Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali so dokazila, s katerimi tujec dokazuje svojo plačo, nadomestilo plače, povračilo stroškov v zvezi z delom, bonitete in regres za letni dopust, in ki so našteta v prvem odstavku 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje, našteta taksativno in kumulativno ali zgolj primeroma ter posledično, ali lahko tožnik zadostna sredstva za preživljanje dokazuje s plačilnimi listami svojega očeta in pripadajočimi blagajniškimi izdatki. Po presoji sodišča so dokazila našteta primeroma. Sporni stavek namreč uporablja besedno zvezo „in drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov iz prejemkov iz tega odstavka“. Ti drugi dokazi v Pravilniku niso našteti niti definirani na način, da bi jih bilo mogoče izčrpno določiti, zato stališče, da so zahtevana dokazila v določbi našteta taksativno (izčrpno) in da morajo biti kumulativno izkazana, ni pravilno. Citirana besedna zveza je po presoji sodišča namenjena tudi situacijam, v katerih tujec sredstev ne more dokazati s plačilnimi listami in izpiski iz transakcijskega računa in pomeni, da lahko tujec na kakršenkoli način izkazuje, da je plačo tako ali drugače dejansko prejel.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Grosuplje št. 214-290/2019-6 (111) z dne 29. 4. 2019 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-25/2019/2 (1314-02) z dne 26. 7. 2019 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da v tožnikovem primeru obstaja zavrnilni razlog iz prve alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), v skladu s katerim se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona. Izpolnjenost pogoja obstoja zadostnih sredstev za preživljanje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 je prvostopenjski organ tožene stranke ugotavljal v skladu z določbami Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje1 (v nadaljevanju Pravilnik). Ugotovil je, da je tožnikov oče A. A. pri vlogi svoje žene (tožnikove matere) B. B. kot dokaz o zadostnih sredstvih za preživljanje sina (tožnika) svojim plačilnim listam priložil blagajniške izdatke, iz katerih je razvidno, da prejema plačo v gotovini. Prvostopenjski organ je v zvezi s tem odločil, da blagajniških izdatkov ne more upoštevati kot nedvoumen dokaz o prejemanju dohodkov A. A. Ob tem je citiral 2. člen Pravilnika in navedel, da 36. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa, da morajo pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravni in drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev, ter da obveznost nakazovanja plače na transakcijski račun navaja tudi prvi odstavek 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Prvostopenjski organ je ocenil, da višina denarnih sredstev v predloženih plačilnih listah tožnikovega očeta (za obdobje od oktobra 2018 do marca 2019) skupaj z otroškim dodatkom sicer zadošča za preživljanje vseh družinskih članov tožnikove družine, vendar pa je ob sklicevanju na sporočilo Finančne uprave Republike Slovenije ugotovil, da je davčni zavezanec C., d.o.o. (delodajalec tožnikovega očeta) v stečaju in da ni predložil individualnih obračunov davčnega odtegljaja za izplačilo plač za navedeno obdobje. Posledično predloženih plačilnih list ni upošteval kot dokaz, da so zagotovljena sredstva za preživljanje družinskih članov, prav tako pa kot dokaz ni upošteval predloženih blagajniških izdatkov, iz katerih je razvidno, da A. A. prejema plačo v gotovini. Na tej podlagi je prvostopenjski organ presodil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje družinskih članov, ki nameravajo prebivati ali že prebivajo v Republiki Sloveniji. Z ugotovljenimi dejstvi je seznanil tožnikovega zakonitega zastopnika, očeta A. A., ta pa do izdaje odločbe ni predložil novih dokazil, ki bi bila pomembna za izdajo odločbe in ki bi lahko vplivala na odločitev.

2. Organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V zvezi z dokazovanjem zagotovljenih sredstev za preživljanje družinskih članov je odločil, da Pravilnik v prvem odstavku 2. člena taksativno in kumulativno določa dokazila, s katerimi se izkaže plača in drugi dohodki ter prejemki iz delovnega razmerja, kar pomeni, da bi moral tožnik plačo in druge dohodke in prejemke iz delovnega razmerja svojega očeta dokazati tako s plačilnimi listami, izpiski iz transakcijskega računa, kot tudi z drugimi dokazi. Tožnik izpiskov iz transakcijskega računa svojega očeta ni predložil, zato je drugostopenjski organ tožene stranke njegovo pritožbo zavrnil. Pri tem je še navedel, da tožnik pogoja zadostnih sredstev za preživljanje ne izpolnjuje zaradi tega, ker očetove plače ni izkazal tudi z izpiski iz njegovega transakcijskega računa in ne zaradi tega, ker v postopku ni dokazal, da so bili za očetove plače pristojnemu davčnemu organu oddani obračuni davčnega odtegljaja. V zvezi s tožnikovo navedbo v pritožbi, da njegov oče ni mogel vplivati na skladnost izplačevanja plače z določbami ZDR-1, pa je drugostopenjski organ tožniku pojasnil, da bi lahko od delodajalca zahteval odpravo nepravilnosti in ga prijavil Inšpektoratu Republike Slovenije za delo.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da plačilne liste in blagajniški izdatki, ki jih je predložil v upravnem postopku, nedvoumno dokazujejo, da je njegov oče prejemal plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, prav tako je dokazana njihova višina. Tožnik poudarja, da Pravilnik dokazila, s katerimi se izkaže plača in drugi prejemki iz delovnega razmerja, našteva primeroma in ne taksativno in kumulativno. Dejstvo, da je delodajalec njegovemu očetu dohodek izplačeval na roke in ne na bančni račun, tožniku ne sme biti v škodo, saj delavec ne more vplivati na to, kako mu delodajalec izplačuje dohodke. Tožnikov oče preživlja šest otrok, ženo in sebe in se zato boji za svoje delo, zato od njega ni mogoče pričakovati, da bo svojega delodajalca prijavil inšpektoratu. Tožnik opozarja tudi na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi III U 8/2015 z dne 8. 5. 2015, v kateri je sodišče sprejelo stališče, da ni pravne podlage za to, da bi se štelo, da delavec plače ni prejel samo zato, ker mu je delodajalec ni izplačal na pravilen način. Sklepno tožnik zahteva, da sodišče v zadevi odloči po opravljeni glavni obravnavi in izpodbijano odločbo ter odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov po priloženem stroškovniku.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na stališču, da Pravilnik v prvem odstavku 2. člena taksativno in kumulativno določa dokaze, s katerimi se izkaže plača in drugi dohodki ter prejemki iz delovnega razmerja. Poudarja, da je v sporni določbi pred besedno zvezo „drugimi dokazi“ uporabljen veznik _in_ in ne _ali_. V zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi III U 8/2015 z dne 8. 5. 2015 tožena stranka navaja, da je bila ta sodba izdana v času pred spremembami in dopolnitvami Pravilnika, ki je tedaj določal, da se plača in drugi dohodki ter prejemki iz delovnega razmerja dokazujejo le s plačilnimi listami.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je stališče sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi III U 8/2015 z dne 8. 5. 2015, da zaradi nepravilnega načina izplačevanja dohodka s strani delodajalca tujec ne sme trpeti negativnih posledic v smislu, da se mu ne bi priznalo, da je te dohodke sploh prejel, relevantno tudi v predmetni zadevi. Tožnikov oče preživlja sedem družinskih članov in sebe in si ne more privoščiti, da bi ostal brez zaposlitve. V delovnem razmerju je šibkejša stranka in ne more vplivati na ravnanje svojega delodajalca.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožnik je v obravnavani zadevi zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. ZTuj-2 v prvi alineji prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona. Tretji odstavek 33. člena ZTuj-2 med drugim določa, da mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, imeti zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Način ugotavljanja izpolnjevanja pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, ki so skladno s tretjim odstavkom 33. člena in drugim odstavkom 36. člena ZTuj-2 pogoj za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, določa Pravilnik (prvi odstavek 1. člena Pravilnika). Prvi odstavek drugega člena Pravilnika določa, da tujec, ki se namerava zaposliti in zadostna sredstva za preživljanje dokazuje s sredstvi, ki si jih bo zagotavljal na podlagi zaposlitve, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Tujec, ki je v Republiki Sloveniji že zaposlen in zadostna sredstva za preživljanje dokazuje s sredstvi, ki si jih zagotavlja na podlagi zaposlitve ali s pravicami iz delovnega razmerja, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, plačo, nadomestilom plače, povračilom stroškov v zvezi z delom, bonitetami in regresom za letni dopust. Plačo, nadomestilo plače, povračilo stroškov v zvezi z delom, bonitete in regres za letni dopust izkaže s plačilnimi listami za preteklih šest mesecev in za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesecem odločanja pristojnega organa o prošnji, izpiski iz transakcijskega računa „_in drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov iz tega odstavka_“ (poudarek sodišča). Povračilo stroškov v zvezi z delom obsega povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima tujec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali so dokazila, s katerimi tujec dokazuje svojo plačo, nadomestilo plače, povračilo stroškov v zvezi z delom, bonitete in regres za letni dopust, in ki so našteta v predzadnji povedi zgoraj citirane določbe Pravilnika, našteta taksativno in kumulativno ali zgolj primeroma ter posledično, ali lahko tožnik zadostna sredstva za preživljanje dokazuje s plačilnimi listami svojega očeta in pripadajočimi blagajniškimi izdatki. Po presoji sodišča so dokazila našteta primeroma. Sporni stavek namreč uporablja besedno zvezo „in drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov iz prejemkov iz tega odstavka“. Ti drugi dokazi v Pravilniku niso našteti niti definirani na način, da bi jih bilo mogoče izčrpno določiti, zato stališče, da so zahtevana dokazila v določbi našteta taksativno (izčrpno) in da morajo biti kumulativno izkazana, ni pravilno. Citirana besedna zveza je po presoji sodišča namenjena tudi situacijam, v katerih tujec sredstev ne more dokazati s plačilnimi listami in izpiski iz transakcijskega računa in pomeni, da lahko tujec na kakršenkoli način izkazuje, da je plačo tako ali drugače dejansko prejel. Prvostopenjski organ in tožena stranka torej navedenega določila nista pravilno razlagala in uporabila.

9. Na navedeno stališče ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na 135. člen ZDR-1, ki ureja kraj in način izplačevanje plače.2 Morebitna kršitev s tem povezanih dolžnosti se namreč presoja z vidika delodajalčeve odgovornosti za prekršek po 27. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-13 in ne z vidika omejevanja možnosti dokazovanja tujca v postopku za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 52. člena ZTuj-2. Smiselno enako velja tudi glede obveznosti nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune po 36. členu ZdavP-2.4 ZTuj-2 se glede načina dokazovanja zadostnih sredstev za preživljanje ne sklicuje na ZDR-1 ali na ZDavP-2. 10. Sodišče je glede na zgoraj navedeno v zadevi odločilo enako, kot je pred tem odločilo o tožbi tožnikove mame in sorojencev5 ter je prvostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi in za odpravo odločbe nepravilna uporaba materialnega prava, se sodišče do vseh navedb strank ni dodatno še posebej opredeljevalo. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

11. Sodišče je v zadevi v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

12. Tožeča stranka je uveljavljala povrnitev stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013). Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Tako obračunani stroški se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Glede na navedeno je tožnik upravičen do 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

1 V času izdaje izpodbijane odločbe je bil v veljavi Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (Uradni list RS, št. 61/12, 92/14, 2/16 in 44/18), ki je prenehal veljati 30. 7. 2022. 2 Prvi odstavek navedenega člena se glasi: "Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca se izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko določi drugačen način izplačevanja povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov delavca. Plača mora biti delavcu na razpolago na določen plačilni dan." 3 Glasi se: "Z globo od 3.000 do 20.000 eurov se kaznuje delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če delavcu ne izplača plače ali mu ne izda pisnega obračuna v skladu s 134. in 135. členom tega zakona." 4 Prvi odstavek se glasi: "Pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravni in drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev." 5 V sodbah v zadevah I U 1378/2019 z dne 2. 4. 2021, I U 1402/2019 z dne 19. 8. 2021, I U 1405/2019 z dne 24. 8. 2022, I U 1393/2019 z dne 24. 8. 2022 in I U 1403/2019 z dne 19. 8. 2021.