Jedro

Spregleda pa pritožba, da je Vrhovno sodišče RS v zgoraj citirani zadevi poudarilo tudi, da je prepoved informativnega dokaza gotovo utemeljena takrat, ko stranka pozna ali bi lahko poznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditevnega bremena. Prav sem pa je potrebno umestiti tudi obravnavani primer. Podrobnejša dejstva glede obsega in načina poplačila tožnikove terjatve namreč izhajajo neposredno in sfere toženke same in ob njenih (pritožbenih) navedbah, da je storitve njenega zastopanja tožniku poravnaval njen oče ter je bila pri tem celo sama prisotna, ne dopuščajo sklepa, da gre za dejstva, ki bi bila zunaj njenega zaznavnega območja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko (v nadaljevanju toženko) zavezalo, da tožniku v roku 8 dni od vročitve prvostopenjske sodbe plača 1.691,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2020 do plačila (I. točka izreka). V istem roku je toženka tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) dolžna povrniti pravdne stroške v višini 702,58 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženka zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge po zaslišanju prič A. A., B. B. in C. C. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nedopustno poseglo v pravico toženke do izjave v postopku. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov ji je bilo namreč onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Zaslišanje zgoraj navedenih prič je toženka namreč predlagala z namenom dokazovanja svojih navedb, da so bile vtoževane storitve že plačane oziroma da toženka tožniku ničesar več ne dolguje, v zvezi s čemer je toženka podala tudi širšo dejstveno podlago. Pojasnjuje, da je v družini prišlo do nesoglasij, glede na sorodstveni odnos med tožnikom ter toženko, ki je bila del njegove širše družine, pa je izkustveno, da se storitve plačajo v gotovini, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru. Upoštevaje te okoliščine pa je sodišče toženki brez podlage naložilo nesorazmerno trditveno breme, v smislu točne navedbe, kdaj in na kakšen način naj bi bil denar izročen. Toženka in njena družina spora ni pričakovala, zato opravljenih izpolnitev ni natančno beležila. Ne drži stališče sodišča prve stopnje, da naj bi zaslišanje predlaganih prič predstavljalo informativne dokaze. Toženka je namreč podala konkretne trditve, da so bile tožniku odvetniške storitve plačane sproti in to v gotovini. To je tožniku na roke izročal toženkin oče A. A., ki bi o tem vedel konkretneje povedati. Sodišče bi tako moralo zaslišati najmanj toženkinega očeta, česar ni storilo. Ta bi lahko potrdil ali ovrgel trditve, da so bile vse storitve v celoti poravnane oziroma da dolga ni. Po prepričanju pritožbe gre v zadevi VS RS sklep VIII Ips 160/2017 za primerljivo situacijo. Tudi v konkretni zadevi je toženka zatrjevala, da dolg ne obstoji in so bile tožniku poravnane vse obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je zato napačno uporabilo določbo 214. člena ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu, kar ima za posledico nezakonitost odločitve. Pri tem ne gre spregledati tudi, da je toženka ob svojem zaslišanju jasno izpovedala, da je storitve plačeval njen oče in je bila pri tem prisotna, kakor tudi priči C. C. in B. B., da je bilo tožniku že na poti v ali iz Litije dano najmanj 900,00 EUR v gotovini ter da sta se oče in tožnik pogovarjala, da sta sedaj na »nuli.« Ne gre spregledati tudi sklepa Kt/10967/2020 z dne 18. 9. 2020, ki ga je sodišče povzelo v dokazni sklep, vendar ga očitno ni dokazno ocenilo, iz njega pa izhaja, da je A. A. stare obveznosti do tožnika redno poravnal. Navedeno kaže na to, da so bile storitve tožnika redno poravnane, kar velja tudi za terjatev iz tega spora, kar je toženka želela dokazovati s predlaganimi pričami. Iz zgoraj citiranega sklepa hkrati izhaja, da so se po navedbah tožnika samega nekatere storitve zapirale na različne moduse. Ničesar od navedenega pa sodišče ni dokazno ocenjevalo. Toženki je s tem poseglo v pravico do izjave ter ji odvzelo možnost dokazovanja resničnega dejanskega stanja. Nasprotne razlage prvostopenjskega sodišča glede trditvenega in dokaznega bremena so v celoti neutemeljene in hkrati neustavne ter nesorazmerno posegajo v pravico do sodnega varstva ter do enakega varstva pravic v postopku, del katere je tudi t.i. prepoved sodniške samovolje. Na slednjo kaže celotno vodenje postopka ter argumentacija izpodbijane sodbe, vse kršitve pa rezultirajo v zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

3. Tožnik v pritožbenem odgovoru v celoti prereka pritožbene navedbe toženke in se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti, upoštevaje omejitev pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena ZPP, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb. Pri tem je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje tudi pritožba, ne ugotavlja. Razlogi izpodbijane sodbe namreč tvorijo skladno celoto in jih je ob pravilih logičnega sklepanja mogoče preizkusiti. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago toženke pa sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju prič A. A., B. B. in C. C. ni poseglo v pravico toženke do izjave v postopku oziroma v pravico do kontradiktornega obravnavanja. Tudi s pritožbo uveljavljana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki v sporu majhne vrednosti sicer ne more biti predmet pritožbene graje, pa je prvostopenjska odločitev tudi pravno pravilna.

6. Predmetni postopek v sporu majhne vrednosti je v teku na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Tožnik v njem od toženke uveljavlja plačilo za opravljene odvetniške storitve zanjo (zastopanje v dveh postopkih pri sodišču v Litiji ter oprava še drugih dejanj). Na osnovi substanciranih trditev ter predloženih listinskih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik vtoževano terjatev izkazal tako po temelju kot po višini. Da je na podlagi mandatne pogodbe terjatev v tej višini dejansko nastala, pritožba tudi ob sklicevanju na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja kot posledico kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ne prereka, pri čemer je obsegu opravljenih storitev ter zaračunani nagradi zanje zgolj pavšalno nasprotovala že v postopku na prvi stopnji. Izhajajoč iz obrambnih navedb toženke pa je kot pravilno in s procesno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neobremenjeno potrebno podpreti prvostopenjsko stališče, da toženka ob uporabi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP) že zaradi pomanjkljive trditvene podlage v tej smeri tudi z ugovorom ugasle obveznosti s poplačilom ne more biti uspešna.

7. Kot izčrpno in pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, je v dispozitivnem pravdnem postopku trditveno in dokazno breme povezano tako, da more vsaka stranka substancirano oziroma konkretizirano navesti dejstva in hkrati predlagati tudi dokaze, na katere opira svoj zahtevek (tožeča stranka) oziroma s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (tožena stranka). Iz takšne zakonske ureditve izhaja pravilo, da izvedba dokazov pomanjkljive trditvene osnove glede pravno odločilnih dejstev ne more nadomestiti. Prav nanj se je v danem primeru sodišče prve stopnje utemeljeno uprlo ob zavrnitvi dokaznih predlogov toženke po zaslišanju prič A. A., B. B. in C. C. Pravočasne navedbe toženke je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo v celotnem razpoložljivem obsegu in drži, da zajemajo zgolj trditve o tem, da so bile tožniku opravljene odvetniške storitve s strani toženkinega očeta A. A. plačane sproti, torej z delnimi izpolnitvami, ki so se zagotavljale v obliki gotovinskega plačila na roke, delno pa tudi z določenimi uslugami. Ob tem, ko jo toženka torej navajala, da naj bi bile tožnikove storitve sicer v celoti poravnane, vendar ne z enkratnim plačilom, temveč z delnimi izpolnitvami, ki pa so bile zagotovljene v različnih oblikah, in sicer z izročanjem gotovine tožniku na roke, deloma pa z določenimi drugimi uslugami, bi tako morala trditi vsaj še, v kakšni višini je bila obveznost poravnana v gotovini, po možnosti z navedbo števila ter višine posameznih delnih izpolnitev, ter v kakšnem obsegu je štela za poplačano z določenimi drugimi uslugami s pojasnilom vsaj o tem, kakšne usluge so to bile in na kakšni osnovi so se vrednotile. Le konkretizirano zatrjevanje pravno odločilnih dejstev nasprotni pravdni stranki namreč omogoča, da se lahko argumentirano opredelili do podanih navedb, razpravljajočemu sodišču pa, da po izpeljanem dokaznem postopku upoštevaje metodološke napotke za dokazno vrednotenje iz 8. člena ZPP (prosta dokazna presoja) oceni, ali bo te navedbe sprejelo kot resnične. Z ozirom, da toženka svojih presplošnih navedb o tem, da je vtoževana terjatev prenehala zaradi izpolnitve, ni ustrezno dopolnila niti po tem, ko je bila že s strani tožnika opozorjena pa pomanjkljivost njenih navedb, je sodišče prve stopnje zato imelo osnovo, da njen ugovor ugasle obveznosti kot neuspešen zavrne brez izvedbe v zvezi s tem predlaganih dokazov po zaslišanju prič A. A., B. B. in C. C. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, izvedba dokazov, neoziraje na to, ali gre za izpoved pravdnih strank, prič ali pa za listinske dokaze, četudi se s temi osvetlijo določene za odločitev ključne okoliščine, kot to sedaj izpostavlja pritožba (sklicevanje na vsebino toženkine izpovedi ter vsebino sklepa Kt/10967/2020 z dne 18. 9. 2020), vrzeli v navedbah pravdnih strank namreč ne more nadomestiti.

8. Prav tako v obravnavani zadevi ne gre za primer, kjer bi bilo toženki naloženo pretirano trditveno breme. Sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 160/2017 z dne 5. 9. 2017, ki ga izpostavlja pritožba, sicer obravnava tak slučaj, vendar v dejanskem pogledu ne gre za zadevo, ki bi bila primerljiva z obravnavano. V zgoraj citirani zadevi je tožnica kot pravno odločilno zatrjevala in dokazovala dejstvo, da je toženka v obdobju pred in po odpovedi pogodbe za zaposlitvi tožnici na območju Ljubljane in okolice zaposlovala nove delavce - čistilke, torej da je zaposlovala na delavna mesta, ki bi bila ustrezna za tožnico, konkretne podatke o tem pa imata toženka ter ZZZS, saj tožnici imena novo zaposlenih niso znana. Od zgornje okoliščine je bila odvisna presoja obstoja poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prejela tožnica. V kolikor bi se izkazalo, da je toženka zaposlovala nove delavce na delavna mesta, ki bi ga lahko zasedla tožnica, bi to namreč pomenilo, da potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da bi bilo od tožnice ob tem, ko je vendar opredelila, za katera dela je toženka zaposlovala nove delavce (na delovno mesto čistilke) in kdaj jih je zaposlovala (v obdobju pred odpovedjo in po odpovedi), neživljenjsko pričakovati, da bi ponudila konkretnejše trditve glede novih zaposlitev pri toženki. V tem primeru bi se od toženke namreč zahtevalo zatrjevanje dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja in jih glede na položaj pri toženki ne bi mogla poznati, kar pa bi bilo v razmerju do nje prestrogo in bi predstavljalo nalaganje pretiranega bremena substanciranja trditev.

9. Spregleda pa pritožba, da je Vrhovno sodišče RS v zgoraj citirani zadevi poudarilo tudi, da je prepoved informativnega dokaza gotovo utemeljena takrat, ko stranka pozna ali bi lahko poznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditevnega bremena. Prav sem pa je potrebno umestiti tudi obravnavani primer. Podrobnejša dejstva glede obsega in načina poplačila tožnikove terjatve namreč izhajajo neposredno in sfere toženke same in ob njenih (pritožbenih) navedbah, da je storitve njenega zastopanja tožniku poravnaval njen oče ter je bila pri tem celo sama prisotna, ne dopuščajo sklepa, da gre za dejstva, ki bi bila zunaj njenega zaznavnega območja. Gre torej za okoliščine, ki so bile toženki bodisi znane bodisi je imela možnost, da se z njimi seznani. Prvostopenjski zaključek, da bi jih toženka v predmetnem postopku mogla in morala konkretizirano navesti, je zato pravilen in ji v nasprotju s prepričanjem pritožbe ne nalaga pretiranega trditvenega bremena. Ob uporabi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je sodišče prve stopnje toženki z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov po zaslišanju že zgoraj imenovanih prič tako upravičeno odreklo možnost, da z izvedbo dokazov ustrezno dopolni svoje pomanjkljive trditve glede pravno odločilnih dejstev. Po obrazloženem pri tem nikakor ni postopalo samovoljno, temveč skladno z veljavno procesno zakonodajo (določbe ZPP). Z ozirom na navedeno pa je mogoče le kot neutemeljen zavrniti pritožbeni očitek, da je z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju prič A. A., B. B. in C. C. poseglo v pravico toženke do izjave ter do kontradiktornega obravnavanja (enakost orožij - 5. člen ZPP) kot zakonsko konkretizacijo ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), tako da ji je onemogočilo dokazovanje pravno relevantnih okoliščin. Pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Posledično tudi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, ki se po toženkinem mnenju zrcali v zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično še v pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, končno pa tudi v materialnopravno zmotni odločitvi, ni v ničemer prizadeta.

10. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, je pa stroške odgovora na pritožbo priglasil tožnik. Z ozirom, da njegove navedbe niso bistveno prispevale k rešitvi predmetne zadeve, tožnik te stroške skladno s prvim odstavkom 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP krije sam.