Jedro

Ker je ugotovilo, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke v njenih poslovnih prostorih, a se ni hotel pojaviti pred vročevalcem, da bi sprejel tožbo, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožena stranka brez zakonitega razloga odklonila sprejem pisanja, zato je bila vročitev z nabitjem na vrata poslovnih prostorov opravljena pravilno. S tem je bil izpolnjen eden od pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 207.168,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanke razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki terjatve, pridobljene s cesijsko pogodbo, v znesku 7.971.972,94 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi "napačne uporabe določb pravdnega postopka" in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz poročila sodnega vročevalca o vročiti tožbe toženi stranki je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je vročevalec pri poskusu vročitve tožbe toženi stranki ugotovil, da je njen zakoniti zastopnik v poslovnem prostoru tožene stranke, a se pred vročevalcem ni hotel pojaviti oziroma ga sprejeti, da bi mu vročevalec lahko vročil tožbo.

Zato je pravilno ocenilo, da je s tem tožena stranka brez zakonitega razloga odklonila sprejem pisanja, kar je razlog za vročitev po 144. členu ZPP, torej tako, da se pisanje nabije na vrata poslovnih prostorov ali pusti v teh prostorih. Trditev tožene stranke v pritožbi, da bi moral vročevalec (če zakonitega zastopnika ne bi bilo tam) v skladu z določbo 2. odst. 142. člena ZPP poizvedeti, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel ter mu najprej pustiti pri katerem izmed delavcev tožene stranke pismeno sporočilo, naj bo določeni dan ob določeni uri na svojem delovnem mestu, da bo sprejel pisanje, ni utemeljena. Pravnim osebam se namreč osebno vročanje sploh ne opravlja po 2. odst. 142. člena ZPP, ampak v skladu s 3. odst. 142. člena ZPP kar po 134. členu ZPP, to pa je tako, kot je postopal vročevalec, ko je poskusil vročiti pisanje osebi, pooblaščeni za sprejem; še več, pisanje bi lahko pravilno in veljavno vročil kar natakarici, ki je bila po njegovem poročilu v poslovnih prostorih tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odst. 354. člena ZPP ni bila storjena. Pri preizkusu sodbe prve stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) je ugotovilo, da ni podana niti kakšna druga v poštev prihajajoča kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP ter da v sodbi materialno pravo ni zmotno uporabljeno. Zato je na podlagi doočbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške za odgovor na pritožbo, saj s pritožbo ni uspela.

Stroški so odmerjeni po odvetniški in taksni tarifi in predstavljajo takso za odgovor na pritožbo 97.918,00 SIT in nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora 1.250 točk (po 87,40 SIT).