva, da iz priloženega obrazca o premoženjskem stanju ni razvidna njena nelikvidnost in višina blokad na TRR in bi jo zato sodišče moralo pozvati, naj vlogo dopolni, tako niso utemeljene (glede na to, da ji je bil sklep I Pg 202/2015-22, naj takšne podatke zagotovi, poslan dne 27. 10. 2015, pa so tudi neresnične). Ko je tožena stranka v spis vložila izjavo o premoženjskem stanju, je bila njena vloga popolna. Ponovno pozivanje v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP zato nikakor ni bilo potrebno.

5. Višje sodišče nadalje soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da je sodna taksa v višini 99,60 EUR objektivno nizka in da njeno plačilo ne bi moglo ogroziti dejavnosti tožene stranke. Ta namreč ne prereka ugotovitve, da je v izjavi o premoženjskem stanju sama navedla, da njen čisti poslovni izid znaša 10.028,00 EUR, bilančni dobiček pa 200.119,00 EUR ter da so skladno z bilanco stanja njene dolgoročne obveznosti (122.821,00 EUR) bistveno nižje od sredstev (797.445,00 EUR). Nesporno je tudi, da tožena stranka posluje z dobičkom. Poleg tega, kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje, v (sicer podani) dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse tožena stranka ni navedla, kakšne so njene kratkoročne obveznosti in kratkoročna sredstva, koliko sredstev ima na poslovnih računih in do kakšne vrednosti so ti blokirani, koliko sredstev rabi za tekoče poslovanje ter kakšni so tekoči in pričakovani prilivi (glej sklep I Pg 202/2015-22 z dne 27. 10. 2015). Ob tem višje sodišče dodaja, da je iz zadnje objavljene bilance stanja razvidno, da ima predlagatelj za 318.000,00 EUR zalog (materiala), 100.395,00 EUR kratkoročnih finančnih naložb v delnice in deleže v družbah v skupini ter 1.070.654,00 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev. Že dejstvo, da ni zatrjeval, da česarkoli od navedenega ne bi mogel dovolj hitro prodati oziroma izterjati, vsaj do višine 99,60 EUR, ki bi zadostovala za plačilo sodne takse, tako onemogoča ugoditev predlogu za oprostitev plačila sodne takse.(1)

6. Prav tako ugoditve ne omogoča sama blokada denarnih sredstev na transakcijskih računih tožene stranke (sploh ob dejstvu, da je na te račune v zadnjih treh mesecih prejemala prilive, kar smiselno izhaja iz njene izjave, da ti ne zadostujejo za poplačilo upnikov, ter da ni navedla ne do katerega zneska so računi blokirani, ne kakšni so prilivi bili). Blokada kaže zgolj na njeno slabo likvidnostno stanje. Poleg tega je pri odločanju o (delni) oprostitvi plačila sodne takse, potrebno upoštevati tudi njeno finančno in premoženjsko stanje. Že zaradi pomanjkljivosti trditev v zvezi s tem predlogu tožene stranke ni bilo mogoče ugoditi. Na takšno odločitev pa ne morejo vplivati niti pavšalne navedbe o ogroženosti delovnih mest zaposlenih in o drugih odprtih sodnih postopkih. Sodišče prve stopnje zato z opustitvijo opredelitve do njih ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določbe pravdnega postopka.

7. Z zavrnitvijo predloga toženi stranki tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva. Ustava RS namreč ne določa, da je le-to brezplačno. Sodne takse predstavljajo obvezno dajatev, katere namen je v tem, da stranke krijejo del stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča in so torej predpisane predvsem zaradi fiskalnih razlogov in za zagotavljanje ekonomičnosti postopka ter procesne discipline. Prek določb drugega poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks je pravica do sodnega varstva zagotovljena le tistim, ki izpolnjujejo zgoraj navedene zakonske kriterije.

8. Pritožba pravilno izpostavlja, da predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi predlog za odlog oziroma obročno plačilo takse. Sodišče prve stopnje je to upoštevalo in o navedenih predlogih odločilo. Toženi stranki je pojasnilo, da iz njenih trditev ne izhaja, da bi takojšnje plačilo celotne sodne takse ogrozilo opravljanje njene dejavnosti. Obširnejšo in bolj konkretno obrazložitev zavrnitve takšnih predlogov, pa bi tožena stranka lahko pričakovala le, če bi v zvezi z njimi tudi sama podala obširnejšo trditveno podlago (npr. kolikšen del takse in kdaj oziroma s kakšno dinamiko plačila bi lahko plačala). Ker v zvezi s tem ni povedala ničesar (zatrjevala je le, da bi plačilo vsakršne takse, ne glede na višino, ogrozilo njeno dejavnost), je sodišče prve stopnje tudi te predloge pravilno zavrnilo.

9. Pritožbene navedbe tako niso utemeljene. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Skladno z določbo četrtega odstavka 10. člena ZST-1 se za predmetno pritožbo sodna taksa ne plača. Predlog za njeno oprostitev, ki ga podaja tožena stranka, je zato brezpredmeten in ga višje sodišče ni presojalo.

Op. št. (1): Podobno stališče je že zavzelo tudi VS RS v sklepu I Up 116/2015.