Jedro

Glede na različno dejansko in pravno podlago litispendenca (189. člen ZPP) ni podana.

Pravdno sodišče po razveljavitvi sklepa o izvršbi odloča o utemeljenosti uveljavljene denarne terjatve tožeče stranke na podlagi celotnega dokaznega postopka, ki ga izvede, pri čemer se listine, ki so bile podlaga za izvršilni postopek, presojajo v sklopu ostalih izvedenih dokazov (8. čl. ZPP) in njihova eventuelna formalna pomanjkljivost ne bi mogla vplivati na pravilnost odločitve.

Izrek

Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I./b) spremeni tako, da se glasi: „b) v 3. točki izreka za izvršilne stroške tako, da mora I.B. v roku 8 dni od prejema sklepa plačati izvršilne stroške v znesku 274,42 EUR, vsi trije toženci pa solidarno izvršilne stroške v znesku 583,12 EUR, sicer tečejo zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila; navedeni sklep o izvršbi se glede izvršilnih stroškov razveljavi, kolikor je B.B. in N.B. naloženo solidarno plačilo tudi zneska 274,42 EUR in kolikor tečejo zamudne obresti od zneska stroškov tudi v času do poteka izpolnitvenega roka ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.“ V preostalem delu (glede dosojenih glavnic in zakonskih zamudnih obresti na dosojene glavnice ter glede pravdnih stroškov) pa se pritožba vseh treh toženih strank zavrne in se v tem delu potrdiizpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožene stranke nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Postojni z dne 14.12.2004, opr.št. In 1, vzdržalo v veljavi: a) v 1. točki izreka sklepa: - za znesek 23.176,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2004 do plačila, katerega je toženi stranki (pravilno: tožeči stranki) dolžan plačati I.B. v roku 15 dni in - za znesek 49.127,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obestmi od 15.12.2004 do plačila, katerega so dolžne plačati tožene stranke tožeči stranki v roku 15 dni; b) v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 857,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 do plačila.

II.

Toženim strankam naložilo, da morajo v 15 dneh tožeči stranki solidarno povrniti 723,04 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2007 do plačila.

Proti navedeni sodbi so tožene stranke po svojem pooblaščencu vložile pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagale njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Toženci menijo, da je šlo v konkretnem primeru za litispendenco. Tožeča stranka je v pravdi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr.št. P 1 tožila I.B. s hipotekarno tožbo in dejansko so stranke iste (prvotožena), terjatev pa prav tako, saj se nanaša na isto pogodbo. V zvezi z listinami, za katere se je ugovarjalo, da niso verodostojne listine, bi se moralo to predpostavko sanirati že v izvršilnem postopku, ne pa dopustiti, da je sploh prišlo do pravde. Glede ugovora v zvezi s pooblastilom za sklenitev pogodbe o poroštvu se sodba ni izrekla. Ugovor je bil, da sklicevaje se na določilo 3. odst. 76. čl. OZ oz. 4. odst. 91. čl. ZOR, pooblaščenec ne sme brez posebne pooblastitve za vsak posamezen primer, med drugim skleniti pogodbe o poroštvu. Iz njegovega zaslišanja izhaja, da ni bil zakoniti zastopnik, ampak trdi, da je bil prokurist. Pogodba št. 35 je zgolj garantna pogodba v korist A. To je pogodba s pogojem, ki ni ustvarila dolžniško-upniškega razmerja med dolžnikom in upnikom. Ko pa je bil pogoj izpolnjen in ko je bila plačana garancija, bi šele prišlo do terjatve do dolžnika. Sicer pa so toženci pojasnjevali, kako je prišlo do njihovega sopodpisa te pogodbe. N.B. sploh ni vedela, kaj podpisuje, saj se s posli ne ukvarja. Je gospodinja in ima končano osnovno šolo. Mož ji je domov prinesel pogodbe in ji rekel, da na banki zahtevajo njen podpis. I.B. je povedal, da so mu na banki dali v podpis pogodbo, katere vsebine on ni preverjal. Rekli so mu, da naj jo prebere doma. Tako dejansko ni vedel, kaj je podpisal. Mogoče je njegovo ravnanje res nenavadno, vendar je opomniti, da je prestal hudo bolezen zaradi srčne in možganske kapi in ima očitno težave v poslovnem funkcioniranju. Enako zatrjuje B.B., ki mu je oče predstavil podpis pogodbe kot formalnost. Očitno je bilo ravnanje banke naravnano tako, da je izkoristila neizkušenost in lahkovernost podpisnikov in jim pogodbo porinila v podpis. Tako je pri I.B. evidentno šlo za bistveno zmoto, pri B.B. in N.B. pa do pogodbe sploh ni prišlo, saj je šlo za nesporazum in je pogodba zanju neobstoječa. Kar se tiče razsodbe, da ostane prva točka sklepa o izvršbi v veljavi, je ugotoviti, da se ta spreminja in bi zato izrek moral vsebovati, v katerem delu ostane v veljavi in kaj se zgodi s presežnim delom, ali se zavrne ali kaj podobnega. Dejstvo je, da je šlo v prvi točki za solidarno obvezo, ki se ne more sedaj, preprosto spremeniti, vsaj brez zavrnitve ne. Pa tudi sicer je izrek nesklepčen in neizvršljiv v delu, ki se nanaša na zavezo tožene stranke I.B., da plača znesek 23.176,65 EUR s pp toženi stranki. Višina zahtevka je prav tako sporna in zahtevek glede višini ni dovolj obrazložen. Sklicevanje na pričo ne more izkazovati višine zahtevka, sodišče pa nima dovolj znanja za njegov izračun, izvedenec finančne stroke ni bil pritegnjen. Ni jasno, zakaj se zahteva zamudne obresti od 15.12.2004, saj ta datum ni obrazložen. Sicer pa tek obresti v nobenem primeru ne more biti do plačila, saj so bile obresti omejene z višino glavnice. Prav tako iz sklepa o izvršbi ne izhaja, da je paricijski rok 15 dni. Tudi pri zahtevku 49.127,08 EUR sodba v obrestnem delu nima pojasnila, zakaj tečejo obresti prav od 15.12.2004 dalje do plačila. Sporno je tudi, da se vse tožene stranke bremeni za enak znesek izvršilnih stroškov, čeprav je bila v izvršilnem postopku prvotožena stranka obremenjena z zahtevkom v znesku 5.554.052,93 SIT in 11.772.815,17 SIT, drugo in tretjetožena stranka pa zgolj z zneskom 11.772.815,17 SIT, kar bi narekovalo k drugačni stroškovni zavezi. Tek zamudnih obresti od 14.12.2004 najbrž izvira iz datum izdaje sklepa o izvršbi, torej datuma, ko so bili izvršilni stroški odmerjeni. Vsekakor ni nastala zamuda s plačilom izvršilnih stroškov z dnem izdaje odločbe o njihovi odmeri dalje, saj so take posledice možne šele po poteku paricijskega roka 8 dni dalje. O tem se je že izrekla sodna praksa.

Pritožba toženih strank je le delno utemeljena (v manjšem obsegu glede stroškov).

Terjatev iz pogodbe št. 35 (dalje: pogodba št. 35) uveljavlja tožeča stranka v predmetnem sporu od prvega toženca I.B. iz naslova osebnega poroštva; imenovani je to pogodbo podpisal kot solidarni porok in plačnik. V sporu P 1 pa tožeča stranka od I.B. uveljavlja sicer (v delu) tudi terjatev iz te pogodbe, vendar pa iz naslova danega stvarnega zavarovanja (maksimalna hipoteka na nepremičninah v lasti prvega toženca – 4. čl. pogodbe št. 35). Gre torej za različno dejansko in pravno podlago in litispendenca glede na 189. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni podana (poleg tega pa v predmetni zadevi tožbeni zahtevek meri na plačilo zneska, pri hipotekarni tožbi pa ima tožeča stranka zahtevek na prodajo zastavljene nepremičnine – 153. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ).

Povsem pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor pritožnikov, ponovljen tudi v pritožbi, češ da listine, na podlagi katerih je bil začet izvršilni postopek, ne predstavljajo verodostojnih listin in da do pravde na njihovi podlagi sploh ne bi smelo priti. Gre za to, da pravdno sodišče po razveljavitvi sklepa o izvršbi odloča o utemeljenosti uveljavljene denarne terjatve tožeče stranke na podlagi celotnega dokaznega postopka, ki ga izvede, pri čemer se listine, ki so bile podlaga za izvršilni postopek, presojajo v sklopu ostalih izvedenih dokazov (8. čl. ZPP) in njihova eventuelna formalna pomanjkljivost ne bi mogla vplivati na pravilnost odločitve.

Sodba mora vsebovati razloge (le) o tistih konkretnih trditvah strank, ki so za zadevo relevantne. Ker pa pritožniki v vlogi z dne 25.4.2006 takšnih trditev niso podali, sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka, ker se ni izreklo o pavšalno uveljavljenem ugovoru glede „pooblastila za sklenitev pogodbe o poroštvu“. Kolikor se pri tem sklicujejo na 3. odst. 76. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem pooblaščenec ne sme brez posebne pooblastitve skleniti pogodbe o poroštvu, že sami navajajo, da naj bi zatrjevano pogodbo o poroštvu podpisal prvi toženec kot prokurist. In če to drži, je bil do takšnega ravnanja upravičen na podlagi 35. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), po katerem prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe – s tam navedeno izjemo, ki pa v obravnavanem primeru ni podana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe št. 35 izdala garancijo v korist družbe A. d.o.o., po tej pogodbi so se vsi trije toženci zavezali kot solidarni poroki in plačniki. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je upravičenec 14.8.2003 vnovčil garancijo v znesku 9.723.041,00 SIT. Pritožniki v zvezi s tem protispisno ter le pavšalno in zato neupoštevno trdijo, da dolžniško – upniško razmerje še ni nastalo, ker da garancija (še) naj ne bi bila plačana oziroma vnovčena.

Poleg prvega toženca sta se tudi oba preostala toženca po pogodbi št. 35 zavezala tožeči stranki kot solidarna poroka in plačnika. V zvezi s podpisom te pogodbe pa že način njune obrambe kaže na njuno neverodostojnost, glede na to, da sta sprva ugovarjala, da te pogodbe niti nista podpisala, zatem pa sta priznala, da sta jo podpisala. Trditev tretje toženke N.B. o tem, da ni bila dovolj seznanjena s pogoji poroštvenega razmerja in da gre za zmoto v poslovni volji pri sklepanju te pogodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno ovrglo, glede na to, da je prenehanje obveznosti v takšnem primeru mogoče doseči le z zahtevkom na razveljavitev pogodbe (2. odst. 46. čl. OZ). Trditve o tem, da N.B. ni vedela, kaj podpisuje, pa gredo v smeri nenastalosti pogodbe, vendar pa okoliščine, ki jih v zvezi s tem zatrjuje: da je pogodbo podpisala doma, ker da je banka vztrajala, da poda tudi ona svoj podpis na dokumentu, po mnenju pritožbenega sodišča niso zadoščale za uspešno uveljavitev te trditve. Vse ostalo, kar je v pritožbi uveljavljeno izven povzetih okvirov, pa so nedopustne pritožbene novote, ki jih glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. ZPP, ni mogoče upoštevati; gre za trditve v smeri: da jim je banka pogodbo porinila v podpis in je izkoristila neizkušenost in lahkovernost podpisnikov; da v glavi pogodbe sploh niso navedeni kot stranke; da se kot podpisniki v pogodbi pojavljajo na zadnji strani, zaradi česar da je verjeti njihovemu prepričanju, da je šlo pri podpisih zgolj za neko formalnost brez obveznosti; da ima I.B. zaradi prestane hude bolezni očitno težave v poslovnem funkcioniranju in da zato sploh ni vedel, da se je podpisal kot porok.

Tekom pravdnega postopka je tožeča stranka umaknila tožbo zoper prvotno prvotoženo stranko, družbo B. d.o.o. in je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 18.4.2006 glede te stranke ustavilo postopek. Glede preostalih toženih strank je bilo zahtevku ugodeno, zato z vidika odločitve sodišča prve stopnje presežnega dela, ki bi ga bilo treba zavrniti, ni bilo. Pravilno je sicer opozorilo v pritožbi, da je sodišče napačno v 1. alineji tč. I. a) tožencu I.B. naložilo plačilo „toženi stranki“ namesto: „tožeči stranki“, vendar pa gre za napako, ki jo je glede na 1. odst. 328. čl. ZPP mogoče kadar koli odpraviti.

Višina zahtevka tožeče stranke je bila za pritožnike sporna. Vendar pa je stanje terjatev do toženih strank sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi predloženih izpiskov iz poslovnih knjig, iz katerih izhaja znesek odobrenega kredita, natekle pogodbene in zamudne obresti ter specifikacija plačil. Dodatno je priča D.K., delavka tožeče stranke, pojasnila: stanje terjatev, opravljena plačila, vračunavanje delnih plačil. Ker je v zvezi s tem sodišče prve stopnje navedlo konkretne zneske, bi jih morale tožene stranke konkretno izpodbijati, vendar pa jih niso, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Ker so v delu terjatve tožeče stranke iz naslova pogodbe št. 35 uveljavljene tudi zamudne obresti, bi bila tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti na dosojeni znesek že od vložitve zahtevka pri sodišču, ne pa šele od 15.12.2004. Ker so ji torej dosojene zamudne obresti od kasnejšega datuma, pritožniki v tem delu niti nimajo pravnega interesa za pritožbo.

Kršitev načela „ne ultra alterum tantum“ se v tej zadevi ne more uspešno uveljavljati, glede na to, da na dan odločanja po sodišču prve stopnje, obresti še niso dosegle glavnice (ob tem, da je bila na dan odločanja že uveljavljena sprememba OZ-A, ki je presegla to načelo, kar se tiče zamudnih obresti).

Utemeljena pa je pritožba le v manjšem delu glede izvršilnih stroškov: upoštevaje sklep o izvršbi, ki je v tem delu v celoti povzel predlog za izvršbo, so bili izvršilni stroški naloženi vsem trem toženim strankam v solidarno plačilo. Vendar pa je bila v predlogu prvotožena stranka obremenjena z zahtevkom (glavnica) v znesku 5.554.052,93 SIT (23.176,65 EUR) in 11.772.815,17 SIT (49.127,09 EUR), preostala dva toženca pa le z zadnjenavedenim zneskom. Ker pa slednji predstavlja približno 68 % zahtevka, je utemeljena odločitev, po kateri so dolžni vsi trije toženci solidarno plačati 583,12 EUR , prvi toženec pa poleg tega še 274,42 EUR (skupaj 857,54 EUR). Ob tem pa, upoštevaje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006, tečejo zamudne obresti od stroškov postopka prvi dan po poteku izpolnitvenega roka dalje. Glede na to je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev tem delu spremenilo tako, kot je navedeno v izreku (4. tč. 358. čl. ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ker so tožene stranke s pritožbo uspele le z manjšim delom glede stranskega zahtevka, nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP).