Jedro

Povečanje v sklepu o izvršbi povzetega zahtevka oz. razširitev terjatve po že izdanem sklepu o izvršbi ni več dopustna v istem izvršilnem postopku, saj je sklep o izvršbi sodna odločba, s katero je odločeno, da se upniku dovoli prisilna izterjava v sklepu določene terjatve zoper dolžnika in da jo po tej fazi sledi samo še opravljanje izvršbe za izterjavo v sklepu navedene terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog upnika, s katerim je že po pravnomočnosti sklepa o izvršbi terjal, da se dolžniku v skladu z drugim odstavkom 20.a člena Zakona o izvršilnem postopku naloži plačilo zamudnih obresti od stroškov kazenskega postopka (iz izvršilnega naslova) v znesku 16.820,00 SIT tudi za čas od izdaje izvršilnega naslova dne 25.1.1994 dalje do plačila in da se dovoli izvršba tudi glede tako določenih zamudnih obresti. Tako je odločilo sklicujoč se na določbo 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) z obrazložitvijo, da povečanje obstoječega zahtevka (oz. razširitev terjatve) po že izdanem sklepu o izvršbi ni več mogoča, saj je sklep o izvršbi sodna odločba, s katero je odločeno, da se upniku dovoli prisilna izterjava v sklepu določene terjatve zoper dolžnika in da po tej fazi sledi samo še opravljanje izvršbe za izterjavo v sklepu navedene terjatve. Zoper tak sklep sodišča prve stopnje je upnik vložil pritožbo. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, ki bi jih uveljavljal, izrecno ne navaja, sicer pa očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo dejstvo, da je upnik predlagal dopolnitv sklepa o izvršbi že dne 22.5.1997, torej skoraj leto in pol pred uveljavitvijo novega ZIZ, ki tega ne omogoča več. Prejšnji Zakon o izvršilnem postopku, ki je dne 22.5.1997 še veljal, je namreč vseboval določbo drugega odstavka 20. a člena, s katero je bila omogočena določitev zakonitih zamudnih obresti od zneska določenih stroškov od dneva izdaje izvršilnega naslova dalje do plačila. Zakaj izvršilno sodišče skoraj leto in pol od upnikovega predloga z dne 22.5.1997 ni izdalo ustreznega sklepa, upniku ni znano. Na vsak način pa je zgrešeno, da se opustitev dolžnega ravnanja sodišča prevali na ramena upnika. Če bi bilo zavzeto stališče, da novi ZIZ glede na pomanjkanje ustreznih prehodnih določb ne omogoče več uporabe določb prejšnjega Zakona o izvršilnem postopku, se zastavlja vprašanje odgovornosti sodišča za škodo, povzročeno upniku zaradi nedejavnosti. Slednji predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve njegovemu predlogu z dne 22.5.1997. Pritožba ni utemeljena. Uvodoma je treba pojasniti, da razlog za zavrženje upnikovega predloga z dne 22.5.1997 po obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni v uveljavitvi novega ZIZ, ki ne vsebuje več določbe, enake določbi 20. a člena prej veljavnega Zakona o izvršilnem postopku, temveč v določbah 184. člena sedaj veljavnega ZPP (oz. določbah 190. in 191. člena prej vejlavnega ZPP/77), ki jih je treba uporabiti glede na določbo 15. člena ZIZ (prej 14. člena Zakona o izvršilnem postopku). Prav te določbe so namreč ovira za spremembo predloga za izvršbo glede obsega same terajtve po že izdanem sklepu o izvršbi, z izdajo katerega sta tako upnik kot sodišče prekludirana v uveljavljanju oz. odločanju glede povečanega zahtevka v istem izvršilnem postopku - ne glede na obseg terajtve iz izvršilnega naslova. Zato bi bila pravilna odločitev o upnikovem predlogu z dne 22.5.1997 v vsakem primeru enaka, neodvisna od sprememb pravil pravdnega in izvršilnega postopka v času od vložitve upnikovega predloga do odločanja o njem (in torej tudi neodvisno od časa odločanja o upnikovem predlogu). Kolikor pa upnik očita sodišču prve stopnje prevalitev posledic nedejavnosti sodišča nanj, pa je treba pojasniti, da je bila s sklepom o izvršbi z dne 21.6.1994 dovoljena zoper dolžnika izvršba točno v takšnem obsegu, kot je predlagal upnik (vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 16.820,00 SIT stroškov kazenskega postopka iz izvršilnega naslova za čas od izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila) - ne da bi slednji terjal izvršbo glede zakonitih zamudnih obresti od zneska 16.820,00 SIT tudi za čas od dneva izdaje izvršilnega naslova dne 25.1.1994 dalje do izdaje sklepa o izvršbi dne 21.6.1994, čeprav je to možnost imel prav spričo določbe drugega odstavka 20.a člena v času vložitve izvršilnega predloga in izdaje sklepa o izvršbi še veljavnega Zakona o izvršilnem postopku, na katerega se sedaj v pritožbi sam sklicuje. Ker se po obrazloženem izkaže, da smiselno uveljavljani pritožbeni razlog bistvene krštive določb postopka ni podan in ker velja enako tudi glede sicer po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba upnikovo pritožbo na podlagi določbe 2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi.