Jedro

Sodišče si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (prvi odstavek 11. člena ZPP). Zaradi pospešitve obravnavanja ali zaradi zmanjšanja stroškov je v 300. členu ZPP predvidena tudi možnost združitve več pravd za skupno obravnavanje. Vendar je to mogoče le, če pravde istega tožnika zoper več tožencev tečejo pred istim sodiščem.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi se določi kot krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožena stranka je na Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo zoper tri svoje delavce za nerazdelno plačilo škode, ki naj bi nastala zaradi njihovega nepravilnega ravnanja (prikrita knjiženja in nekriti odlivi). Tožene stranke so ugovarjale stvarno pristojnost okrožnega sodišča. S sklepom opr. št. P-462/2002-II-17 z dne 20.8.2002 se je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo glede N. U. in M. G. Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, glede A. Š. pa Delovnemu sodišču v Celju. Zoper tako odločitev se je pritožil A. Š. z utemeljitvijo, da bi moralo biti za vse tožence kot enotne sospornike pristojno zgolj eno stvarno pristojno sodišče. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. II Cp 1559/2002-20 z dne 11.12.2002 pritožbo zavrnilo in navedlo, da ne gre za enotne, temveč za navadne sospornike, zato je sodišče lahko uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 98/2002 - ZPP) o splošni krajevni pristojnosti glede na stalno prebivališče tožencev.

Delovno sodišče v Celju je po prejemu odstopljenega spisa na podlagi 67. člena ZPP predlagalo, da Vrhovno sodišče določi eno krajevno pristojno sodišče za vse tri tožene stranke. Predlog utemeljuje z ekonomičnostjo in obsežnostjo dokaznega postopka in stroški, ki bi tožeči stranki podvajali zaradi obravnavanja pred dvema sodiščema, tožeča stranka pa je že sama z vložitvijo tožbe izkazala voljo, da se zoper vse tri tožene stranke vodi enoten postopek. Takšno voljo je z vložitvijo pritožbe izkazal tudi tretjetoženi.

Predlog je utemeljen.

Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Ta določba je izjema od pravil ZPP o določanju pristojnosti sodišč, s katero je omogočeno, da najvišje sodišče v državi določi, naj v zadevi postopa sodišče, ki sicer ne bi bilo pristojno. To lahko stori, če drugače ni mogoče opraviti postopka (66. člen ZPP) ali zaradi smotrnosti oziroma drugih tehtnih razlogov.

V obravnavani zadevi so bile z isto tožbo tožene tri osebe kot solidarni dolžniki, torej kot materialni sosporniki (prvi odstavek 191. člena ZPP). ZPP ima glede krajevne pristojnosti za sospornike določbo o posebni krajevni pristojnosti v 49. členu: če za vse sospornike ni krajevno pristojno isto sodišče, je krajevno pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno za enega izmed tožencev. Gre za izbirno krajevno pristojnost. Zakon daje tožniku možnost izbire, ali bo tožbo vložil pri sodišču splošne krajevne pristojnosti (47. člen ZPP) ali pri sodišču posebne krajevne pristojnosti. Možnost izbire ima tožeča stranka in ne sodišče. Tožeča stranka je kot krajevno pristojno izbrala sodišče v Ljubljani, ki je krajevno pristojno za dva izmed tožencev, čeprav je tožbo vložila pri stvarno nepristojnem sodišču. Sodišče si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (prvi odstavek 11. člena ZPP). Zaradi pospešitve obravnavanja ali zaradi zmanjšanja stroškov je v 300.členu ZPP predvidena tudi možnost združitve več pravd za skupno obravnavanje. Vendar je to mogoče le, če pravde istega tožnika zoper več tožencev tečejo pred istim sodiščem.

Enotna pravda je bila z odločitvijo o stvarni in krajevni pristojnosti dejansko razdružena, čeprav bi lahko bila odstopljena enemu krajevno pristojnemu delovnemu sodišču. S tem je odpadla tudi možnost ponovne združitve in skupnega obravnavanja, če bi se izkazalo, da bo v obeh pravdah zaradi iste dejanske podlage treba izvajati iste dokaze. Ločeno obravnavanje na dveh sodiščih (v Ljubljani in v Celju) bi v takem primeru res pomenilo nepotrebno podvajanje postopkov in nepotrebne stroške tako za stranke kot za sodišče. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče sodi, da so podani dovolj tehtni razlogi, da se tudi za odločanje o tožbi zoper toženo stranko A. Š. določi kot krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.