Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ženitna pogodba vsebuje vse kar je treba za oporoko pred pričami, je pravilno štelo, da gre za oporoko. Zato je neutemeljen ugovor nujne dedinje, da gre za nedovoljeno dedovanje na podlagi dedne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v zapuščino nepremično premoženje zapustnika, ki je bilo ugotovljeno na podlagi delne odločbe Upravne enote Cerknica z dne 23.2.1995, izdane v postopku denacionalizacije. Ugotovilo je, da je iz predložene listine, to je ženitne in dedne pogodbe z dne 6.5.1940 pri notarju V. P. v L... pred pričama, mogoče ugotoviti, da gre za oporoko, ki je veljavna. Po sklepu o dedovanju sta dedinji oporočna dedinja Z. L. in zapustnikova sestra kot nujna dedinja, prva do 7/8, druga do 1/8. Proti temu sklepu vlaga pritožbo nujna dedinja J. M., zapustnikova sestra. Sodišče bi moralo ugotoviti, da gre za skupno oporoko, ki je neveljavna po 62. in 103. členu Zakona o dedovanju. Zakon o dedovanju skupnih oporok ne pozna, pogodba pa ne more biti veljavna, saj 103. člen ZD to ne dopušča. V pogodbi sta pokojnik in njegova nevesta postavila drug drugega za dediča, kar je v nasprotju s 103. členom. Na vročeno pritožbo dedinja ni odgovorila. Pritožba ni utemelja. Po določbi 229. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS št. 15/76) izjava poslednje volje, napravljena pred uveljavitvijo tega zakona v obliki, ki je bila tedaj dovoljena, velja, kolikor ni v nasprotju z določbami tega zakona. Sodišče je v zapuščinskem postopku ugotovilo, da je zapustnik skupaj s tedanjo nevesto v obliki notarskega zapisa sklenil ženitno in dedno pogodbo 9.5.1940 leta, kar je bilo v skladu s tedaj veljavnim občim državljanskim zakonikom in dovoljeno. V 3. točki sta se pogodbenika dogovorila, da če ne bo otrok, podeduje preživeli zaročenec celo zapuščino poprej umrlega, s tem, danes drug drugega imenujeta za dediča (priloga C1). Takšno izjavo je sodišče prve stopnje štelo za oporoko pred pričami, ker je ugotovilo, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje za tako obliko oporoke. Že v razveljavitvenem sklepu z dne 15.4.1998 (list. št. 47) je pritožbeno sodišče pojasnilo pravno naziranje v zvezi s presojo te listine. Res je, da v novo nastali državi ženitne in dedne pogodbe niso bile več pravni naslov za dedovanje. Zakon o dedovanju iz leta 1955 (Ur. l. FLRJ št. 20/55) je bil prvi predpis, ki je bil sprejet po vojni. Zato je bilo treba listino presojati skozi Zakon o dedovanju iz leta 1955, ki je sprejel kot pravni naslov dedovanja le zakon in oporoko. Vsebina pravnega posla se ne presoja po oznaki oziroma naslovu, ampak po vsebini. Tudi izjava volje, ki je označena kot pogodba, se glede na vsebino in okoliščine, v katerih je bila dana, lahko štejejo za oporoko (84. in 69. člen Zakona o dedovanju iz leta 1955, enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, objava poročila VSS 1/62, stran 8 in poročilo 2/62). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre v konkretnem primeru za poslednjo izjavo volje obeh zaročencev, ki sta naredila oporoko pred pričami. Teh ugotovitev pritožba niti ne napada, amapk meni, da je takšna oporoka prepovedana. Pri tem se opira na 62. in 103. člen Zakona o dedovanju. Določba 103. člena govori o pogodbah, kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo, 62. člen pa nalaga preizkus oblike, ki jo določa zakon in pogoje, ki jih določa zakon. Ker je oblika pisna in je oporoka narejena pred pričami, gre za veljavno oporoko. Dejstvo, da sta zaročenca določila za dediča drug drugega ter zapisala, da bo dedoval preživeli zaročenec opisano premoženje, ni v nasprotju s prvim Zakonom o dedovanju, ki je veljal po vojni, pa tudi ne s sedaj veljavnim ZD. Ker med dedinjama ni drugih sporov, sporno vprašanje pa je pravne narave in ga mora rešiti zapuščinsko sodišče, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko postopka ni prekinjalo, ampak je izdalo sklep o dedovanju. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (380. člen ZPP/77).