Jedro

V tej zadevi je bila Pogodba o cesiji v svojem zapisu jasna: ne po tem zapisu, ne po kontekstu, v katerem je bil ta zapis izoblikovan, ni bila objektivno sporna. Ni mogoče prebijati v celoti jasnega besedila te pogodbe in v njej videti prevzem dolga zgolj na podlagi poznejše okoliščine, da je toženka podpisala Predlog za medsebojno kompenzacijo. Tudi če se ne razišče do konca toženkine teze, da je šlo za nenameren lapsus, je edini še možen zaključek ta, da do pobotanja s toženkinim podpisom tega tožničinega predloga pač ni prišlo, ne pa da je tista pogodba nekaj drugega kot to, kakor se glasi.

Izpodbojna tožba ni sklepčna. Prvič, gre za pogodbo med tretjimi, izpodbojna pa so samo dejanja stečajnega dolžnika. In drugič, navedena pogodba je ustvarila pogoje, da družba A. pride v položaj, da bodisi sama s cedirano terjatvijo za plačilo najemnine pobota (kar ji glede na zgoraj opisani lapsus ni uspelo) tožničino terjatev za plačilo kupnine bodisi da se ta pobot zgodi samodejno kot pravna posledica začetka stečajnega postopka. To (oboje) pa je dovoljeno.

Ker so bile kompenzacije časovno povsem blizu nakupom, je ob odsotnosti toženkinih navedb o stvarno utemeljenem in razumnem poslovnem razlogu za nakup žage za les, stroja za električno varjenje in treh različnih vrst kablov utemeljeno sklepati, da so bili navidezni ločeni nakupi in poboti kupnine z najemnino sestavni deli prikritih nadomestnih izpolnitev.

Izrek

I.Toženkini pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se zavrneta, prvič, tožbeni zahtevek, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo pravni učinki "pogodbe, s katero je tožen[ka] prevzela dolg družbe A., d. o. o., do tož[nic]e v znesku 10.682,32 EUR in soglasja tož[nice] k temu prevzemu dolga", ter pravni učinki kompenzacije med pravdnima strankama z dne 18. 12. 2019 za znesek 10.682,32 EUR, in drugič, tožbeni zahtevek, da mora toženka tožnici plačati 10.682,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 23. 4. 2021 do plačila.

II.Toženkini pritožbi se nadalje delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba delno spremeni tudi v IV. in VI. točki izreka in se obakrat zavrneta tožbena zahtevka v delih, ki za primer, da vrnitev prodanih stvari ni mogoča, toženki nalagata plačilo 1037 oziroma 2440 EUR, obakrat z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2021 do plačila.

III.Toženkini se še nadalje in tožničini pritožbi delno ugodi ter se izpodbijana sodba v VII. spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške na prvi stopnji.

IV.V ostalem delu se toženkina pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v III. in V. ter v nespremenjenih delih IV. in VI. točke izreka potrdi.

V.Tožnica sama trpi vse svoje stroške na pritožbeni stopnji, toženki pa mora zanje povrniti 762,74 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je pod I. in II. točko izreka svoje sodbe razsodilo, kar (v malo izboljšani redakciji, pa nič spremenjeni identiteti) izhaja iz I. točke izreka današnje pritožbene sodbe (pritožbeno sodišče je tožničino formulacijo tožbenega zahtevka, ki je na prvi stopnji prešla tudi v izrek, citiralo samo v delu, ki je pomemben za nadaljnjo obrazložitev). Nadalje je sodišče prve stopnje pod III. in IV. točko svojega izreka v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo pravne učinke tožničine prodaje toženki žage za les Olma, stroja za električno varjenje in paletnega vozička za 1037 EUR po računu z dne 17. 2. 2020 ter kompenzacije z istega dne, toženki pa naložilo te stvari vrniti v tožničino stečajno maso, če pa to ni mogoče, tožnici plačati navedeni znesek z obrestmi. Podobno je pod V. in VI. točko izreka razsodilo glede tožničine prodaje osnovnih sredstev toženki po računu z dne 26. 11. 2019 za 2440 EUR in kompenzacije z dne 3. 12. 2019 - pravne učinke teh pravnih dejanj je med strankama razveljavilo, toženko pa zavezalo k plačilu tega zneska, če tožnici ne bi mogla vrniti kupljenega blaga. Končno je pod VII. točko izreka toženki naložilo, naj tožnici za pravdne stroške plača 1705,52 EUR z obrestmi.

2.Toženka se pritožuje proti celotni sodbi, tožnica pa zoper odločitev o stroških. Vsaka se v odgovoru na pritožbo svoje nasprotnice zavzema za njeno zavrnitev.

3.Pritožbi sta delno utemeljeni, delno pa neutemeljeni.

4.Naslednje dejansko stanje na prvi stopnji bodisi ni bilo sporno bodisi ni pritožbeno izpodbijano. Stečajni postopek nad tožnico je bil uveden 14. in začet 18. 2. 2020. Toženka je bila njena najemodajalka. Od junija do novembra 2019, ko je 20. 11. najemna pogodba prenehala, se je nakopičilo za 13.826,66 EUR neplačanih najemnin.

5.Dne 11. 12. 2019 sta pravdni stranki podpisali, skupaj z A., d. o. o., Pogodbo o cesiji oz. pogodbo o odstopu terjatev (v nadaljevanju tudi skrajšano: Pogodba o cesiji; kot nakazuje zgoraj citirani del izreka izpodbijane sodbe, ki je sledil enakemu tožbenemu zahtevku, pravdni stranki nista soglašali glede pravne kvalifikacije te pogodbe: medtem ko je tožnica menila, da je šlo za pogodbo, s katero je toženka prevzela dolg družbe A. do tožnice, ta pa je v to privolila, je toženka zagovarjala stališče, da je pogodba tudi po vsebini to, kar pove njeno ime in kakor se tudi sicer glasijo njene določbe). Družba A. je bila sama tožničina dolžnica. Tožnica ji je bila prodala za 10.682,32 EUR blaga in storitev, ki še niso bili plačani. Dne 18. 12. 2019 sta pravdni stranki podpisali Predlog za medsebojno kompenzacijo v znesku 10.682,32 EUR (od tod tožničina teza, da zgoraj navedena pogodba ni pogodba o odstopu terjatev, saj če bi bila toženka svoje terjatve za najemnino odstopila, z njimi ne bi mogla ničesar pobotati; nasprotno pa toženka trdi, da sta imeli z A. istega direktorja in računovodstvo, in ker je bilo med tožnico, toženko in navedeno družbo v tistem času več kompenzacij, je računovodkinja v tem primeru predlog za kompenzacijo, ki ga je bila napačnega pripravila že tožnica, pomotoma podpisala v toženkinem imenu namesto, kot bi bilo prav, kot pooblaščenka A.).

5.Za kaj je šlo pri preostalih dveh sklopih poslov, zoper katere je bila še uperjena razveljavitvena tožba, je razvidno iz 1. točke te obrazložitve. Oboji so bili sklenjeni in izpolnjeni v treh mesecih pred uvedbo tožničinega stečaja. Pritožbeno ni izpodbijano, da je bila v tem obdobju tožnica insolventna, iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta si bili stranki navzkriž le glede (dolžnega) toženkinega zavedanja o tej insolventnosti. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odsotnost tega "subjektivnega elementa izpodbojnosti" dokazno bremenila toženko in da ta tega bremena ni zmogla.

6.Po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče prebijati v celoti jasnega besedila (in z njim skladnega imena) te pogodbe in v njej videti prevzem dolga zgolj na podlagi poznejše okoliščine, da je toženka podpisala Predlog za medsebojno kompenzacijo v znesku 10.682,32 EUR, ki ga je bila pripravila tožnica (v toženkinem imenu ga je podpisala njena računovodkinja, ki je bila za to pooblaščena, a je imela enako pooblastilo družbe A.). Tudi če se ne razišče do konca toženkine teze, da je šlo za nenameren lapsus (niti pritožbenih očitkov, da sodišče prve stopnje v zvezi s toženkinimi trditvami, da pobot po pomoti ni bil izjavljen v imenu družbe A., ni izvedlo predlaganih zaslišanj), je edini še možen zaključek ta, da do pobotanja s toženkinim podpisom tega predloga pač ni prišlo (ne pa da je tista pogodba nekaj drugega kot to, kakor se glasi). Po 311. členu OZ je pobot možen, kadar sta dva drug drugemu hkrati upnik in dolžnik, tožnica pa nasproti toženki ni bila upnica, gotovo ne na podlagi Pogodbe o cesiji.

7.Po presoji pritožbenega sodišča tožba ni sklepčna, niti če se zanemari nepravilna pravna kvalifikacija v tožbenem zahtevku (kar se sme storiti, saj ubeseditev in identiteta zahtevka nista eno in isto: isto se da povedati na različne načine, pri navedeni kvalifikaciji pa ne gre za bistveno sestavino identitete tega zahtevka) in se privzame (kar objektivno izhaja iz tega zahtevka), da so predmet izpodbijanja učinki doslej obravnavane pogodbe z dne 11. 12. 2019 (kot to, kar ta je, pogodba o odstopu terjatev).

8.Prvič, gre za pogodbo med tretjimi, izpodbojna pa so samo dejanja stečajnega dolžnika (gl. prvi odstavek 271. člena in naslov pododdelka 5.3.4 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP, ter sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 32/2002 z dne 5. 9. 2022 in 32. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 114/2017 z dne 19. 9. 2018). Za zadevno pogodbo ni pomembno, da je bila njena sopodpisnica tožnica. Za veljavnost odstopa je bilo odločilno samo toženkino soglasje z A. (tj. soglasje odstopnice in prevzemnice skladno s prvim odstavkom 417. člena OZ).

9.In drugič, navedena pogodba je ustvarila pogoje, da družba A. pride v položaj, da bodisi sama s cedirano terjatvijo za plačilo najemnine pobota (kar ji glede na zgoraj opisani lapsus ni uspelo) tožničino terjatev za plačilo kupnine bodisi da se ta pobot zgodi samodejno kot pravna posledica začetka stečajnega postopka po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP. To (oboje) pa je dovoljeno (t. p. ni izpodbojno; da je tako, je izčrpno razloženo v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 482/2015 z dne 7. 5. 2015: tako kot za tisti je tudi za zadevni primer relevantno stališče iz 10. točke tiste obrazložitve, le da z obrnjenim poudarkom: "Obravnavani pobot [v tisti zadevi] je nastal pred začetkom stečajnega postopka in ne more predstavljati izpodbojnega dejanja, saj se je s tem dejanjem zgolj doseglo to, do česar bi [oziroma v tej zadevi je] prišlo z dnem začetka stečajnega postopka na podlagi zakona (261. člen ZFPPIPP).") Naše pravo ne pozna več prepovedi pobota, kot je izhajala iz 118. člena prejšnjega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), če je bila terjatev odstopljena upniku v zadnjih šestih mesecih pred dnem začetka stečajnega postopka, upnik pa je vedel ali bi moral vedeti, da je postal dolžnik plačilno nesposoben (ZFPPIPP vsebuje drugačno prepoved, ki pa v zadevnem primeru ne pride v poštev, in sicer prepoved pobota s terjatvami, pridobljenimi po začetku stečajnega postopka; gl. 263. člen).

10.Ker izpodbojni zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo pod I. točko svojega izreka, ni utemeljen, ni mogel biti utemeljen niti od njega odvisni (gl. drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP) tožbeni zahtevek za plačilo, ki mu je ugodilo pod II. točko izreka. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo, kot izhaja iz I. točke njegovega izreka (peta alineja 358. člena ZPP).

11.Drugače pa je glede izpodbojnih zahtevkov zoper dva para prodaj (po tožničinih računih z dne 17. 2. 2020 in dne 26. 11. 2019) in kompenzacij (sklenjenih, oziroma natančneje, s toženkine strani podanih pobotnih izjav 17. 2. 2020 in 3. 12. 2019). V tem primeru gre za situacijo, kot je bila (na podlagi bistveno enake ureditve v istoimenskem predhodniku ZPPSL, kot je današnja v ZFPPIPP) v primeru, ob katerem je Vrhovno sodišče na občni seji 17. 10. 1995 sprejelo naslednje mnenje: "Izterjava (poplačilo) terjatve s pobotanjem ni pravno dejanje, ki je izpodbojno[.] Če pa je pobotanje samo drugi del transakcije (prvi del je prodaja, s katero je bodoči stečajni dolžnik pridobil proti svojemu upniku terjatev na plačilo kupnine), sklenjen[e] zato, da bi upnik bodočega stečajnega dolžnika prišel do popolnega poplačila svoje terjatve, je celotna transakcija enotno dejanje - plačilo denarne obveznosti z izročitvijo blaga, torej nadomestna izpolnitev (308. člen zakona o obligacijskih razmerjih [ta je identičen 283. členu OZ])."

12.Četudi drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez podlage v (tožničinih) trditvah ugotavljalo, da je toženka nepremičninska družba, pa se pritožbeno sodišče s prvostopenjskim v bistvenem strinja, da je v okoliščinah, potem ko ji tožnica od junija 2019 ni več plačevala najemnine in potem ko je najemna pogodba sredi novembra 2019 tudi prenehala, toženko bremenilo, da zatrjuje (in če bi bilo sporno, dokaže) stvarno utemeljen in razumen poslovni razlog (razen okoriščanja na račun drugih tožničinih upnikov), da je prvič konec novembra, drugič pa dva in pol meseca pozneje in samo en dan pred začetkom tožničinega stečaja, kupila njene žago za les, stroj za električno varjenje in tri različne vrste kablov (posplošene razloge o tem iz odgovora na tožbo je tožnica že v naslednji vlogi utemeljeno označila kot takšne). Ker so bile kompenzacije časovno povsem blizu nakupom, je ob odsotnosti tovrstnih toženkinih navedb utemeljeno sklepati, da so bili navidezni ločeni nakupi in poboti kupnine z najemnino sestavni deli prikritih nadomestnih izpolnitev.

13.V tem okviru je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi, saj je bila ta pravilna in brez napak, na katere pritožbeno sodišče pazi samo (353. člen ZPP) - razen ene. Napačen je bil zgolj del, v katerem sta - sledeč drugemu odstavku 278. člena ZFPPIPP, ki določa, da če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe (v nadaljnjem besedilu: povračilni zahtevek) - tožnica tožila alternativno, sodišče prve stopnje pa je toženko obakrat obsodilo na alternativno izpolnitev povračilnih zahtevkov. Ker pa ni bilo sporno, da je toženka prišla v posest stvari, s katerimi je tožnica izvedla delno nadomestno izpolnitev svojega dolga iz naslova najemnine, ni pa bilo ugotovljeno ali zatrjevano, da vrnitev teh stvari ni več mogoča, je utemeljen le povračilni zahtevek za vrnitev stvari. Tem razlogom prilegajoči se odločitvi sta pod II. in IV. točko izreka te sodbe.

14.Delna sprememba izpodbijane sodbe zahteva spremembo odločitve o pravdnih stroških (prim. drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožničin uspeh na prvi stopnji pritožbeno sodišče prosto ocenjuje na 25 (1037 + 2440 EUR) / (10.682,32 + 1037 + 2440 EUR), toženkinega pa na 75 %. Potrebni so bili tožničini odvetniški stroški z nagrado za sestavo tožbe v obsegu 500 točk (po tarifni št. 19/1 Odvetniške tarife, OT), 500 točk za sestavo prve vloge (tar. št. 20/1 OT), 375 za sestavo druge vloge (tar. št. 20/2 OT; to postavko je sodišče prve stopnje prezrlo, kot utemeljeno uveljavlja tožnica v svoji pritožbi), 500 točk za zastopanje na edinem naroku (tar. št. 21/1 OT), s povečanjem za pavšal 2 % oziroma 1 % za materialne stroške v obsegu 28,75 točke (tretji odstavek 11. člena OT), 77,7 EUR za kilometrino Ko­per-Ljubljana-Koper (po formuli 2 x 151 km x 0,37 EUR/km, ki je skladna s tretjim odstavkom 10. člena OT, ki odkazuje na točko 4 b prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini), kar ob vrednosti točke 0,6 EUR in 22-odstotnem povečanju za DDV (drugi odstavek 12. člena in prvi odstavek 13. člena OT) znese 1487,49 EUR. Skupaj s plačano dolžno takso 513 EUR je to 2000,49 EUR. Glede na pravdni uspeh ji v toženkino breme pripada 500,12 EUR. Na nasprotni stani so bili potrebni toženkini prvostopenjski stroški z nagrado odvetniški družbi za sestavo druge pripravljalne vloge in za zastopanje ne naroku 375 in 500 točk, povečano za 2-odstotni pavšal in 22-odstotni DDV (po zgoraj že navedenih podlagah; drugi priglašeni stroški so že zajeti v priznanih postavkah ali neizkazani), skupno 655,14 EUR, ob upoštevanju uspeha pa 491,36 EUR. Ker je bil že pravdni uspeh ocenjen približno, je pritožbeno sodišče uporabilo pooblastilo iz drugega odstavka 154. člena ZPP, da vsaka stranka krije svoje prvostopenjske pravdne stroške (III. točka izreka danes izdane sodbe).

15.Na pritožbeni stopnji je 75-odstotno uspela toženka (tožničin uspeh s pritožbo zoper stroškovno odločitev je pri tem zanemarljiv, toženkini stroški za odgovor na to pritožbo pa nepotrebni). Potrebni so bili njeni stroški z nagrado za sestavo pritožbe (675 točk po tar. št. 22/1 OT x 1,02 x 1,22 x 0,6 EUR za točko po že navedenih podlagah v OZ) in za dolžno takso 513 EUR, tako da ji mora tožnica povrniti 762,74 EUR z obrestmi, kot izhajajo iz V. točke izreka in so bile prisojene skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82, 82/1, 283 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 261, 261/1 Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (1993) - ZPPSL - člen 118

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.