Jedro

Sodelovanje tožnika kot stranke v postopku bi bilo nujno potrebno, da bi se izjasnil o dejstvih in okoliščinah prebivanja v državi po letu 1992 in predlagal morebitne priče, ki bi njegove navedbe lahko potrdile, ali pa predložil listinske dokaze, ki bi izkazovali njegovo dejansko prebivanje. Po presoji tožene stranke namreč tožnik ni uspel dokazati dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od leta 1992 do 2005, ko je vložil prošnjo. Dokazna ocena tožene stranke pa je po presoji sodišča posplošena in zato njen sklep, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izdajo dovoljenja, preuranjen. Tožniku namreč v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča ni bila v skladu z določili 9. in 138. člena ZUP in natančnimi napotki sodišča iz prvotne sodbe na učinkovit način dana možnost sodelovanja v postopku. Od izdaje sodbe do izdaje izpodbijane odločbe je kot stranka prejel le eno vabilo na ustno zaslišanje. To zaslišanje pa je bilo razpisano 11 mesecev prej. Kljub temu upravni organ tožnika ni več ponovno povabil k sodelovanju v postopku (v ustni ali pisni obliki) niti po izdaji sodbe tega sodišča, s katero je sodišče zaradi molka uprave toženi stranki odredilo rok 60 dni za izdajo odločbe v zadevi.

Izrek

1. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, št. 2141-31/2005/49 (1221/01) z dne 9. 10. 2009 in se zadeva vrne navedenemu ministrstvu v ponoven postopek.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1391/2007 z dne 30. 4. 2008, zavrnila prošnjo tožnika z dne 24. 8. 2005 za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca. Pri odločitvi se je oprla na določilo 3. odstavka 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 61/99 in nadaljnji), v dejanskem pogledu pa na ugotovitve na podlagi podatkov uradnih evidenc, da je imel tožnik, rojen 20. 3. 1956 v A., Slovenija, državljan Republike Hrvaške, na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče, tako da sodi v skupino državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki bi ji zaradi uveljavitve določbe 81. člena Zakona o tujcih (ZTuj-91) prenehala prijava stalnega prebivališča, saj je na dan 23. 12. 1990 v Republiki imel prijavljeno stalno prebivališče, vendar pa ne izpolnjuje pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji, kot se je oblikoval v upravnosodni in ustavnosodni praksi, saj tožnik ni svoji vlogi priložil nikakršnih listinskih dokazov, niti ni predlagal prič in se o dejstvih ni izjasnil pri upravnem organu, kot to določa 188. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), zato po oceni tožene stranke zaradi nesodelovanja stranke v postopku ni bilo mogoče presojati nikakršnih dokazov. Tako v ponovljenem postopku tožena stranka ponovno ugotavlja, da tožnik kot stranka v postopku ni uspel dokazati dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od leta 1992 do 2005, ko je vložil prošnjo. Čeprav njegovo ravnanje sicer kaže na interes po pridobitvi dovoljenja za prebivanje, vendar po drugi strani tožnik kot stranka s pristojnim upravnim organom ne sodeluje, prav zaradi njegovega nesodelovanja pa je tožena stranka odlašala z odločitvijo, ker je z vsemi sredstvi, ki jih omogoča ZUP, poskušala ugotovitvi dejstva in okoliščine, potrebne za izdajo dovoljenja, vendar brezuspešno, svojo odločitev pa je sprejela glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Tožnik v tožbi, ki jo je prvotno vložil zaradi molka organa ob sklicevanju na 2. odstavek 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), naknadno pa jo je razširil na uvodoma navedeno izpodbijano odločbo, ki je bila izdana 9. 10. 2009 in tožniku osebno vročena 26. 10. 2009, uveljavlja, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, za kar prilaga kopijo vabila tožene stranke z dne 28. 4. 2009 (tožbena priloga A2). Tožnik nadalje meni, da izpolnjuje zakonske pogoje po določilu 1. člena ZUS DDD za pridobitev zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje, kar naj bi izhajalo tudi iz potrdila Upravne enotes Ljubljana z dne 9. 6. 2006, ki ga prilaga tožbi (tožbena priloga A3). Nadalje tožnik kot netočno označuje navedbo tožene stranke, da je bil tožnik dne 26. 2. 1992 prenesen iz evidence stalnega prebivalstva RS v evidenco tujcev, pri čemer se sklicuje na potrdilo Upravne enotes Ljubljana z dne 9. 1. 2006 (tožbena priloga A4). Meni, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno in da tožena stranka ni upoštevala odločb Ustavnega sodišča RS, št. U-I-284/94 z dne 24. 6. 1998 in U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, kot tudi ne sodb Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 580/2009 z dne 2. 7. 2009 in U 1391/2007 z dne 30. 4. 2008. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku izda dovoljenje za stalno prebivanje. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka je na poziv sodišča, da pošlje upravne spise in sporoči razlog, zakaj o zadevi še ni odločeno, v svojem odgovoru pojasnila, da je v predmetni sporni zadevi odločila in dne 9. 10. 2009 izdala odločbo o vlogi tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, sodišču pa je predložila tudi predmetne upravne spise.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. U 1391/2007 z dne 30. 4. 2008, ki jo v obrazložitvi omenja tožena stranka, vendar je ne povzema, pač pa le navaja, da je sledila napotilom sodbe in tožnika ponovno večkrat pozvala, da se osebno izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki bi bile relevantne za odločanje, prav tako pa je kot pričo pozvala na zaslišanje tožnikovo sestro A.A., ki je prvič svoj izostanek opravičila, naslednjemu vabilu pa se ni odzvala. Na tej podlagi zaključuje, da tožnik v postopku ni sodeloval, čeprav mu je bilo ponovno vabilo poslano dne 28. 4. 2009 in mu je bilo pravilno vročeno, vendar se tožnik ponovno ni odzval vabilu niti ni opravičil svojega izostanka, pač pa je dne 30. 3. 2009 vložil tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa, ki ji je sodišče ugodilo s sodbo opr. št. I U 580/2009 z dne 2. 7. 2009. Glede listinskih dokazov, ki jih je tožnik priložil svoji vlogi, tožena stranka ocenjuje, da dokazujejo samo tista dejstva, ki so toženi stranki že znana, saj izhajajo (tudi) iz uradnih evidenc, zato bi bilo sodelovanje tožnika kot stranke v postopku nujno potrebno, da bi se izjasnil o dejstvih in okoliščinah prebivanja v državi po letu 1992 in bi predlagal morebitne priče, ki bi njegove navedbe lahko potrdile, ali pa predložil listinske dokaze, ki bi izkazovali njegovo dejansko prebivanje, saj tožnik po presoji tožene stranke ni uspel dokazati dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od leta 1992 do 2005, ko je vložil prošnjo.

Po vpogledu podatkov v listinah predloženega upravnega spisa sodišče v nasprotju s toženo stranko ocenjuje, da je njena dokazna ocena posplošena. Zato je sklep tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja, preuranjen.

Po presoji sodišča je namreč utemeljen tožbeni očitek, da tožniku v ponovljenem postopku po sodbi št. U 1391/2007 z dne 30. 4. 2008 ni bila v skladu z določili 9. in 138. člena ZUP in natančnimi napotki sodišča iz prvotne sodbe na učinkovit način dana možnost sodelovanja stranke v postopku. Iz podatkov in listin predloženega upravnega spisa namreč izhaja, da je tožnik v obdobju od izdaje navedene sodbe dne 30. 4. 2008 do izdaje uvodoma navedene izpodbijane odločbe dne 9. 10. 2009 prejel kot stranka le eno vabilo na ustno zaslišanje. Vendar pa je bilo to zaslišanje razpisano za 16. 10. 2008 ob 11.00 uri, navedeno vabilo pa je bilo tožniku osebno vročeno 29. 4. 2009, torej 11 mesecev prej. Kljub temu pa upravni organ tožnika ni več ponovno povabil k sodelovanju v postopku (v ustni ali pisni obliki) niti po izdaji sodbe Upravnega sodišča, št. I U 580/2009 z dne 2. 7. 2009, s katero je sodišče zaradi molka uprave toženi stranki odredilo rok 60 dni za izdajo odločbe v predmetni sporni zadevi.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka in ni pogojev za zavrnitev tožbe po 2. odstavku 63. člena ZUS-1. Tožena stranka je v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka, ne le v tej sodbi, pač pa tudi v pravnomočni sodbi opr. št. U 1391/2007 z dne 30. 4. 2008. K točki 2: Sodišče je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08) ob upoštevanju podatkov v listinah predloženega upravnega spisa in glede na naravo predmetne sporne zadeve, saj gre za osebo, ki v Republiki Sloveniji nima urejenega statusa tujca in s tem podlage za ustvarjanje osebnega dohodka.