Jedro

Strokovna komisija, ki je spremljala tožnikovo delo, je utemeljeno sprejela negativno oceno poskusnega dela. Zato je tožena stranka tožniku na podlagi te ocene utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (6. alineja prvega odstavka 111. čl. ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Določilo pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2012, sklenjene med toženo stranko in tožnikom o poskusnem delu, je nično.

2. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2012 nezakonita in se razveljavi, zato pogodba o zaposlitvi z dne 31. 5. 2012 velja in tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi.

3. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za obdobje od 1. 10. 2012 dalje obračunati pripadajoče bruto plače, zanj plačati davke in prispevke, mu po obračunu izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega obroka plače dalje do plačila in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter ga prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 10. 2012 dalje in plačati vse pripadajoče davke in prispevke, vse v roku 8 dni, pod izvršbo" ( I. točka izreka).

Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka ( II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik je v tožbi navajal, da je bil pri toženi stranki v različnih oblikah zaposlen že od 2005 leta. Delal je na vseh področjih pri toženi stranki in pri njej opravil specializacijo. Do sklenitve pogodbe o zaposlitvi je imel pri toženi stranki že sedem let delovne dobe. Tožene stranke ni nihče prisilil, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi s tožnikom. Dokazni postopek je nedvomno potrdil te navedbe tožnika. Trditve tožnika, da je bil pri toženi stranki v različnih oblikah zaposlen že od leta 2005, tožena stranka ni zanikala. Tožena stranka je zgolj navajala, da tožnik v tem obdobju ni delal samostojno in da je opravljal drugo delo, kot je bilo dogovorjeno z odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Podrobno je navajala obdobje od 1. 2. 2010 do 31. 5. 2012, ko je tožnik opravljal delo specializanta transfuzijske medicine pod nadzorom specialista (ki je bil zgolj formalen). Zaslišane priče so potrdile, da so pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi tožnika dobro poznale, priči dr. A.A. in dr. B.B. sta povedali, da so hoteli tožniku dati še eno možnost. Nesporno je, da je tožena stranka tožnika dobro poznala ter da tožniku ni očitala nobene strokovne napake ali strokovne pomanjkljivosti. Vsi očitki so zgolj pavšalni in jih je moč očitati komurkoli. Sporno je samo domnevno nejavljanje na telefon, zapis datuma, ki ga sestra domnevno ni znala prebrati in očitki „rekla - kazala". Člani komisije so bili usklajeni in pripravljeni na zaslišanje. Nobenega konkretnega očitka ni bilo. Sodišče je s tem, ko je zaslišalo samo člane komisije, delovalo v škodo tožnika. Sodišče bi moralo zaslišati tudi predlagano pričo dr. C.C., ki bi lahko nepristransko izpovedal o delu tožnika pred in po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in tako prikazal drugo situacijo, kot so jo opisovali člani komisije. Sodišče je izkazalo posebno zaupanje priči dr. B.B., ki je bil predsednik komisije in oseba, ki je tožnika najbolj očrnil. To ni nepristranska priča, ampak zelo pristranska in ji ni moč brez rezerve verjeti, ker se je osebno angažirala pri postopku odpovedi. Odločitev sodišča je tudi v direktnem nasprotju z obstoječo sodno prakso. Sklicuje se na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 927/2009 in opr. št. Pdp 634/2011. V primeru tožnika je nesporno, da je opravljal pri toženi stranki daljši čas delo zdravnika na delovnem mestu z zahtevano isto stopnjo in vrsto izobrazbe. Edina razlika je bila, da je v tem času opravil tudi specialistični izpit, vsebina dela pa se ni spremenila, člani komisije so tožniku celo očitali preveliko samostojnost, torej da se ni dovolj posvetoval in iskal nasvetov, kot da je bil še vedno specializant in ne zdravnik z opravljeno specializacijo. Sporna ni strokovnost tožnika, temveč širše osebnostne lastnosti, ki pa so bile toženi stranki dobro znane, da so člani komisije celo potrdili, da so bili skeptični do zaposlitve tožnika, pa so mu želeli dati še eno možnost. To pa je zelo sporno. V primeru tožnika torej ni šlo za preizkus novo zaposlenega delavca, čemur je namenjen institut poskusnega dela, temveč za poseben test. Ocena je nezakonita tudi zato, ker tožnik v času poskusnega dela ni delal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ampak po potrebah delodajalca. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da mu je sodišče prve stopnje onemogočilo uveljavljanje pravic, ker je zavrnilo njegove dokazne predloge. ZPP v drugem odstavku 213. člena določa, da o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev in da sodišče zavrne le tiste dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev (drugi odstavek 287. člena ZPP). Med upravičene razloge za zavrnitev predlaganih dokazov je šteti nesubstancirane dokazne predloge, dokazne predloge za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno pomembna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, ki so že dokazana ipd. Sodišče prve stopnje je preostale dokazne predloge zavrnilo na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP in pojasnilo, da izvedba dodatnih predlaganih dokazov ni potrebna. Tožnik in tožena stranka sta kršitev v zvezi z neizvedenimi dokazi uveljavljala tako, kot nalaga 286.b člen ZPP.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge, na podlagi katerih bi se ugotovilo, kakšno delo je tožnik pri toženi stranki opravljal pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, popolnoma pavšalni pa so bili dokazni predlogi na zaslišanje medicinskih sester. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je v sporu, v katerem se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, bistvena ocena njegovega dela s strani komisije za spremljanje poskusnega dela in ne s strani sodelavcev.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) v 110. členu določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Razlogi, iz katerega je mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, so določeni v 111. členu ZDR, eden izmed razlogov (po šesti alinei) je tudi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela.

Poskusno delo je urejeno v 125. členu ZDR. V drugem odstavku tega člena je določeno, da lahko poskusno delo traja največ šest mesecev in da se lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela. Skladno s četrtim odstavkom 125.člena ZDR delodajalec, če ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Namen poskusnega dela je, da se v določenem časovnem obdobju preizkusijo znanja in sposobnosti, ki so potrebna za opravljanje dela.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v skladu z dokaznim bremenom utemeljila negativno oceno poskusnega dela in s tem odpovednega razloga, ki ga je navedla v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz opisa delovnega mesta ... zdravnik specialist, v katerem so navedena dela, ki naj bi jih opravljal tožnik. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je strokovna komisija, ki je spremljala tožnikovo delo, utemeljeno sprejela negativno oceno poskusnega dela, tožena stranka pa je tožniku na podlagi te ocene utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 634/2011 in Pdp 927/2009, saj gre v konkretnem primeru za drugačno dejansko stanje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, delovne obveznosti tožnika po pogodbi o zaposlitvi niso bile identične delovnim obveznostim po sklenjenih podjemnih pogodbah. Zato bi bila pogodba o zaposlitvi v delu, kjer je določeno poskusno delo, nična le v primeru, če bi tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi (z določilom o poskusnem delu) le, če bi pri toženi stranki opravljal isto delo.

Pritožbene navedbe tožnika, da ni opravljal pri toženi stranki dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, temveč po potrebah delodajalca, predstavljajo nedopustne pritožbene novote. ZPP v prvem odstavku 337. člena določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Ker tožnik tega ni izkazal, navedenih pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker v pritožbenem postopku ni uspel. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le ta ni bistveno pripomogel k odločitvi.