Jedro

V obravnavani zadevi ni izkazan nobeden od ničnostnih razlogov, določenih v ZUP-u. Upravno odločbo je namreč za nično mogoče izreči le, če je podan kateri od razlogov od 1. do 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. V ZPIZ-2 ni uzakonjene nepravilnosti, zaradi katere bi po 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP-a bila upravna odločba po posebni zakonski določbi, nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 18. 6. 2019 in št. ... z dne 19. 7. 2018 ter da je toženi zavod pokojnino, priznano z odločbo iste št. z dne 13. 3. 2015 v zvezi z odločbo z dne 27. 8. 2015 dolžan na novo odmeriti (I. tč. izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta zavrnilni odločbi na ugotovitev ničnosti odločbe o priznani starostni pokojnini, pravilni in zakoniti.

2. Sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev, vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglaša stroške pritožbe.

V predlogu za višjo odmero pokojnine je trdil, da je pravnomočna odločba v delu, ki se nanaša na višino starostne pokojnine nična, ker niso bile upoštevane vse relevantne okoliščine in podatki. V pritožbi in v tožbi naj bi zatrjeval, da bi toženec zadevo moral reševati vsebinsko po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2). Sprejema razloge izpodbijane sodbe, da ni pogojev za izrek ničnosti odločbe, saj je isti cilj mogoče doseči po 183. členu ZPIZ-2. Če stranka navede napačno pravno podlago jo upravni organ, enako kot sodišče, ni dolžan upoštevati. Ker je navajal, da pokojninska osnova ni bila izračunana pravilno, bi toženec moral odločati tudi po 183. členu ZPIZ-2. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožnikovo izvajanje potrebno poudariti le še naslednje.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

5. V zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper upravni odločbi z dne 18. 6. 2019 in 19. 7. 2018. S slednjo je zavrnjen predlog tožnikovega kvalificiranega pooblaščenca, da se odločba št. ... z dne 13. 3. 2015 izreče delno za nično. Navajal je, da je potrebno del pravnomočne upravne odločbe o starostni pokojnini izreči za ničen, ker bi mesečna povprečna osnova za izračun pokojnine morala presegati 1.300,00 EUR, pokojninska dajatev pa je bila odmerjena od 1.005,29 EUR pokojninske osnove. Napačna pokojninska osnova naj bi predstavljala takšno nepravilnost, da je odločba delno nična.

6. Tudi iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, skladnih z razpoložljivo listinsko dokumentacijo izhaja, da je tožnik v predsodnem upravnem postopku vztrajal na ugotovitvi delne ničnosti upravne odločbe o višini pokojninske dajatve iz razloga po 6. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku3 (ZUP). Ni uveljavljal t.i. neprave obnove postopka, kot protispisno zatrjuje v pritožbi.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je v okoliščinah konkretnega primera podana izključno v 279. členu ZUP-a, ki taksativno določa razloge za izrek ničnosti pravnomočne upravne odločbe. Gre za izredno pravno sredstvo, ki zagotavlja pravno varnost ob najhujših kršitvah procesnega in materialnega prava v upravnem postopku.4 Zaradi pravnih posledic ničnosti, so razlogi določeni taksativno. Ničnostni posamični upravni akt namreč s potekom časa ne konvalidira. Na ničnost se lahko sklicuje vsakdo, ne glede, ali je predhodno izkoristil pravno sredstvo ali ne. Tudi sicer upravna odločba ne postane nična z ugotovitvijo ničnosti, temveč je nična od izdaje dalje. Izrek odločbe za nično je deklaratorne narave in učinkuje ex tunc. Torej za nazaj, kot da ničen upravni akt sploh ne bi bil izdan. Ničnost se lahko izreče ob vsakem času po uradni dolžnosti ali na predlog upravičenih predlagateljev.

Vendar v obravnavani zadevi ni izkazan nobeden od ničnostnih razlogov, določenih v ZUP-u. Upravno odločbo je namreč za nično mogoče izreči le, če je podan kateri od razlogov od 1. do 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, in sicer: če je bila odločba izdana v upravnem postopku iz sodne pristojnosti (1. točka); če bi z izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka); če je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka); če jo je izdal organ brez zahteve stranke in stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka); je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka) in v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka). V ZPIZ-2 ni uzakonjene nepravilnosti, zaradi katere bi po 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP-a bila upravna odločba po posebni zakonski določbi, nična.5

8. Ker je obravnavano izredno pravno sredstvo za ugotovitev ničnosti v predsodnem postopku uveljavljano po kvalificiranem pooblaščencu, v tem sodno socialnem sporu ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve 7. člena ZUP-a, po katerem upravni organ sicer mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Ob eksplicitnem uveljavljanju ničnosti "dela upravne odločbe" o priznani starostni pokojnini, domnevno odmerjeni od prenizke pokojninske osnove, je bilo v predsodnem postopku dopustno odločati le o tem izrednem pravnem sredstvu in ne o nepravni obnovi postopka po 183. členu ZPIZ-2. Slednje izredno pravno sredstvo formalno ni bilo uveljavljano, zato o njem ni bilo, niti ni smelo biti odločano. Pomeni, da ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o nepravi obnovi predsodnega upravnega postopka. V 9. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je tožnik celo izrecno poučen o možnosti uveljavljanja izrednega pravnega sredstva iz 183. člena ZPIZ-2 v novem predsodnem upravnem postopku.

Odločitev pritožbenega sodišča

9. Sodišče prve stopnje je glede na predhodno obrazloženo pravilno presodilo, da sta izpodbijana upravna akta o zavrnitvi predloga za delni izrek pravnomočne upravne odločbe za nično, pravilna in zakonita. Posledično je tožbeni zahtevek na njuno odpravo na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) stroškovno utemeljeno zavrnilo. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov tudi pritožba ne more biti uspešna. Na podlagi 353. člena ZPP je potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 145. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da nosi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 4 Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Gospodarski vestnik, Založba, Ljubljana 2004, str. 886. 5 Kot npr. po Zakonu o delovnih razmerjih, ki določa, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena z osebo mlajšo od 15 let ali s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, nična. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.