Jedro

Tožnik s predloženimi listinami, potrdilom o plači tožnikove žene v zadnjih treh mesecih (290.520 SIT) in višini taksnih obveznosti (30.400 SIT) ni izkazal, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožnice za oprostitev plačila sodnih taks. Ugotovilo je, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 48/90, 14/91, 38/96, 20/98, 35/98, 50/98, 70/00, 29/01, 41/01, 93/01, v nadaljevanju ZST). Iz potrdil Zavoda RS za zaposlovanje z dne 30.4.2004 in 18.10.2004 izhaja, da je tožnik pri Zavodu RS za zaposlovanje res prijavljen v evidenci brezposelnih oseb od 2.11.1998 ter da ne prejema denarnega nadomestila. Vendar iz potrdila Srednje ekonomsko poslovne šole ... z dne 14.10.2004 izhaja, da je tožnikova žena B.B. v mesecih julij - september 2004 prejela povprečno mesečno plačo v višini 290.520 SIT neto. Ker iz potrdila o skupnem gospodinjstvu Upravne enote Koper z dne 18.10.2004 izhaja, da sta v skupnem gospodinjstvu s tožnikom in njegovo ženo prijavljeni še dve njuni mladoletni hčeri, znaša povprečni mesečni znesek na družinskega člana 72.630 SIT neto. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje presodilo, da plačilo takse za tožbo v višini 400 točk, (tar. št. 27 ZST v zvezi s 1. odstavkom 72.a člena ZST), kar znaša 7.600 SIT takse za zahtevo za izdajo začasne odredbe 200 točk (tar. št. 27/3 v zvezi s 1. odstavkom 32.a člena ZST) 3.800 SIT ter takse za sklep o zavrženju tožbe (tar. št. 28/3 - 500 točk) in sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe (tar. št. 28/4 - 500 točk), kar znaša 19.000 SIT (torej skupni znesek 30.400 SIT), ne predstavlja takšnega izdatka zaradi katerega bi se tako občutna zmanjšala sredstva, da bi to ogrozilo preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov. Pri tej presoji je sodišče prve stopnje kot pomožno merilo upoštevalo znesek zajamčene plače v RS, ki od avgusta 2004 znaša 54.385 SIT. Ni pa upoštevalo tožnikovih navedb, da mu je bilo v drugem sodnem primeru ugodeno, saj je treba vsakokratni primer obravnavati ločeno, glede na predložena dokazila o premoženjskem stanju ter glede na konkretno višino sodnih taks.

Tožnik v pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks in v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da bo moral plačati sodno takso v višini 30.400 SIT, s čimer pa naj ne bi bila občutno zmanjšana sredstva njegove družine. Navedlo je tudi, da ni moglo upoštevati dejstva, da ga je s svojim sklepom številka U 197/04 in sklepom U 196/04 oprostilo plačila sodnih taks in da je v teh zadevah šlo za isto sporno zadevo. V obeh navedenih sklepih je prvostopno sodišče svojo odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks sprejelo na podlagi istih dokazov, sklepa o brezposelnosti, dohodninske odločbe, dohodkih družine in premoženjskem stanju. Ker je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu sprejelo popolnoma drugačno odločitev glede oprostitve plačila sodnih taks kot v drugih zgoraj navedenih zadevah, je kršilo njegovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS, kajti sodišče mora v enakih zadevah enako razsojati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks po ZST. Po določbah 13. člena ZST sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila sodnih taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik s predloženimi listinami ni izkazal, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, zato predlogu za oprostitev plačila taks utemeljeno ni bilo ugodeno. Pri tem je prvostopno sodišče upoštevalo povprečno mesečno neto plačo, ki jo je prejela tožnikova žena B.B. v zadnjih 3 mesecih pred vložitvijo prošnje (290.520 SIT) in višino taksnih obveznosti v tem upravnem sporu(30.400 SIT).

Neutemeljen je tožnikov pritožbeni ugovor, da so bile zadeve, v katerih ga je prvostopno sodišče oprostilo plačila sodnih taks, iste zadeve. Kot je razvidno že iz sklepa št. U 196/2004-14 z dne 13. 10.2004, ki ga je tožnik priložil pritožbi, gre za drug upravni spor. Po določbah 3. dostavka 14. člena ZST pa oprostitev plačila taks velja samo v postopku, v katerem je bila oprostitev stranki priznana. Pravilna je tudi navedba sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je treba vsakokratni primer obravnavati ločeno, glede na predložena dokazila o premoženjskem stanju ter glede na konkretno višino sodnih taks.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena, v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ter 2. odstavkom 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.